Jedro

Ker je bilo v hišni preiskavi pri obdolžencu najdeno 460 gramov kokaina in ustrezna tehtnica, je to zadostna podlaga za utemeljen sum, da je bilo mamilo namenjeno nadaljnji prodaji (196. člen KZ) in ne lastnemu uživanju.

Za oceno utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po 197. členu KZ, to je, da je omogočal uživanje mamil nekemu R.-ju, zadostuje, da je R. v izjavi potrdil tako način kot število primerov omogočanja uživanja mamil. Ker je bil v hišni preiskavi pri obdolžencu najden revolver z določeno količino streliva, čeprav je posest takega orožja s strelivom pogojena s posebnim dovoljenjem, ki ga obdolženec ni imel, je tudi glede storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ podan utemeljen sum.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženih I.M. in F.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 09.07.2002 zoper obdolženega I.M. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor. Izvenobravnavni senat tega sodišča pa je s sklepom z dne 12.07.2002 pritožbo zagovornika obdolženega I.M. kot neutemeljeno zavrnil. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 10.07.2002 zoper obdolženega F.P. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Izvenobravnavni senat tega sodišča je pritožbo zagovornika obdolženega F.P. zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik obdolženega I.M. je dne 16.07.2002 vložil pri Okrožnem sodišču v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedena sklepa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da oba izpodbijana sklepa razveljavi.

Zagovornik obdolženega F.P. je dne 19.07.2002 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče sklep o odreditvi pripora in sklep pritožbenega sodišča razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo v korist obdolženega I.M., meni, da je ta neutemeljena. Uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, češ da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni podana. Relativno skopi vendar zadostni razlogi o tem, na podlagi katerih okoliščin preiskovalna sodnica sklepa na realno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja, so bili ob reševanju pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora dopolnjeni v sklepu izvenobravnavnega senata, ki je pritožbo zagovornika zavrnil. Obrazložene so tudi posebne okoliščine, saj je navedeno, da na ponovitveno nevarnost kaže količina zaseženega mamila. Sklep izvenobravnavnega senata ne navaja samo, da se strinja z razlogi preiskovalne sodnice, temveč k razlogom dodaja tudi več okoliščin, in sicer da je iz količine zaseženega mamila očitno, da obdolženi ni začetnik in da je oceni preiskovalne sodnice o nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj moč pritrditi tudi zato, ker je znano, da je prodaja mamil donosen posel, s katerim je mogoče veliko zaslužiti. Teža dejanja in način storitve ter pričakovan zaslužek so okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti kazniva dejanja ponavljal. V obeh izpodbijanih sklepih so primerno obrazložene in sprejemljive okoliščine, ki jih za odreditev pripora zahteva 20. člen Ustave RS, zato ni podana zatrjevana kršitev določb postopka o nasprotju med razlogi sklepa preiskovalnega sodnika in sklepa izvenobravnavnega senata.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo v korist obdolženega F.P., meni, da tudi ta zahteva ni utemeljena. Očitek zahteve, da je bila kršena določba 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker v sklepu preiskovalne sodnice o odreditvi pripora ni navedena niti ena okoliščina, ki bi potrjevala nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, ni utemeljen. Izpodbijani sklep vsebuje vse potrebne elemente, vključno z okoliščinami, ki kažejo na realno nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje in da je zaradi uspešne izvedbe kazenskega postopka potrebno zanj odrediti pripor. Neupravičen je očitek, da v izpodbijanem sklepu te okoliščine niso navedene, saj ugotavlja, da je obdolženec tujec, da neprijavljen biva na območju Republike Slovenije in da se v Sloveniji zadržuje zaradi izogibanja končanemu kazenskemu postopku v Republiki Italiji, nevarnost izogibanja pa obstoji tudi zaradi visoke zagrožene kazni za kazniva dejanja, za katera je v postopku. Zahteva je sama s seboj v nasprotju, ko po eni strani trdi, da izpodbijani sklep ne vsebuje okoliščin, ki kažejo na realno nevarnost ponavljanja, po drugi strani pa navaja prav te okoliščine kot argument za očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP tudi v sklepu izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru, češ da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa z vsebino sklepa preiskovalnega sodnika, nasprotje pa neupravičeno vidi v tem, da se sklep senata glede obstoja posebnih okoliščin sklicuje na razloge iz sklepa preiskovalnega sodnika. Ne gre za nasprotje, saj izpodbijani sklep ne ponavlja vseh tistih zaključkov, s katerimi se izrecno strinja oziroma z njimi soglaša. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Glede obdolženega I.M.: Vložnik v zahtevi zatrjuje, da v sklepu preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora ni obrazložena niti ena okoliščina iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ki bi potrjevala obstoj realne nevarnosti, da bi osumljenec na prostosti ponovil očitano mu kaznivo dejanje. V tem vložnik vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, češ da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje vložnik meni, da je enaka kršitev določb kazenskega postopka podana tudi v izpodbijanem sklepu izvenobravnavnega senata, kjer je navedeno, da se senat strinja z zaključki v sklepu preiskovalnega sodnika o tem, da so podane posebne okoliščine, ki bi opravičevale bojazen, da bi osumljeni na prostosti nadaljeval z očitanim kaznivim dejanjem. Glede na očitek prvostopnemu sklepu, v katerem posebne okoliščine niso navedene, je tako podana očitana kršitev tudi v drugostopnem sklepu, ko je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa z vsebino sklepa preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v napadenih sklepih ni očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Protispisna je trditev vložnika, da sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti nima razlogov. Iz obrazložitve navedenega sklepa je razvidno, da je iz razgovora med obdolžencem in nekim D., ki je bil spremljan s posebnimi ukrepi tik pred aretacijo imenovanega 22.05.2002, mogoče zaključiti, da je D. kupil mamilo prav od obdolženega M. Iz količine zaseženega mamila je tudi mogoče sklepati, da je bilo namenjeno nadaljnji prodaji. Vse to pa kaže na to, da bi, če bi ostal na prostosti, z istovrstnim prepovedanim početjem nadaljeval. Poleg navedenega razlogi vsebujejo še oceno o teži očitanega kaznivega dejanja tudi z vidika ogrožanja človeškega zdravja glede na zaseženo mamilo in količino le-tega. Podana naj bi bila tudi sorazmernost zavarovane človekove dobrine - zdravja s kriminalno dejavnostjo, zaradi katere je obdolžencu odrejen pripor. Po oceni Vrhovnega sodišča navedeni razlogi zadoščajo za ugotovitev o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zato je neutemeljen vložnikov očitek, da prvostopni sklep o odreditvi pripora nima razlogov o utemeljenosti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Razlogi v pritožbenem sklepu prav tako ne predstavljajo očitane kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi bila v tem, da se je pritožbeni senat strinjal z razlogi, ki jih prvostopni sklep ni imel. Ocena pritožbenih izvajanj v napadenem sklepu predstavlja zgolj dopolnitev obrazložitve prvostopnega sklepa glede na pritožbene trditve. Takega razlogovanja pa ni mogoče oceniti kot kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, zato vložnik s svojo zahtevo ni mogel imeti uspeha.

Glede obdolženega F.P.: Zoper obdolženega F.P. je bil odrejen z napadenima sklepoma pripor zaradi begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja vložnik, da v napadenem prvostopnem sklepu ni obrazložena niti ena okoliščina iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ki bi potrjevala, da obstoji realna nevarnost, da bi osumljeni-obdolženec na prostosti ponovil očitano mu kaznivo dejanje, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. ZKP, saj izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ta očitek vložnik povezuje z zaključkom v napadenem prvostopnem sklepu o obstoju utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v prvostopnem sklepu utemeljen sum obrazložen z naslednjim: ob hišni preiskavi pri obdolžencu je bilo najdeno 460 gramov kokaina in ustrezna tehtnica, kar za sedaj daje dovolj podlage za utemeljen sum, da je bilo mamilo namenjeno nadaljnji prodaji in ne lastnemu uživanju. Dalje je obdolženec omogočal uživanje mamil nekemu R., ki je to v izjavi potrdil tako glede načina kot števila primerov, kar po obrazložitvi preiskovalnega sodnika daje dovolj podlage za utemeljen sum v smeri tega kaznivega dejanja (197. člen KZ). Pri hišni preiskavi pri obdolžencu je bil najden revolver z določeno količino streliva, ko je posest takega orožja s strelivom pogojena s posebnim dovoljenjem, ki ga obdolženec ni imel, zato je tudi v smeri kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ utemeljen sum podan. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tej smeri vsebuje prvostopni sklep o odreditvi pripora dovolj podatkov in tudi oceno o obstoju utemeljenega suma glede vseh treh kaznivih dejanj. Obrazlaganje ponovitvene nevarnosti v prvostopnem sklepu in posledično tudi v sklepu izvenobravnavnega senata skladno s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP ni bilo potrebno, saj pripor zoper obdolženca ni bil odrejen iz razloga ponovitvene nevarnosti, ampak begosumnosti. Ob navedenem zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena v nobeni smeri ni podana, ko je utemeljen sum v smeri vseh treh očitanih kaznivih dejanj zadovoljivo obrazložen, pripor pa ni bil odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Po mnenju vložnika naj bi bila podana: enaka kršitev določb kazenskega postopka tudi v obrazložitvi pripornega razloga begosumnosti in sicer v zvezi z očitkom, da v sklepu preiskovalnega sodnika utemeljen sum ni podan ter da ni obrazložena "niti ena okoliščina iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP", ker da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa in vsebino sklepa preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z obrazložitvijo pripornega razloga begosumnosti tako v prvostopnem sklepu kot v drugostopnem sklepu ni podana. Ob obširnejši obrazložitvi pripornega razloga begosumnosti v sklepu pritožbenega sodišča v primerjavi s sklepom preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora ni nikakršnega nasprotja, zato vložnik tudi v tej smeri za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev določb zakona v napadenih sklepih ni, skladno s 425. členom ZKP obe zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo.