Jedro

Enkratna letna nagrada direktorju zavoda po Sklepu o merilih za priznanje enkratne letne nagrade za uspešno poslovanje javnih zavodov je ob izpolnjevanju posebnih pogojev predvidena kot možnost, ne pa kot pravica direktorja javnega zavoda.

Gre za akt, ki ga Vlada Republike Slovenije organu upravljanja (delodajalcu) javnega zavoda, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, izda v okviru uresničevanja svojih ustanoviteljskih pravic. Izdaja omenjenega soglasja oziroma vprašanje nagrade direktorjem javnih zavodov z nobenim zakonom niti drugim predpisom ni urejena kot upravna stvar, niti ni mogoče navedenega soglasja šteti za upravni akt. Torej tudi sodno varstvo ni zagotovljeno v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedenim sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, vloženo zaradi molka organa.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na določbe 2. člena in tretjega odstavka 5. člena ZUS-1 in pojasnjuje, da v predmetni zadevi tožnica zahteva, da pristojni organ tožene stranke izda pozitivno odločbo o soglasju k Sklepu sveta javnega zavoda o izplačilu enkratne letne nagrade direktorju zavoda. ZUS-1 tožbo zaradi molka organa dopušča samo v primeru, ko bi pristojni organ v zakonskem roku moral izdati upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sklep Vlade, katerega izdajo zahteva tožnica, pa po presoji sodišča prve stopnje ni tak akt. Nagrada je, ob izpolnjevanju posebnih pogojev, namreč predvidena le kot možnost, ne pa kot pravica direktorja javnega zavoda. Gre za akt, ki ga izda Vlada RS javnemu zavodu, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, v okviru uresničevanja svojih ustanoviteljskih pravic. S tožbo v upravnem sporu tako ni mogoče zahtevati njegove izdaje niti ni mogoče izdaje takega soglasja nadomestiti s sodbo v upravnem sporu. Pri tem se sklicuje tudi na enako stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 487/2009 z dne 20. 5. 2010. 3. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da odločanje o soglasju k sklepu pristojnega organa javnega zavoda pomeni odločanje o posamični stvari v drugih javnopravnih stvareh v smislu 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Stališče, da enkratna letna nagrada ni pravica direktorja javnega zavoda, je zmotno, saj je nagrada pravica direktorja, določena s pogodbo o zaposlitvi, katere uresničitev je odvisna od pogojev, ki jih je Vlada RS določila v svojem sklepu, v katerem je predviden tudi postopek izdaje soglasja k priznanju nagrade. Soglasje Vlade izpolnjuje vse kriterije iz prvega in drugega odstavka 2. člena ZUS-1, saj gre za javnopravni, enostranski in tudi oblastveni akt, ki pa v tem primeru ni bil izdan. Sklicuje se tudi na določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in pojasnjuje, da upoštevaje sklep Vrhovnega sodišča VIII R 13/2010, s katerim je bilo odločeno o sporu o pristojnosti med Upravnim sodiščem ter Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, tožnica drugega sodnega varstva nima. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko je tožničino tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri akt, ki se izpodbija, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

7. ZUS-1 dopušča tožbo zaradi molka organa v primerih iz tretjega odstavka 5. člena ZUS-1 (če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku) le, če se upravni spor nanaša na izdajo upravnega akta, kot ga določa ZUS-1. Ta v 2. členu določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je enkratna letna nagrada direktorju zavoda po Sklepu o merilih za priznanje enkratne letne nagrade za uspešno poslovanje javnih zavodov (Ur. l. RS, št. 78/98, v nadaljevanju Sklep Vlade), na katerega se tožnica sklicuje, ob izpolnjevanju posebnih pogojev predvidena kot možnost, ne pa kot pravica direktorja javnega zavoda. To nagrado lahko (ni pa tega dolžan storiti) določi organ upravljanja javnega zavoda kot delodajalec ob izpolnjevanju posebnih pogojev, določenih v pogodbi o zaposlitvi, in po posebnih kriterijih, ki jih določa Sklep Vlade, vendar le po predhodnem soglasju Komisije, v primerih, ko je ustanoviteljica javnega zavoda Republika Slovenija. Obrazložen predlog za izdajo tega soglasja v imenu organa upravljanja poda pristojni minister, ki mora predhodno preveriti, ali direktor izpolnjuje pogoje za izplačilo nagrade, ki jo določajo sklepi Vlade Republike Slovenije ter pogodba o zaposlitvi.

9. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da soglasje iz 3. člena Sklepa Vlade ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato tudi s tožbo v upravnem sporu ni mogoče zahtevati njegove izdaje, niti ni mogoče izdaje takega soglasja nadomestiti s sodbo, izdano v upravnem sporu.

10. Zavrniti je zato treba pritožbeno navedbo, da je soglasje javnopravni, enostranski in oblastveni akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Po presoji Vrhovnega sodišča gre namreč za akt, ki ga Vlada Republike Slovenije organu upravljanja (delodajalcu) javnega zavoda, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, izda v okviru uresničevanja svojih ustanoviteljskih pravic. Izdaja omenjenega soglasja oziroma vprašanje nagrade direktorjem javnih zavodov z nobenim zakonom niti drugim predpisom ni urejena kot upravna stvar, niti ni mogoče navedenega soglasja šteti za upravni akt. Torej tudi sodno varstvo ni zagotovljeno v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena ZUS-1 in sklicevanje na določbo 4. člena ZUP odločitve ne more spremeniti. Kot je to navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je Vrhovno sodišče enako stališče sprejelo v zadevi I Up 487/2009 z dne 20. 5. 2010. 11. Pritožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na določbo 4. člena ZUS-1, saj tožbe ni vložila po določbi tega člena ZUS-1. 12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).