Jedro

V kolikor je tožnica po tem, ko je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejela ponudbo za novo pogodbo o zaposlitvi, še naprej opravljala dela (ali večino del), kot jih je opravljala na prejšnjem, čeprav drugače imenovanem delovnem mestu, ni mogoče zaključiti, da je v resnici prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavi v I. točki., 2. odstavku III. točke in IV. točki izreka sodbe ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (v II. točki izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se kot nezakonita razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 14. 12. 2009 (I. tč. izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delovno mesto „asistentka proizvodnje“ z vsemi pravicami in dolžnostmi za čas nezakonite odpovedi pogodbe, kot če bi na tem delovnem mestu ves čas delala (II. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati nadurno delo za leto 2007 in 2008 v skupnem znesku 1.997,73 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke, prispevke in druge dajatve ter plačati tožnici neto znesek obračunanih nadur za leto 2007 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2008 dalje do plačila, neto znesek obračunanih nadur za leto 2008 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008 dalje do plačila, vse v 15-dneh in pod izvršbo (1. odst. III. tč. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek iz naslova neizplačanih nadur v letih 2007 in 2008 za 103,43 nadure oz. 930,87 EUR ter glede plačila zakonskih zamudnih obresti iz naslova neizplačanih nadur za leto 2007 od 31. 12. 2007 do 15. 1. 2008, kot neutemeljen zavrnilo (2. odst. III. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti sodne stroške v višini 284,08 EUR roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo (IV. tč. izreka). Zaradi delnega umika tožbe je postopek s sklepom ustavilo v delu zahtevka, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala, da ji za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračuna in plača razliko plače med plačo na delovnem mesti „referent QM“ in plačo na delovnem mestu „asistentka proizvodnje“ ter plača vse prispevke in dajatve, kot če bi tožnica delala na delovnem mestu „asistentka proizvodnje“ ter neto znesek izplača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače, od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila.

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu (zoper sklep ni pritožbe) se pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožena stranka uspela dokazati, da je šlo za utemeljen odpovedni razlog, ter da tožnice ni šikanirala. Pri toženi stranki ni prišlo do zmanjševanja zaposlenih zaradi gospodarske krize, temveč se je zaposlenost v kritičnem obdobju celo povečala, kar izhaja tako iz listin v spisu kot iz podatkov AJPES. Vodstvo tožene stranke ni sprejelo pravočasno nobene nove sistemizacije, temveč je novo sistemizacijo sprejelo takrat, ko jo je zaradi priprave odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnico in njenega partnerja potrebovalo. Nobeden od delavcev o novi sistemizaciji ni bil obveščen. Sprememba sistemizacije ni bila objavljena, vse listine v zvezi z navedenim so bile sestavljene izključno za potrebe tega postopka in tako tudi antidatirane, o čemer bi se sodišče lahko prepričalo z vpogledom v spis Pd 97/2010, kjer so priče izpovedale, da se ne spomnijo spremembe sistemizacije oz. se spomnijo, da se je to dogajalo okoli februarja 2010. Sodišče napačno razlaga navedbe tožnice v pripravljalni vlogi z dne 20. 4. 2010. O gospodarski krizi in pomanjkanju dela ter zmanjševanju števila zaposlenih na sestanku dne 16. 11. 2009 niso govorili, tema je bila le ukinitev tožničinega delovnega mesta. Pri toženi stranki ni prišlo niti do upada proizvodnje niti do racionalizacije, šlo je le za to, da tožena stranka odpusti tožnico in njenega partnerja. Tožnica je ponudbo za novo delovno mesto sprejela zaradi socialne varnosti, saj je odpoved v istem podjetju prejel tudi njen partner. Ne drži, da tožnica ni pokazala zadovoljstva ob ponudbi novega delovnega mesta. Tožnica je zgolj opozorila, da mora še vedno opravljati dela in naloge „asistentke proizvodnje“, čeprav je bilo to delovno mesto ukinjeno. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge glede poizvedb v Hotelu O. in na Turistični kmetiji R. ter vpogled v spis Pd 97/2010. Tožnica je v svojih vlogah jasno navedla, da je morala tudi po odpovedi še naprej opravljati dela in naloge „asistentke proizvodnje“, ter da ta situacija potrjuje dejstvo, da so neresnične navedbe tožene stranke, da je za tožnico ostalo le delo vnašanja delovnih ur proizvodnih delavcev. V tč. 10 obrazložitve sodbe sodišče ugotavlja, da so se naloge tožnice razdelile na vodjo montaže in vodjo logistike. Tožnica je trdila, da to ne drži, saj delavka N.P., ki je imela pogodbo o zaposlitvi za „vodjo logistike“, ni prevzela prav nobenih njenih del in nalog. Sami s seboj v nasprotju so razlogi sodišča, ki se nanašajo na šikaniranje oz. mobbing. Sodišče neutemeljeno poklanja vero priči I.H., da ni šlo za vdor v tožničin računalnik, ker so vsi zaščiteni z geslom. Pri tem se postavlja vprašanje, kako je potem lahko ta priča prišla v tožničin računalnik, v njeno elektronsko pošto, ki si jo je preposlala na svoj naslov. Pri tem celo sama tožena stranka priznava, da se je za to dejanje tožnici opravičila. Sodišče tudi napačno zaključuje, da tožnica ni uspela dokazati, da ji tožena stranka ni izplačala skupno 325,40 nadur. Tožnica je kot dokaz predložila seznam opravljenih ur „Zeitkarte“ od 1. 9. 2007 do 31. 12. 2008 ter podrobno po mesecih predložila kot dokaz tabele, iz katerih so razvidne opravljene in neizplačane nadure. Tožena stranka je število nadur le pavšalno prerekala in ni predložila nobene svoje tabele. Tožena stranka ni predložila natančne specifikacije nadur po mesecih in letih. Tožnici tako ob le pavšalnem zatrjevanju števila nadur ni bilo omogočeno, da bi postavila specificiran tožbeni zahtevek glede teka obresti, saj pri skupnem (s strani tožene stranke) zatrjevanem številu 221 ur za leti 2007 in 2008 ne more vedeti, koliko ur po posameznem mesecu ji tožena stranka priznava in koliko oporeka. Glede na navedeno so razlogi sodbe nejasni in protispisni. Tožnica se pritožuje tudi zoper stroškovni izrek sodbe, saj je poleg materialnih stroškov zahtevala tudi povračilo stroškov za izdelavo izračuna nadur ter je v sodni spis vložila še račun računovodskega servisa za znesek 150,00 EUR, teh stroškov pa ji sodišče neutemeljeno ni priznalo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bila njegova odločitev preuranjena.

V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je osnovni pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dejstvo, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ta razlog mora biti utemeljen in mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). V skladu z 82. čl. ZDR je v tem primeru dokazno breme na strani delodajalca.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od dne 29. 11. 2006, najprej kot poslovna sekretarka, nato pa od 1. 12. 2008 do 31. 12. 2009 kot asistentka proizvodnje. Tožena stranka je tožnici dne 31. 12. 2009 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (priloga A5) in ji ponudila novo pogodbo za delovno mesto „referent OM“ za določen čas od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010. Tožnica je ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisala. Ker je šlo za neustrezno zaposlitev v smislu 3. odst. 90. čl. ZDR, sta stranki v skladu s 4. odst. 90. čl. ZDR sklenili tudi dogovor o odpravnini zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2009 (priloga A6). Odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka podala iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR. Iz obrazložitve pisne odpovedi je razvidno, da se je tožena stranka zaradi reorganizacije in racionalizacije poslovanja odločila zmanjšati število zaposlenih. Tako je ukinila delovno mesto „asistentka proizvodnje“, na katerem je bila zaposlena tožnica. Nadalje je razvidno, da je tožena stranka dne 21. 10. 2009 sprejela nov Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest družbe z dne 21. 10. 2009 (priloga B12), v katerem ni več delovnega mesta „asistentka proizvodnje“, je pa uvedeno novo delovno mesto „referent QM“, torej delovno mesto, ki ga je tožena stranka v skladu z 90. čl. ZDR ponudila tožnici.

Tožnica je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje trdila, poudarjeno pa to ponavlja tudi v pritožbi, da poslovni razlog, kot ga navaja tožena stranka, v spornem času ni obstajal, temveč je bil slednji zgolj fiktiven, saj se je je delodajalec želel „znebiti“, nad njo pa naj bi tudi izvajal mobbing. Navajala je, da delodajalec del in nalog, ki jih je tožnica opravljala na delovnem mestu „asistentka proizvodnje“, ni prerazporedil med druge delavce, temveč je to delovno mesto le preimenoval v „referent QM“, tožnica pa je še naprej opravljala vsa dela, kot jih je do odpovedi opravljala po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „asistentka proizvodnje“, vključno še z drugimi nalogami, kar jasno kaže na to, da potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z ukinitvijo delovnega mesta ni prenehala, kot je to trdila tožena stranka v odpovedi in kasneje v sodnem postopku.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog ter dejstvo, da v obravnavanem primeru ni šlo ne za mobbing ne za diskriminacijo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot odločilno je štelo dejstvo, da je tožena stranka z Letnim poročilom z revizorjevim mnenjem za leto 2009 dokazala izgubo, v posledici česar je dejansko izvedla prestrukturiranje, kar izhaja tudi iz novega Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest družbe z dne 21. 10. 2009, ki je bil veljavno objavljen na oglasni deski tožene stranke. Vendar pa sodišče prve stopnje ni presojalo odločilnega dejstva in v tej zvezi ni izvajalo dokaznega postopka, če obstoji s strani tožnice zatrjevano dejstvo, da je morala tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi še naprej opravljati dela in naloge, kot jih je opravljala na prejšnjem delovnem mestu „asistentke proizvodnje“, kar pomeni, da je delodajalec delovno mesto le preimenoval, dela pa so v bistvenem ostala enaka. V kolikor je namreč tožnica še naprej opravljala dela (ali večino del), kot jih je opravljala na prejšnjem delovnem mestu, pa čeprav formalno na drugače imenovanem delovnem mestu, ni mogoče zaključiti, da je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je namreč trdila tudi, da ne drži, da naj bi delavka N.P., ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za „vodjo logistike“, prevzela kakšno od njenih del in nalog, kot je to zatrjeval v izpovedbi I.H.. Sodišče prve stopnje je izpovedbo te priče zgolj povzelo, ni pa je dokazno ocenilo, kar pomeni, da se ni opredelilo do posameznih kontradiktornih navedb pravdnih strank kot tudi ne do nasprotujočih si izpovedb strank in prič, ki se nanašajo na to zatrjevano dejstvo.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je nesprejemljivo, da se sodišče prve stopnje v zvezi s presojo, ali je v tožničinem primeru šlo za diskriminacijo ali trpinčenje na delovnem mestu (mobbing), sklicuje na dejansko stanje, kot ga je ugotovil upravni organ (v konkretnem primeru Inšpektorat RS za delo v dopisu z dne 22. 3. 2010). Navedeni dopis predstavlja zgolj in samó listino v spisu, pri čemer je naloga sodišča, da ugotovi dejansko stanje na podlagi navedb strank in izvedenih dokazov (listin v spisu, izpovedb strank in prič) ter jih nato oceni v skladu s svojo logično in psihološko analizo. V tej zvezi ni vezano na nobena pravila o tem, kako naj presoja njihovo dokazno vrednost. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izrecno zaključilo, da do prepovedi diskriminacije ni prišlo tudi zato, ker tako izhaja iz dopisa Inšpektorata RS za delo, kar pa ni pravilno, hkrati pa iz obrazložitve sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi presojalo tudi navedbe tožnice v zvezi z zatrjevanim mobbingom, čeprav je slednja pritiske, ki so se nad njo izvajali, obširno opisala v prvi pripravljalni vlogi. Ker sodišče v zvezi z navedenimi trditvami niti ni izvajalo dokaznega postopka (razen glede trditve o vdoru v tožničin računalnik, s tem da je v zvezi z navedenim zasliševalo le pričo I.H., tožnice pa ne), se tudi ni opredelilo do tega, ali takšna dejanja, kot jih je opisovala tožnica, predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu v smislu določbe 6. a) čl. ZDR. Dejanska ocena sodišča mora biti obrazložena, upoštevajoč vsaj minimalne standarde obrazložitve dokazne presoje oz. razlogov za takšno presojo, posebej če je za oblikovanje sprejete ocene potrebno upoštevati več dejstev, in če pri tem iz posameznih izvedenih dokazov izhaja, da med njimi obstajajo nasprotja. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče pripisati te kvalitete, kot to pravilno opozarja tožnica v pritožbi.

Tožničina pritožba je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na zavrnjeni del zahtevka iz naslova nadurnega dela. Glede dejstva oprave nadur je tožnica kot dokaz predložila seznam opravljenih nadur po elektronski evidenci „Zeitkarte“ od 1. 9. 2007 do 31. 12. 2008 ter podrobno po mesecih predložila kot dokaz tabele, iz katerih so razvidne zatrjevane opravljene in neizplačane nadure, in to prav zaradi spornosti količine opravljenih nadur. Tožena stranka je število nadur le pavšalno prerekala, v tej zvezi je priznala, da tožnici dolguje še plačilo za 221,97 neizplačanih nadur, pri čemer pa ni predložila nobene svoje (drugačne) evidence za leti 2007 in 2008, iz katere bi bila razvidna natančna specifikacija (plačanih in neplačanih) nadur po mesecih in letih, čeprav je priča I.H. izpovedala, da se je čas dejansko beležil elektronsko (kot je enako izpovedala tudi tožnica), in da je lahko tožena stranka za vsak mesec in dan ugotovila, od kdaj do kdaj je bil beležen delovni čas. Glede na navedeno dejansko ni mogoče ugotoviti, koliko ur v posameznem mesecu tožena stranka tožnici priznava in koliko oporeka. Sodišče prve stopnje je dokazno breme neutemeljeno prevalilo na tožnico, ko je zaključilo, da glede na to, da nobena od tabel, ki jih je predložila tožnica, ni opremljena z žigom tožene stranke zaradi česar tožnica ni dokazala, koliko nadur je bilo opravljenih ter koliko jih je bilo izplačanih oz. neizplačanih. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim opozarja, da je tožnica opredelila natančno število nadur in tudi predložila evidenco opravljenih nadur po posameznih mesecih, medtem ko tožena stranka, ki mora v skladu s 7. in 12. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Uradni list RS, št. 40/2006, v nadaljevanju: ZEPDSV) voditi evidenco o izrabi delovnega časa, takšne evidence za leti 2007 in 2008 ni predložila. V konkretnem primeru je bila torej tožena stranka tista, ki bi morala z lastnimi evidencami, ki jih mora voditi na podlagi ZEPDSV, pa tudi na podlagi Zakona o računovodstvu (Ur. l. RS št. 23/99 s sprememb.), po katerem je dolžna trajno hraniti plačilne liste ter druge listine, iz katerih izhaja plačilo za opravljeno delo (in tako tudi nadur), dokazati, da evidence tožnice niso verodostojne. Navedeno bi tožena stranka lahko dokazovala tudi z drugimi dokazi. V konkretnem primeru zato zaradi kršitve pravila o dokaznem bremenu še ni mogoče presoditi, ali je odločitev glede zavrnjenega dela zahtevka iz naslova nadur pravilna. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku o tem ponovno odločiti.

Pritožbeno sodišče je opozorilo na bistvene dejanske ugotovitve, od katerih je odvisna rešitev tega spora in do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ker dokaznega postopka zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča v tej smeri ni izvajalo. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi in sodbo delno razveljavilo v I. tč., 2. odst. III. tč. in IV. tč. izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari sámo navedene pomanjkljivosti ne more odpraviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri ugotavljanja predpostavk, ki morajo biti podane za uspešno uveljavljanje predmetnih tožbenih zahtevkov. Po potrebi bo izvedlo še druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Šele po tako izvedenem dokaznem postopku bo mogoče zaključiti, koliko nadur je tožnica opravila ter ali je tožena stranka uspela dokazati, da je zaradi razlogov, ki jih navaja v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, in so bili ti razlogi resni in utemeljeni ter so tako onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja.

Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje v II. tč. izreka izpodbijane sodbe. Ker gre v konkretnem primeru za presojo odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (90. čl. ZDR), tožnica pa je novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisala, ima tožnica omejeno sodno varstvo. Presoja se zgolj utemeljenost odpovednega razloga. V primeru, da se ugotovi neutemeljenost odpovednega razloga, sodna praksa priznava le odškodninske zahtevke, ne pa pravice do reintegracije nazaj na staro delovno mesto na podlagi prvotne, nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi (npr. odločba VS RS, opr. št. VIII Ips 422/2006). V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

Zaradi razveljavitve dela izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).