Jedro

Dokazno breme za obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe je na strani posojilodajalca - tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 366,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 280/2017 z dne 2. 10. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: ″1. Tožena stranka A. S., je dolžna plačati tožeči stranki B. d.o.o., znesek v višini 10.272,84 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2016 dalje do dneva plačila pod izvršbo. 2. Tožena stranka A. S. je dolžna tožeči stranki B. d.o.o., poravnati stroške tega postopka v roku 8 dni od prejema te sodne odločbe, dalje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka paricijskega roka dalje do dneva plačila, pod izvršbo.″ se zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 902,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, upoštevajoč vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej kot tudi vseh dokazov skupaj zaključilo, da ne gre slediti tožbenim trditvam o posojilu zneska 10.272,14 EUR toženki. Ker družbi B. d.o.o. kot tožnici z neprepričljivo in mestoma kontradiktorno izpovedbo zakonitega zastopnika, ki jo poleg toženkine izpovedbe zanikajo tudi listinska dokazila, ni uspelo dokazati, da so bili vtoževani zneski izročeni toženki na njeno prošnjo, da je toženka prosila za uslugo in da je toženka obljubila, da bo posojeni denar vrnila čimprej, je sodišče zaradi zaključkov, da zatrjevana posojilna pogodba med družbo B. d.o.o. in toženko zagotovo ni bila sklenjena, tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot materialnopravno podlago za odločitev v tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje uporabilo določilo prvega odstavka 569. člena Obligacijskega zakonika - OZ, po katerem se posojilodajalec s posojilno pogodbo zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo v določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Ker tako tožeča stranka ni dokazal obstoja ustno sklenjene posojilne pogodbe oziroma njenih elementov, je zato tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in je pri tem uporabilo določilo prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje verjelo toženi stranki, da posojilna pogodba, na način, kot je bila zatrjevana zagotovo ni bila sklenjena, ker posojilo družbi B. d.o.o. ni bilo knjigovodsko evidentirano in ker Sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij zatrjevano posojilo sploh ni omenjal. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da so bili vtoževani zneski izročeni na prošnjo toženke, zaradi česar je bil tožbeni zahtevek zavrnjen kot neutemeljen. Tožeča stranka pa ugotavlja, da iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, na kakšni podlagi sodišče šteje, da je tožena stranka prejela denar, s katerim se je nabavilo vso blago oziroma ves material in na podlagi kakšnega pravnega posla so bile za toženo stranko plačane stvari, s strani tožeče stranke. Tožena stranka sama ni zatrjevala nobenega zakonitega pravnega posla, na podlagi katerega je prejela vse, kar je navedeno v tožbenih navedbah. V kolikor ni šlo za posojilno pogodbo, je potem takem moralo iti za kakšen drug pravni posel. Tožena stranka tega ni navedla, prav tako slednje ne izhaja iz razlogov sodbe. Tožeča stranka tudi sicer ni imela nobenega drugega razloga, zaradi katerega bi plasirala denar oziroma, da bi plačevala material in storitve za nepremičnine v lasti tožene stranke. Tožeča stranka ni imela nobenega pravnega temelja, da bi vlagala v nepremičnino last toženke. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika pa je po mnenju tožeče stranke razbrati način in na kakšni pravni podlagi je bilo posojilo dano. V tem pravdnem postopku ni bilo sporno, da je tožeča stranka vlagala v nepremičnine last toženke, sporno pa je zgolj dejstvo, da tožena stranka, katera zaradi spora z zakonitim zastopnikom tožeče stranke, ne želi vrniti posojenega zneska. Sklenitev in veljavnost pravnega posla po mnenju tožeče stranke ni odvisna od tega, ali je bila posojilna pogodba knjigovodsko evidentirana pri tožeči stranki ali ne, temveč je to odvisno od volje pogodbenih strank. Tožena stranka je posojilo prejela, na podlagi dogovora je sprejela material in izvršitev storitev. Posojilna pogodba ni bila samo dogovorjena, ampak je bila tudi realizirana, posojilojemalec pa posojenih sredstev ni vrnil, čeprav ni zanikal, da bi jih prejel. Nadalje navaja, da tožeča stranka ni zanikala, da je bil na naslovu toženke sedež podjetja, vendar pa je bil tam zgolj sedež, vsi ostali posli pa so se vršili na naslovu T. in na naslovu S. Tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče navedbe tožene stranke šteti kot resnične, saj ni predlagala zaslišanja nobene priče, katera bi izpovedala, da bi se poslovni sestanki izvajali na naslovu Š. Nadaljnji razlog, zakaj sodišče prve stopnje ne sledi tožbenim navedbam glede sklenitve posojilne pogodbe je ta, da navedeno posojilo sploh ni omenjeno v Sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij in v sklenjeni Pogodbi o odsvojitvi poslovnega deleža. Sodišče je brez dokazov, v celoti sledilo izpovedbi toženke. Sodišče zaključuje, da pri sklepanju sporazuma ni bilo govora o tem znesku, če bi to bilo res pa bi si zakoniti zastopnik tožeče stranke to zagotovo zapisal. Prav tako Sporazum ni vseboval vsega kar je ugotovilo sodišče prve stopnje. Nadalje navaja, da razlogi sodbe pod točko 16. niso resnični in jih je sodišče povzelo brez ustreznih navedb tožene stranke. Tožeča stranka ni zaradi teh razlogov pošiljala nikakršnih pozivov. Razlogi sodbe v točki 16. ne izkazujejo ničesar, kar bi bilo mogoče povezati s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju I 1584/2016 z dne 26. 7. 2016. Med pozivom toženki na vrnitev vtoževanega posojila, vrnitvijo in sklepom o izvršbi ni nobene povezave. Iz razlogov sodbe ne izhaja noben dokaz o tem, da je bil zakoniti zastopnik tožnika neprepričljiv in je zato obrazložitev v točki 17. sodbe neutemeljena. Izpovedba zakonitega zastopnika je bila zgolj v nasprotju z izpovedbo toženke, katera pa ni uspela dokazati svojih trditev, da se je na naslovu Š., kjer je prebivala, opravljala kakršnokoli poslovno dejavnost in katera ni v dokaz svojih navedb ponudila prav nobenega dokaza iz katerega bi izhajalo, da je bil na tem naslovu naveden sedež podjetja in da je bila celo pošta preusmerjena na drug naslov. Po drugi strani pa v tem postopku ni sporno, da je toženka material in storitve prejela, da se je vse skupaj plačala tožeča stranka in da tožeči stranki toženka ni za navedeno blago in storitve ničesar plačala, toženka pa ni navedla nobenega pravnega temelja, na podlagi katerega bi bila opravičena od tožeče stranke vse navedeno prejeti. Glede na to, da je toženka s svojim ravnanjem zlorabila zaupanje pri tožeči stranki tudi po podpisu Sporazuma, da je odtujila blago, ki ji je bilo zarubljeno v izvršilnem postopku, sodišče ne more brez kakršnihkoli dokazov pokloniti vere zgolj s tistemu, kar toženka izpoveduje. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru pa navaja, da v pritožbi tožeča stranka navaja, da iz razlogov sodišča prve stopnje ni razvidno, na kakšni podlagi sodišče šteje, da je tožena stranka prejela denar, s katerim se je nabavilo vso blago oziroma ves material in na podlagi kakšnega pravnega posla so bile za toženo stranko plačane storitve s strani tožeče stranke. Tožena stranka navedeni očitek ocenjuje kot nesmiseln in irelevanten, saj predmet odločanja sodišča prve stopnje ni bilo ugotavljanje za kakšno vrsto pravnega posla bi naj v danem primeru šlo, temveč zgolj, ali je v danem primeru bil med strankama sklenjen konkretni pravni posel - posojilna pogodba, kot je zatrjevala tožeča stranka. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da posojilna pogodba med strankama nikoli ni bila sklenjena, kot je to potrdila ne le izpovedba tožene stranke temveč dodatno, še celotno izveden dokazni postopek. Tožena stranka tožeče stranke ni nikoli zaprosila za posojilo, predmetna vlaganja pa je tožeča stranka vršila v času, ko je bila tožena stranka njena 50 % lastnica, ter sta tako skupaj z zakonitim zastopnikom tožeče stranke vlagali v obe, njima lastni nepremičnini, pri čemer nikoli ni bil sklenjen dogovor, ki bi ta vlaganja opredelil kot posojila. Poleg tega pa tožena stranka še izpostavi, da ni dolžna dokazovati pravnega temelja za izvedena vlaganja, temveč da je to dolžnost na tožeči stranki, ki zatrjuje sklenitev posojilne pogodbe, o čemer pa tožeča stranka ni predložila prav nobenega konkretnega dokaza. Vpletenost v kazenske postopke ni predmet te pravde, sicer pa je bil obdolžilni predlog zoper toženko zavrnjen. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela tožeča stranka vse do 1. 7. 2015 svoj poslovni naslov oziroma sedež na naslovu predmetne nepremičnine, kar izkazuje, da so se vlaganja vršila v nepremičnino, kjer je imela tožeča stranka sedež, ter je obnova bila tudi v interesu tožeče stranke in zato še dodatno ni moč verjeti navedbam, da je bila za ta vlaganja sklenjena posojilna pogodba. Tožena stranka še navaja, da tožeča stranka pozablja, da je dokazno breme na stranki, ki določena dejstva zatrjuje in je tako bilo na tožeči stranki, da dokaže, da se navedena nepremičnina ni uporabljala v poslovne namene, kar pa izhaja tako iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra, kot tudi iz izpovedbe tožene stranke. Navaja še, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo s pogodbo z dne 23. 6. 2015 urejeno njuno medsebojno razmerje. Zakoniti zastopnik in tožena stranka sta uredili prav vsa medsebojna razmerja in bi, v kolikor bi obstajala ta posojilna pogodba, le-to vključili tudi v to pogodbo. V točki 16. se sodišče prve stopnje sklicuje na notorno dejstvo, kot to izhaja iz zgodovinskega izpisa iz sodnega- poslovnega registra in katerega verodostojnost ni potrebno preverjati, strankam pa se o njih ni potrebno izjavljati. Prav tako sodba ne temelji na dejstvih iz 16. točke, temveč jih sodišče zgolj navaja kot še eno izmed okoliščin, ki dokazujejo to, da posojilna pogodba nikoli ni bila sklenjena, kar pa je bilo ugotovljeno tudi z drugimi dokazi, zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na tožbene trditve tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in je v točki 6. obrazložitve pravilno zaključilo, da je materialnopravna podlaga za odločitev v tem predmetnem postopku določilo prvega odstavka 569. člena Obligacijskega zakonika - OZ, po katerem se posojilodajalec s posojilno pogodbo zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določene količine drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Tožbene trditve so namreč bile v tem, da je tožeča stranka toženi vtoževani znesek posodila, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da zatrjevana posojilna pogodba med družbo B. d.o.o. in toženko v ustni obliki zagotovo ni bila sklenjena, ker za takšne trditve tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov in obstoj ustne posojilne pogodbe ne potrjujejo izvedeni dokazi. Tudi samo izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo kot nezanesljivo. Tožeča stranka ni, po zaključku sodišča prve stopnje dokazala obstoja ustne posojilne pogodbe. Ker pa tožbene trditve tožeče stranke bazirajo zgolj na trditvah o obstoju posojilne pogodbe, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati dejstev za obstoj kakšnega drugega pravnega posla, na podlagi katerega je tožeča stranka vlagala v nepremičnino last tožene stranke in so zato pritožbeni očitki v delu, kjer tožeča stranka navaja, da tožena stranka ni pojasnila na podlagi katerega pravnega posla je prejela prejeti denarni znesek oziroma material in izvršena dela, neutemeljeni. Tožeča stranka svojih trditev o obstoju ustne posojilne pogodbe ni dokazala in njena materialnopravna dolžnost je bila, da dokaže obstoj takšne ustne posojilne pogodbe. Iz tožbenih trditev izhaja zgolj to, da je tožeča stranka nabavila material, ki je bil nabavljen pri določenih dobaviteljih, nato pa je bil vgrajen v nepremičnino tožene stranke. Kot dokaz za te trditve je tožeča stranka predložila samo račune za nabavo materiala, ni pa predložila nobenega računa za izvajalce in zato pritožba v tem delu, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tudi stroškov za delo, niso pritožbeno utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj napravilo pravilni silogistični sklep, da tožeča stranka svojih tožbenih trditev o obstoju ustne posojilne pogodbe ni dokazala in je zato njen zahtevek pravilno, kot nedokazanega in kot neutemeljenega, zavrnilo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke v delu kjer navaja, da iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, na kakšni podlagi sodišče šteje, da je tožena stranka prejela denar, s katerim se je nabavilo vse blago oziroma ves material in na podlagi kakšnega pravnega naslova so bile za toženo stranko plačane storitve s strani tožeče stranke. Tožena stranka naj namreč ne bi zatrjevala nobenega zakonitega pravnega posla, na podlagi katerega je prejela vse, kar je navedeno v tožbenih navedbah. Tožena stranka naj ne bi navedla da kolikor ni šlo za posojilno pogodbo, ni navedla na podlagi kakšnega drugega pravnega posla je prejela vložena sredstva v nepremičnino. Kot že obrazloženo zgoraj, so trditve tožeče stranke za utemeljenost njenega tožbenega zahtevka v tem, da je tožena stranka prejela vložke v nepremičnino kot posojilo, dano s strani tožeče stranke. Ker je tožena stranka zanikala obstoj pisne ali ustne posojilne pogodbe, je tako prešlo dokazno breme iz tožene stranke na tožečo stranko, da dokaže obstoj vseh elementov posojilne pogodbe in ni bilo dokazno breme tožene stranke, da ona dokaže, na podlagi kakšnega pravnega posla je prejela vložek v njene nepremičnine. Tožeča stranka zahteva pravno posledico, ki naj jo dosodi sodišče prve stopnje zato, ker tožena stranka ni vrnila prejetega posojila. Ker pa je tožena stranka zanikala obstoj posojilne pogodbe, tako ni bilo na njej dokazno breme, da dokaže drug pravni posel iz katerega je prešlo premoženje ene stranke v premoženje druge. Sicer pa je tožena stranka pojasnila razloge zakaj je tožeča stranka ″plasirala″ denar oziroma je nabavila material, kateri se je nato vgradil v nepremičnino tožene stranke in je to pojasnila s tem, da je bil na tem naslovu sedež družbe B. d.o.o. in da je tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke vlagal sredstva oziroma material, pridobljen iz sredstev družbe v svoje zasebno premoženje. Kot neresnične so se izkazale tudi tožbene navedbe tožeče stranke, da je bila toženka tista, ki je družbo zaprosila za posojilo, sicer za potrebo obnove stanovanjske hiše, v kateri naj bi sama prebivala, teh trditev tožeča stranka, tekom postopka na prvi stopnji namreč ni dokazala. Sicer pa bi lahko tožeča stranka zahtevala pravno posledico na podlagi druge materialnopravne trditvene podlage, na katero meri sedaj v pritožbi, vendar pa bi trditve za obstoj druge materialnopravne posledice morala tožeča stranka dokazovati in dokazati tekom postopka na prvi stopnji in ne v pritožbenem postopku (člen 337 ZPP). Sodišče prve stopnje pa je, kot je obrazloženo zgoraj ocenilo izpoved tožene stranke kot verodostojno, ker je svoje trditve podkrepila tudi z drugimi dokazi in trditvami in sicer, da posojilo v tem znesku ne izhaja iz pogodbe in iz sporazuma med družbenikoma in da to posojilo tudi ni zavedeno v poslovne bilance tožeče stranke kot pravne osebe. Tožeča stranka tudi ni dokazala pogodbene volje obeh pogodbenih strank, da bi sklenili posojilno pogodbo in da bi ta posojilna pogodba naj bila sklenjena na pobudo tožene stranke. Dolžniško-upniško razmerje med pravdnima strankama ni nastalo, kajti šele po vložitvi opomina je tožeča stranka podala tožbo, pred tem pa ni izkazala nobenega pravnega razmerja, na podlagi katerega bi zahtevala vrnitev vloženega materiala kot posojilo na račun tožeče stranke. Posojilna pogodba ni bila dogovorjena, saj to ne izhaja iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje. Posojilna pogodba ni bila realizirana, vendar pa ni bila realizirana zato, ker tožeča stranka ni dokazala premika premoženja iz pravne osebe na fizično osebo, na podlagi pravnega posla - posojilne pogodbe. Tudi pritožbene trditve, da dejansko na naslovu, kjer je nepremičnina tožene stranke, ni bil pravi poslovni sedež tožeče stranke, ne more omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena ustna posojilna pogodba. Tožena stranka je pojasnila, zakaj je tožeča stranka vložila določen material v njeno nepremičnino, kar vse izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka tudi ni trdila, da so se poslovni sestanki izvajali na naslovu Š. Tožena stranka je pojasnila, zakaj je podjetje vložilo ta material v nepremičnino, to pa zato, ker je tudi istočasno zastopnik tožeče stranke iz finančnih sredstev B. d.o.o. vlagal v svojo nepremičnino in ker je tudi tožena stranka opravljala kot solastnik podjetja določene posle v tej nepremičnini in je izpovedala ″da so imeli en konec pisarne″ na tem naslovu, zato je pač bila potrebna obnova dela strehe na nepremičnini v Š. in potrebna so bila tudi dela pri nepremičnini zakonitega zastopnika v R. in tudi v poslovnih prostorih na T. Tožena stranka je še izpovedala, da sta z zakonitim zastopnikom skupaj nabavljala material, pri čemer pa ni bilo nikoli dogovorjeno, da je treba karkoli vrniti, ali pa, da je bilo to kot kreditna pogodba.

7. Sodišče prve stopnje je kot eno od odločilnih dejstev za zavrnitev tožbenega zahtevka obravnavalo tudi vsebino Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 23. 6. 2015 in sodišče prve stopnje je zaključilo, da je iz drugih alinej prve točke sporazuma razvidno, da sta želeli pogodbeni stranki dokončno rešiti medsebojna razmerja in zato to posojilo, ki je predmet tega pravdnega postopka ni bilo vključeno v sporazum o razrešitvi medsebojnih razmerij z dne 23. 6. 2015. Ker znesek, ki je predmet tega pravdnega postopka, ni bil vključen v ta sporazum, je bilo dodatno dokazno breme na tožeči stranki, da dokaže obstoj ustne posojilne pogodbe, česar pa ni dokazala.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 16. obrazložitve zapisalo, da po prepričanju sodišča zagotovo ni naključje, da je bil šele dne 22. 11. 2016 toženki poslan prvi pisni poziv za vračilo vtoževanega posojila, z rokom vračila najkasneje dne 12. 12. 2016 in pritožba graja takšen zaključek sodišča prve stopnje, da je brez ustrezne trditvene podlage pravdnih strank, s čimer očita storitev relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar ta pritožbeni razlog ni podan, kajti v takšnem primeru, pri uveljavljanju takšnega pritožbenega razloga, bi tožeča stranka morala navesti in obrazložiti zakaj so te kršitve pripeljale do nepravilne odločitve sodišča prve stopnje. Pritožnica v pritožbi še navaja, da razlogi sodbe v točki 16. ne izkazujejo ničesar, kar bi bilo mogoče povezati s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju in da je s tem kršeno tudi načelo kontradiktornosti. Pritožba je v tem delu neobrazložena. Tožeča stranka ni pojasnila kako konkretno je kršeno načelo kontradiktornosti, gre pa dejansko za dejstva, ki izhajajo iz sodnega spisa in pravdnima strankama niso neznana, ker gre za izvršilni postopek med upnikom in dolžnikom, to je sedanjima pravdnima strankama. Nadalje tožeča stranka v pritožbi ne pojasni zakaj bi bila sodba sodišča prve stopnje nepravilna, ker naj bi družbi B. d.o.o. podjetje tožene stranke dolgovalo nekaj čez 56.000,00 EUR, kar naj bi izhajalo iz sklenjene sodne poravnave I Pg 504/2017 z dne 3. 9. 2018. 9. Tožeča stranka v pritožbi še graja zaključek sodišča prve stopnje, sprejet v točki 17. obrazložitve iz katere naj bi izhajalo, da naj bi zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedoval neprepričljivo in mestoma kontradiktorno in da naj bi takšno njegovo izpoved, poleg toženkine izpovedbe zanikala tudi listinska dokazila, takšni razlogi sodbe pa so v nasprotju z listinami v spisu in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena, kajti gre za sklepne zaključke sodišča prve stopnje, kot le-ti izhajajo iz celotne obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je napravilo dokazno oceno dokazov in je ocenilo izpoved zakonitega zastopnika kot neprepričljivo, ker ni podprta z listinskimi dokazi. Tožena stranka pa zanika obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe in ker iz listinskih dokazov nikjer ne izhaja, da bi bila sklenjena posojilna pogodba (glej priloge tožeče stranke od A3 do A12 spisa), gre samo za račune, izstavljene s strani S. in pa podjetja M., je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz teh listin ni mogoče sklepati na obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe, ki je predstavljala materialnopravno in trditveno podlago tožeče stranke za ugoditev tožbenemu zahtevku.

10. Ker tako tožeča stranka ni dokazala obstoj ustne posojilne pogodbe, svojega zahtevka pa ni gradila na drugi materialnopravni podlagi in tudi ni predložila ustreznih dejstev za uporabo kateregakoli drugega materialnopravnega predpisa za ugoditev njenemu zahtevku, se njena pritožba izkaže za neutemeljeno in jo je zato sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ob uporabi člena 353 ZPP. Neutemeljene so tudi sklepne pritožbene navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ni navedla nobenega pravnega temelja, na podlagi katerega bi bila upravičena od tožeče stranke vse v tožbi navedeno prejeti, kajti dokazno breme za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi posojilne pogodbe je bilo na strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje tako ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo v sodbi citirano materialno pravo.

11. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Tožena stranka je kot pritožbene stroške priglasila odvetniške stroške za odgovor na pritožbo; po tar. št. 21 OT 500 točk, kar ob vrednosti točke, skupaj z 22 % DDV znaša 366,00 EUR in te pritožbene stroške je dolžna tožeča stranka povrniti toženi na način kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.