Jedro

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja, kako je zavrnitev dokaznega predloga vplivala ali mogla vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe in na njeno zakonitost, uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. Z.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna plačati 60.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 24.02.1999 je bila obs. Z.B. spoznana za krivo kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in obsojena na 40 dnevnih zneskov, to je 87.160,00 SIT denarne kazni, plačljive v roku dveh mesecev pod pretnjo, da bo v primeru neizterljivosti izvršena tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 4.358,00 SIT, določen en dan zapora. Obsojenki je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in 70.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.09.1999 zavrnilo pritožbo obsojenkinih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo v plačilo 100.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenkini zagovorniki, odvetniki dr. P.Č., R.Č., A.Č. in M.S. iz G., so zoper navedeno pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločbi višjega in nižjega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo razsojo.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Navaja, da zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka, ko naj drugostopno sodišče ne bi odločilo o navedbah pritožbe, da sta bila v prvostopnem postopku kršena KZ in ZKP, ni podana. Drugostopno sodišče o tem ni odločalo, ker je pritožba zagovornika vsebovala zgolj pavšalno navedbo, da se pritožuje tudi zaradi "napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve kazenskega postopka". Te trditve, ki ni vsebovala nikakršne konkretne utemeljitve, drugostopno sodišče ni moglo obravnavati. V drugem delu pa zahteva izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet tega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Na glavni obravnavi dne 24.02.1999 je obsojenkin zagovornik predlagal zaslišanje priče odvetnika A.B. Sodišče je zavrnilo ta dokazni predlog in svojo odločitev v sodbi tudi obrazložilo. Ocenilo je, da zaslišanje te priče ne bi doprineslo k razjasnitvi dejanskega stanja in navedlo za takšno oceno tudi razloge. Tej odločitvi je v obrazložitvi svoje sodbe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Iz tega in iz ostalih razlogov pravnomočne sodbe sledi zaključek, da v dokaznem postopku izvedeni dokazi dajejo zanesljivo podlago za izrek obsodilne sodbe. Glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče ni dolžno izvesti vseh, po strankah predlaganih dokazov, temveč ob spoštovanju enakega položaja strank v postopku samostojno odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in katerih ne. Zavrnitev predlogov strank mora vselej obrazložiti (7. odstavek 364. člena ZKP), kar je v obravnavani zadevi tudi storilo. Odločitev sodišča, ali je izvedba določenega predlaganega dokaza potrebna, je povezana z ugotavljanjem odločilnih dejstev. Ker je sodišče v tej zadevi zaključilo, da so z izvedenimi dokazi vsa odločilna dejstva razjasnjena v takšni meri, da omogočajo pravilno odločitev, z zavrnitvijo navedenega dokaza ni kršilo obsojenkine pravice obrambe. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja konkretnih razlogov o tem, kako je navedeno postopanje sodišča vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe in tudi na njeno zakonitost. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje so obsojenkini zagovorniki uveljavljali zmotno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve (določb) kazenskega postopka. Pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona v pritožbi nista opredeljena glede tega, katere konkretne kršitve bi naj bile podane. Slednje prav tako ni razvidno iz njene obrazložitve, v kateri je podana utemeljitev zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V okviru preizkusa pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče druge stopnje presodilo vse navedbe pritožbe, tudi očitek o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče A.B. Prav tako je sprejelo prvostopno oceno izvedenih dokazov in zaključilo, da ugotovljeno obsojenkino ravnanje predstavlja vse zakonite znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ. S temi razlogi je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse v obrazložitvi pritožbe navedene ugovore, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Ob odsotnosti opredelitev in obrazložitve pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ni mogoče sprejeti očitka zahteve, da sodišče druge stopnje ni preizkusilo prvostopne sodbe v teh smereh. Postopalo je v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP in ni storilo absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obs. Z.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenke.