Jedro

S sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi je prenehala veljati prejšnja pogodba o zaposlitvi. Iz drugega odstavka 22. člena nove pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja volja strank, da z dnem začetka veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi (torej z dnem 1. 5. 2016) preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2006 z vsemi njenimi spremembami in dopolnitvami. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ima drugi odstavek 22. člena nove pogodbe o zaposlitvi naravo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2006, ki ga opredeljuje 81. člen ZDR-1. Tožena stranka bi lahko tožniku na podlagi tretjega odstavka 21. člena Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in vodij skupin ter povračilo potnih stroškov za premoženjska zavarovanja začela postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če bi ugotovila, da tožnik trikrat v zadnjih šestih mesecih ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov. Ker je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, tudi ob upoštevanju obdobja po prejšnji pogodbi o zaposlitvi (z deloma drugačnim opisom del in nalog), opazovano obdobje v času veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi pa je bilo le obdobje enega meseca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v prvem odstavku 3. točke izreka tako, da se stroški, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, znižajo na znesek 499,78 EUR (od zneska 613,60 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je dne 10. 8. 2016 tožniku podala tožena stranka. V prvem odstavku 2. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 15 dneh obračunati odškodnino (pravilno: denarno povračilo) v višini 2.742,36 EUR, od tega zneska odvesti predpisane dajatve, tožniku pa plačati neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila. V drugem odstavku 2. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnika za izplačilo celotnega bruto zneska odškodnine brez odvoda davkov in prispevkov ter za plačilo še preostalega vtoževanega zneska odškodnine (pravilno: denarnega povračila) v višini 6.045,44 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. V prvem odstavku 3. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti 613,60 EUR stroškov v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila. V drugem odstavku 3. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je višji stroškovni zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o tem, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 613,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi prekratkega opazovanega obdobja, oziroma da tožena stranka ni izkazala utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku iz razloga nesposobnosti. Tožnik je bil namreč zaposlen pri toženi stranki vse od leta 2002, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2016. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi z dne 19. 9. 2006 prenehala veljati na podlagi 81. člena ZDR-1, saj med strankama ni bil sklenjen sporazum, ki bi imel za posledico prenehanje delovnega razmerja, temveč je šlo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin po 49. členu ZDR-1, po katerem nova pogodba o zaposlitvi nadomesti staro pogodbo o zaposlitvi. Z uveljavitvijo nove pogodbe o zaposlitvi je prenehala veljati prejšnja, vendar pa ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, zato se posledično zmotno sklicuje tudi na XVII. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2006. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ni prišlo do nikakršne spremembe samega delovnega razmerja, nova pogodba o zaposlitvi je bila namreč sklenjena le zato, ker je prišlo zaradi spremembe Pravilnika o organizaciji in Akta o sistemizaciji delovnih mest zgolj do redakcijske posodobitve opisa del in nalog, ki jih je tožnik na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika vseskozi (tudi pred sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi) opravljal. Tožnik je vseskozi opravljal isto delo, nove delovne naloge mu niso bile dodeljene, opis delovnih nalog se je zgolj posodobil in uskladil z dejanskim delom zavarovalnih zastopnikov. Ker v zvezi s tem sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo A.A., je kršilo pravico tožene stranke do sodelovanja v postopku in storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Do navedb tožene stranke o tem, da je tožnik vseskozi opravljal isto delo, se sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo, temveč je zgolj zaključilo, da razlike v opisu del in nalog delovnega mesta potrjujejo tudi listinski dokazi. Če bi sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno dokazno ocenilo in če bi zaslišalo A.A., bi ugotovilo, da je prišlo zgolj do redakcijske posodobitve opisa delovnega mesta in ne do spremembe v smislu del in nalog zavarovalnega zastopnika. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe analizira opis del in nalog delovnega mesta po prejšnji in po novi pogodbi o zaposlitvi. Ker dokazna ocena sodišča prve stopnje ne dosega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 8. člen ZPP, je bila tudi v zvezi s tem storjena bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati celotno opazovano obdobje (od decembra 2015 do vključno maja 2016), saj je tožnik vseskozi opravljal isto delo. Ker tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je zmotno ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved iz razloga nesposobnosti nezakonita. Ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana tožniku pravočasno, kar je sicer pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, čeprav je obrazložitev izpodbijane sodbe v 8. točki nejasna. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka upoštevala 6-mesečno obdobje pri ugotavljanju, ali je tožnik dosegel pričakovane delovne rezultate, kar je bilo v skladu z 21. členom Pravilnika, zato je zmotno prepričanje sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama ni štela, da v pravilniku opredeljeni razlog nesposobnosti onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ker tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi že po treh mesecih spremljanja njegovega dela, temveč je z njim sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Zaradi spremenjenega pravilnika je morala tožena stranka z vsemi zavarovalnimi zastopniki (tudi s tistimi, ki niso dosegali pričakovanih delovnih rezultatov) skleniti nove pogodbe o zaposlitvi. Pred sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bilo mogoče odpovedati prejšnje pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik takrat še ni bil spremljan šest mesecev, kot to določa pravilnik. Tožnikov zahtevek bi sicer moralo sodišče prve stopnje kot nepopoln zavreči, saj se je glasil zgolj na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi moralo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati, ne pa šteti, da je bila razvezana s potekom odpovednega roka. Glede višine denarnega povračila bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi, ali je tožnik dosegel pričakovane delovne rezultate, saj je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le zaradi prekratkega opazovanega obdobja. Ker se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu, ni upravičen do nikakršne odmene. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno, kaj je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri denarnega povračila, nikakor pa ne bi smelo upoštevati nerelevantnih okoliščin. Po drugi strani pa bi moralo upoštevati, da je tožnik po prenehanju delovnega razmerja obdržal vse kontaktne podatke tožene stranke, ki jih zdaj uspešno izkorišča pri novem delodajalcu. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj tožniku ne pripadajo stroški za zastopanje po odvetniku v postopku podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ti stroški niso potrebni stroški po 155. členu ZPP oziroma niso nastali med postopkom ali zaradi postopka (151. člen ZPP).

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen delno glede odločitve o pravdnih stroških).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 10. 8. 2016 (ki je bila sicer podana tožniku v roku iz tretjega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in v zvezi s katero je bil tožniku omogočen zagovor - drugi odstavek 85. člena ZDR-1) nezakonita. Razlog za ugotovitev nezakonitosti je bil v tem, da je tožena stranka pri tej redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 15. 4. 2016, pričela pa je veljati 1. 5. 2016, upoštevala tudi tožnikovo nedoseganje pričakovanih rezultatov dela za obdobje od decembra 2015 do aprila 2016, ko je bila še v veljavi prejšnja pogodba o zaposlitvi z dne 19. 9. 2016 (B1, ki je prenehala veljati z dnem 30. 4. 2016). Posledično je tožniku prisodilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v protivrednosti treh bruto tožnikovih plač za zadnje tri mesece pred odpovedjo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je del tožnikovega tožbenega zahtevka za izplačilo višjega denarnega povračila in sicer še za znesek 6.045,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma za izplačilo celotnega prisojenega bruto zneska denarnega povračila brez odvoda davkov in prispevkov. Na podlagi listinskih dokazov je ugotovilo tudi, da je bila nova pogodba o zaposlitvi (A1) sklenjena za isto delovno mesto, vendar z nekoliko drugačnim opisom del in nalog in da je med tožnikom in toženo stranko prišlo do sporazumnega prenehanja veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi (pogodbe o zaposlitvi iz leta 2006). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja, v nadaljevanju pa odgovarja le na pritožbene navedbe tožene stranke, ki so sicer neutemeljene (razen glede odločitve o pravdnih stroških).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi (A1) prenehala veljati prejšnja pogodba o zaposlitvi. Iz drugega odstavka 22. člena nove pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja volja strank, da z dnem začetka veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi (torej z dnem 1. 5. 2016) preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2006 z vsemi njenimi spremembami in dopolnitvami. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ima drugi odstavek 22. člena nove pogodbe o zaposlitvi naravo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2006, ki ga opredeljuje 81. člen ZDR-1. V zvezi s tem tožena stranka neutemeljeno navaja, da 81. člen ZDR-1 ne more biti ustrezna pravna podlaga za ugotovitev, da je do prenehanja prejšnje pogodbe o zaposlitvi prišlo na podlagi sporazuma, ker ta zakonska določba ureja primere, katerih posledica je prenehanje delovnega razmerja. Po stališču pritožbenega sodišča namreč 81. člen ZDR-1 ureja poleg primerov, ko zaradi sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pride tudi do prenehanja delovnega razmerja, tudi primere sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ko delavec in delodajalec obenem skleneta novo (drugačno) pogodbo o zaposlitvi, torej tudi primere, ki jih opredeljuje drugi odstavek 49. člena ZDR-1. Glede na to so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem neutemeljene.

8. Iz drugega odstavka 1. člena pogodbe o zaposlitvi, ki je pričela veljati 1. 5. 2016, izhaja, da sta stranki to pogodbo sklenili zaradi sprememb Pravilnika o organizaciji in Akta o sistemizaciji delovnih mest, ki začnejo veljati z dnem 1. 5. 2016. Tožena stranka zato v pritožbi utemeljeno navaja, da je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena na podlagi drugega odstavka 49. člena ZDR-1. Vendar pa ta pritožbena navedba nima bistvenega vpliva na že iz zgoraj opisanih razlogov pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prejšnja pogodba o zaposlitvi sporazumno prenehala veljati, tudi ob upoštevanju dejstva, da delavec ne more imeti sklenjenih dveh pogodb o zaposlitvi za polni delovni čas in za isto delovno mesto.

9. 49. člen ZDR-1 ureja spremembe obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin, do katerih pride med trajanjem delovnega razmerja. V primeru spremenjenih okoliščin se pogodba o zaposlitvi praviloma spremeni z aneksom, na podlagi drugega odstavka 49. člena ZDR-1 pa morata delavec in delodajalec skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, če se (med trajanjem delovnega razmerja), spremenijo pogoji, med drugim tudi tisti, ki so navedeni v tretji, četrti, peti ali šesti alineji prvega odstavka 31. člena ZDR-1. Drugi odstavek 49. člena ZDR-1 torej opredeljuje tiste sestavine pogodbe o zaposlitvi, za katere je zakonodajalec ocenil, da se ne morejo spreminjati z aneksom k pogodbi o zaposlitvi. S tem je želel zakonodajalec po stališču pritožbenega sodišča tem sestavinam pogodbe o zaposlitvi dati večjo težo in pomen (vsebinsko gledano imata sicer dogovora o spremenjenih sestavinah pogodbe o zaposlitvi, ki sta sprejeta kot aneks k obstoječi pogodbi o zaposlitvi oziroma kot nova pogodba o zaposlitvi, enak učinek). Ti pogoji, ki jih našteva drugi odstavek 49. člena ZDR-1, v največji meri vplivajo na delovnopravni položaj delavca in na medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti delavca in delodajalca. Spremembe teh sestavin pogodbe o zaposlitvi lahko privedejo do bistvenega poslabšanja delavčevega položaja, ki se nanaša na njegove delovne naloge, na kraj opravljanja dela, na čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, na razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma na to, ali gre za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Ker se s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi delavec in delodajalec na novo dogovorita o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih, je treba tudi uresničevanje teh pravic, spoštovanje obveznosti oziroma izvajanje odgovornosti presojati glede na to pogodbo o zaposlitvi.

10. Med pogoje oziroma sestavine pogodbe o zaposlitvi, glede katerih je treba v primeru njihove spremembe skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, spadajo tudi spremembe naziva delovnega mesta oziroma vrste dela, s kratkim opisom del, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi. Prav sprememba opisa del, ki jih mora tožnik opravljati pri toženi stranki, je bila razlog za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in kar dejansko izhaja iz navedb tožene stranke. Delo, ki ga mora opravljati delavec na podlagi pogodbe o zaposlitvi, je njegova najpomembnejša obveznost (od tega je odvisno tudi plačilo za delo), opredelitev dela pa je pomembna tudi v zvezi z ugotavljanjem morebitnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi (poslovni razlog, razlog nesposobnosti, pa tudi krivdni razlog oziroma razlog za izredno odpoved o zaposlitvi, če je neizpolnjevanje te delavčeve obveznosti posledica kršitve oziroma hujše kršitve pogodbene obveznosti in ob pogoju ustrezne stopnje krivde). Glede na to je treba doseganje oziroma nedoseganje pričakovanih rezultatov dela kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti ugotavljati ob upoštevanju opisa del, ki bi ga moral delavec opravljati na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi in za obdobje, ko je ta pogodba v veljavi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bistveno, v kakšnem obsegu je prišlo do spremembe opisa tožnikovih del, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene (po zaključku pritožbenega sodišča pri spremembi opisa tožnikovih del sicer ni šlo le za redakcijske posodobitve delovnih nalog, saj je moral tožnik po novi pogodbi o zaposlitvi sklepati in obnavljati zavarovalne pogodbe v skladu z zavarovalnimi podlagami in navodili za sklepanje zavarovalnih pogodb, posredovati je moral ponudbe za zavarovanje v skladu z zavarovalnimi podlagami in navodili, inkasirati je moral zavarovalne premije za premoženjska zavarovanja, skrbeti za plačilo premij, preprečevati nastajanje zaostankov in sprotno odpravljati zaostanke, dolžan se je bil udeleževati obveznih strokovnih izobraževanj in izobraževanj prodajnih veščin, skrbeti za ustrezno kvaliteto sklenjenih zavarovanj, javljati neposrednemu vodji in informirati o vseh okoliščinah, ki so pomembna za njegovo delo, opravljati vsa ostala opravila v zvezi z zavarovalnim zastopanjem v skladu z navodili uprave oziroma pooblaščene osebe, ..., kar vse izhaja tudi iz pritožbenih navedb tožene stranke). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo do spremembe opisa del in nalog tožnikovega delovnega mesta, mu ni bilo treba še posebej ugotavljati zatrjevanega dejstva, da je tožnik vseskozi opravljal isto delo. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni storilo smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo priče A.A., ki jo je tožena stranka predlagala glede ugotavljanja dejstva, da tožnik tudi po novi pogodbi o zaposlitvi zaseda isto delovno mesto (kar med strankama niti ni bilo sporno) in glede sprememb opisa del in nalog tožnikovega delovnega mesta.

11. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje z neupoštevanjem 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva štelo za dokazana na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba presojati celotnega opazovanega obdobja (od decembra 2015 do maja 2016), saj je utemeljeno zaključilo, da glede na pogodbo o zaposlitvi, ki je pričela veljati 1. 5. 2016, tožena stranka tožniku ni mogla zakonito podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti za obdobje tožnikovega dela pred uveljavitvijo te pogodbe o zaposlitvi.

12. V postopku je bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka lahko tožniku na podlagi tretjega odstavka 21. člena Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in vodij skupin ter povračilo potnih stroškov za premoženjska zavarovanja (v nadaljevanju: Pravilnik - B3) začela postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če bi ugotovila, da tožnik trikrat v zadnjih šestih mesecih ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov. Ker je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti tudi ob upoštevanju obdobja po prejšnji pogodbi o zaposlitvi (z deloma drugačnim opisom del in nalog), opazovano obdobje v času veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi pa je bilo le obdobje enega meseca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. V zvezi s tem ne drži trditev tožene stranke v pritožbi, da tožniku z ozirom na določbo tretjega odstavka 21. člena Pravilnika ne bi mogla odpovedati že prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Postopek za odpoved prejšnje pogodbe o zaposlitvi bi lahko začela že v marcu 2016, saj je ugotovila, da tožnik pričakovanih rezultatov dela ni dosegel že v decembru 2015, januarju 2016 in februarju 2016 (obrazložitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A2).

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek kot nepopoln zavreči, ker je tožnik predlagal le ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter plačilo denarnega povračila, ne pa tudi sodne razveze. Tudi tako oblikovan tožbeni zahtevek namreč po prepričanju pritožbenega sodišča ni nepopoln v smislu 108. člena ZPP, zato za zavrženje tožbe tožnika s tako oblikovanim tožbenim zahtevkom ni bilo izpolnjenih zakonskih pogojev (pred zavrženjem bi sicer moralo sodišče prve stopnje ravnati po prvem in tretjem odstavku 108. člena ZPP). Ker tožnik ni predlagal trajanja delovnega razmerja (npr. najdlje do odločitve sodišča prve stopnje) in sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje o tem glede na prvi odstavek 2. člena ZPP ni moglo odločati, zato so drugačne pritožbene navedbe v zvezi z navedenim neutemeljene.

14. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen več kot 14 let, je že na podlagi tega dejstva pravilno zaključilo, da tožniku pripada denarno povračilo po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 v višini treh njegovih bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih se ta opredeljuje do preostalih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo višino denarnega povračila, ne odgovarja, saj za presojo utemeljenosti pritožbe v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka niso odločilnega pomena. Ob tem le dodaja, da je denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 odmena, ki se izplača delavcu namesto reintegracije. Tudi takojšnja zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu (po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi) ni ovira, da se takšnemu delavcu ne bi prisodilo ustrezno denarno povračilo, glede na kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. 15. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da stroški, ki jih je tožnik priglasil kot pravdne stroške in ki se nanašajo na zastopanje tožnika v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, ne spadajo med stroške, ki bi bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) oziroma med izdatke, ki so nastali med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). Do teh stroškov bi bil tožnik lahko upravičen, če bi jih uveljavljal v okviru tožbenega zahtevka (tako npr. tudi sodbi VDSS opr. št. Pdp 87/2012 in opr. št. Pdp 307/2015). Iz tega razloga je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev o pravdnih stroških tožnika delno spremenilo tako, da jih je znižalo na znesek 499,78 EUR (od zneska 613,60 EUR). Tožniku tako ni priznalo stroškov po tar. št. 14/1 Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) povečanih za DDV in priglašenih izdatkov v zvezi s tem po členu 11/3 OT.

16. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker razen v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pravdnih stroških postopka tožnika niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ni priglasila.