Jedro

Ne glede na pomen posameznih besed oziroma imen, je relevantna kontekstualna presoja celotnega članka (A2) in funkcije posameznih spornih delov in vrednostnih sodb v njem, glede slednjih pa tudi obstoj dejanske podlage. Nujnost povezave med vrednostno sodbo in dejansko podlago, ki vrednostno sodbo podpira, se, odvisno od okoliščin primera, lahko razlikuje od primera do primera.

Ob upoštevanju celotnega konteksta prispevka je lahko vsak povprečen bralec dojel, da so bili sporni deli prispevka namenjeni izključno omalovaževanju tožnice in njenemu razvrednotenju kot osebe.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka:

a)delno spremeni tako, da se je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni opravičiti in pisno preklicati izjave oziroma zapise:

"da je froeken A. A. prej "uradnica", ki rada "uraduje" in se je vedno rada videla kot direktorica (direttrice) nekega urada ali ustanove...";

"Froeken A. A., kot očitno, je "spletkarka", ki je od rektorja B. B. pred kratkim sprovocirala izjavo, ki res ni na mestu, da bi jo že takrat načrtno, s premislekom posnela, v resnici neokusna, nedovoljena in slaba "šala", ki z ustnic rektorja zveni (o, ta preproščina, o ta simplicitas, nemarnost "govorila - Lacanov le parletre"), ki je pod vsakršnim nivojem njegove sicer čiste - "spolne" - duše... Froeken A. A. je s tem dobila, kar je želela, načrtovano, z zamikom je posnela, posnela že pred dvema letoma, s premišljenim namenom, da jo uporabi. Zakaj ni reagirala takoj in ne pozneje, ko ji je voda, z odpovedjo razmerja, že tekla v grlo?";

"Froeken A. A. (ki v etimologiji indo-evropskega jezika pomeni "hitro se sušeča" roža, tudi zvezda - aster, enonočna zvezda, in v sanskrtu v besedi "skrasah": tlenje pod pepelom, uničenje, upepelitev z ognjem) je "povprečna" zvita in preračunljiva, prevrtljiva zla oseba, ki hoče, ki želi, da jo gledamo z ozvezdja Strelca. Pet vzvišenih minut te skrajno "revne" froeken.";

"A froeken A. A. je le "majhna" in "neznatna" muha na seniku, muha na medenem kruhku in na konici medijskega linča.",

tako da se opravičilo in preklic navedenih izjav objavi na enak način in v enaki obliki v časopisu X., v Y. prilogi, kot je bil objavljen članek tožene stranke z dne 27.5.2017 z naslovom "Le cas dm - Primer B. B.";

b)v preostalem delu točke I izreka (glede denarne odškodnine) in v točki II izreka se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1.Prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju tudi sodišče) je z izpodbijano sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala, da ji tožena stranka (v nadaljevanju toženec) v roku 8 dni plača odškodnino 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva vložitve dalje ter da se opraviči ter pisno prekliče izjave oz. zapise, kot določno povzete, in sicer tako, da se opravičilo in preklic navedenih izjav objavi na enak način in v enaki obliki v časopisu X., v Y. prilogi, kot je bil objavljen članku z dne 27.5.2017 z naslovom Le cas dm - Primer B. B. Pod točko II izreka je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške, in sicer v višini kot bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Zoper sodbo se je pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da s svojo sodbo spremeni odločitev sodišča tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Odločitev je napačna, napačno je ugotovljeno dejansko stanje in napačno je uporabljeno materialno pravo.

3.Sodišče je napačno presodilo, da niso podani elementi odškodninske odgovornosti, oziroma da ni podan element protipravnost in da toženec s spornim prispevkom ni posegel v njene osebnostne pravice. Med strankama ni sporno, da je toženec avtor spornega članka in same vsebine članka in je sodišče nesporno ugotovilo, da je tožnici nepremoženjska škoda nastala, saj ji je verjelo, da jo je sporni članek izredno prizadel (20. točka sodbe). Prav tako sodišče navaja, da "je sledilo izpovedim zaslišanih prič", za katere je tudi ugotovilo, "da se medsebojno ujemajo z izpovedjo tožnice in sicer, da je bila tožnica, ko se je seznanila s prispevkom toženca", vidno zelo prizadeta, pod stresom zaradi prispevka toženca. Vzročna zveza med protipravnim dejanjem in nastalo škodo je torej podana. Ker pa je prvostopenjsko sodišče odločilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti, ni odločalo o vzročni zvezi in višini odškodnine ter o preklicu izjave. Če bi pritrdilo njenim pritožbenim razlogom, tožnica predlaga, da o vzročni zvezi (ki je nesporna) in o višini odškodnine ter preklicu objave odloči neposredno sodišče druge stopnje.

4.Napačna je dokazna ocena sodišča, da trditve v članku ne pomenijo, da je toženec okrnil tožničino čast in dobro ime, da jo je toženec prizadel in ponižal kot žensko, kljub temu, da je tudi samo ugotovilo, da je bila tožnica izredno prizadeta. Toženec tožnico v članku obtožuje, da je sama sprovocirala ter izsilila spolno opazko rektorja C., ki ga toženec brani in opravičuje z argumentom "čiste spolne duše". Prav tako jo obtožuje, da je izrabila pravna sredstva (kljub temu, da je pristojno delovno sodišče pravnomočno ugotovilo tako obstoj verbalnega spolnega nadlegovanja rektorja kot nezakonito prenehanje njenega delovnega razmerja pri C.). Napačna je tudi dokazna ocena, da kljub temu, da toženec tožnico eksplicitno v članku poimenuje kot "froeken A. A.", da je "uradnica, ki rada uraduje", da se je "vedno rada videla kot direktorica nekega urada ali ustanove", da jo imenuje spletkarska, povprečna, zvita in preračunljiva, prevrtljiva zla oseba, majhna in neznatna muha na seniku, muha na medenem kruhku in na konici medijskega linča, da tožnico označi kot hitro se sušečo rožo, enonočno zvezdo, iz slednjega ne izhaja protipravnost takšnih navedb. Še več, sodišče se (28. točka sodbe) opredeli, da navedene izjave pomenijo javno objavo mnenj toženca. Sodišče ne razloži, s čim je avtor prispevka dokazal, da ni imel zaničevalnega namena. Kljub dejstvu, da je navedene oznake tožnice že iz pogovornega jezika mogoče razumeti kot žaljivke, se sodišče opredeli drugače. Za zaključek, da je dejanski okvir širši, kot ga želi prikazati tožnica, sodišče ni imelo nikakršne podlage in iz izvedenih dokazov to ne izhaja. V tem je dokazana ocena napačna. Sodišče je dejanski okvir opredelilo kot širši zaradi bližajočih se rektorskih volitev (v letu 2017), kar pa ni imelo nikakršne povezave s tožnico, ki se v tem času ni medijsko izpostavila po lastni volji, temveč je bila medijske pozornosti deležna zaradi odločitve Delovnega sodišča v Kopru (sodba opr. št. Pd 151/2015 z dne 13.5.2017; predvsem tč. 16. obrazložitve sodbe) glede mobinga na delovnem mestu, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila žrtev verbalnega spolnega nadlegovanja na delovnem mestu s strani rektorja C. Sodbo so zaradi odmevnosti dejanja osebe na takšnem položaju (rektor) in ne zaradi same žrtve (tožnica) povzeli številni mediji. Temu je sledil sporni članek. Tudi ugotovitev sodišča, da se je tožnica sama medijsko izpostavila, je zaradi zgoraj navedenega napačna. Napačna je dokazna ocena, da kljub temu, da iz članka jasno izhaja, da je tožnica lažniva in nepoštena oseba, da je njeno obnašanje nizkotno in da pravico do prijave trpinčenja na delovnem mestu izrablja v osebne namene, ravnanje toženca ni protipravno. Dokazna ocena je napačna tudi zato, ker se sodišče pri svoji presoji ni opredelilo, do nespornega dejstva, da je uredništvo časopisa X. prepoznalo neprimernost in žaljivost prispevka v Y. prilogi 3.6.2017 ter objavilo opravičilo tožnici. Uredništvo časopisa je torej prepoznalo, da tožnica ni javna oseba (niti relativna) in da je takšno pisanje toženca nedopustno. Sodišče je v tem delu storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5.Toženec v članku navaja, da je tožnica sprovocirala in s premislekom posnela izjavo rektorja v letu 2015 z namenom, da jo preračunljivo uporabi tik pred odpovedjo delovnega razmerja oz. za dosego medijske slave. Takih navedb sodišče ne more opredeliti zgolj kot podajanje mnenja toženca o aktualnih dogajanj, saj je toženec v članku dejansko podal trditev, da je tožnica spletkarila zoper rektorja in uporabila posnetek, ki je nastal pred dvema letoma. Toženec je v članku podajal neresnična dejstva in izrazito negativno vrednostno sodbo o tožnici, ne pa svojega mnenja. Ne more biti dopustno, da toženec podaja mnenje o osebnosti tožnice, ki v konkretnem članku bistveno prevlada nad opisom toženčevega videnja poteka rektorskih volitev. Glede na vsebino članka sodišče niti ni pojasnilo, v katerem delu članka oz. katere navedbe v članku pomenijo zgolj podajo mnenja toženca, ne pa vrednostne sodbe o tožnici. Sodišče popolnoma spregleda, da celoten članek temelji na izmišljeni zgodbi toženca (ki jo je tudi ponovil ob svojem zaslišanju na glavni obravnavi), da je tožnica posnetek sporne izjave rektorja, ki je pomenila verbalno spolno nadlegovanje tožnice v času njenega delovnega razmerja, naklepno uporabila čez dve leti, da bi s pomočjo medijev diskreditirala rektorja B. B. v času rektorskih volitev. Tožnica posnetka nikoli ni posredovala medijem in tudi v konkretnem sodnem postopku ni bilo ugotovljeno drugače. Napačno je tolmačenje sodišča, da ko toženec tožnico opisuje kot "preračunljivo, prevrtljivo in zlo osebo, majhno in neznatno muho na seniku, muho na medenem kruhku, ki je izrabila pravico do sodnega varstva za dosego "pet minut slave", gre za podajo zgolj mnenja toženca o dogodku (t.j. o vplivu tožnice na potek rektorskih volitev), ki si ga je izmislil s pomočjo lastne domišljije. Takšno tolmačenje je nedopustno, v nasprotju z načelom poštenega sojenja in materialne resnice. Toženec ni podal niti enega samega dokaza, da bi bila trditev toženca o vplivu tožnice na rektorske volitve lahko resnična. Vse te žaljive navedbe toženca v članku ne morejo uživati varstva ustavne pravice do izražanja. Sodišče bi moralo v sodbi utemeljiti svojo presojo, zakaj je, kljub vsem izrečenim žaljivkam toženca napram tožnici, dalo prednost toženčevi pravici do izražanja napram tožničini pravici do osebnega dostojanstva (ne glede na to ali je tožnica relativna javna oseba ali ni). Ker te presoje ni opravilo, je sodba pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti ter je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je materialno pravo napačno uporabilo tudi v tem delu. Tudi, če bi obstalo, da je toženec govoril o družbeno pomembni temi, so njegove navedbe v članku za tožnico žaljive, saj se je v članku obrnil na tožnico "ad personam", ne pa opozarjal na problematiko "ad rem". Povprečen bralec je lahko zaznal negativno vrednostno sodbo o tožnici osebno, ničesar oziroma zelo malo pa o problematiki v zvezi z rektorskimi volitvami. Takšna podaja mnenja je protipravna in nedopustna.

6.Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnica v času objave članka bila relativno javna oseba. V tem delu je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja pri C. leta 2015, je bila tožnica javna uslužbenka, zaposlena na položajnem uradniškem delovnem mestu kot direktorica D., vendar ni opravljala nikakršnih vidnih funkcij, ki bi opravičevale strožjo presojo njenih osebnostnih pravic tudi v zvezi z dogodki rektorskih volitev v letu 2017, ko ni bila več javna uslužbenka in v rektorskih volitvah ni bila udeležena. Sodišče ni zadostno utemeljilo, zakaj naj bi bila tožnica relativna javna oseba tudi v zvezi z dogodki, o katerih govori toženec (t.j. rektorske volitve v letu 2017). V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, in je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 399. člena ZPP. Glede dela na delovnem mestu direktorice D. je torej lahko podana pravica javnega interesa, da tožnico obravnava kot relativno javno osebo, ne pa tudi v zadevah, ki se na njeno delo ne nanašajo (t.j. rektorske volitve). Vendar sodišče spregleda, da se članek (to poudarja tudi toženec sam ob zaslišanju) ne nanaša na tožničino delo pri C., ampak na dogodke okoli rektorskih volitev v letu 2017, s katerimi tožnica nima nikakršne povezave. To, da je toženec "potegnil iz rokava" njene pretekle sodne postopke, v katerih je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila pri delodajalcu C. deležna mobinga v obliki verbalnega spolnega nadlegovanja s strani rektorja in ji je delovno razmerje pri C. nezakonito prenehalo ter nato vse skupaj domišljijsko povezal z vplivom spornega posnetka in izjav rektorja, iz katerega izhaja verbalno spolno nadlegovanje, na izid rektorskih volitev, ne more biti dopustno zgolj iz razloga, ker je bila tožnica v letu 2015 javna uslužbenka in je bil njen primer mobinga in nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi obravnavan tudi v javnosti.

Tudi, če bi obveljalo, da je tožnica bila v času objave članka relativna javna oseba, je sodišče napačno ugotovilo, da protipravnost ni podana. Človekova intima je načelno nedotakljiva, za poseg vanjo pa mora biti izražen tako močan javni interes, ki prepričljivo prevlada v razmerju z intimo tožnice. V konkretnem primeru sodišče takšnega javnega interesa glede na družbeni položaj tožnice v letu 2017 sploh ni ugotavljalo. Sodišče v ničemer ne pojasni, v čem je javni interes sploh podan. S tem, da je toženec v članku zgolj nakazal, da je bila tožnica "uradnica", take vrednostne sodbe tožnice zagotovo ne opravičuje. Toženec tudi ni z ničemer dokazal, da lahko povprečen bralec besedilo članka razume tako, da je hotel zgolj opozoriti na to, da je tožnica z obtožbami rektorja B. B. želela vplivati na izid rektorskih volitev. Rektorske volitve so namreč procedura, s katero povprečni bralec ni seznanjen, saj gre za postopek, ki je znan ožjemu krogu zainteresirane javnosti, večji odziv in zanimanje javnosti je zagotovo podano s trditvijo (in vsemi navedenimi zaničevalnimi besedami), da je "nepomembna ženska" (t.j. froeken A. A.) nedopustno zapeljala "pomembnega moškega" (t.j. rektorja B. B.). Tudi v tem delu sodbe ni moč preizkusiti in je prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditve tožnice, da sama spornega posnetka nikoli ni posredovala medijem oz. javnosti in da sporni posnetek dejansko tudi ni bil nikoli javno objavljen. Objavljeni so bili zgolj povzetki vsebine izjave rektorja, ki so jih mediji povzeli iz sodb sodišč. Gre za bistveno okoliščino, ki bi jo sodišče moralo upoštevati - še zlasti zato, ker toženec v postopku ni dokazal nasprotnega. Tudi v tem delu sodbe ni moč preizkusiti in je prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri ugotavljanju protipravnosti je sodišče spregledalo trditve, ki jih je toženec osebno podal na naroku dne 7.5.2019 (6. str. zapisnika), kjer je toženec osebno navedel, kakšen je bil resnični namen objave članka, ki jih povzema. Iz njih izhaja, da je bil namen članka obelodanit prevertljivost (verjetno mišljeno preračunljivost) in zlobo tožnice, ko naj bi dve leti prej posnela rektorjevo šikaniranje in ga nato obelodanila čez dve leti ob rektorskih volitvah - za takšne trditve zagotovo tožnica nima statusa relativno javne osebe. Gre za čisto laž in toženec v predmetnem postopku ni uspel dokazati, da je trditev resnična oz. da je imel utemeljen razlog verjeti v to. Že iz teh navedb toženca, podanih na naroku dne 7.5.2019, je več kot očitno, da je toženec imel zgolj namen oblatiti in očrniti tožnico na najbolj nizkoten način, ne da bi za to imel razumen razlog. Sodišče prav tako ni pravilno upoštevalo dejstva, da tožnica ni bila več zaposlena pri C. in tudi zato ni imela nikakršne možnosti, da bi bodisi sama sodelovala na rektorskih volitvah ali nanje kakorkoli vplivala. Poleg tega je sodišče premalo upoštevalo dejstvo, da so vsi sodni postopki, ki jih je vodila proti svojemu nekdanjemu delodajalcu, C. zaradi dejanj, ki jih je storila odgovorna oseba (t.j. rektor dr. B. B.) bili javni in za medije zanimivi. To pomeni, da tudi sama tožnica na "javnost" postopkov pred Delovnim sodiščem v Kopru niti ni mogla vplivati, lahko je samo podala izjavo o svoji izkušnji, v kolikor je bila zaprošena s strani medijev. Sama tožnica pa svojih grenkih izkušenj z verbalnim spolnim nadlegovanjem in mobingom, ki ga je utrpela pri svojem delodajalcu C., ni sama nikoli javno izpostavljala. Sporni članek vsebuje izraze omalovaževanja in zaničevanja, žaljivih vrednostnih sodb, očitanje prikritega snemanja, ki naj bi ga tožnica uporabila kot sredstvo v boju proti rektorju. Razumevanje povprečnega bralca v članku zagotovo ne razbere problematike rektorskih volitev, temveč zgolj zgodbo o preračunljivi ženski, uradnici, ki hoče s prikritim posnetkom škoditi rektorju pri volitvah (s poudarkom na njegovi spolno čisti duši).

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je razžalitev vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način. Pri presoji, ali je zapis objektivno žaljiv, je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila. Sodišče vseh teh okoliščin ni pravilno upoštevalo, materialno pravo je napačno uporabilo in se do njih niti ni opredelilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti ter je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz besedila članka ni razbrati, kakšno kalvarijo je tožnica doživela pri C. s strani svojega nadrejenega rektorja B. B. v zvezi z verbalnim spolnim nasiljem in mobingom ter nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja (kot izhaja iz sodb Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 151/2015), kar bi lahko bil predmet javnega interesa, če je sodišče označilo tožnico kot relativno javno osebo. Toženec je v članku zapisal, da naj bi tožnica očitno zavestno in naklepno sprovocirala in posnela rektorjevo izjavo, ki jo je Delovno sodišče v Kopru kvalificiralo kot verbalno spolno nasilje ter da je šele čez dve leti načrtno z izjavo seznanila medije ravno v času rektorskih volitev. Toženec ji je pripisal skrajno negativno in spletkarsko vlogo in jo s tem tudi vrednostno opredelil kot zlo osebo (kar je tudi potrdil v navedbah na naroku dne 7.5.2019). Res je sicer, da je toženec v članku zapisal tudi, "da izjava rektorja, res ni bila na mestu", vendar povprečni bralec iz besedila članka zazna zgolj, da je kljub tej neprimerni izjavi rektorja, dejanje tožnice, ko naj bi to izjavo posnela in uporabila dosti bolj zlobno, sprevrženo in hinavsko — to je nauk članka.

Ne drži ugotovitev sodišča, da se sporni članek toženca nanaša na javno in ne na zasebno sfero tožnice. Tega toženec v samem članku ni izrecno navedel. Toženec tožnico zgolj opisuje kot froeken A. A., ki nikoli ni pripadala visokošolski sferi, kar ne drži, saj je bila habilitirana visokošolska predavateljica. Opisuje jo tudi kot uradnico, ki rada uraduje in je vedno sebe rada videla kot direktorico. V bistvu članek sam ne vsebuje prav ničesar, kar bi se nanašalo na delo tožnice kot direktorice D. Toženec v članku postavi trditev, da je tožnica sprovocirala in posnela rektorja in njegovo izjavo uporabila šele čez dve leti z namenom škodovati rektorju pri rektorskih volitvah, ne pa takoj - kar pa ne drži. Nesporno je, da je tožnica sprožila vse sodne postopke takoj po doživetju mobinga ter da navedene trditve v članku ne držijo. Tožnica te rektorjeve izjave ni nikoli uporabila drugače kot le v sodnih postopkih za zaščito svojih pravic - tudi sodišče samo ni ugotovilo nasprotnega. Toženec v članku ne zapiše svojega mnenja, kot je ugotovilo sodišče, temveč postavlja lažne trditve, kar bi sodišče moralo upoštevati. Tudi, če se obdrži odločitev sodišča, da se je tožnica javno izpostavila glede spolnega nadlegovanja na delovnem mestu in je v tem delu relativno javna osebnost, to zagotovo nima nikakršne povezave z rektorskimi volitvami v letu 2017, zato "bistvo" članka, da je tožnica s posnetkom rektorjeve sporne izjave spletkarila proti rektorju ne more biti zaščiteno s pretvezo, da je tožnica relativno javna oseba tudi v tem delu. V tem delu je podana vrednostna sodba tožnice, ki posega v sfero njenih osebnostnih pravic.

Sodišče je obravnavalo posamezne segmente članka, ni pa opravilo presojo vseh navedb skupaj, saj so vse žalitve v kontekstu med seboj povezane in jih ni možno obravnavati ločeno, vsako zase. V tem delu je sodba pomanjkljiva in je ni možno preizkusiti (bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica je jasno navedla, da poimenovanja v članku in razlage tožničinega imena nimajo podlage v ničemer in so plod toženčeve domišljije. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je ugotovitev sodišča, da toženec z uporabo besede "froeken" ni žalil čast in dobro ime tožnice, saj naj bi beseda v norveščini pomenila "gospodična", kar naj tožnica ne bi prerekala. Slednje ne drži. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati navedbe toženca v tujem jeziku, saj nima znanja norveščine, toženec pa ni predložil prevoda, zato je storilo kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče ne ve ali beseda "froeken" dejansko v norveščini pomeni "gospodična". Že z enostavnim vpogledom v "google translate", bi lahko sodišče ugotovilo, da ta beseda v norveškem jeziku pomeni "žaba" in da je torej tožnikova trditev dejansko izmišljena. Dokazno breme, da beseda "froeken" ni žaljiva, pa je na tožencu. Nadalje sodišče napačno ugotavlja, da ni žaljivo, če je toženec v članku zapisal, da je "tožnica uradnica, ki rada uraduje in se je vedno videla kot direktorica nekega urada", saj naj bi bila tožnica dejansko zaposlena kot javna uslužbenka na delovnem mestu direktorice D. Toženec ne omenja tožnice kot direktorice D. - sam je izjavil, da je sploh osebno ne pozna in verjetno niti ni vedel, da je bila tožnica zaposlena pri C., z vso zadevo se je seznanil zgolj iz medijev. Tudi pri razlagi pomena imena tožnice je odločitev sodišča napačna, ko utemeljuje, da si toženec pomenov imen ni izmišljeval. Toženec namreč razlaga pomen imena tožnice v etimologiji indo-evropskega jezika, kar pa z ničemer ne dokaže, čeprav je dokazno breme na njem. Sodišče pa nima znanja etimologije indo-evropskega jezika, da bi lahko tej razlagi sledilo. Prav tako ne drži, da gre zgolj za slog pisanja, ki je značilen za toženca, kar naj bi izhajalo iz ostalih njegovih objav ([...]). Teh ugotovitev sodišča ni možno preizkusiti, saj sodišče z ničemer ne pojasni, kakšen je slog pisanja toženca in kaj dokazujejo navedena literarna dela v konkretnem primeru. Ponovno gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v tem primeru velja, da je potrebno članek obravnavati kot celoto, ne pa po posameznih segmentih.

Toženec je odgovoril na pritožbo. Predlagal je njeno zavrnitev in priglasil stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožba neutemeljeno opozarja, ima izrazito funkcionalen značaj in je podana le v primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti in taka sodba onemogoča ali krni strankino pravico do pritožbe. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima.

Podana tudi ni očitana kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru pa pritožnica vsebinsko ne očita, da bi do tega prišlo, temveč graja dokazno oceno sodišča.

Toženec je dne 27.5.2017 v časopisu X., v Y. prilogi, v rubriki Pisma bralcev objavil prispevek z naslovom "Le cas dm - Primer B. B.", za katerega je tožnica trdila, da je krnil njeno čast in dobro ime in zahtevala plačilo denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ter opravičilo in preklic izjave.

Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo: - da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu direktorice D. C. do konca junija 2015, ko ji je potekel mandat; - da je med njo in C. teklo več sodnih postopkov, med drugim delovni spor, v katerem ji je bila s sodbo Pd 151/2015 z dne 13.3.2017 prisojena odškodnina zaradi trpinčenja na delovnem mestu ter zaradi posega v njeno čast in dobro ime; - da iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je C. ponavljajoče in sistematično kršila pravice tožnice iz pogodbe o zaposlitvi, da jo je z več ravnanji skupaj trpinčila, z besedami rektorja na razgovoru dne 17.6.2015 pa tudi verbalno spolno nadlegovala; - da je bilo na navedenem razgovoru, ki ga je tožnica snemala brez soglasja rektorja, govora o bližajočih se rektorskih volitvah in o prenehanju mandata tožnice kot direktorice D.; - da je tožnica sodišču zvočni posnetek predložila kot dokaz v omenjenem delovnem sporu, ki zvočnega posnetka ni poslušalo; - da so mediji o sodbi z dne 13.3.2017 poročali in da so bile v medijski objavi rtvslo.si z dne 5.5.2017 na spletnem portalu objavljene tudi besede, ki jih je rektor izrekel tožnici na razgovoru dne 17.6.2015; - da se je tožnica, ki pred tem v širši javnosti ni bila poznana, medijsko sama izpostavila najkasneje 6.8.2015, tj. že leto in pol pred izdajo sodbe; - da je toženec po izdaji sodbe z dne 13.3.2017 in pred njeno pravnomočnostjo, v časopisu X., v Y. prilogi, v rubriki Pisma bralcev objavil sporni prispevek; - da so sledili odzivi bralcev nanj in opravičilo uredništva tožnici; - da je sodba z dne 13.3.2017 postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 535/2017 z dne 16.11.2017.

9.V izpodbijani sodbi je zavzelo naslednja stališča: - da je povprečen bralec v spornem prispevku lahko prepoznal tožnico, tudi če jo je toženec imenoval zgolj z osebnim imenom A. A.; - da je tožnica relativno javna oseba, čeprav v času objave prispevka ni bila zaposlena pri C., in da se sporni članek nanaša na javno in ne na zasebno sfero tožnice; - da se je toženec v prispevku odzval na aktualno dogajanje, tj. na objave v medijih, ki so povzemale vsebino sodbe, s katero je tožnica uspela v delovnem sporu; - da je dejanski okvir zadeve širši in se nanaša na bližajoče se rektorske volitve in rektorsko kandidaturo dr. B. B. in se negativne vrednostne sodbe tožnice v prispevku dane v povezavi z nedovoljenim posnetkom rektorja in posredovanjem vsebine izjave v medije šele dve leti pozneje; - da je tožnico sporni prispevek izredno prizadel, da pa je kot relativno javna oseba dolžna prenesti večjo stopnjo kritike in je polje pričakovane zasebnosti zato zoženo; - da v zapisu froeken A. A. in v zapisu, da je tožnica uradnica, ki rada uraduje in se je vedno videla kot direktorica nekega urada, ni nič žaljivega; - da toženec v prispevku podpira rektorja, ne pa njegovo ravnanje in se do slednjega kritično opredeli in da ne drži, da povprečen bralec ne razbere obsodbe spolnega nadlegovanja na delovnem mestu s strani nadrejenega do podrejene delavke; - da je toženčeva kritika ravnanja oziroma izjav rektorja res blaga in da je do ravnanja tožnice izjemno kritičen, da pa je zapis toženca pretiravanje, groteska in da toženec tudi v drugih svojih prispevkih oziroma esejih uporablja podoben slog pisanja; - da so oznake tožnice v spornem prispevku, da je spletkarska, povprečna, zvita, preračunljiva prevrtljiva in zla oseba, majhna in neznatna muha na seniku, muha na medenem kruhku, ki da je izrabila svojo pravico do sodnega varstva za dosego "pet minut" slave, pomenijo javno objavo mnenja toženca, pri čemer te vrednostne sodbe niso brez kakršnekoli dejanske podlage. Zaključilo je, da sporni prispevek toženca ne predstavlja razžalitve tožnice, niti posega v njene osebnostne pravice. Pritožba ta zaključek utemeljeno graja.

10.V obravnavanem primeru gre za kolizijo med pravico do časti in dobrega imena (ki je v Ustavi Republike Slovenije, v nadaljevanju URS, varovana v okviru pravice do osebnega dostojanstva v 34. členu in pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) na eni strani ter svobodo izražanja (39. člen Ustave RS, 10. člen EKČP) na drugi strani.

11.35. člen Ustave zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Zasebnost sodobna pravna teorija opredeljuje kot področje posameznika, v katerega ne sme nihče posegati brez posebnega zakonskega pooblastila. Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, v katerega sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Toda pravica do zasebnosti ni absolutna pravica, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti. Človek se namreč kot družbeno bitje, ki nenehno prihaja v stik z drugimi ljudmi, ne more povsem izogniti temu, da se iz raznih vzrokov in nagibov tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo zasebno življenje.

12.V 39. člena Ustave RS je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Po določbi 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja, ki obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej (prvi odstavek); toda izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in je zato lahko podvrženo (med drugim) omejitvam, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi, (med drugim) za zavarovanje pravic drugih ljudi (drugi odstavek). Ustavno jamstvo svobode izražanja se ne omejuje zgolj na preverljive podatke oziroma dejstva, temveč vključuje tudi mnenja, kritiko in špekulacije. Svobodo izražanja je dopustno omejiti, kadar se zasledujejo legitimni cilji, npr. zaščita časti in pravice drugih.

13.Na abstraktni ravni sta sobivajoči pravici enakovredni - ne svobodi izražanja ne varstvu osebnostne sfere in posameznikovega dostojanstva ni mogoče dati prednosti - katera med njimi ima večjo težo v spornem zasebnopravnem razmerju, pa je odvisno od okoliščin primera. Gre za tehtanje, ki se opravi ob ustaljenih merilih presoje ESČP1 in Ustavnega sodišča RS.2

14.Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je treba upoštevati, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti). Čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Upoštevati pa je treba tudi značilnosti subjekta, v pravico katerega se posega.

15.V konkretnem primeru je sodišče tožnico utemeljeno štelo kot relativno javno osebo3 . Ne samo, da je bila tožnica v letu 2015 kot direktorica D. C. javna uslužbenka in torej kot taka podvržena zanimanju javnosti v zvezi z delom, ki ga je opravljala. Sodišče je pravilno ugotovilo, da se je javnosti sama v zvezi s konkretnim dogodkom izpostavila najkasneje avgusta 2015. Tako iz objave na MMC RTV Slovenija z dne 5.8.2015 (A13) izhaja njeno obtoževanje rektorja C. mobinga in njena prijava na inšpektorat za delo, v katerem omenja pogovor z rektorjem in njegovo pogojevanje njene zaposlitve na mestu direktorice z (njenim) ravnanjem v predvolilni rektorski kampanji, kot tudi, da jo je rektor prizadel z neprimernimi besedami, ki jih je občutila kot spolno nadlegovanje. Tudi v objavi na Dnevnik.si dne 7.8.2015 (A12) napoveduje ovadbo rektorja, ki mu med drugim očita mobing in spolno nadlegovanje in izpostavlja prijavo rektorja delovni inšpekciji. Zadeva je dobila sodni epilog na prvostopenjskem sodišču šele s sodbo z dne 13.3.2017, s katero je bila tožnici prisojena odškodnina zaradi trpinčenja na delovnem mestu ter zaradi posega v njeno čast in dobro ime, med drugim tudi z besedami rektorja na razgovoru dne 17.6.2015, o čemer so poročali mediji, ki so med drugim povzemali vsebino sodne odločbe. Ne glede na to, da v času rektorskih volitev tožnica ni bila več delavka C. in se v času izdaje sodbe v letu 2017 ni (dodatno) medijsko izpostavila (in kot sama navaja, ni dala v javnost posnetka razgovora z dne 17.6.2015), to ne spremeni dejstva, da jo je javnost povezovala z očitki rektorju iz leta 2015, glede na njihovo vsebino pa tudi v povezavi z rektorskimi volitvami.

16.Od tožnice kot relativno javne osebe se pričakuje, da je njen prag tolerance odzivov javnosti višji od običajnega, zato je varstvo njene osebnosti načeloma nižji kot v zadevah zasebnega pomena4 .

17.Glede na javno izpostavljenost tožnice kot relativno javne osebe in nadaljnje dogajanje (sodba in medijske objave, kar je sovpadalo z rektorskimi volitvami), pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je dejanski okvir zadeve širši in je treba sporni prispevek toženca obravnavati širše, tudi v kontekstu bližajočih se rektorskih volitev, torej volitev javne osebe. Kot je pravilno ugotovilo sodišče, se je toženec v prispevku odzval na aktualno dogajanje, tj. na objave v medijih, ki so povzemale vsebino sodbe, s katero je tožnica uspela v delovnem sporu, kar je povezal z dogajanjem glede rektorskih volitev. Ker se je že sama medijsko izpostavila v avgustu 2015 in celo navajala, da je bilo v času, ko je bila zaposlena pri C., v razgovoru, v katerem je bila deležna spolnega nadlegovanja, govora o rektorskih volitvah, ni mogoče pritrditi tožnici, da se je sporni prispevek nanašal na zasebno sfero tožnice.

18.Poseg v čast in dobro ime ter s tem povezana ocena žaljivosti je pravni standard, ki ga sodna praksa napolnjuje ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Pri presoji je treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose toženca in oškodovanca ter druge okoliščine primera. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je razžalitev vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način. Pri presoji, ali je zapis objektivno žaljiv, je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila.5

19.Pri koliziji pravice do svobode izražanja s pravico do časti in dobrega imena je lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, če jih bralec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča in ne kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir in zasmehovanje.6 Pri posegih v čast in dobro ime je treba, tako kot je ugotovilo tudi sodišče, razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Pri mnenjih (kjer resničnosti ni mogoče presojati), pa mora toženec dokazati, da ni imel zaničevalnega namena oziroma, da je za takšno izjavo obstajala dejanska podlaga. Vrednostno sodbo je mogoče šteti kot pretirano, če je bila dana brez vsakršne dejanske podlage.7

20.Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je treba žaljivost navedb toženca presojati glede na celoten prispevek8 . Ne glede na to, da je tudi prvostopenjsko sodišče prepoznalo širši okvir predmetnega prispevka, je to spoznanje relativiziralo s tem, ko se je fragmentarno opredelilo do posameznih del besedila (tako npr. glede pomena besede froeken, glede zapisa, da je tožnica uradnica, ki rada uraduje in se je vedno videla kot direktorica nekega urada, glede pomena imena tožnice in imena rektorja) in se nato posebej opredelilo še do posameznih oznak tožnice v prispevku, da je "spletkarska", povprečna, zvita, preračunljiva, prevrtljiva zla oseba, majhna in neznatna muha na seniku, muha na medenem kruhku, ki da je izrabila svojo pravico do sodnega varstva za dosego "pet minut slave". Tak pristop ni pravilen. Ne glede na pomen posameznih besed oziroma imen, je relevantna kontekstualna presoja celotnega članka (A2) in funkcije posameznih spornih delov in vrednostnih sodb v njem, glede slednjih pa tudi obstoj dejanske podlage. Nujnost povezave med vrednostno sodbo in dejansko podlago, ki vrednostno sodbo podpira, se, odvisno od okoliščin primera, lahko razlikuje od primera do primera9 . V konkretnem primeru zgolj dejstvo, da se je tožnica medijsko izpostavila v letu 1995 in vsebina članka z naslovom Direktorica D. C. bo ovadila rektorja B. B." z dne 7.8.1995 (A12), ki med drugim povzema, da nekateri profesorji na C. namigujejo, da obtožbe sovpadajo z zaključkom mandata A. A. z novo rektorsko kandidaturo dr. B. B., v konkretnem ne utemeljuje dejanske podlage toženčevim vrednostnim sodbam. Drugačno stališče prvostopenjskega sodišča ni utemeljeno.

21.Ne glede na pravico toženca, da poda svoje mnenje o vplivu tožnice na izid rektorskih volitev, ki si ga je ustvaril na podlagi povzetega v medijih, pa njegovih oznak, ni mogoče razumeti drugače kot žalitev tožnice. Tudi kolikor je bil njegov namen toženca, da se vključi v javni diskurz o rektorskih volitvah in v tej zvezi h krepitvi mnenjskega prostora, pri čemer naj bi uporabil prikazovanje resničnosti na popačen način (s pretiravanjem), je njegovo pisanje prešlo na osebno raven (ad personam) in je do tožnice objektivno žaljivo. Ob upoštevanju celotnega konteksta prispevka je lahko vsak povprečen bralec dojel, da so bili sporni deli prispevka namenjeni izključno omalovaževanju tožnice in njenemu razvrednotenju kot osebe. Takega pisanja pa ni mogoče opravičiti ne s slogovnimi značilnostmi pisanja, ne z dejstvom, da je toženec tudi za izjavo rektorja v spornem razgovoru, ki ga je tožnica posnela, navedel, da res ni na mestu, in torej za nesorazmerno blago kritiko, v nadaljevanju pa pomen te še dodatno minimiziral, ko je navedel, da gre v resnici za nedovoljeno in slabo šalo", ki je pod vsakršnim nivojem njegove (rektorjeve) čiste - "spolne" - duše. Toženec je dejansko s svojim pisanjem razmerje med tožničino osebnostno sfero in lastno svobodo izražanja do te mere porušil, da je njegovo ravnanje protipravno. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče ob tehtanju nasprotujočih si interesov in vseh okoliščin konkretnega primera, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je dalo prednost svobodi izražanja.

22.Tožnica je bila po ugotovitvah sodišča zaradi prispevka izredno prizadeta in pod stresom in je torej podana tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo posledico. Tožnica zato na podlagi 134. člena OZ utemeljeno zahteva opravičilo in preklic izjave in je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo.

23.Tožnica pa je v predmetni pravdi zahtevala še povrnitev škode iz naslova duševnih bolečin, ki jih je pretrpela zaradi kršitve osebnostnih pravic. Sodišče se zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je protipravnost ravnanja toženca izključena, z utemeljenostjo zahtevka za plačilo denarne odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin sploh ni opredelilo. Gre za celoten sklop pravno relevantnih dejstev, ki jih pritožbeno sodišče kot prvo ne more ugotavljati ne da bi poseglo v strankino pravico do pritožbe. Ker je sodišče že izvedlo nekatere dokaze in glede na vsebino preostalih predlaganih dokazov (med drugim zajemajo tudi imenovanje izvedenca medicinske stroke), z vrnitvijo zadeve prvostopenjsko sodišče, ne bo v bistvenem poseženo v trajanje samega postopka. Pritožbeno sodišče je zato odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu, posledično pa tudi v točki II izreka, razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP).

24.V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo dokazni postopek ustrezno dopolniti z izvedbo dokazov, ki so pravno relevantni za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo denarne odškodnine, in nato odločiti o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka iz tega naslova.

25.Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

4O tem kaj se šteje kot relativna javna oseba glej npr. Up - 444/09 (točka 8 obrazložitve), VSRS sodba II Ips 20/2017 (točka 12 obrazložitve).

5Glej npr. VSRS sodba in sklep II Ips 6/2017 in VSRS II Ips 23/2019.

6Glej npr. VSRS II Ips 405/2002, VSL I Cp 97/2020.

7Glej npr. VSRS sodba in sklep II Ips 6/2017.

8Glej npr. VSRS sodba II Ips 19/2018, VSRS sodba II Ips 22/2021.

9Glej npr. U-530/14 in VSL sodba I Cp 97/2020.

Glej VSRS sodba II Ips 22/2021.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15, 34, 35, 39 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 134, 178, 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.