Jedro

Ker po ZAzil velja, da mora tujec, ki nezakonito vstopi v Republiko Slovenijo, zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu, in tožnik je nezakonito vstopil v Slovenijo, tožnik ni imel upravičenega razloga, če je bil glavni razlog prebega iz izvorne države res v tem, da se izogne preganjanju, da za azil ni zaprosil že ob prihodu v Slovenijo, četudi ima sestro v Italiji. Ta obveznost ne velja samo za tiste prosilce za azil, ki nezakonito vstopijo v Slovenijo, ampak tudi za tiste, ki vstopijo na zakonit način, kajti okoliščina, kdaj prosilec za azil zaprosi za azil oziroma izkaže namero zaprositi za azil, je relevantna za celostno presojo verodostojnosti tožnikove izpovedbe o preganjanju po 1(A)(2) členu Konvencije o statusu beguncev. ZAzil sicer res ne določa roka, v katerem mora prosilec za azil vložiti prošnjo za azil oziroma izraziti namero vložiti prošnjo za azil. Vendar zakonodajalec tega roka glede na 8. člen Ustave in opredelitev preganjanja po 1(A)(2) členu Ženevske konvencije niti ni smel predpisati, ker mora biti to vprašanje stvar celovite ocene verodostojnosti tožnika, ob upoštevanju upravno-sodne prakse na tem področju.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 1. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil) odločila, da se tožniku (roj. ..., v kraju A) omeji gibanja na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece in sicer od dne 22. 2. 2006 od 13.05 ure do dne 22. 5. 2006 do 13.05 ure. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pravi, da iz dopisa Centra za tujce Z z dne 20. 2. 2006, depeše PMP B (šifra: ... in sodbe Okrajnega sodišča v T št. ... izhaja, da je bil prosilec za azil dne 14. 2. 2006 ob 7.15 uri prijet s strani italijanskih mejnih organov v bližini zaprtega MPOP C. Nadalje iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik dne 13. 2. 2006 ob 18.00 uri ilegalno peš prestopil mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo v bližini mejnega prehoda M. Po uspelem ilegalnem prestopu državne meje se je peš napotil v smeri P, kjer je v neugotovljenem apartmaju prenočil. Pot je nadaljeval dne 14. 2. 2006 s taksijem do zaselka C, kjer je ilegalno prestopil državno mejo z Republiko Italijo. Na italijanski strani ga je z vozilom čakal KK, ki je zaposlen v Italiji. Pri vožnji proti S so bili ustavljeni s strani italijanskih orožnikov. Dne 14. 2. 2006 ob 18.30 uri je bil prosilec deportiran na MP L. Zaradi nezakonitega prehoda čez državno mejo je bil s strani Okrajnega sodišča v T s sodbo št. ... z dne 15. 2. 2006 spoznan za krivega storitve prekrška po določbah Zakona o tujcih in prekrška po določbah Zakona o nadzoru državne meje ter kaznovan z globo v višini 120.000,00 SIT, nato pa je bil zaradi zagotovitve njegove odstranitve iz Republike Slovenije nastanjen v Center za tujce Z dne 15. 2. 2006. Dne 18. 2. 2006 pa je v Centru za tujce Z napisal izjavo v albanskem jeziku, iz katere je bilo po prejemu prevoda dne 20. 2. 2006 razvidno, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil. Na podlagi teh dejstev je tožena stranka sklenila, da iz ravnanja prosilca za azil nedvoumno izhaja utemeljen sum, da zavaja ali zlorablja azilni postopek, in sicer s tem, da je namen podaje prošnje za azil izrazil po treh (3) dneh bivanja v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen z namenom, da bo odstranjen iz Republike Slovenije. Tožena stranka se je oprla na 3. alinejo 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi z 2. in 5. alinejo 1. odstavka 36. člena ZAzil. Tožnik je vložil tožbo iz vseh razlogov. Pravi, da je tožena stranka prejudicirala ali obstajajo razlogi za podelitev azila. Poleg tega je odločbo izdala le na podlagi dejstva, da pritožnik ni zaprosil za azil v trenutku prijetja. ZAzil pa nikjer ne določa roka za vložitev prošnje za azil, ampak uporablja pravni standard najkrajšega možnega časa, ki ga presoja v vsakem primeru posebej. Tožnik je šele v Centru za tujce zaprosil za azil, ker se je šele takrat opomogel od stresa, ki ga je predstavljalo srečanje z italijanskimi orožniki, slovenskimi policisti in sodnikom za prekrške. Poleg tega je treba upoštevati tudi tožnikovo neizkušenost in mladost. Prošnje za azil ni vložil tik pred deportacijo, ampak v nekaj dneh po prihodu v azilni dom, kar je relativno kratek čas. Meni, da je tožena stranka preuranjeno sklepala, da obstaja sum, da je vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, niti se ni pozanimala o razlogih za vložitev prošnje po treh dneh nastanitve, kar bi po načelih upravnega postopka morala storiti. V skladu z načelom materialne resnice bi morala tožena stranka ugotoviti resnično dejansko stanje in tožniku dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za določbo, še pred izdajo odločbe. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Ker je brez premoženja in brez zaposlitve, ne more plačati sodne takse brez škode za lastno preživljanje. S plačilom taks bi bila občutno zmanjšana sredstva s katerimi razpolaga.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče je z zaslišanjem tožnika preverilo ključna dejstva v zvezi s prihodom v Slovenijo, njegovim bivanjem pred prestopom meje z Italijo in po prihodu v Center za tujce, ki jih je v izpodbijani odločbi ugotovila in uporabila tožena stranka. Glede na tožnikovo izpovedbo na zaslišanju sodišče ugotavlja, da lahko v sodbi sledi utemeljitvi izpodbijanega akta v delu, kjer tožena stranka pravi, da je izpolnjen zakonski pogoj iz 5. alineje 36. člena ZAzil in s tem v zvezi 3. alineje 1. odstavka 27. člena Zazil. Zato sodišče ne bo ponavljalo razlogov, ki jih je v 4. odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe navedla tožena stranka. Temu sodišče dodaja, da je po navedbi tožnika tožnik že pred prihodom v Slovenijo vedel, da lahko zaprosi za azil v Sloveniji, pa tega ni storil. Po pojasnilu tožnika tega ni storil takoj po prihodu v Slovenijo, ker je hotel za azil zaprositi v Italiji, kjer živi njegova sestra. Ker po ZAzil (Uradni list RS, št. 134/2003, 85/2005 - odločba US, 17/2006, 1. odstavek 1. člena) velja, da mora tujec, ki nezakonito vstopi v Republiko Slovenijo, zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu, in tožnik je nezakonito vstopil v Slovenijo, tožnik ni imel upravičenega razloga, če je bil glavni razlog prebega iz izvorne države res v tem, da se izogne preganjanju, da za azil ni zaprosil že ob prihodu v Slovenijo, četudi ima sestro v Italiji. Ta obveznost ne velja samo za tiste prosilce za azil, ki nezakonito vstopijo v Slovenijo, ampak tudi za tiste, ki vstopijo na zakonit način, kajti okoliščina, kdaj prosilec za azil zaprosi za azil oziroma izkaže namero zaprositi za azil, je relevantna za celostno presojo verodostojnosti tožnikove izpovedbe o preganjanju po 1(A)(2) členu Konvencije o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /.../ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija) oziroma 2. odstavku 1. člena ZAzil. Ker tožnik ni zaprosil za azil v najkrajšem času po prihodu v Slovenijo niti ko so ga prijeli policisti v Italiji in ga predali slovenskim organom niti v postopku zaradi prekrška, ampak šele po 4 dneh bivanja v Centru za tujce, je po mnenju sodišča tožena stranka lahko utemeljeno sumila, da tožnik zlorablja postopek v smislu 5. alineje 36. člena ZAzil in z omejitvijo gibanja tožniku ni prekoračila namena in obsega prostega preudarka, ki ga ima po določilu 1. odstavka 27. člena ZAzil. V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče tej obrazložitvi dodaja, da vprašanje, ali izpodbijani akt prejudicira odločitev o razlogih za podelitev azila, ni relevantno za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa. Po ZAzil je namreč zakonski dejanski stan za odločanje o omejitvi gibanja tudi okoliščina zavajanja oziroma zlorabe postopka, zato se je tožena stranka ne samo smela, ampak tudi morala opreti na 3. alinejo 1. odstavka 27. člena in na 36. člen ZAzil. ZAzil sicer res ne določa roka, v katerem mora prosilec za azil vložiti prošnjo za azil oziroma izraziti namero vložiti prošnjo za azil. Vendar zakonodajalec tega roka glede na 8. člen Ustave in opredelitev preganjanja po 1(A)(2) členu Ženevske konvencije niti ni smel predpisati, ker mora biti to vprašanje stvar celovite ocene verodostojnosti tožnika, ob upoštevanju upravno-sodne prakse na tem področju. Po upravno-sodni praksi v zvezi z oceno verodostojnosti tožnika, ki vloži prošnjo za azil v okoliščinah, kot veljajo za konkretni primer, ko je tožnik bil dva dni v Sloveniji, ko je bil v stiku z več državnimi organi in je šele po 4 dneh bivanja v Centru za tujce izrazil namero za azil, je tožena stranka imela podlago za sum, da tožnik zlorablja postopek. Sodišče torej v teh zadevah veže tudi načelo enakega odločanja v primerljivih zadevah (2. odstavek 14. člena in 22. člen Ustave). Iz podatkov v spisu in iz zaslišanja ne izhaja nobena okoliščina, ki bi kazala na potrebo po odstopu od dosedanje prakse. Tožnikova mladost, ki jo omenja v tožbi, ni takšna okoliščina, ker bo tožnik prihodnji mesec star 22. let in ne spada med posebej ranljive skupine. Kar pa zadeva zadnji tožbeni ugovor, da tožnik ni imel možnosti, da se izjavi o okoliščini, da je šele po 4 dneh bivanja v Centru za tujce izrazil namero vložiti prošnjo za azil, pa je sodišče dalo to možnost tožniku na zaslišanju. Tožnik je pojasnil, da je šel v Z z namenom, da vloži prošnjo za azil, vendar je to namero podal takrat, ko je v Centru za tujce prišel v stik z inšpektorjem. Niti na zaslišanju niti v tožbi pa ni navedel okoliščin, ki bi izkazovale sum, da mu ni bila dana možnost, da veljavno izrazi namero prositi za azil v Centru za tujce pred 18. 2. 2006. Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju določila 3. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list Rs, št. 50/97, 70/2000) v zvezi z določilom 1. odstavka 27. člena ZAzil tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Sodišče še pripominja, da je upravni spor sprožil tožnik osebno glede na to, da je tožbo podpisal, in samo iz pisemske ovojnice je bilo pred zaslišanjem tožnika razvidno, da je morda organizacija Pravno informacijski center nevladnih organizacij (PIC) pripravila oziroma oddala tožbo za tožnika. Zaradi nujnosti hitrega sodnega postopka za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa je sodišče poslalo vabilo na zaslišanje tudi organizaciji PIC in je neposredno pred zaslišanjem tožnika s predstavnicama PIC (JJ in EE), ki sta pred zaslišanjem v spis vložili pooblastilo, da "nastopita kot pooblaščenki v upravni zadevi", v smislu 3. odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugotovilo, da pooblaščenki nimata pogojev za zastopanje tožnika po ZPP, zato sta se pooblaščenki strinjali, da bosta na zaslišanju prisotni kot javnost. Sodišče je po zaslišanju tožnika ugotovilo, da se določilo 3. odstavka 87. člena ZPP na podlagi 2. odstavka 16. člena ZUS ne uporablja, vendar kljub temu ni razpisalo novega zaslišanja iz razlogov, ker določilo 27. člena ZAzil določa obvezno zaslišanje tožnika, ne zahteva pa obveznega zastopanja tožnika na zaslišanju po pooblaščencu, če ga tožnik ima, ker sta bili pooblaščenki tožnika s prisotnostjo na zaslišanju seznanjeni s potekom in vsebino zaslišanja, tako da v pravici do učinkovitega pravnega sredstva s tega vidika tožnik ni prizadet in ker omenjena procesna napaka glede na konkretne okoliščine primera po mnenju sodišča ni vplivala na sodno odločitev, ki pa jo mora sodišče sprejeti v 3 dneh.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.