Jedro

Ureditev pravnih sredstev v ZJU zoper odločitve pristojnih organov v postopku izbire in imenovanja kandidata za razpisano delovno mesto je na specifičen način predpisana možnost uresničevanja ustavne pravice do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Zoper odločbo oziroma sklep posebne natečajne komisije ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor, v katerem lahko neizbrani kandidat vloži tožbo iz razlogov, taksativno navedenih v 1., 2. in 4. točki 1. odstavka 65. člena ZJU, pa tudi v primeru, če je natečajna komisija ugotovila, da kandidat po strokovni usposobljenosti ni primeren za položaj, sam pa meni, da je. Ta razlog uveljavlja tožnik s tem, da kot neutemeljene ocenjuje navedbe tožene stranke o njegovem neustreznem poznavanju problematike področja. Izpodbijani akt v tem delu ni ustrezno obrazložen v skladu z določbo 1. odstavka 214. člena ZUP, zlasti glede na podatke in listine v predloženem upravnem spisu, ki se nanašajo na skupno časovno dolžino tožnikovega preteklega službovanja na delovnih mestih, ki so razvidna iz tožnikovega življenjepisa in fotokopije delovne knjižice. V obrazložitvi manjka del, v katerem so po vsebini s smiselno uporabo določil 214. člena ZUP utemeljene ugotovitve glede tistih razpisnih pogojev, ki so hkrati vsebovani v Standardih kot samostojni elementi, ki po naravi stvari zahtevajo določeno utemeljitev in tudi natančno navedbo, na podlagi katerih dejanskih okoliščin (z njihovo določno in konkretno opredelitvijo) ali listin ter pravnih določb je tožena stranka opravila presojo. Navedenih pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka s pojasnili, podanimi v odgovoru na tožbo ne more uspešno odpraviti. Prepozno vloženo dopolnitev tožbe po preteku tridesetdnevnega zakonskega roka je sodišče moralo zavreči. Stroške postopka je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v 30-dnevnem roku za prostovoljno izpolnitev, ki ga je sodišče določilo ob upoštevanju okoliščine, da se tožena stranka uvršča med proračunske porabnike, za katere veljavni predpisi določajo posebne roke za plačila obveznosti.

Izrek

1. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba št. ... z dne ... Posebne natečajne komisije za izvedbo natečaja za položaj generalnega direktorja Direktorata za ... v Ministrstvu za finance RS razveljavi. 2. Dopolnitev tožbe z dne 1. 3. 2006 se zavrže. 3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega spora v znesku 183.830,00 SIT, in sicer v roku 30 dni od prejema te sodbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo, ki jo je izdala Posebna natečajna komisija za izvedbo javnega natečaja za položaj generalnega direktorja Direktorata za ... v Ministrstvu za finance RS v sestavi AA kot predsednica in BB ter CC kot člana, je tožena stranka ugotovila, da kandidat DD, roj. ... v E, izpolnjuje pogoje za položaj generalnega direktorja Direktorata za ... v Ministrstvu za finance RS, ni pa glede na svojo strokovno usposobljenost primeren za navedeni položaj. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbe 4. odstavka 60. člena in 1. odstavka 64. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002, v nadaljevanju ZJU). V obrazložitvi navaja, da je najprej ugotovila, da tožnik izpolnjuje vse v objavi javnega natečaja za položaj generalnega direktorja določene pogoje in sicer, da je državljan RS, da ima univerzitetno izobrazbo, da ima najmanj 11 let delovnih izkušenj, da aktivno obvlada uradni jezik, da ni bil pravnomočno obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in ni bil obsojen na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot šest mesecev in da ni v kazenskem postopku zaradi predhodno navedenega kaznivega dejanja.. Dalje navaja, da je v izbirnem postopku tožena stranka v skladu s standardi strokovne usposobljenosti, merili za izbiro in metodami za preverjanje usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi, ki jih je določil Uradniški svet, in na podlagi predloženih referenc oziroma dokazil uvodoma ocenjevala kakovost tožnikovih delovnih izkušenj, ki jih je ocenila z oceno "ustrezno", in kakovost vodstvenih izkušenj, kjer je tožnik prav tako prejel o oceno "ustrezno". Tako je bil v sklopu standarda "izkušnje" tožnik ocenjen z oceno "primeren". V nadaljevanju je tožena stranka v sklopu standarda "znanje" tožnika ocenila po naslednjih elementih: poznavanje problematike področja z oceno "neustrezno"; strokovna uveljavljenost na področju z oceno "ustrezno"; poznavanje pravne ureditve z oceno "ustrezno"; poznavanje načel in razvojnih usmeritev delovanja državne uprave z oceno "ustrezno"; poznavanje načrtovanja in rabe proračunskih sredstev z oceno "ustrezno"; poznavanje delovanja institucij in pravnega reda Evropske unije s področja dela z oceno "ustrezno", znanje tujega jezika v skladu z določili razpisa z oceno "odlično" ter tako v sklopu standarda "znanje" ocenila, da je tožnik dosegel oceno "neprimeren". Na koncu je tožena stranka pri ocenjevanju v sklopu "managerske sposobnosti" ocenila tožnika v elementu "upravljalske sposobnosti" z oceno "ustrezno", v elementu "vodstvene sposobnosti" z oceno "ustrezno" in v elementu "izkazane komunikacijske veščine" z oceno "ustrezno" ter tako v sklopu standarda "managerske sposobnosti" ocenila, da je tožnik dosegel oceno "primeren" ter skupno oceno "neprimeren".

Tožnik v tožbi z dne ... uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik meni, da je bil pri tem iz ugotovljenih dejstev napravljen tudi napačen sklep, da tožnik po svoji strokovni usposobljenosti ni primeren za položaj generalnega direktorja Direktorata za ..., zaradi česar tožnik zahteva odpravo/razveljavitev izpodbijane odločbe. Po tožnikovem mnenju tožena stranka pri tem ni upoštevala listin, ki jih je tožnik priložil svoji prijavi na natečaj. V življenjepisu, ki ga po tožnikovem mnenju tožena stranka ni dovolj pozorno prebrala, je navedel, da se je doslej strokovno posvečal med drugim monetarnim sistemom, finančnim storitvam v zavarovalništvu in bančništvu ter pretoku kapitala in pravilom EU na tem področju, kar vse sodi na področje Direktorata za ..., tožnik pa ima s tega področja tudi bogato bibliografijo, ki obsega številne članke, razprave, knjige ter predavanja na fakultetah, tudi v tujini, kar vse priča o njegovem poznavanju tega področja. Navedeno potrjuje tudi tožnikovo sodelovanje v številnih projektih in njegove dosedanje zadolžitve, ki jih v tožbi podrobneje našteva. Tožnik še navaja, da mu v razgovoru s komisijo že zaradi časovnih omejitev ni bila dana možnost, da bi se izjasnil o vseh dejstvih, ki so bila morebiti pomembna za odločitev komisije. Komisija mu na izrecno vprašanje ni niti pojasnila, ali naj se omeji na problematiko Direktorata za ... ali celotnega ministrstva, kljub temu pa tožnik meni, da je pomembno problematiko področja vseeno ustrezno predstavil. Tožnik meni, da je tožena stranka glede na navedeno opustila potrebno skrbnost, ki se za take postopke zahteva za presojo vseh dejstev, in sicer vsakega posebej in vseh skupaj. Tožnik poudarja, da se zapisnik razgovora in postopka ni pisal sproti, kot določajo predpisi, pooblaščena oseba pa ga ni glasno narekovala v tožnikovi prisotnosti. Tako zapisnik ne vsebuje poteka in vsebine opravljenih dejanj oziroma vprašanj in odgovorov, ki so relevantni za posamezni element predpisanih standardov, tožnikove izjave pa se niso napisale v zapisnik niti se zapisnik ni prebral tožniku, da bi lahko podal pripombe, tožniku pa tudi ni bila ponujena možnost, da bi se razgovor snemal. Tožnik ni prejel zapisnika niti ga ni smel kopirati, pač je dobil le vpogled in ugotovil, da besedilo obsega le stran in pol ter skoraj ne govori o vprašanjih in odgovorih, ki so bila pomembna za ocenjevanje tožnikove usposobljenosti po posameznih elementih predpisanih sklopov standardov. Tožnik meni, da glede na besedilo izpodbijane odločbe, ki mora po predpisih za take postopke vsebovati tudi obrazložitev, izpodbijana odločba take obrazložitve pa ne vsebuje, pač pa vsebuje le navajanje elementov predpisanih standardov in ocene komisije o usposobljenosti po posameznih sklopih, na pa kakšna so bila vprašanja in odgovori, na podlagi katerih je prišla do takih ocen. Zato tožnik meni, da v izpodbijani odločbi niso navedena dejstva in razlogi, ki so odločilni, kar onemogoča preverjanje ocen ter dejanj in odločitve tožene stranke. V zvezi z metodami ocenjevanja tožnikovega poznavanja problematike področja tožnik meni, da je tožena stranka izhajala le iz razgovora, ne pa tudi iz drugih listin in metod, ki jih je imela na voljo in bi jih pri svojem odločanju po navedbah iz zapisnika lahko uporabila, a je te preprosto zanemarila, pri čemer tožnik izraža dvom o strokovnosti odločanja članov komisije oziroma tožene stranke, še posebej ob primerjavi tožnikove bibliografije z bibliografijo vseh zaposlenih v Direktoratu za ... z bibliografijo članov komisije oziroma glede na tožniku znane reference članov komisije, med katerimi vsaj en član ni strokovnjak s področja financ. Tožnik pri tem opozarja, da sporni zapisnik oziroma poročilo komisije na splošno trdi, da je bil tožnik zelo splošen v svojih odgovorih na vprašanje o prednostnih nalogah Ministrstva za finance in ne Direktorata za .... V nadaljevanju tožbe podrobneje opisuje potek razgovora z navedbo vsebine vprašanj in odgovorov, ki so v spornem zapisniku izostali. Poudarja še, da je njegovo delo z naslovom ... edina slovenska monografija s področja monetarnega prava, zato se čudi, da natečajni komisiji oziroma toženi stranki, ki demantira tožnikovo strokovnost, to delo ni znano. Tožnik predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in izvede dokaze z vpogledom celotnega upravnega spisa, zaslišanjem tožnika in članov ter zapisnikarice posebne natečajne komisije ter z zaslišanjem prič FF, GG, HH in II, nato pa odloči, da v celoti odpravi izpodbijano odločbo ter samo odloči o stvari tako, da se ugotovi, da tožnik izpolnjuje pogoje za položaj generalnega direktorja Direktorata za ... v Ministrstvu za finance RS in je glede na svojo strokovno usposobljenost primeren za položaj generalnega direktorja Direktorata za ... v ministrstvu za finance RS, podrejeno pa, da odpravi izpodbijano odločbo in delno odloči o stvari tako, da se ugotovi, da je tožnik glede na svojo strokovno usposobljenost primeren za položaj generalnega direktorja Direktorata za ... v ministrstvu za finance RS, in podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi. Hkrati predlaga, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka, ki jih specificira, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do dneva plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

V dopolnitvi tožbe z dne 1. 3. 2006, ki jo je tožnik naknadno podal skupaj s predlogom, da sodišče predmetno zadevo prednostno obravnava, tožnik dodatno na podlagi 5. odstavka 65. člena ZJU predlaga da, v kolikor bi sodišče ugodilo enemu izmed postavljenih tožbenih zahtevkov, hkrati toženi stranki naloži še plačilo odškodnino tožniku v višini treh najnižjih mesečnih bruto plač za delovno mesto generalnega direktorja Direktorata za ... v Ministrstvu za finance RS, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila skupaj s predmetnim upravnim spisom, v celoti prereka vse tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V nadaljevanju povzema določila 82. člena in 1. odstavka 64. člena ZJU ter 178. člena in 19. člena Poslovnika o delu posebne natečajne komisije ter povzema vsebino javnega natečaja za položaj generalnega direktorja Direktorata za ... v Ministrstvu za finance RS. Poleg tožnika je natečajne pogoje izpolnjeval še JJ, natečajna komisija pa je v skladu z veljavnimi predpisi za njeno delo sprejela oceno o primernosti kandidata, kot izhaja iz poročila in ocenjevalnega lista ter na podlagi pregleda in ocene dokumentacije in dokazil, ki jih je tožnik priložil prijavi na natečaj, razgovora s tožnikom in strokovnega odločanja natečajne komisije, pri čemer je v skladu z določili standardov strokovne usposobljenosti tožnika komisija ocenila kot neprimernega kandidata za opravljanje položaja generalnega direktorja Direktorata za ... v Ministrstvu za finance ter v končni oceni kandidata tudi opredelila razloge za svojo strokovno odločitev.

Tožnik, ki mu je sodišče v odgovor posredovalo odgovor tožene stranke na tožbo, je v pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2005 navedel, da vztraja pri tožbenih navedbah in tožbenem predlogu. Nadalje opozarja, da tožena stranka ni podala nobenega vsebinskega odgovora, pri tem pa je v svojem odgovoru napačno navedla, da je tožnik kandidiral za položaj generalnega direktorja Direktorata za ... v Ministrstvu za finance, tožnik pa je dejansko kandidiral za položaj generalnega direktorja Direktorata za ... v navedenem ministrstvu. To po tožnikovem mnenju kaže, da je za toženo stranko odgovor na tožbo zgolj formalnost. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odl. US, v nadaljevanju ZUS) prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izbirni postopek za položaj generalnega direktorja direktorata v ministrstvu na podlagi javnega natečaja po določilu 4. odstavka 60. člena ZJU. Ta določa, da javni natečaj za položaje generalnih direktorjev, generalnih sekretarjev, predstojnikov organov v sestavi ministrstev, predstojnikov vladnih služb in načelnikov upravnih enot izvaja posebna natečajna komisija, ki jo za vsak primer posebej imenuje uradniški svet. Posebna natečajna komisija, v konkretnem primeru tožena stranka, v tovrstnih zadevah po opravljenem javnem natečaju izda na podlagi določila 1. odstavka 64. člena ZJU odločbo o tem, kateri kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za položaj, kandidatom, ki se ne uvrstijo na seznam, pa se o tem izda poseben sklep.

Z uvodoma navedeno odločbo (ki po vsebini predstavlja sklep iz 1. odstavka 64. člena ZJU), ki je v tem primeru predmet spora, je tožena stranka v izreku ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za navedeni položaj, ni pa zanj primeren glede na svojo strokovno usposobljenost. V nasprotju s tožbenim ugovorom nepravilne uporabe materialnega prava, ki ga tožnik uveljavlja v tožbi, ima tožena stranka pravno podlago za sprejeto odločitev v določbi 1. odstavka 64. člena ZJU. Ta določba namreč nalaga posebni natečajni komisiji iz 4. odstavka 60. člena ZJU dolžnost, da ugotovi, kateri kandidati izpolnjujejo pogoje za položaj in kateri kandidati so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za ta položaj. Tej dolžnosti je z izrekom izpodbijanega akta tožena stranka po presoji sodišča zadostila in v skladu s citirano določbo 1. odstavka 64. člena ZJU sprejela s pravnega vidika pravilno odločitev. Sodišče je pri tem upoštevalo dve stališči, ki sta se doslej izoblikovali v upravno-sodni praksi v tovrstnih zadevah. Prvo od teh dveh stališč izhaja iz sodbe in sklepa Upravnega sodišča RS št. U 1448/2004-23 z dne 24. 1. 2005, in sicer, da je strogost sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu lahko različna v odvisnosti od vrste javno-pravne zadeve ter da mora biti zadržana sodna presoja zakonitosti izbire glede pogojev oziroma kriterijev, ki niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali splošno sprejetimi standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, ki so vezani na potrebe in naravo razpisanega položajnega mesta javnega uslužbenca. Kaj v tovrstnih zadevah pomeni zadržana presoja, pa je sodišče definiralo v sodbi št. U 568/2004-34 z dne 10. 12. 2004, in sicer, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna, saj mora tožena stranka imeti zaradi zagotavljanja učinkovitosti upravnega sistema široko polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje, ko kadruje javne uslužbence na najvišje položaje, pri čemer na tem področju pri kadrovanju javnih uslužbencev še posebej velja načelo delitve oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave). V tovrstnih sporih pa sodišče izhaja iz predpostavke, da tožnik varuje ustavno pravico iz določbe 3. odstavka 49. člena (svoboda dela), po kateri je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, čeprav se v tožbi sicer tožnik ni izrecno skliceval na določbo 3. odstavka 49. člena Ustave, pač pa je smiselno uveljavljal, da v izbirnem postopku na podlagi javnega natečaja ni bil obravnavan enakopravno (v smislu 2. odstavka 27. člena ZJU, ker ni bila upoštevana njegova obsežna bibliografija). Sicer je pravica do dostopa do delovnega mesta pod enakimi ustavna pravica in se kot taka uresničuje neposredno na podlagi Ustave (1. odstavek 15. člena), kar pa še ne pomeni, da se uresničuje neodvisno od ureditve v ZJU. Namreč zakonodajalec ima na podlagi 2. odstavka 15. člena Ustave možnost, da z zakonom predpiše način uresničevanja človekovih pravic, kadar tako določa Ustava ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice. Ustava ne določa, da mora biti dostop do javnih služb urejen na poseben način, vendar je že po naravi stvari očitno, da mora zakonodajalec predpisati način, kako se v praksi uresničuje abstraktna pravica do enakega dostopa vsakega delovnega mesta. To še posebej velja, če gre za delovna mesta javnih uslužbencev, pri katerih se prepletajo strokovne, vodstvene in politične naloge. Med takšna delovna mesta se brez dvoma uvršča tudi uradniški položaj generalnega direktorja direktorata v ministrstvu in ureditev predpisanih pravnih sredstev v ZJU zoper odločitve pristojnih organov v postopku izbire in imenovanja kandidata za razpisano delovno mesto, kot jo sodišče interpretira v svoji obrazložitvi, je na specifičen način predpisana možnost uresničevanja ustavne pravice, ki jo varuje tožnik v tem upravnem sporu, ob upoštevanju določbe 157. člena Ustave.

Po določbi 6. odstavka 65. člena ZJU je izpodbijani akt tožene stranke dokončen, kar pomeni, da zoper odločbo oziroma sklep posebne natečajne komisije ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor, v katerem lahko neizbrani kandidat vloži tožbo iz določenih razlogov, taksativno navedenih v 1., 2. in 4. točki 1. odstavka 65. člena ZJU, poleg tega pa tudi v primeru, če je natečajna komisija ugotovila, da kandidat po strokovni usposobljenosti ni primeren za položaj, sam pa meni, da je. Prav ta razlog v tožbi uveljavlja tožnik s tem, da kot neutemeljene ocenjuje navedbe tožene stranke o tožnikovem neustreznem poznavanju problematike področja, zaradi česar s tožbo zahteva odpravo/razveljavitev izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča izpodbijani akt v tem delu ni ustrezno obrazložen v skladu z določbo 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP), zlasti glede na podatke in listine, ki se nahajajo v predloženem upravnem spisu in se nanašajo na skupno časovno dolžino tožnikovega preteklega službovanja na delovnih mestih, ki so razvidna iz tožnikovega življenjepisa in fotokopije tožnikove delovne knjižice. Namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe je zgolj povzetek pogojev, določenih v objavi javnega natečaja za navedeni uradniški položaj z navedbo, da jih tožnik v celoti izpolnjuje. Temu sledi gola navedba ocen, ki jih je tožnik dosegel po elementih, vsebovanih v sklopih presoje iz Standardov strokovne usposobljenosti, meril za izbiro in metod preverjanja strokovne usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi (ki jih je določil Uradniški svet na 2. seji dne 26. 8. 2003 in dopolnil na 3. seji dne 6. 10. 2003, dalje Standardi). V takšni obrazložitvi pa manjka del, v katerem so po vsebini s smiselno uporabo določil 214. člena ZUP utemeljene ugotovitve glede tistih razpisnih pogojev, ki so hkrati vsebovani v Standardih kot samostojni elementi, ki po naravi stvari zahtevajo določeno utemeljitev in tudi natančno navedbo, na podlagi katerih dejanskih okoliščin (z njihovo določno in konkretno opredelitvijo) ali listin ter pravnih določb je tožena stranka opravila presojo. Obrazložitev izpodbijane odločbe pa ne vsebuje opisanih vsebin, kot utemeljeno zatrjuje tožnik v tožbi, in kolikor tožena stranka meni, da se navedene pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega akta naknadno lahko odpravi s pojasnili, podanimi v odgovoru na tožbo, jih na ta način ne more uspešno odpraviti. Namreč odgovora na tožbo v upravnem sporu ni mogoče šteti za nadaljevanje postopka, ki ga je predhodno vodila tožena stranka pred izdajo izpodbijanega akta.

Glede na navedeno je sodišče spoznalo, da v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa niso bila upoštevana pravila postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Zato je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in izpodbijani akt razveljavilo (s pravnim učinkom ex nunc), kot je sicer tožnik navedel v obrazložitvi tožbenih razlogov, medtem ko je tožnik s tožbenim predlogom zahteval, da se izpodbijana odločba odpravi (ex tunc), kar bi implicitno vsebovalo tudi vrnitev sporne zadeve toženi stranki v ponoven postopek, kot sicer praviloma sledi odločitvi o odpravi izpodbijanega akta (z veljavnostjo ex nunc), kot izhaja iz določbe 1. odstavka 60. člena ZUS v povezavi s 3. odstavkom istega člena. Vendar pa je sodišče pri svoji odločitvi tudi smiselno uporabilo določbo 1. točke 1. odstavka 65. člena ZJU, po kateri sodišče lahko razveljavi odločbo o izbiri, glede na okoliščino, da tožnik s tožbo sicer ni izpodbijal odločbe o izbiri generalnega direktorja Direktorata za ... v Ministrstvu za finance RS. Zato je sodišče glede na ugotovljene okoliščine v tem primeru odločilo, da zgolj razveljavi izpodbijani akt, s čimer le-ta izgubi pravno veljavo, ponoven postopek pa, ker ga tožnik ni niti predlagal, glede na predhodno navedene dejanske in pravne okoliščine ni več potreben.

K točki 2: Sodišče je kot prepozno vloženo zavrglo dopolnitev tožbe z dne 6. 1. 2006, torej po preteku tridesetdnevnega zakonskega roka iz 1. odstavka 26. člena ZUS. Sodišče namreč po uradni dolžnosti pazi na razloge iz 1. do 6. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Zato je sodišče po tem, ko je ugotovilo, da je bila tožba vložena prepozno (2. točka 1. odstavka 34. člena ZUS) moralo tožbo zavreči na podlagi 1. odstavka 34. člena ZUS po uradni dolžnosti.

K točki 3: Sodišče je ugodilo tožnikovemu predlogu za povrnitev stroškov tega spora, ki jih je ob upoštevanju Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03 - popravek) v skladu z določilom 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04-ur.pr.bes., dalje ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS odmerilo v znesku 183.830,00 SIT, in sicer 500 točk za sestavo tožbe, za sestavo 1. pripravljalne vloge prav tako 500 točk ter 250 točk za sestavo 2. pripravljalne vloge, kar zanaša skupaj 1250 točk. Glede na to je sodišče za administrativne stroške dodatno odmerilo 2% vrednosti od storitev v višini 1000 točk, kar znaša 20 točk, in v višini 3% od storitev, ki presegajo vrednost 1000 točk, kar znaša 7,5 točk, kar skupaj znaša 1277,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT torej skupaj znaša140.525,00 SIT. Pripadajoč DDV po stopnji 20% znaša 28.105,00 SIT, tožniku se povrnejo tudi stroški plačanih sodnih taks za tožbo v znesku 15.200,00 SIT, kar vse skupaj znaša 183.830,00 SIT. Ta znesek je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v danem roku iz 3. točke izreka te sodbe in sklepa, ki ga je sodišče določilo ob upoštevanju okoliščine, da se tožena stranka uvršča med proračunske uporabnike, za katere veljavni predpisi določajo posebne roke za plačila obveznosti. Zato je sodišče toženi stranki določilo tridesetdnevni rok za prostovoljno izpolnitev naložene obveznosti povrnitve stroškov tega upravnega spora tožeči stranki.