Jedro

ZOR ne opredeljuje pojma razžalitve dobrega imena in časti ter pravice osebnosti. Vprašanje protipravnosti takih škodnih dogodkov kot enega izmed elementov civilnega delikta se zato presoja s pomočjo kazenske zakonodaje za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Na podlagi 169. in 171. člena Kazenskega zakonika je protipravnost ravnanja izključena, če je toženec lahko utemeljeno verjel v resničnost navedenih dejstev in če jih ni objavil z namenom zaničevanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo za plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter okrnitve pravice osebnosti. Nepremoženjsko škodo naj bi utrpel zaradi negativnih navedb v zvezi z njegovim zdravniškim delom, ki so bile objavljene v članku v A. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni bil udeležen pri pisanju članka, ki je bil povod za odgovor. Zato vprašanje resničnosti žaljivih dejstev za odločitev ni pomembno. Postopek pred sodiščem prve stopnje je bil pristranski: a) sodišče je zavrnilo tožnikov dokazni predlog, da se kot predhodno vprašanje ugotovi obstoj kaznivega dejanja obrekovanja ali razžalitve in b) ugotovitev o tem, da je direktor branil koristi tožene stranke, ne temelji na nobenemu dokazu.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Te ugotovitve so: a) 25. 11. 1994 je bil v časopisu A. objavljen članek, ki je kritiziral delo zdravniške komisije prve stopnje pri toženi stranki; b) direktor tožene stranke je želel preveriti v članku navedene obtožbe, zato je ustanovil posebno nadzorno komisijo; c) ugotovitve nadzorne komisije (kot izhajajo iz njenega zapisnika) je direktor tožene stranke povzel v članek, ki je bil 14. 1. 1995 kot odgovor na članek z dne 25. 11. 1994 objavljen v navedenem časopisu; d) del povzetih ugotovitev se nanaša na tožnikovo nepopolno medicinsko dokumentacijo in na predlog nadzorne komisije, da Z. opravi nadzor nad strokovnim delom tožnika; e) direktor tožene stranke je utemeljeno verjel, da so navedena dejstva o tožniku resnična; f) direktor tožene stranke je odgovor napisal z namenom zavarovanja ugleda tožene stranke in ne z namenom zaničevanja tožnika.

7. Objavljena dejstva o tožniku bi lahko škodovala njegovemu dobremu imenu in časti. Vendar morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene splošne predpostavke po 154. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika. ZOR ne opredeljuje pojma razžalitve dobrega imena in časti ter pravice osebnosti. Vprašanje protipravnosti takih škodnih dogodkov kot enega izmed elementov civilnega delikta se zato presoja s pomočjo kazanske zakonodaje za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.(1)

8. Na podlagi 169. in 171. člena Kazenskega zakonika je protipravnost direktorjevega ravnanja izključena, če je lahko utemeljeno verjel v resničnost navedenih dejstev in če jih ni objavil z namenom zaničevanja. Ker sta sodišči ugotovili obstoj obeh ekskulpacijskih razlogov, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja elementa protipravnosti materialnopravno pravilna.

9. Očitek, da je bil postopek pred sodiščem prve stopnje pristranski, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je direktor tožene stranke odgovor napisal zaradi obrambe interesov tožene stranke. Morebiten očitek o zmotni ugotovitvi tega dejstva v reviziji ni dopusten. Ugotovitev obstoja kaznivega dejanja obrekovanja ali razžalitve pa za odločitev v tej zadevi ni pomembna.

10. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). .

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 272/2000 z dne 7. 12. 2000.