Jedro

Soglasje pristojnega organa za postavitev oglasnih panojev mora biti veljavno oziroma po vsebini takšno, da iz njega izvirajo pravne poseldice. Ker je bilo soglasje izdano s pogojem, da se uredi služnost, do sklenitve takšne služnostne pogodbe pa ni prišlo, izdano soglasje in dovoljenje ni povzročilo pravnih posledic. Zaradi navedenega pa ni moč šteti obravnavanih objektov kot enostavnih. Četudi bi navedena objekta izpolnjevala vse ostale pogoje za enostavna objekta, jih glede na izrecne določbe v zvezi z nujno izgraditvijo v varovalnem pasu avtoceste brez veljavnega soglasja DARS d.d. za takšno postavitev ni moč šteti za enostavna objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom DARS d.d. povrniti stroške tega postopka v znesku 815,25 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki izrekel inšpekcijski ukrep zaradi dveh oglaševalskih objektov, vsak oglasne površine 4,1 m x 3 m, zgrajenih na zemljišču s parc. št. 1740, k. o. ... S 1. točko izreka ji je naložil takojšnjo ustavitev gradnje navedenih oglaševalskih objektov, z 2. točko izreka odstranitev teh objektov v roku do 30. 9. 2018 in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarnih obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). V 4. točki izreka so bile za predmetna objekta izrečene še prepovedi izvedbe komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, vpisa in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, njihove uporabe, prometa z njimi in sklepanje drugih pravnih poslov, v 5. točki izreka je bilo določeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, v 6. točki izreka pa, da stroškov postopka ni.

2. Iz obrazložitve predmetne odločbe izhaja, da je bil 5. 5. 2017 opravljen inšpekcijski pregled na kraju samem, v okviru katerega je bilo ugotovljeno, da sta na predmetnem zemljišču zgrajena dva oglaševalska objekta v navedenih dimenzijah, katerih konstrukcija je kovinska, slednja pa je pritrjena na betonski temelj, ki je zabetoniran v teren. V nadaljevanju postopka je bilo ugotovljeno, da sta bila navedena objekta postavljena v prvi polovici leta 2011 ter da tožeča stranka za gradnjo navedenih oglaševalskih objektov ni pridobila gradbenega dovoljenja. Iz zemljiške knjige izhaja, da tožeča stranka ni lastnica zemljišča, na katerem sta objekta zgrajena, pač pa Republika Slovenija, njegov upravljalec pa je DARS. Tožeča stranka ni izkazala niti lastninske ali druge stvarne oziroma obligacijske pravice. Iz soglasja in dovoljenja DARS, št. 351/AC-2251/14 z dne 16. 1. 2014, jasno izhaja, da se veljavnost tega dokumenta veže na sklenitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, katere pa tožeča stranka ni predložila. Ker sta objekta zgrajena v varovalnem pasu prometne infrastrukture (AC priključek), je treba pred pričetkom gradnje pridobiti soglasje DARS, pri čemer je glede na navedeno to soglasje, ki ga je tožeča stranka sicer predložila, neveljavno. Gradbeni inšpektor še ugotavlja, da predmetni gradnji ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. S pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja je bila kršena določba prvega odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in gre tako v konkretnem primeru za nelegalno gradnjo. Iz navedenih razlogov je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski upravni organ je v 1. točki izreka drugostopenjske odločbe pritožbo tožeče stranke zavrnilo, v 2. točki pa zavrnilo njeno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Drugostopenjski upravni organ pritrjuje pravilnosti in zakonitosti odločbe prvostopenjskega upravnega organa in se v obrazložitvi svoje odločitve opredeljuje do pritožbenih navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na dimenzije objektov, pravilne uporabe materialnega predpisa in pritožbeno zatrjevanega dejstva, da gre v predmetni zadevi za enostavna objekta, za katera gradbenega dovoljenja ni treba pridobiti, in v zvezi s tem na aktivnosti tožeče stranke v smeri sklenitve pogodbe o stvari služnosti. Vse te pritožbene ugovore drugostopenjski upravni organ obrazloženo zavrača kot neutemeljene.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi, priglaša pa tudi stroške postopka. Tožeča stranka zatrjuje, da ima za sporna reklamna panoja pridobljena vsa potrebna soglasja in dovoljenja, in sicer soglasje Mestne občine Celje, št. 371-3/2011-MG/177 z dne 30. 6. 2011, ter predhodno navedeno soglasje in dovoljenje DARS, pri čemer je po tožbenem stališču zmotna ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, da to soglasje ni veljavno. Ker gre za zelo dvoumno dikcijo, meni, da je pri razlagi izreka tega soglasja treba upoštevati tudi obrazložitev, kjer je pojasnjeno, da je soglasje izdano s pogojem, da se z upravljavcem DARS d.d. uredi služnost s pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti. Iz te odločbe tako po njenem ne izhaja, da je sklenitev te pogodbe pogoj za začetek veljavnosti soglasja in dovoljenja ali da je veljavnost učinkovanja tega soglasja in dovoljenja vezana na uresničitev tega pogoja. Po tožbenem stališču je prvostopenjski upravni organ neutemeljeno navedel, da predmetne gradnje ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, pri tem pa ni navedel razlogov, zaradi česar se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Tudi drugostopenjski upravni organ se do navedenega ni opredelil. Tožeča stranka zatrjuje, da sta sporna panoja konstrukcijsko nezahtevna objekta, ki ne potrebujeta posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, nista namenjena bivanju in nimata vpliva na okolje, zaradi česar sta se po 6. členu Uredbe uvrščala med enostavne objekte. Oba sporna panoja se lahko uvrstita v točko 16 Priloge 2 k Uredbi (Nezahtevni in enostavni objekti: objekt za oglaševanje do vključno 12 m2). Zato tožeča stranka za postavitev spornih panojev, skladno s 3.a členom ZGO-1 ni potrebovala gradbenega dovoljenja.

5. Tožeča stranka v tožbi nadalje zatrjuje, da bi moral prvostopenjski upravni organ svojo odločbo utemeljiti na določbah Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) in ne ZGO-1. GZ se je namreč začel uporabljati 1. junija 2018, datum izdaje izpodbijane odločbe pa se glasi na 29. 6. 2018. Tako prvostopenjski (in drugostopenjski) upravni organ pri izdaji izpodbijane odločbe ni uporabil predpisa, ki bi ga moral uporabiti oziroma je uporabil napačen materialni predpis.

6. Tožeča stranka v tožbi še zatrjuje, da je gradbeni inšpektor v zapisniku z dne 5. 5. 2017 dejansko stanje napačno ugotovil. Površina vsakega oglasnega panoja je namreč 12 m2 in ne 12,3 m2, kot to zmotno ugotavlja prvostopenjski upravni organ. Tožeča stranka je nedvomno postavila oglasna panoja v velikosti 12 m2, kar izhaja tudi iz soglasja Mestne občine Celje.

7. Po tožbenem zatrjevanju sta sporna oglasna objekta postavljena skladno z zahtevami in pogoji, določenimi v ZGO-1 in do pred kratkim veljavno Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Tožeča stranka se sklicuje na 9. in 10. člen te uredbe. Za potrebe definicije enostavnega objekta je tako treba uporabiti to uredbo, pri čemer se Uredba o razvrščanju objektov v konkretnem primeru ne more uporabiti, saj v skladu s končnimi in prehodnimi določbami za zavezanca ni ugodnejša (11. člen Uredbe o razvrščanju objektov).

8. Tožena stranka je po pozivu sodišču poslala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

9. Odgovor na tožbo pa je po pozivu sodišča podala stranka z interesom DARS d.d.. Nasprotuje tožbeni navedbi, da je dikcija njenega podanega soglasja in dovoljenja z dne 16. 1. 2014 dvoumna in da sklenitev pogodbe o služnosti ni pogoj za veljavnost dovoljenja. Iz 2. točke izreka soglasja in dovoljenja namreč jasno izhaja, da se veljavnost soglasja in dovoljenja veže na sklenitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti. Ker pogodba o stvarni služnosti nesporno ni bila sklenjena, to dovoljenje nikoli ni stopilo v veljavo. Nadalje kot napačen ocenjuje tudi tožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnih predpisov, pri čemer se sklicuje na 106. člen GZ v zvezi s 127. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg navedenega je treba dovoljenost gradnje presojati po predpisih, ki so veljali v času izgradnje določenega objekta, kot je to pravilno obrazložil že drugostopenjski upravni organ. Postavitev reklamnih panojev je bila izvedena v času veljavnosti ZGO-1 in Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, pri čemer se prizadeta stranka sklicuje na 6. člen te uredbe. Tudi kasnejša Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi, je gradnjo enostavnih objektov znotraj varovalnega pasu pogojevala s pridobitvijo soglasja. Iz tega izhaja, da tožeča stranka brez veljavnega soglasja prizadete stranke v nobenem primeru ne bi smela postaviti reklamnih panojev v varovalnem pasu predmetnega zemljišča. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, priglaša pa tudi stroške postopka, ki naj jih povrne tožeča stranka.

10. V obravnavani zadevi je naslovno sodišče s sodbo IV U 177/2018 z dne 23. 4. 2020 zavrnilo tožbo (I. točka izreka) ter ugotovilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). V postopku revizije tožeče stranke (v zvezi s katero so zaradi neoprave glavne obravnave v zadevi predloženi dokazi A6 do A34) je Vrhovno sodišče RS s sklepom X Ips 48/2021 z dne 8. 12. 2021 reviziji ugodilo in prej navedeno sodbo naslovnega sodišča zaradi kršitve pravice stranke do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS (zaradi neobrazložitve razlogov neoprave glavne obravnave ter neobrazložitve zavrnitve dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke) razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

11. V ponovljenem postopku odločanja je sodišče izvedlo narok za glavno obravnavo 6. 4. 2022, pri čemer je na naroku snemalo izjave tožnika. Drugopis prepisa zvočnega posnetka zapisnika je bil vsem strankam vročen 11. 4. 2022. Sodbo je sodišče, ob upoštevanju 5 dnevnega roka za ugovor zoper morebitno nepravilnost prepisa,1 izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, tj. 19. 4. 2022. 12. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo in prebralo vse listine upravnega spisa zadeve ter v listinske priloge strank, predložene v spis, in sicer A1 do A34 tožeče stranke in C1 do C8 stranke z interesom (tožena stranka listinskih dokazov ni predložila). Sodišče je sicer na narok vabilo tudi zakonitega zastopnika tožeče stranke, B. B., pri čemer je bilo vabilo na zaslišanje izkazano, opravičila za svoj nepristop na narok pa navedeni zakoniti zastopnik tožeče stranke ni podal (tudi njegov pooblaščenec ni prejel njegovega opravičila za nepristop na narok). Posledično sodišče zaradi nepristopa navedenega zakonitega zastopnika ni izvedlo njegovega zaslišanja. Pristop na narok je namreč pravica, ne pa obveznost stranke. Drugih dokaznih predlogov stranki nista podali.

**K točki I izreka:**

13. Na podlagi izvedene glavne obravnave 6. 4. 2022 sodišče ugotavlja, da je predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da takoj ustavi gradnjo in v postavljenem roku odstrani oglaševalska objekta površine 12, 3 m2, zgrajena na zemljišču s parc. št. 1740, k. o. ...

14. Med strankama ni sporno, da sta bila navedena objekta postavljena v prvi polovici leta 2011 na zemljišču s parc. št. 1740, k. o. ... (in sicer v varovalnem pasu avtoceste), ki je v lasti RS (kot razvidno tudi iz ZK izpiska C2) ter v upravljanju DARS d.d. (kot razvidno tudi iz izpiska GURS C3). Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka, ki je nesporno investitor gradnje navedenih objektov, v zvezi z navedenima objektoma pridobila soglasje Mestne občine Celje z dne 30. 6. 2011 (priloga A5 oz. A15) ter listino DARS d.d. z dne 16. 1. 2014 (priloga A5 oz. A14 - „soglasje in dovoljenje“)2, ni pa za objekta pridobila gradbenega dovoljenja. Nadalje med strankama tudi ni sporno, da je bil v zvezi z navedenima objektoma opravljen inšpekcijski pregled 5. 5. 2017 ter da je bil tožeči stranki zapisnik o navedenem pregledu posredovan v izjavo (nesporno je tožeča stranka nanj tudi odgovorila z dopisom z dne 15. 5. 2017 – priloga A5). Izpodbijana odločba je bila izdana zaradi kršitve prvega odstavka 3. člena ZGO-1, s čimer pa se tožeča stranka iz razlogov, navedenih v tožbi, ne strinja in zatrjuje drugače kot tožena stranka, in sicer meni, da za postavitev navedenih objektov, ki ju smatra kot enostavna, ni potrebovala gradbenega dovoljenja (3.a člen ZGO-1).

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega upravnega organa v izpodbijanem aktu, dopolnjeni z razlogi drugostopenjskega upravnega organa v drugostopenjski upravni odločbi, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče še pojasnjuje:

17. Sodišče se uvodoma opredeljuje do tožbenih ugovorov glede uporabe predpisov. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da bi moral prvostopenjski upravni organ ob izdaji izpodbijane odločbe uporabiti GZ in ne ZGO-1, obratno pa trdi stranka z interesom. GZ se je kot naslednik ZGO-1 pričel uporabljati 1. 6. 2018, vendar je v prehodni določbi prvega odstavka 106. člena določil, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi Zakona o graditvi objekta, končajo po določbah ZGO-1. Sporna objekta sta bila nesporno zgrajena v prvi polovici 2011, predmetni inšpekcijski postopek pa se je začel z dnem oprave inšpekcijskega ogleda, to je 5. 5. 2017 (prvi odstavek 127. člena ZUP namreč določa, da se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje). Tako v času gradnje kot začetka inšpekcijskega postopka pa je bil v uporabi ZGO-1 in ne GZ. Tako sta prvostopenjski in pritožbeni upravni organ po presoji sodišča kot pravno podlago pravilno uporabila ZGO-1 in so tožbeni ugovori v tem delu iz navedenih razlogov neutemeljeni.

18. Po prvi točki 3. člena ZGO-1 se gradnja objekta, rekonstrukcija objekta ali odstranitev objekta lahko začne samo na podlagi pravnomočnega oziroma na investitorjevo odgovornost dokončnega gradbenega dovoljenja. Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V primeru nelegalne gradnje je predvideno vodenje postopka po 152. členu ZGO-1, ki določa, da pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

19. V obravnavani zadevi je nesporno, kot že navedeno, da je investitor sporne gradnje tožeča stranka in da za gradnjo predmetnih oglaševalskih objektov ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Prav tako ni sporno, da sta oglaševalska objekta postavljena znotraj varovalnega pasu koridorja prometne infrastrukture (avtocestni priključek), saj temu dejstvu tožeča stranka tekom postopka ni nikoli ugovarjala. Zatrjuje pa sicer v tožbi, da gre za enostavna objekta in da je za njuno postavitev pridobila ustrezno soglasje in dovoljenje DARS d.d. 20. Po drugem odstavku 66. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZCes-1) so namreč gradnja in rekonstrukcija gradbenih objektov ter postavljanje kakršnihkoli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu državne ceste dovoljeni le s soglasjem Direkcije za ceste oz. DARS d.d. kot družbe iz drugega odstavka 46. člena ZCes-1. Avtocesta in priključki nanjo pa so skladno s 1. točko prvega odstavka 2. člena ZCes-1 državne ceste.

21. Pogoje za začetek gradnje enostavnih objektov opredeljuje 3.a člen ZGO-1, ki v prvem odstavku določa, da se lahko gradnja enostavnega objekta začne brez gradbenega dovoljenja. Opredelitev enostavnih objektov je bila določena v Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba 1, ki je veljala od 15. 5. 2008 do 8. 3. 2013), ki je veljala v času gradnje objektov (tj. v prvi polovici 2011), in sicer je v 6. členu med drugim določala, da mora investitor v primeru, če leži zemljišče, na katerem naj bi bil zgrajen enostavni objekt, na območju, ki je s posebnimi predpisi opredeljeno kot varovalni pas objekta gospodarske javne infrastrukture, ali na območju, ki je s posebnimi predpisi opredeljeno kot varovano, pred začetkom gradnje takšnega objekta pridobiti pisno soglasje pristojnega organa oziroma službe. Tožeča stranka se sklicuje, da je zanjo ugodnejša poznejša Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba 2, ki je veljala od 9. 3. 2013 do 1. 6. 2018; trdi pa, da zanjo ni ugodnejša še kasnejša Uredba, ki je veljala od 2. 6. 2018 do 30. 12. 2021), zato meni, da je glede spornih objektov treba uporabiti Uredbo 2. Navedena Uredba 2 v 10. členu res ureja, da je treba objekte, zgrajene pred uveljavitvijo te uredbe, glede na zahtevnost in pogoje umestitve v prostor razvrstiti po določbah te uredbe, če je za investitorja to ugodneje. Vendar pa tudi Uredba 2 v tretjem odstavku 6. člena določa, da se enostavni objekti iz prvega in drugega odstavka 6. člena Uredbe 2, za katere pa je predpisana pridobitev soglasja v varovalnem pasu ali varovanem območju (kot v konkretni zadevi, skladno z drugim odstavkom 66. člen ZCes-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 2. člena ZCes-1, ko je gradnja v varovalnem pasu avtocestnega priključka dovoljena le s soglasjem DARS d.d.), štejejo za enostavne samo pod pogojem, da je tako soglasje pridobljeno.

22. Sodišče ugotavlja, da je stališče prvostopenjskega in pritožbenega organa, da mora biti soglasje veljavno oziroma po vsebini takšno, da iz njega izvirajo pravne posledice, pravilno. Nesporno je DARS d.d. 16. 1. 2014 izdala listino „soglasje in dovoljenje“ tožeči stranki za postavitev oglasnih panojev na predmetnem zemljišču (priloga A14), vendar je veljavnost tega soglasja in dovoljenja vezala na sklenitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, kot je to določeno v II. točki izreka izdanega soglasja in dovoljenja. V obrazložitvi tega akta je stranka z interesom namreč zapisala, da je soglasje izdano s pogojem, da se z njo uredi služnost s Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti. Do sklenitve takšne pogodbe ni prišlo (tožeča stranka je sicer pavšalno zatrjevala pogajanja za sklenitev takšne pogodbe (sama je sicer zaprosila DARS d.d. za sklenitev takšne pogodbe šele 21. 3. 2018 – priloga C4, naknadno pa mu še po pozivu DARS d.d. z dne 28. 3. 2018 (priloga C5) sporočila, da za objekta nima gradbenega dovoljenja – priloga C6), vendar pa je stranka z interesom DARS d.d. izrecno zanikala, da bi bila navedena služnostna pogodba med strankama sklenjena, saj po sporočilu tožeče stranke C6 družba DARS d.d. z njo ni sklenila služnostne pogodbe, temveč je od nje zahtevala odstranitev objektov, kot razvidno poleg trditev stranke z interesom tudi iz dopisa DARS d.d. tožeči stranki z dne 14. 5. 2018 (priloga C7)); drugače pa sicer tožena stranka tudi ni izkazala. Ker torej do sklenitve navedene služnostne pogodbe ni prišlo, izdano soglasje in dovoljenje DARS d.d. z dne 16. 1. 2014 ni povzročilo pravnih posledic, kot jih zasleduje tožeča stranka (dovoljenje in soglasje (še) ni veljavno), saj so bili zaradi določitve odložnega pogoja sklenitve služnostne pogodbe njeni učinki odloženi. Iz teh razlogov sodišče sicer sledi dejstvu, da je DARS d.d. izdal tožeči stranki navedeno listino z dne 16. 1. 2014, vendar ta zaradi nesklenitve navedene služnostne pogodbe iz njene II. točke izreka (še) ne učinkuje. Zaradi navedenega pa ni moč šteti obravnavanih objektov kot enostavnih. In to ne po 6. členu Uredbe 1 (ko bi moralo biti soglasje celo dano pred začetkom gradnje, v konkretni zadevi pa je tožeča stranka DARS d.d. zaprosila za soglasje po izgradnji), saj 12. člen Uredbe 1 izrecno določa, da se objekt šteje za enostavnega, za katerega ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, če so (med drugim) upoštevani vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, določenih s to uredbo, pri čemer pa, kot že navedeno, tožeča stranka nima veljavnega dovoljenja DARS d.d. za gradnjo navedenih objektov. Kot enostavnih pa spornih objektov tudi ni moč šteti po 6. členu Uredbe 2, saj ta v tretjem odstavku 6. člena izrecno določa, da se objekt šteje za enostavnega samo pod pogojem, da pridobi soglasje za gradnjo v varovalnem pasu, pri čemer tožeča stranka do izdaje izpodbijanega akta (in ne do konca glavne obravnave v zadevi) ni pridobila veljavnega dovoljenja za njuno gradnjo od DARS d.d.. Na navedeno ugotovitev sodišča ne vplivajo zatrjevanja tožeče stranke, da po samih karakteristikah objekta štejeta za enostavna in da je umanjkala obrazložitev upravnih organov, zakaj ju ni moč šteti za enostavna. Četudi bi navedena objekta izpolnjevala vse siceršnje (ostale) pogoje za enostavna objekta, jih glede na izrecni določbi obeh 6. členov Uredb 1 in 2 (pri Uredbi 1 še v zvezi z 12 členom iste uredbe) v zvezi z njuno izgraditvijo v varovalnem pasu avtoceste brez veljavnega soglasja DARS d.d. za takšno postavitev ni moč šteti za enostavna objekta (ki se lahko po 3.a členu začneta graditi brez gradbenega dovoljenja). Ravno to, da navedenih objektov brez navedenega veljavnega soglasja DARS d.d. ni moč šteti za enostavna objekta, pa je utemeljevala v izpodbijanem upravnem aktu tudi tožena stranka. Pritrditi je sicer tožeči stranki, da je odločba prvostopenjskega upravnega organa v tem delu pomanjkljiva, saj navaja zgolj ugotovitev gradbenega inšpektorja, da predmetni gradnji ni mogoče uvrstiti med enostavne objekta, ne pa tudi razlogov za to. Vendar je takšno pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega upravnega organa odpravil drugostopenjski upravni organ, ki je v svoji odločbi pojasnil razloge, zakaj spornih objektov ni šteti kot enostavnih objektov. Podlaga za takšno ukrepanje pritožbenega organa predstavlja tretji odstavek 248. člena ZUP, ki določa, da organ druge stopnje v primeru, če spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. Na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP pa organ druge stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena. Iz upravnega spisa ter obeh odločb izhaja, da je pritožbeni organ svojo obrazložitev utemeljil na isti dejanski in pravni podlagi kot prvostopenjski organ, pri čemer je odpravil dvom, ali je bilo vprašanje o tem, ali gre za enostavna objekta, ustrezno obrazloženo.

23. Ker navedenega veljavnega soglasja DARS d.d. za postavitev obeh objektov ni podanega, in ju že zato, kot navedeno, ni moč šteti za enostavna objekta, sodišče zato kot nepotrebno tudi ni preverjalo, ali sicer objekta izpolnjujeta še druge pogoje, da bi se ju štelo za enostavna objekta, kot sicer zatrjuje tožeča stranka.

24. Ker brez veljavnega soglasja DARS d.d. torej navedenih objektov ni moč šteti za enostavna objekta, bi ju tožeča stranka ne smela začeti graditi brez gradbenega dovoljenja, skladno s 3. členom ZGO-1 v zvezi s 3.a členom ZGO-1. 25. Po presoji sodišča so tudi neutemeljeni tožbeni očitki, da je dejansko stanje glede mer oglaševalskih objektov napačno ugotovljeno. Sodišče sicer ugotavlja, da četudi bi bila dejansko nepravilno ugotovljena izmera navedenih objektov (in bi dejansko merila le 12 ne pa 12,3m2)3, tudi to sicer ne bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Zgornje ugotovitve, da brez veljavnega soglasja DARS d.d. navedena objekta ni moč šteti za enostavna (in zato njune gradnje ni moč začeti brez gradbenega dovoljenja), namreč ne bi omajala niti ne/pravilnost ugotovitve dejanske izmere oglaševalskih površin navedenih objektov. Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da je površino oglaševalskega prostora ugotovil pristojni inšpektor, ki je te ugotovitve zapisal v zapisnik o inšpekcijskem pregledu, na katerega tožeča stranka ni podala pripomb, četudi ji je bil zapisnik posredovan v izjavo. Navedeni zapisnik predstavlja javno listino. Sicer je dejstva, ki izhajajo iz javne listine, mogoče izpodbijati, vendar pa po presoji sodišča tožeča stranka ni izkazala, da bi bile grajane izmere inšpektorja nepravilne. Tožeča stranka se sicer sklicuje že v pritožbi zoper izpodbijani akt, pa tudi v tožbi, da je postavila panoja v velikosti 12 m2, kar naj bi izhajalo iz soglasja Mestne občine Celje (priloga A15). Soglasje A15 za takšno postavitev je sicer tožeča stranka pridobila (po njuni postavitvi - glej opombo 2 te obrazložitve), vendar samo soglasje ne izkazuje, da je dejansko tožeča stranka postavila objekta takih izmer, kot zatrjuje (enako sicer velja tudi glede listine DARS d.d. - A14), drugače pa tožeča stranka ni izkazala. Zato sodišče tudi sicer sledi ugotovitvi inšpektorja iz javne listine - zapisnika, da gre za površino navedenih objektov v izmeri 12,3m2. 26. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K točki II izreka:**

27. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka4, kar velja tudi za tožečo stranko, ki je priglasila stroške postopka, a s tožbo ni uspela.

**K točki III izreka:**

28. Stroškovni zahtevek stranke z interesom DARS d.d. je sodišče obravnavalo po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1, ker ZUS-1 stroškov strank z interesom ne ureja, in sicer upoštevaje ureditev stroškov stranskemu intervenientu.5 Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, po kateri se o stroških določa po načelu uspeha, in 155. členu tega zakona, po katerem se priznavajo le potrebni stroški, kot o tem odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Po načelu uspeha stranki z interesom glede na njen interes (zavrnitev tožbe) stroški gredo. Sodišče je tako stroške postopka stranke z interesom priznavalo na podlagi priglašenih stroškov, v skladu z načelom potrebnosti. Pri tem je upoštevalo, da je stranka z interesom vložila obrazložen odgovor na tožbo, v katerem se je argumentirano opredelila do tožbenih navedb, predvsem pa zanikala trditve tožnika o veljavnosti njenega soglasja z dne 16. 1. 2014 za postavitev spornih panojev, njen pooblaščenec pa se je na poziv sodišča tudi udeležil glavne obravnave (na naroku bi sicer sodišče zaslišalo tudi zakonitega zastopnika tožeče stranke, vendar ta na narok ni pristopil, zato mu stranka z interesom ni mogla postavljati vprašanj med zaslišanjem) ter vztrajal pri podanem odgovoru na tožbo, s tem pa je v celoti gledano stranka z interesom pripomogla k odločitvi sodišča. Tako je sodišče štelo, da je stranki z interesom treba priznati stroške odgovora na tožbo ter prisotnosti na obravnavi ter s tem povezane ostale stroške. Odmero pa je sodišče opravilo upoštevajoč določbe Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Sodišče je stranki z interesom, ki jo je zastopal pooblaščeni odvetnik, priznalo priglašene stroške za sestavo odgovora na tožbo (500 točk; druga alineja 1. točke tar. št. 30 OT), zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (500 točk; prva alineja 3. točke tar. št. 30 OT), skupaj 1.000 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 600 EUR, materialne izdatke v višini 12 EUR (2 % priznanih stroškov; tretji odstavek 11. člena OT), kilometrino v višini 56,24 EUR (2 x 766 km x 0,37 EUR; tretji in četrti odstavek 10. člena OT; in ne priglašenih 60,31 EUR), skupaj 668,24 EUR, kar z 22% DDV (pooblaščenec stranke z interesom je namreč zavezanec za DDV; drugi odstavek 12. člena OT) znaša 815,25 EUR. Sodišče pa stranki z interesom ni priznalo priglašenih stroškov sodne takse za odgovor na tožbo, saj ta obveznost za stranko z interesom ni nastala, kakor tudi ne priglašenih stroškov 100 točk za konferenco s stranko ob vložitvi tožbe, saj je ta storitev skladno s sodno prakso vključena med že priznane stroške sestave tožbe.

29. Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom tako odmerjene stroške postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje do plačila pa tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). 2 Sodišče glede na nesporni čas gradnje navedenih objektov (v prvi polovici leta 2011) in čas izdaje navedenih listin (najmlajša 30. 6. 2011, ki se je glede na odredbo na njej še vročala tožeči stranki) ugotavlja, da sta bili pridobljeni naknadno po njuni postavitvi. 3 Glede na 16. točko priloge 2 k Uredbi 2 se sicer objekti za oglaševanje namreč štejejo kot enostavni le, če so oglasne površine do vključno 12 m2. 4 Tožena stranka v tem postopku stroškov postopka ni priglasila. 5 Po razlogovanju Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015 imajo stranski intervenienti v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1; tako tudi v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013. 6 Sodišče je sicer nespecificirano priglašeno razdaljo priglašene kilometrine LJ – CE - LJ preverilo po splošno odstopnih podatkih od sedeža pooblaščene odvetniške družbe stranke z interesom do sedeža sodišča, in sicer 76 km v eno smer. Glej https://www.viamichelin.com/web/Routes?departure...