Jedro

Ugotavljanje pogodbene volje strank pomeni ugotavljanje dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se glede odločitve o zahtevkih za plačilo 10.000 DEM z obrestmi od 27.1.1998 dalje in za plačilo 10.000 DEM z obrestmi od 21.8.1998 dalje (prva in tretja alinea 1. točke izreka prvostopenjske sodbe) zavrže, v ostalem pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 10.000 DEM z obrestmi po obrestni meri, po kateri obrestuje NLB d.d., Ljubljana devizne vloge v DEM na vpogled, od 27.1.1998 dalje do plačila, 14.000 DEM s takšnimi obrestmi od 29.4.1998 dalje in 10.000 DEM s takšnimi obrestmi od 21.8.1998 dalje - vse v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Ugotovilo je, da je tožnik posodil te vsote (prva je bila v višini 15.000 DEM vendar je toženec vrnil 5.000 DEM) tožencu s tremi posojilnimi pogodbami. Ni šlo za sovlaganja tožnika v podjetje toženca, kakor ta to trdi. To sledi iz zapisa v pogodbah. Dogovor med strankama o tem, da bi toženec tožniku omogočil delo na domu, ugotovitve o posojilu ne spremeni. Toženec si je izposojal denar tudi pri drugih in ga ni vrnil. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Ugotovilo je, da ni kršitev postopka, ki jih pritožba niti ni opredelila. Sicer pa toženčeve trditve o sovlaganju in ne posojilu nimajo v besedilih pogodb nikakršne opore.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je ves čas postopka trdil, da je šlo za izročitev denarja iz naslova sovlaganj v njegovo podjetje in da pogodbena volja strank ni bila takšna, kot sledi iz pogodb. Že prvostopenjsko sodišče se glede teh navedb ni opredelilo, prav tako pa tudi ne pritožbeno glede takšnih pritožbenih trditev. Nepravilna ugotovitev je, da v pogodbah ni opore za to, da je šlo za sovlaganje. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker ni šlo za posojilne pogodbe marveč za pogodbo o poslovnem sodelovanju oziroma sovlaganju.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo trdi, da je imel toženec pri njem in pri drugih edini namen izpuliti denar. Predlaga zavrnitev revizije in iz previdnosti tudi njeno zavrženje kot prepozne.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

Revizija je pravočasna, ker je bila vložena v zakonskem 30-dnevnem roku. Sodbo pritožbenega sodišča so toženčevi pooblaščenci prejeli 7.10.2002, revizijo pa vložili 6.11.2002. Revizija je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožnik uveljavlja s tožbo več zahtevkov, ki temeljijo na treh posojilnih pogodbah, torej na različni podlagi. Gre za navadno objektivno kumulacijo tožbenih zahtevkov in tako je pomembna vrednost vsakega posameznega izmed njih (drugi odstavek 41. člena ZPP). Zahtevki so postavljeni v tuji valuti. V takšnem primeru se vrednost ugotovi po srednjem tečaju Banke Slovenije za zadevno valuto, veljavnem na dan vložitve tožbe. Ta tečaj je znašal 22.3.1999 1 DEM = 97,2114 SIT. Tako se je pokazalo, da omenjeni revizijski prag presega le zahtevek za plačilo 14.000 DEM v tolarski vrednosti z obrestmi (druga alinea 1. točke izreka prvostopenjske sodbe). Tako je lahko samo ta predmet meritornega odločanja o reviziji, zahtevkov po 10.000 DEM pa ne. Glede teh je bilo treba revizijo kot nedovoljeno zavreči (drugi odstavek 374. člena in 377. člena ZPP).

Revizija zoper tisti del sodbe, s katerim je bilo odločeno o zahtevku za plačilo 14.000 DEM, je neutemeljena. Samovoljna je trditev, da se že prvo sodišče ni opredelilo glede navedb tožene stranke, da je šlo za pogodbo o sovlaganju. Dobršen del obrazložitve prvostopenjske sodbe (zadnji odstavek na 3. strani in prvi odstavek na 4. strani) je namenjen temu vprašanju, prav tako pa tudi obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča. Revizija sploh ne pove, na katere pritožbene trditve višje sodišče ni odgovorilo. V zakonu začrtane meje preizkusa pravnomočne sodbe (371. člen ZPP) pa revizijskemu sodišču ne omogočajo, da bi samo raziskovalo in odkrivalo njene pomanjkljivosti. Če meri revizija s trditvijo, da je pritožbeno sodišče nepravilno ugotovilo, da v besedilih pogodb med strankama ni opore za trditve o namenu sovlaganja, na procesno kršitev, je treba odgovoriti, da takšen namen ne sledi iz nobenega pogodbenega določila. Sicer pa tudi revizija sama ni konkretno pokazala na kakšno izmed določil. Za procesne kršitve potemtakem ne gre.

V zvezi s trditvijo, da je bila pogodbena volja strank drugačna oziroma da gre za drugačen namen pogodb, kot izhaja iz njih, je treba pojasniti, da ugotavljanje pogodbene volje strank pomeni ugotavljanje dejanskega stanja. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), ne bo odgovorov na te trditve.

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč omogočajo le sklepanje, da je šlo za posojilno pogodbo (557. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Takšno pravno presojo sta nižji sodišči sprejeli in tako tudi pravilno uporabili materialno pravo. Izrekli sta tudi pravilno pravno sankcijo - vrnitev posojila (prvi odstavek 562. člena ZOR), ki ga je tožena stranka tudi sama obljubila ne le v pogodbi marveč tudi med to pravdo (v pripravljalni vlogi z dne 23.4.2001. Reviziji ni bilo mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Zato jo je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).