Jedro

Določila ZIZ ne predvidevajo odgovora dolžnika na upnikov odgovor na ugovor.

Izvedba naroka v fazi ugovornega postopka zoper sklep o začasni odredbi ni obligatorna (drugi odstavek 58. člena ZIZ). Poleg tega narok ni namenjen opredeljevanju strank do vlog nasprotne stranke (do opredeljevanja tožencev do tožnikovih navedb v odgovoru na ugovor), temveč izvajanju dokazov.

Odtujitev premoženja ne opravičuje izdaje začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, če ni dvoma o pridobitvi premoženjskega ekvivalenta.

Začasna odredba ni kaznovalna sankcija, temveč je njen namen zavarovati dolžnikovo premoženje pred razpolaganji, ki bi upniku otežila izvršitev njegove terjatve.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 22. 9. 2022 in se sklep o začasni odredbi z dne 22. 9. 2022 razveljavi, predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe pa zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 9. 2022 ugodilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Tretjemu tožencu je prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin z ID znaki: parcela 0000 713/18, parcela 0001 501/1, parcela 0002 521/1, parcela 0002 521/2 in parcela 0002 552/2, ter odredilo zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo z dne 22. 9. 2022 in sklep ohranilo v veljavi (I. točka izreka), ter tožencem naložilo, da tožniku povrnejo nadaljnje stroške postopka zavarovanja v višini 634,64 EUR (II. točka izreka).

2. Toženci se zoper sklep o ugovoru pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep in sklep o začasni odredbi razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne.

Trdijo, da sodišče v 13. točki obrazložitve sklepa povzema tožnikove trditve, vendar jih ne navaja kot svojo argumentacijo. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tretji toženec celotno kupnino (940.000 EUR) za nepremičnino na L. 13 prejel v pogodbeno dogovorjenem roku. To pomeni, da je ob prodaji prejel premoženjski ekvivalent, zato bi moralo sodišče upoštevati lastno stališče, da odtujevanje nepremičnin za premoženjski ekvivalent ne opravičuje izdaje začasne odredbe. Nadaljnja prodaja nepremičnine kupcu A. d. o. o. torej ne predstavlja nevarnosti kot pogoja za izdajo začasne odredbe. Izpodbijani sklep ne omenja nobenega drugega ravnanja tretjega toženca, ki bi utemeljevalo nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče tretjemu tožencu očita, da ni izkazal, koliko od prejete kupnine je namenil za nadaljnje nakupe nepremičnin (nepremičnin, ki so predmet začasne odredbe), pri tem pa spregleda, da tožnik teh nakupov v svojih vlogah ni opredelil kot razlog za izdajo začasne odredbe. Tretji toženec je z navedbo vrednosti nepremičnine N. 1, B., utemeljeval svoj ugovor o nesorazmernosti posega. Ravnanje tretjega toženca, ki naj bi dokazovalo obstoj terjatve tožnice do njega, ne more sočasno predstavljati ravnanja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.2 Navedbe upnika, ki se nanašajo na verjetnost terjatve, ne zadoščajo za ugotovitev konkretne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Pretekla ravnanja, storjena v letu 2018, ne morejo predstavljati podlage za zavarovanje denarne terjatve v letu 2022 (saj ne izkazujejo aktivnega delovanja tretjega toženca v letu 2022 v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve vtoževane terjatve). Tožnik ni zmogel trditvenega bremena, da obstaja konkretno aktivno ravnanje tretjega toženca v smeri razpolaganja s premoženjem. Začasno odredbo zoper tretjega toženca je mogoče izdati na podlagi zatrjevane terjatve do tretjega toženca. Začasna odredba ne more temeljiti na ugotovitvi, da je onemogočena ali otežena uveljavitev terjatve do prvega toženca. Tretji toženec je trdil, da z nepremičninami ne namerava razpolagati tako, da bi z razpolaganjem onemogočil uveljavitev zatrjevane terjatve. Iz njegove trditve je sodišče izpeljalo napačen zaključek, da tretji toženec po lastni trditvi ne namerava razpolagati z nepremičninami, zato obstaja verjetnost nastanka neznatne škode. Sodišče je v sklepu o začasni odredbi pravilno navedlo, da tožnik ni dokazal pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Ker toženci niso imeli možnosti odgovoriti na tožnikov odgovor na ugovor (vročen jim je bil skupaj z izpodbijanim sklepom), sodišče pa tudi ni izvedlo naroka, na katerem bi lahko toženci dokazali resničnost svojih navedb oziroma se opredelili do tožnikovih navedb, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Glede na predložena dokazila o plačilu kupnine 50.000 EUR, terjatev do te višine nedvomno ne obstoji. Toženci so na nepremičnini na L. 13 ustanovili pravico do dosmrtnega užitka (leta 2005, ko prvi toženec še ni bil solastnik nepremičnine in ko tožnik še ni imel poslovnih težav) in prepoved odtujitve. Sodišče ne pojasni, zakaj ne drži, da je bila vrednost nepremičnine zaradi teh obremenitev manjša. Na podlagi dednega dogovora po smrti C. C. se je vrednost premoženja prvega toženca povečala, ne zmanjšala. Sodišče bi moralo s pomočjo izvedenca ugotoviti tržno vrednost četrtinskega deleža na nepremičnini na L. 13. Sodišče je ignoriralo listinske dokaze (o zdravstvenem stanju C. C.) in ni zaslišalo tožencev. Izdana začasna odredba je nesorazmerna, saj so nepremičnine, ki so predmet prepovedi, vredne bistveno več kot zatrjevana terjatev. Predstavlja sankcijo za preteklo ravnanje tožencev, čeprav začasna odredba nima (oziroma ne bi smela imeti) kaznovalne narave (kaznovalnega namena).

3. Zoper stroškovni del sklepa se pritožuje tožnik, ki trdi, da stroški zavarovanja niso bili pravilno odmerjeni (upravičen je do povrnitve višjih stroškov).

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožencev predlaga njeno zavrnitev, toženci pa na tožnikovo pritožbo niso odgovorili.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožnik poleg ugotovitvenega zahtevka na ničnost prodajne pogodbe z dne 14. 12. 2017 zaradi nedopustne kavze, zoper tretjega toženca uveljavlja denarni zahtevek za plačilo 235.000 EUR. Njegov predlog za izdajo začasne odredbe se nanaša na zavarovanje denarne terjatve. Za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ); (2) s stopnjo verjetnosti mora izkazati tudi nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Alternativno pogoju iz drugega odstavka 270. člena ZIZ lahko upnik z verjetnostjo izkaže, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Dokazni standard verjetnosti je izpolnjen, kadar so razlogi v prid resničnosti nekega pravno odločilnega dejstva močnejši oziroma številčnejši od razlogov v prid neresničnosti.

7. Neutemeljena je pritožbena graja o kršitvi pravice do kontradiktornosti, ker se toženci, ki jim je bil tožnikov odgovor na ugovor vročen šele skupaj z izpodbijanim sklepom, niso mogli opredeliti do navedb v odgovoru na ugovor. Določila ZIZ ne predvidevajo odgovora dolžnika na upnikov odgovor na ugovor, zato sodišče prve stopnje pred odločanjem o ugovoru tožencem ni bilo dolžno omogočiti, da odgovorijo na navedbe v tožnikovem odgovoru na ugovor. Poleg tega so imeli toženci možnost za podajo odgovorov na navedbe v tožnikovem odgovoru na ugovor v pritožbenem postopku.3

8. Presoja sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 270. člena ZIZ temelji na istih okoliščinah kot presoja o izpolnjenosti pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 270. člena ZIZ, zato se je pritožbeno sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem izkazanosti pogoja po prvem odstavku 270. člena ZIZ. Izpodbijana presoja, da je tožnik s potrebno verjetnostjo izkazal obstoj svoje denarne terjatve, temelji na ugotovitvah: - da se je nad tožnikom, katerega direktor je bil prvi toženec, 9. 10. 2017 začel stečajni postopek, - da je prvi toženec na podlagi prodajne pogodbe z dne 14. 12. 2017 tretjemu tožencu (bratu) prodal četrtinski solastniški delež na nepremičninah na naslovu L. ulica 13 v Ljubljani (hiša s prizidkoma, travnikom, vrtom in delavnico), za kupnino 50.00o EUR, - da je prvi toženec na podlagi prodajne pogodbe z dne 17. 1. 2018 drugemu tožencu (očetu) prodal polovični solastniški delež na nepremičninah na naslovu G. 9 na Š. (hiša s travnikom), prav tako za kupnino 50.000 EUR, - da sta drugi in tretji toženec 1. 9. 2018 nepremičnine na L. ulici 13 prodala družbi A., d. o. o., za kupnino 940.000 EUR, - da prvega toženca bremeni pravnomočna sodba,4 na podlagi katere je dolžan tožniku iz naslova svoje odškodninske odgovornosti (s podlago v določbah 42. in 44. člena ZFPPIPP5) plačati 930.290,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in - da je bil tretji toženec zaposlen pri tožniku, zato so mu bile njegove finančne težave (že pred začetkom stečajnega postopka) znane.

9. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da so družinski člani delovali usklajeno, z namenom, da prvemu tožencu pomagajo skriti premoženje pred njegovimi upniki. Takšen zaključek utemeljuje že samo časovno sosledje dogodkov, pa tudi razkorak med vrednostjo nepremičnin v Ljubljani, dogovorjeno s pogodbama z dne 14. 12. 2017 in 1. 9. 2018. Glede okoliščin, povezanih s sklenitvijo prodajne pogodbe za nepremičnini na Š., toženci niso podali nobenih navedb (nepojasnjeno je ostalo, s kakšnim namenom je oče kupil sinov solastniški delež na nepremičnini, v kateri sin in njegova partnerka živita), kar pomeni, da je trditev o usklajenem družinskem delovanju, usmerjenim v skrivanje premoženja pred upniki, v tem delu ostala neprerekana. Če je v korist prvega toženca (in škodo njegovih upnikov) deloval njegov oče, je zelo verjetno, da je njegov brat v istem časovnem obdobju deloval z enakim namenom. Teza pritožnikov je, da sta se brata dogovorila o kupnini pod realno vrednostjo predmeta pogodbe, ker je tretji toženec skrbel za njuno mamo C. C. Okoliščini, da je C. C. umrla že leta 2014 in da dediči v okviru sklenjenega dednega dogovora niso upoštevali zatrjevane skrbi tretjega toženca za pokojno mamo (kar izhaja iz sklepa o dedovanju v prilogi A13), ne podpirata njihove teze. Šteti je, da je obstoj terjatve (s podlago v pravilu o neupravičeni obogatitvi - 190. člen OZ6) z verjetnostjo izkazan tudi v primeru, če je bila kupnina po pogodbi z dne 14. 12. 2017 dejansko plačana (v tem primeru je terjatev izkazana do višine 185.000 EUR7). Glede na temeljno načelo postopka zavarovanja (načelo hitrosti) in zahtevan dokazni standard (verjetnosti) v tej fazi postopka ni bila potrebna izvedba dokaza z izvedencem (zaradi ocene vrednosti četrtinskega deleža na nepremičninah v Ljubljani, obremenjenih z užitkom in prepovedjo razpolaganja).8 Prav tako sodišču prve stopnje pred odločanjem o ugovoru ni bilo treba izvesti naroka. Izvedba naroka namreč tudi v fazi ugovornega postopka zoper sklep o začasni odredbi ni obligatorna (drugi odstavek 58. člena ZIZ9). Poleg tega narok ni namenjen opredeljevanju strank do vlog nasprotne stranke (do opredeljevanja tožencev do tožnikovih navedb v odgovoru na ugovor), temveč izvajanju dokazov. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je za odločitev o ugovoru glede verjetnosti terjatve zadoščalo pisno procesno gradivo.

10. Povzetek tožnikovih navedb v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je mogoče šteti za argumentacijo sodišča prve stopnje: konkretno nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ utemeljujejo okoliščine, da je tretji toženec solastniški delež na nepremičninah v Ljubljani kupil po prenizki ceni, da je nepremičnine nato prodal tretji osebi in da je tožnik v posledici njegovih ravnanj v razmerju do svojega dolžnika (prvega toženca) ostal brez stvarnopravnega varstva (svojega položaja ne more varovati z izbrisno tožbo). Sodišče prve stopnje je zavzelo (pravilno) načelno stališče, da odtujitev premoženja ne opravičuje izdaje začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, če ni dvoma o pridobitvi premoženjskega ekvivalenta. V nadaljevanju argumentacije pa je od tega stališča odstopilo z utemeljitvijo, da tretji toženec ni pojasnil, kdaj mu je bila kupnina 940.000 EUR plačana in koliko od te vsote je namenil za nakup nepremičnin, ki so predmet prepovedi odtujitve in obremenitve.

11. Razlogi izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na obstoj predpostavke iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, so materialnopravno napačni, oziroma ne zadoščajo za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Opozoriti velja na vsebinsko razliko med nevarnostjo, ki jo je treba izkazati v primeru zavarovanja nedenarne terjatve (zadostuje objektivna nevarnost), in nevarnostjo, ki jo je treba izkazati v primeru zavarovanja denarne terjatve (subjektivna nevarnost). Subjektivna nevarnost mora temeljiti na dolžnikovih ravnanjih in mora biti konkretna. Ne zadostuje možnost, da bo dolžnik razpolagal s premoženjem. Upnik mora izkazati dolžnikovo ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za uspešno uveljavljanje denarne terjatve. Pri subjektivni nevarnosti mora torej ogroženost za uveljavitev terjatve izhajati iz dolžnikovega razpolaganja z lastnim premoženjem.

12. Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da tožnik ni zatrjeval, še manj (s stopnjo verjetnosti) izkazal konkretnega aktivnega ravnanja tretjega toženca v smeri razpolaganja s premoženjem. Navedel ni nobenih konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da tretji toženec s svojim premoženjem kakorkoli razpolaga ali ga skriva, oziroma to namerava. Na podlagi ugotovitve, da je tretji toženec prvemu tožencu (verjetno) pomagal pri skrivanju njegovega premoženja pred njegovimi upniki, ni mogoče domnevati, da bo skril (poskušal skriti) tudi svoje premoženje. Nenazadnje je ob prodaji nepremičnin v Ljubljani prejel premoženjski ekvivalent, s katerim je financiral nakup nepremičnine, v kateri biva. Subjektivna nevarnost ne more temeljiti na časovno oddaljenih dogodkih (prodajnih pogodbah z dne 14. 12. 2017 in 1. 9. 2018), ki izvirajo iz obdobja pred nastankom obveznosti tretjega toženca do tožnika, tožnik pa trenutnih ravnanj tretjega toženca, ki bi kazala na njegovo namero, da bo nepremičnine obremenjeval ali odtujeval, ni zatrjeval. Družinska povezanost prvega in tretjega toženca, v povezavi s preteklimi ravnanji tretjega toženca, predstavlja zgolj objektivno nevarnost. Povedano drugače: nevarnosti, da bo zaradi ravnanja tretjega toženca otežena ali onemogočena izterjava vtoževane terjatve, ni mogoče utemeljiti z ravnanjem tretjega toženca v zvezi s tožnikovo terjatvijo do prvega toženca. Onemogočanja izterjave tožnikove terjatve do prvega toženca ni mogoče enačiti z nevarnostjo onemogočanja izterjave tožnikove terjatve do tretjega toženca. Začasna odredba ni kaznovalna sankcija, temveč je njen namen zavarovati dolžnikovo premoženje pred razpolaganji, ki bi upniku otežila izvršitev njegove terjatve.

13. Sodišče prve stopnje je v sklepu o začasni odredbi zapisalo, da pogoj po tretjem odstavku 270. členu ZIZ ni izpolnjen, saj ga tožnik ni izkazal,10 v izpodbijanem sklepu pa je stališče spremenilo; štelo je, da bi tretji toženec glede na svojo ugovorno trditev, da nima namena razpolagati z nepremičninami, ki so predmet prepovedi, z izdano začasno odredbo pretrpel neznatno škodo. Drži pritožbeni očitek, da tretji toženec ni podal trditve, na kateri temelji izpodbijana presoja, oziroma da je sodišče prve stopnje njegovo ugovorno trditev ("da z nepremičninami ne namerava razpolagati, da bi onemogočil ali otežil uveljavitev zatrjevane terjatve") napačno interpretiralo. Sodišče prve stopnje je odločalo mimo ponujenega trditvenega gradiva,11 poleg tega je s tem, ko je najprej presodilo, da tožnik pogoja za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 270. člena ZIZ ni izkazal, nato pa je na podlagi ugovornih navedb presodilo drugače, napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. Glede obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe namreč trditveno in dokazno breme nosi tožnik (upnik, predlagatelj), ki mora s konkretnimi okoliščinami izkazati, da je večina argumentov v prid njegovi trditvi, da bo dolžnik z izdajo začasne odredbe utrpel zgolj neznatno škodo. Pavšalno zatrjevanje, da bo lahko dolžnik kljub onemogočenemu razpolaganju izvrševal druga lastninska upravičenja, ne zadošča. 14. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev, in posledično tudi tožnikovi pritožbi12, ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodilo ter sklep o izdani začasni odredbi razveljavilo, tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

15. Ker so stroški postopka zavarovanja del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), ti pa so odvisni od končnega uspeha strank v postopku (šesti odstavek 163. člena ZPP), bo moralo sodišče o vseh stroških postopka zavarovanja, vključno s pritožbenimi stroški, odločiti v končni odločbi.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami. 3 Pritožbeno sodišče njihove navedbe šteje za dopustne pritožbene novote, do katerih bi se, če bi ocenilo, da so pravno pomembne, tudi vsebinsko opredelilo. 4 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 2152/2018 z dne 11. 5. 2021, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 650/2021 z dne 6. 4. 2022 (prilogi A4, A5). 5 Zakon o o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/2007, s spremembami in dopolnitvami. 6 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 7 Od zneska 235.000 EUR, ki predstavlja četrtino zneska 940.000 EUR, je treba odšteti znesek 50.000 EUR, ki naj bi ga (kot izhaja tudi iz pregleda plačil v prilogi B23) tretji toženec na račun kupnine plačal prvem tožencu. 8 Pritožbeno sodišče s to ugotovitvijo ne prejudicira, da bo izvedba dokaza potrebna v kasnejših fazah postopka. 9 Če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka. 10 Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe trdil, da tretjemu tožencu s prepovedjo odtujitve in obremenitve ne bo nastala nikakršna škoda, saj bo nepremičnine lahko še naprej nemoteno uporabljal, le odtujiti ali obremeniti jih ne bo smel ter na ta način ponovno oškodovati upnike. 11 Tudi tožnik v odgovoru na ugovor ni trdil, da tretji toženec nima namena razpolagati z nepremičninami in da lahko zato z ohranitvijo začasne odredbe v veljavi utrpi le neznatno škodo. 12 Šteti je, da je tožnik s pritožbo zoper zavrnilni del stroškovne odločitve uspel.