Jedro

Če delodajalec po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR) ni podan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavi odločba št. 2004/01 z dne 18. 8. 2004, s katero je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati potek delovnega razmerja od 18. 9. 2004 dalje, ter za dobo od 18. 9. 2004 dalje do ponovne zaposlitve tožnici vplačati davke in prispevke iz plače in izplačati pripadajoče mesečne zneske plač, kot če bi tožnica delala, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu do izplačila, vse v roku osem dni pod izvršbo. Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka. Sodišče je zaključilo, da je tožeča stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR) za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožnica ni upoštevala navodil zdravnice.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožena stranka je v izredni odpovedi določila odpovedni rok 30 dni, kar pa je v nasprotju s pogojem za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 110. člena ZDR. Ker je bilo dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, bil pa je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz druge točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji - ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je potrebno obstoj pogojev iz prvega odstavka 110. člena ZDR ugotavljati za vsak posamezni primer posebej. Če delodajalec v izredni odpovedi določi prenehanje delovnega razmerja po vročitvi izredne odpovedi, to ne pomeni, da je s tem izkazal interes za nadaljevanje delovnega razmerja in na nek način zmanjšal težo storjene kršitve. Okoliščina, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, izhaja iz teže storjene kršitve. Opredelitev v izredni odpovedi, da delovno razmerje tožnici preneha po izteku 30 dni od vročitve odpovedi, ni mogoče razumeti kot odpovedni rok. Navedena okoliščina je bila dejansko v korist tožnici. Potrebno je ugotoviti tudi v vsakem konkretnem primeru pomen drugega pogoja za izredno odpoved glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Odločitev v izpodbijani sodbi je zato napačna. Revident tako predlaga, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožnice zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana toženi stranki, ki pa na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga je upoštevalo sodišče druge stopnje.

Revizija je bistveno kršitev določb pravdnega postopka navajala samo formalno, ne da bi jo vsebinsko obrazložila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je eden od taksativno določenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca, če ta v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije. ZDR v prvem odstavku 110. člena določa, da je pogodbo o zaposlitvi mogoče izredno odpovedati le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbeni strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ob izpolnitvi zahtev drugega odstavka 83. člena ZDR.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni spoštovala navodil pristojne zdravnice in da je bil zato podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

Eden od pogojev, ki mora biti podan za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, kot ga določa prvi odstavek 110. člena ZDR. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi določila, da tožnici preneha delovno razmerje po poteku 30 dni od vročitve izredne odpovedi. Tožnici je bila odpoved vročena 18. 8. 2004. Tožnica pa je v tožbi zahtevala, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja od 18. 9. 2004 dalje. Neutemeljene so revizijske navedbe, da rok, ki je bil določen v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni odpovedni rok. Po stališču revizijskega sodišča tega niti ni mogoče razumeti drugače. Revizija pa tudi ne daje razlage, kako bi ga bilo možno drugače razumeti.

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za razliko od redne odpovedi o zaposlitvi, poleg ostalega opredeljuje tudi takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja. Če delodajalec po dani izredni odpovedi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka je jasno, da pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka ni podan. Delodajalec dejansko ravna nasprotno, ko določi odpovedni rok in na ta način tudi pokaže, da je možno nadaljevati delovno razmerje po dani odpovedi. Neutemeljene so revizijske trditve, da kaže sama teža storjene kršitve na nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati utemeljen razlog (drugi odstavek 82. člen ZDR), ki opravičuje izredno odpoved, v 111. členu pa ZDR določa, katere kršitve so tako hude, da utemeljujejo izredno odpoved, kar je šteti kot enega od pogojev za izredno odpoved. Drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pa je naveden v prvem odstavku 110. člena ZDR. V obravnavni zadevi je tožena stranka uspela dokazati obstoj razloga iz 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ni pa upoštevala pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR, kar ima za posledico nezakonitost izredne odpovedi. Takšno stališče je to sodišče zavzelo v zadevah VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006 in VIII Ips 262/2006 z dne 24. 10. 2006. Ker ni očitanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP)