Jedro

Toženec kot odgovorna oseba v regresni pravdi zavarovalnice nima ugovorov, ki se nanašajo na razmerje med zavarovalnico in njenim zavarovancem (oškodovancem).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka).

II. Toženec naj sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, da ji je toženec dolžan plačati 3223,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje do plačila, ter stroške postopka v znesku 402,36 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (I.). Le za del zahtevanih obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo (II.).

2. Zoper sodbo, obrazloženo zoper njeno I. točko izreka, se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je tožnica stopila v položaj oškodovanca in ima proti njemu vse ugovore, zato ima tudi sam vse ugovore zoper njo. Sodišče bi se zato moralo opredeliti do njegovega ugovora, da je tožnica plačala nekaj, česar ni bila dolžna, in zahtevek zavrniti. Meni, da je judikat, na katerega se sklicuje sodišče, osamljen in da ne gre za sodno prakso. Nadalje meni, da sodišče tudi ni ugotovilo vseh predpostavk odškodninske obveznosti; tožnica naj jih tudi ne bi dokazala, in sicer vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Pritožba še pravi, da sta bila storilca dva in da ni izkazano, da je ravno toženec povzročil škodo, in še, da sodišče tudi ni ugotavljalo možnega soprispevka oškodovanca k nastanku škode niti možnosti za zavarovalniško goljufijo.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. V skladu s 1. odst. 963. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da v posledici tega toženec nima ugovorov, ki se nanašajo na pravno razmerje med zavarovalnico in oškodovancem (npr. da po splošnih pogojih zavarovalnica ne krije določene škode). Toženec neutemeljeno vztraja, da te ugovore ima. Zahtevek zavarovalnice je v bistvu isti zahtevek, ki ga je imel oškodovanec proti povzročitelju škode, spremenil se je le subjekt, ki ga uveljavlja. Za prehod pravice na podlagi 963. čl. OZ je treba izkazati plačilo odškodnine, kar je tožeča stranka storila in s tem je podana podlaga za njen regresni zahtevek. Povzročitelj škode ima na razpolago samo ugovore, ki se nanašajo na njegovo odškodninsko obveznost. Zato toženec ne more ugovarjati, da je zavarovalnica plačala zavarovalnino, ki je ni bila dolžna. Sodba tukajšnjega sodišča II Cp 3610/2009, na katero se prvostopenjsko sodišče korektno sklicuje, tudi ni "osamljen primer", pač pa gre za sodno prakso (prim. še sklep Višjega sodišča v Kopru Cpg 454/2015), v kateri drugačne odločitve ni najti.

7. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni dokazala vseh predpostavk odškodninske obveznosti (pri čemer je njena dolžnost dokazati protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo, krivda, ki se sicer domneva, pa je breme povzročitelja). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je toženec v kazenskem postopku priznal krivdo po obtožnici (da je vstopil v hišo oškodovanca in s sostorilcem z uporabo brusilke poskušal nasilno odpreti sef) in bil pravnomočno obsojen za poskus kaznivega dejanja vlomske tatvine. V skladu s 14. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo iz kazenskega postopka. Vzročna zveza med škodo in toženčevim ravnanjem je očitna, izhaja iz samega opisa kaznivega dejanja, obseg oz. višino škode pa je prvostopenjsko sodišče prepričljivo ugotovilo z listinami in z zaslišanjem priče (cenilke), kot je to vse pravilno in natančno obrazloženo v izpodbijani sodbi (6. točka obrazložitve).

8. Pritožbena trditev, da naj bi bila storilca dva in da ni jasno, ali je škodo povzročil ravno toženec, je nedopustna pritožbena novota, ki jo sodišče druge stopnje ne upošteva (1. odst. 337. čl. ZPP), v nobenem primeru pa glede na pravila o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo (186. čl. OZ) tožencu to ne bi moglo koristiti. Pritožbene navedbe glede neraziskanosti morebitne zavarovalniške goljufije oziroma soprispevka oškodovanca so pavšalne in glede na naravo škodnega dogodka, ki je kaznivo dejanje poskusa vlomske tatvine, brez kakršnekoli resne podlage, gre pa prav tako za pritožbeno novoto.

9. Pritožbeni očitki se tako vsi izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).