Jedro

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem uvodoma pojasnjuje, da pogoji iz 39. člena ZDZdr od sodišča zahtevajo ugotavljanje dejstev, ki pretežno spadajo v sfero duševnega stanja zadržane osebe. Gre za dejstva o obstoju duševne motnje pri zadržni osebi, o njeni sposobnosti presoje realnosti, o njeni sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, o ogrožanju sebe ali drugih, o možnih oblikah zdravljenja za odvrnitev ugotovljenega ogrožanja in o potrebni dolžini zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Za njihovo ugotovitev je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato jih je sodišče prve stopnje skladno s postopkovnimi pravilih iz ZDZdr pravilno ugotavljalo s pomočjo izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Psihiatrična bolnišnica Vojnik (v nadaljevanju PBV) je dne 8. 8. 2024 obvestila sodišče prve stopnje, da so tega dne ob 16.15 uri zadržali A. A. na zdravljenju brez njegove privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom na podlagi določb 53. člena in 54. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Po tem, ko je sodišče prve stopnje izvedlo postopek skladno z določili od 60. člena do 68. člena ZDZdr, je na podlagi ugotovljenih dejstev zaključilo, da so izpolnjeni razlogi iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, ob katerih je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Z izpodbijanim sklepom je posledično odločilo, da se A. A. brez njegove privolitve zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom PBV za dobo dveh mesecev, šteto od 8. 8. 2024.

2.Pooblaščenka zadržane osebe vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja, da zadržana oseba nima diagnosticirane nobene duševne motnje, zaradi katere bi bila hudo motena njena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. To ni razvidno iz zdravstvene dokumentacije na način, da bi bila zadržana oseba kakorkoli ogrožena ali bi bili zaradi nje izpolnjeni zakonski pogoji za zadržanje. V pritožbi povzema zakonsko definicijo duševne motnje in nato na podlagi svojega stališča, da pri zadržni osebi ni podana duševna motnja, sodišču očita, da je izrečena doba zadržanja prekomerna glede na trenutno stanje zadržane osebe. Nadalje pojasnjuje, da je bila zadržana oseba ob zaslišanju pod vplivom zdravil, zaradi česar je bil njen govor nekoliko nerazumljiv, sicer pa so bili njeni odgovori razumski in logični ter ne kažejo znakov obstoja duševne motnje. Pritožba na podlagi svoje trditve, da se zadržana oseba pred hospitalizacijo ni vedla ogrožujoče do sebe, svojih bližnjih, svojega zdravja ali zdravja drugih, uveljavlja, da je izrečeno zadržanje nesorazmerno in s tem nezakonito. Tudi, če bi takšno ogrožanje obstajalo, bi bilo po pritožbenem stališču mogoče takšno stanje preprečiti z blažjimi ukrepi (ambulantno zdravljenje). Po navedbah pritožbe ob zdravljenju na prostosti ne bi bil podan pogoj ogrožanja zdravja, življenja ali povzročanja premoženjske škode. Tudi sicer zadržana oseba z ničemer ni povzročila premoženjske škode. Iz izpovedi zadržane osebe in najbližje osebe izhaja, da ima zadržana oseba urejene premoženjske in bivalne razmere. Zadržana oseba ni ogrožala svojega zdravja, prav tako ni bila agresivna, saj to ne izhaja iz razpoložljive dokumentacije in izpovedi.

Pritožba ni utemeljena.

4.V večjem delu pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejstva, na podlagi katerih je zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr, ki po 53. členu ZDZdr dopuščajo pridržanje osebe na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom v nujnih primerih brez njene privolitve.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem uvodoma pojasnjuje, da pogoji iz 39. člena ZDZdr od sodišča zahtevajo ugotavljanje dejstev, ki pretežno spadajo v sfero duševnega stanja zadržane osebe. Gre za dejstva o obstoju duševne motnje pri zadržni osebi, o njeni sposobnosti presoje realnosti, o njeni sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, o ogrožanju sebe ali drugih, o možnih oblikah zdravljenja za odvrnitev ugotovljenega ogrožanja in o potrebni dolžini zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Za njihovo ugotovitev je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato jih je sodišče prve stopnje skladno s postopkovnimi pravilih iz ZDZdr pravilno ugotavljalo s pomočjo izvedenca. Sodišče prve stopnje je izvid in izvedensko dokazno ocenilo kot popolno in pravilno ter ga v celoti sprejelo. Zadržana oseba in njena pooblaščenka na naroku izvidu in izvedenskemu mnenju kljub izrecnem pozivu razpravljajoče sodnice nista nasprotovali. Pritožba dokazne ocene izvedenskega mnenja ne izpodbija. Poleg tega je sodišče dejstva o ogrožanju življenja in zdravja zadržane osebe in najbližje osebe ugotavljalo še z drugimi izvedenimi dokazi (zaslišanje zadržane osebe in najbližje osebe ter v spis predložene listine).

Sodišče prve stopnje je nato po dokazni oceni izvedenskega mnenja in ostalih izvedenih dokazov pri zadržani osebi ugotovilo (-) duševno motnjo in iz nje izhajajočo huje moteno sposobnost presoje realnosti ter nesposobnost obvladovanja svojih ravnanj (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), (-) da zaradi tega zadržana oseba ogroža svoje zdravje zaradi opustitve psihiatrične medikamentozne terapije (13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), (-) in da zaradi tega ogroža življenje in zdravje najbližje osebe s tem, ko jo je verbalno in fizično napadla (13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Na podlagi izvedenskega mnenja je zaključilo, da kakšna druga oblika zdravljenja, pri katerem bi bilo mogoče odvrniti ugotovljena ogrožanja, glede na zdravstveno stanje zadržane osebe ni mogoče (zadnji odstavek 13. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, 14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) in da ugotovljenih vzrokov in ugotovljenih ogrožanj ni mogoče odpraviti prej kot v dveh mesecih (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

Pritožbeno izpodbijanje ugotovitve obstoja duševne motnje pri zadržani osebi z navedbo, da to ne izhaja iz medicinske dokumentacije, ni utemeljena. Pritožba namreč ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem dejstvu, ki temelji na izvedenskem mnenju, zato s takšno navedbo ne more biti uspešna. Enako velja za pritožbeno navedbo, da iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja ogroženost zadržane osebe. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da zadržana oseba zaradi svojega zdravstvenega stanja ogroža svoje zdravje in življenje ter zdravje najbližje osebe, pravilno ugotovilo na podlagi dokazne ocene izvedenskega mnenja in izpovedi zadržane osebe, najbližje osebe ter v spis predloženih listin. Pritožba tudi sicer ne pojasni, katero zdravstveno dokumentacijo ima sploh v mislih, zato ni uspela načeti pravilnosti dokazne ocene teh dejstev.

Pritožba ugotovljenih dejstev ne more izpodbiti niti z navedbo, da je bil govor zadržane osebe na naroku nekoliko nerazumljiv zaradi vpliva zdravil, sicer pa povsem logičen in ni dajal znakov obstoja duševne motnje.

Pri ugotavljanju obstoja duševne motnje pri zadržani osebi se sodišče prve stopnje v okviru svoje dokazne ocene sploh ni sklicevalo na njen način govora. Izpoved zadržane osebe v delu, ki se nanaša ugotovitev ogrožanja najbližje osebe (prim. 13. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), je sodišče prve stopnje vsebinsko dokazno ocenilo s primerjavo z ostalimi izvedenimi dokazi (izpoved najbližje osebe in priloženi sklep Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 57539/2024 z dne 8. 8. 2024) in se tudi pri ugotovitvi teh dejstev torej ni oprlo na način govora zadržane osebe.

Izpodbijanje ugotovitve, da zadržana osebe trenutno nima rešenega stanovanjskega problema in da zdravljenje s kako drugo milejšo obliko zdravljenje trenutno ni mogoče, je povsem splošno in se dokazne ocene sodišča prve stopnje sploh ne dotika, zato pritožba tudi v tem ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi najbližje osebe ugotovilo, da se zadržana oseba trenutno k najbližji osebi ne more vrniti, zato je pritožbena navedba, da iz izpovedi izhaja ravno nasprotno, očitno neutemeljena. Iz katerega dela izpovedi najbližje osebe, naj bi izhajalo nasprotno, pritožba ne pojasni. Ugotovitev, da druge oblike zdravljenja trenutno niso mogoče, temelji na izvedenskem mnenju, ki mu zadržana oseba in njena pooblaščenka nista nasprotovali.

Pritožba nadalje navaja, da zadržana oseba pred hospitalizacijo ni povzročala premoženjske škode, vendar je očitno spregledala, da sodišče prve stopnje takšnega dejstva sploh ni ugotovilo. Nadaljnje pritožbene navedbe, da iz izpovedi prič in dokumentacije ne izhajajo ugotovitve o agresivnem vedenju zadržane osebe ali ogrožanju samega sebe (ali drugih), spričo dokazne ocene sodišča prve stopnje o teh dejstvih, ki temelji na analizi vsebine izpovedi, izvedenskega mnenja in listin, predstavljajo zgolj izražanje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Ob ugotovljenih dejstvih, ki jih pritožba ni uspela izpodbiti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, (-) da so pri zadržani osebi podani razlogi iz 39. člena ZZDr za zdravljenje brez njene privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom, (-) da zdravljenje z drugimi milejšimi oblikami ni mogoče, (-) in da je zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom nujno za dva meseca. S tem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer je še posebno pozornost namenilo tehtanju med pravico zadržane osebe do osebne svobode in zaščito njenega zdravja. Pravilno upoštevalo, da zaradi svojega trenutnega zdravstvenega stanja zadržana oseba ni sposobna oblikovati informirane izjave o privolitvi ali odklonitvi zdravljenja (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

Prav tako je skladno z načelom sorazmernosti presojalo, ali gre za edino možno obliko zdravljenja in koliko časa je nujno potrebno za odvrnitev ugotovljenega ogrožanja, to presojo pa naslonilo na pravilno ugotovljena dejstva. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava torej ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker obenem ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (določba drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366.členom ZPP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr ter 42. členom ZNP-1), je pritožbo zavrnilo (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr in 42. členom ZNP-1).

-------------------------------

1To obvestilo je sodišče prve stopnje prejelo dne 9. 8. 2024.

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 38, 39, 53

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.