Jedro

Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se v skladu z 11. odstavkom 114. člena ZDoh-2 vsakemu zavezancu prizna sorazmerni del olajšave. Oblika sporazuma v tej določbi res ni določena, vendar to po presoji sodišča le dodatno potrjuje razlago, da se skladnost volje v davčnem postopku ugotavlja izključno na podlagi izjav volje, izražene v postopku odmere dohodnine. Drugačno dejansko stanje v tem pogledu je mogoče z uspehom dokazovati le z dogovorom, sklenjenim v obliki neposredno izvršljive javne listine (notarski zapis). Davčni postopek namreč ni namenjen reševanju sporov o obstoju in vsebini morebitnih dogovorov med zavezanci.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo tožnici odmeril dohodnino za leto 2008 v znesku 8.247,60 EUR in ji naložil plačilo razlike med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v znesku 1.023,78 EUR v roku 30 dni. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da se tožnici na podlagi 10. in 11. odstavka 114. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 do 20/09, v nadaljevanju ZDoh-2) pri odmeri prizna sorazmerni del posebne olajšave za vzdrževana družinska člana (dva mladoletna otroka), glede na to, da se zavezanca nista sporazumela, kdo izmed njiju bo za posameznega družinskega člana uveljavljal olajšavo.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-460/2009-2 z dne 18. 12. 2009 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo. Zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane, se v skladu s 114. členom ZDoh-2 kot posebna davčna olajšava prizna zmanjšanje letne davčne osnove. Po tem členu se v davčnem letu za istega vzdrževanega družinskega člana prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave. Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave. V obravnavanem primeru je olajšavo uveljavljal tudi oče otrok, zato je davčni organ štel, da se zavezanca o uveljavljanju olajšave nista sporazumela. V ugovoru na informativni izračun dohodnine je tožnica zatrjevala drugače in v dokaz predložila notarski zapis Sporazuma o ugotovitvi obsega in delitvi skupnega premoženja, iz katerega izhaja dogovor, da bosta za leto 2009 uveljavljala posebno olajšavo vsak za enega otroka. Navajala je tudi, da je do tedaj olajšavo v celoti uveljavljala ona, zato naj bi to veljalo tudi v letu 2008. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bilo ob podpisu sporazuma med zavezancema dogovorjeno, da bo za leto 2008 olajšavo za oba otroka, kot vsa leta doslej, uveljavljala tožnica, je davčni organ opravil razgovor z očetom otrok, ki je pri pravici do sorazmernega dela olajšave vztrajal. Na tej podlagi pritožbeni organ ugotavlja, da tožnica dogovora o uveljavljanju posebne olajšave v obliki neposredno izvršljive javne listine ni predložila. Ob takem stanju stvari pa je za davčni organ zavezujoča volja, ki jo zavezanec izrazi ob izpolnitvi davčne napovedi za odmero dohodnine. Obstoj in kršitev morebitnega dogovora med zavezancema, ki je v nasprotju z izraženo voljo zavezancev v njunih dohodninskih napovedih ima lahko posledice na civilnopravnem področju, ni pa relevanten za presojo zakonitosti odmere davka. Iz tega razloga pritožbeni organ zavrne dokazne predloge, s katerimi tožnica dokazuje sklenitev dogovora in njegovo vsebino.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja, ker temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi 11. odstavka 114. člena ZDoh-2. Vztraja, da je bil dogovor ob podpisu sporazuma sklenjen, kar dokazuje s pisno izjavo odvetnice A.A. in drugimi dokazi, s katerimi je to dokazovala že v davčnem postopku. O tem, da se bivši soprog dogovora ni držal, je izvedela šele ob prejemu informativnega izračuna odmere dohodnine. Stališče pritožbenega organa, da je za odmero dohodnine upošteven le sporazum, sklenjen v obliki neposredno izvršljive javne listine, v zakonu nima podlage. 114. člen ZDoh-2 oblike sporazuma ne določa. Zahteva po obličnosti tudi ne izhaja iz drugih določb ZDoh-2 ali ZDavP-2, ki dokazna sredstva obravnava v 77. členu. Poleg tega pa ZUP loči med javnimi in zasebnimi listinami, ki imajo različno dokazno moč, ne pozna pa „neposredno izvršljivih javnih listin“. Stališče pritožbenega organa je zato brez pravne podlage, arbitrarno (22. člen Ustave) in z omejevanjem dopustnosti dokazov pomeni tudi nedopusten (nesorazmeren) poseg v pravico do enakega varstva pravic. V zadevi je po mnenju tožeče stranke pravno odločilen obstoj sporazuma, saj fikcija po 11. odstavku 114. člena nastopi le, če sporazuma ni. Odločba temelji po navedenem tudi na napačni uporabi materialnega prava. S tem, ko je pritožbeni organ bivšega moža tožeče stranke v postopku zaslišal, s tožnico pa mimo vseh postopkovnih pravil opravil le telefonski razgovor, in vse njene dokazne predloge zavrnil, je bila kršena tudi pravica tožnice do enakega varstva pravic. Na tej podlagi tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Prvostopni davčni organ je upravičeno štel, da se zavezanca nista sporazumela o tem, kdo bo v letu 2008 uveljavljal olajšavo, saj sta jo v dohodninskem postopku uveljavljala oba. Predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami 10. in 11. odstavka 114. člena ZDoh-2. Ugovor napačne uporabe 11. odstavka 114. člena ZDoh-2 ni utemeljen. Oblika sporazuma v navedeni določbi res ni določena. Vendar to po mnenju sodišča le dodatno potrjuje razlago, da se skladnost volje v davčnem postopku ugotavlja izključno na podlagi izjav volje, izražene v postopku odmere dohodnine. Kot pravilno in skladno s stališčem, ki ga je to sodišče zavzelo v sodbi opr. št. U 2150/2004 z dne 10. 10. 2005, navede pritožbeni organ, je drugačno dejansko stanje v tem pogledu mogoče z uspehom dokazovati le z dogovorom, sklenjenim v obliki neposredno izvršljive javne listine (notarski zapis). Davčni postopek namreč ni namenjen reševanju sporov o obstoju in vsebini morebitnih dogovorov med zavezanci.

V obravnavani zadevi ni spora, da sta posebno olajšavo za ista vzdrževana družinska člana uveljavljala tako tožnica, kot tudi oče otrok. Sporno tudi ni, da tožnica dogovora o uveljavljanju olajšave ni predložila. Tako dejansko stanje pa po navedenem utemeljuje sklep, da se zavezanca o tem, kdo bo posebno olajšavo uveljavljal, nista mogla sporazumeti.

Drugi tožbeni ugovori ob zavzetem pravnem stališču na odločitev ne morejo vplivati. Sodišče jih kot take zavrača in se zato do njih dodatno ne opredeljuje. Dokazovanje dejstev, ki za odločitev niso relevantna, davčni organ utemeljeno zavrne. Ob upoštevanju dejstev, ki so za odločitev relevantna, pa sodišče v načinu vodenja ugotovitvenega postopka tudi ne ugotavlja bistvenih kršitev pravil postopka in zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

Ker iz navedenih razlogov tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1). V zadevi je odločilo brez glavne obravnave skladno s 1. odstavkom 59. člena istega zakona. Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.