Jedro

Tožena stranka bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila le, če bi dokazala zunanji vzrok požara. Gre za odgovornost, ki se približuje objektivni odgovornosti in ki breme rizikov nalaga v sfero stranke, ki jih zaradi svojega specifičnega položaja lažje obvladuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 10.019,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.370,67 EUR od 17. 5. 2005 dalje do plačila in od zneska 1.648,62 EUR od 6. 8. 2005 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka), toženi stranki pa je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 1.875,93 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in III. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka, iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki priglašata tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tem sporu uveljavljala regresni zahtevek na podlagi 963. člena OZ. Upravičencu je iz naslova sklenjenega kasko zavarovanja izplačala odškodnino za vozilo, ki se je poškodovalo v požaru dne 31. 3. 2005, do katerega je prišlo na parkirnem prostoru, poleg predmetnega vozila pa je bilo poškodovano še poleg parkirano vozilo. Vozilo je bilo v garanciji, zato predstavlja pravno podlago zahtevka toženkina odgovornost iz garancije za brezhibno delovanje prodane stvari po 481. členu OZ. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je podana toženkina odgovornost iz garancije za brezhibno delovanje vozila in tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da se je pri zaključku, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi bil vzrok požara izven vozila samega, oprlo izključno na mnenje Centra za forenzične preiskave MNZ, do izpovedi priče, ki jo je predlagala tožena stranka, pa se ni opredelilo. Centru za forenzične raziskave MNZ, ki je bil s strani sodišča določeni izvedenec v sporni zadevi, še očita, da je pri izdelavi mnenja samoiniciativno pridobil fotografije prvega ogleda požara s policijske postaje in s tem prekoračil meje, ki mu jih je v sklepu z dne 29. 6. 2010 postavilo sodišče. 7. Drži, da je sodni izvedenec vezan le na navodila sodišča glede obsega in predmeta izvedenskega mnenja in da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 29. 6. 2010 izvedencu odredilo le, da „skrbno pregleda sodni spis s priloženo listinsko dokumentacijo“. Izvedenec bi na podlagi drugega odstavka 252. člena ZPP sicer lahko zahteval, da se izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel ustvariti mnenje, česar v konkretnem primeru ni storil. Vendar pa navedena kršitev pravil dokazovanja predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki se upošteva le v primeru, če bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tega, v čem bi bilo izvedensko mnenje drugačno, če izvedenec ne bi pridobil nedovoljenih fotografij, in kako bi to vplivalo na pravilnost ali na zakonitost sodbe, pa pritožba ne pojasni. Nasprotno, iz dejanskih okoliščin primera je razvidno, da ugotovitve izvedenskega mnenja tudi brez vpogleda v naknadno pridobljene fotografije ne bi bile bistveno drugačne.

8. Tudi okoliščina, da se sodišče prve stopnje do izpovedi priče I. R. ni opredelilo in tega dokaza ni ocenilo, na pravilnost v postopku ugotovljenega dejanskega stanja ni mogla vplivati. Ocena izpovedbe te priče je bila nepotrebna iz razloga, ker priča ni izpovedovala relevantnih dejstev. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da bi upoštevanje izjave priče I. R., „da vzrok požara zagotovo ni v samem vozilu“, tudi če bi ji sodišče prve stopnje sledilo, lahko pripeljala do drugačnega rezultata. Za odločitev o zahtevku je bilo namreč pravno pomembno in odločilno dejstvo, da nasprotnega (kaj je bil vzrok požara) nihče ni niti zatrjeval. Ker vzrok požara ni bil ugotovljen, sta tako trditev tožene stranke oziroma njene priče, „da vzrok požara ni bil v vozilu“, kot tudi trditev tožeče stranke, „da do požara na vozilu ni prišlo iz vzrokov izven vozila“, brez argumentov, ki bi ju podpirali. Ker dejanski vzrok požara ni bil ugotovljen, ničesar od navedenega ni mogoče z gotovostjo trditi, oziroma je vsaka od prej navedenih trditev enako verjetna in nobeni od njiju ni mogoče dati prednosti pred drugo.

9. Odgovornost tožene stranke kot garanta ne izhaja iz dejstva, da je prišlo do samovžiga avtomobila, ker to dejstvo v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno. Odgovornost tožene stranke temelji, kot je to pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, na pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu pri poslovni odškodninski odgovornosti, ki jo določa 240. člen OZ. Te odgovornosti bi se tožena stranka kot zastopnik proizvajalca avtomobila lahko razbremenila le, če bi dokazala, da je vzrok za napako okoliščina, ki je ni mogla ne preprečiti, odpraviti in se ji tudi ne izogniti. Tožena stranka bi se torej svoje odgovornosti lahko razbremenila le, če bi dokazala zunanji vzrok požara. Gre torej za odgovornost, ki se približuje objektivni odgovornosti in ki breme rizikov nalaga v sfero stranke, ki jih zaradi svojega specifičnega položaja lažje obvladuje. V razmerju med proizvajalcem avtomobila (ki ga predstavlja tožena stranka) in kupcem avtomobila (ki ga predstavlja tožeča stranka) je vsekakor proizvajalec tisti, ki z ozirom na svoja profesionalna znanja in sposobnosti lažje dokaže vzrok za napako, v posledici katere je nastala škoda.

10. Pravilna je bila tudi odločitev prvostopnega sodišča glede višine odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na mnenje cenilca A. z dne 3. 7. 2011. Pritožba navedene zaključke napada povsem pavšalno in neargumentirano, saj ima izpodbijana sodba vse razloge v zvezi z zaključkom o višini škode v smislu totalke na vozilu, ki so med seboj skladni in povsem prepričljivi, pritožba pa jih konkretizirano niti ne izpodbija. Še več, njenega ugovora zoper škodo v višini totalke sploh ni mogoče vsebinsko obravnavati, saj je tudi povsem nekonkretiziran; tožena stranka ni povedala, kolikšna bi bila priznana škoda iz tega naslova.

11. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožena stranka, zato ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa zato ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve.