Jedro

Količine, uvožene v okviru dovoljene tolerance, ne izpolnjujejo pogojev za preferencialne režime, zato je relevantna okoliščina, ki vpliva na naknadno vknjižbo carinskega dolga po 220. členu CZS, da gre v obravnavanem primeru uvoznega dovoljenja (AGRIM) za preseganje količin, ki so navedene na uvoznem dovoljenju v okviru 5 % dovoljene tolerance, navedeno blago pa glede na 50. člen Uredbe Komisije (ES) št. 1291/2000 ne more biti predmet preferencialne obravnave. Za preostali del je imel tožnik možnost postopati v skladu s Pravilnikom o izpolnjevanju EUL in v novi postavki zahtevati preferencialno obravnavo po uvoznem dovoljenju, česar ni storil, zato tudi po mnenju sodišča tega ne more zahtevati po sprostitvi blaga v prost promet.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku naložil v plačilo carino, davek na dodano vrednost (DDV) in obresti za 8.250 kg rafiniranega kristalnega belega sladkorja iz sladkorne pese, ki ga je tožnik sprostil v prost promet s carinsko deklaracijo (EUL) št. … z dne 26. 9. 2005 Izpostava A. Iz dokumentov zadeve zadeve je razvidno, da je tožnik z navedeno EUL deklariral v svojem imenu in za račun družbe B. d.o.o., C., zaradi sprostitve v prost promet neto 22.800 kg belega kristalnega sladkorja. Zaradi predložitve uvoznega dovoljenja AGRIM SI št. … in št. …, obrazca EUR.1 št. … in uveljavljanja preferencialnega porekla blaga, carina ni bila obračunana, bil pa je obračunan 8,5 % DDV. Carinski urad D., Oddelek za kontrolne zadeve, je na podlagi 78. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302/19. 10. 1992 s spremembami; v nadaljevanju CZS) in 1. in 2. odstavka 21. člena Zakona o carinski službi, opravil naknadno preverjanje pravilnosti uporabe preferencialne carinske stopnje pri uvozniku, družbi B. Ugotovil je, da je deklarant po v tej zadevi obravnavani EUL nepravilno obračunal uvozne dajatve, saj je za uvoženo količino, ki je bila odpisana v okviru 5 % tolerance bila neupravičeno uporabljena preferencialna carinska stopnja „prosto“. O opravljeni kontroli je bil sestavljen zapisnik z dne 1. 3. 2007, na katerega je deklarant podal pripombe, ki na ugotovitve niso vplivale in je bil Carinskemu uradu D., Oddelku za upravni postopek, prekrške in izterjavo, podan predlog za naknadni obračun uvoznih dajatev. V nadaljevanju se prvostopni organ sklicuje na 1. odstavek 50. člena Uredbe Komisije ES št. 1291/2000 z dne 9. 6. 2000 o določitvi skupnih podrobnih pravil za uporabo sistemov uvoznih in izvoznih dovoljenj in potrdil o vnaprejšnji določitvi za kmetijske proizvode (Uradni list L 152/24. 6. 2000; v nadaljevanju Uredba Komisije (ES) št. 1291/2000), ki določa, da če je ob uvozu proizvoda treba pokazati uvozno dovoljenje in če to dovoljenje služi tudi za določanje upravičenosti za preferencialne režime, količine, uvožene v okviru tolerance, ki presegajo količino navedeno na uvoznem dovoljenju, ne izpolnjujejo pogojev za preferencialne režime. V konkretnem primeru je deklarant po navedeni EUL sprostil v prost promet 22.8000 kg sladkorja. Ker je v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 1291/2000 sprostitev sladkorja v prost promet možna ob predložitvi uvoznega dovoljenja, je deklarant priložil uvozno dovoljenje AGRIM št. ... z dne 13. 9. 2005 in AGRIM št. … z dne 13. 9. 2005, potrdilo EUR1. št. … z dne 23. 9. 2005 in račun, vse za količini 22.8000 kg. Po ugotovitvah prvostopnega organa količina 8.250 kg, uvožena v okviru 5% tolerance, ki presega količino, navedeno na uvoznem dovoljenju AGRIM št. … v polju 17 (165.000 kg) ne izpolnjuje pogojev za preferencialne režime, saj se je prehodno že odpisovalo skupaj 150.630 kg in ostane za odpis po sporni EUL le še 14.370 kg, ki izpolnjuje pogoje za uveljavljanje preferencialnega hrvaškega porekla, 8.250 kg pa presega količino, navedeno na uvoznem dovoljenju AGRIM št. … v polju 17 (165.000,00 kg), je pa v okviru 5 % tolerance in po določilu 1. odstavka 50. člena Uredbe Komisije (ES) 1291/2000 ne izpolnjuje pogojev za preferencialne režime in se zanje obračunajo uvozne dajatve (carina za tretje države in dodatna dajatev za sladkor. Dodatna dajatev za sladkor se v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 1423/95 z dne 23. 6. 1995 (UL L 141) v obravnavanem primeru obračuna na podlagi uvozne cene CIF, ki se v primeru, da je večja od reprezentativne cene dokazuje z ustreznimi dokazili, v skladu s 4. členom Uredbe Komisije (ES) št. 1423/95. Prvostopni organ ugotavlja, da je iz dostavljene dokumentacije razvidno, da je uvozna cena CIF cena 13.518,28 SIT/100 kg, zato znaša dodatna dajatev za sladkor, ki temelji na uvozni ceni CIF 0,00 SIT/100 kg (Uredba Komisije (ES) št. 1427/2005). Podlaga za dajatve, ki so pri nastanku carinskega dolga zakonsko predpisane, je po 20. členu CZS, Carinska tarifa Evropske Skupnosti in znaša carina v dodani 02 (drugi ) postavki EUL, za 8.250 kg belega sladkorja 827.891,63 SIT, DDV (2. odstavek 41. člena ZDDV) 165.167,76 SIT. Prvostopni organ je na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06; v nadaljevanju ZDavP-2) obračunal zamudne obresti do dneva izdaje odločbe.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Tožnik je z navedeno carinsko deklaracijo v svojem imenu in za račun družbe B. d.o.o. iz C. deklariral zaradi sprostite v promet neto 22.800 kg belega kristalnega sladkorja ter je v polje 36 EUL v skladu s Pravilnikom o izpolnjevanju enotne upravne listine in računalniški izmenjavi podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 35/04 in spremembe, dalje Pravilnik o izpolnjevanu EUL) vpisal šifro ugodnosti „300“ ter s tem za deklarirano blago zahteval uporabo preferencialne carinske stopnje na podlagi ustreznega sporazuma. K deklaraciji je priložil in v polje 44 vpisal s šifro 3P01 potrdilo o prometu blaga EUR.1, št. ...z dne 23. 9. 2005 in s šiframa L 001 in Y 100 uvozni dovoljenji z vpisi AGRIM št. ... in .... Po naknadnem preverjanju sprejetih deklaracij je bilo ugotovljeno, da pri pregledu uvoznega dovoljenja AGRIM SI št. ... na podlagi 24. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1291/2000 na izvodu št. 1 tega dovoljenja odpisana uvožena količina v neto masi 22.620 kg. V okviru 5 % tolerance je bila odpisana uvožena količina v neto masi 8.250 kg, za katero je bilo neupravičeno uporabljena preferencialna carinska stopnja prosto (50. člen omenjene uredbe). Ker ima uvoznik pravico do sprostitve sladkorja v prost promet tudi za količino, navedeno v toleranci uvoznega dovoljenja AGRIM, je carinski organ dovolil sprostitev v prost promet tudi za količino v okviru tolerance, saj deklarant pri vložitvi carinske deklaracije ni zahteval, da se v prost promet ne sprosti sladkor v količini, dovoljeni v okviru tolerance uvoznega dovoljenja AGRIM, zato je tudi po mnenju pritožbenega organa za 8.250 kg sladkorja treba obračunati uvozne dajatve (carino za tretje države in dodatno dajatev za sladkor). Kot izhaja iz pritožbenih očitkov ni sporno, da za uvožene količine sladkorja, ki prekoračuje dovoljeno količino uvoza, po uvoznem dovoljenju AGRIM, ni upravičenja do uporabe preferencialne carinske stopnje, temveč je bistvo spora tožnikovo prepričanje, da je prišlo do prekoračitve dovoljene preferencialne obravnave uvoženega blaga po napaki carinskega organa. Po pododstavku b) 2. odstavka 220. člena CZS se naknadna vknjižba ne opravi, če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil knjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba zavezana k plačilu ni mogla ugotoviti, ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Pritožbeni organ se sklicuje na pododstavek a) 1. odstavka 24. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1291/2000 z dne 9. 6. 2000, navedene uredbe, po katerem se izvod št. 1 dovoljenja ali potrdila predloži carinskemu organu, ki je sprejel v primeru uvoznega dovoljenja, deklaracijo o sprostitvi v prost promet; v 3. odstavku istega člena je določeno, da ko urad vnese dovoljene količine in zaznamek na izvod št. 1 dovoljenja ali potrdila, se dokument vrne zadevni osebi; v 4. odstavku pa, da se, če uvožena količina ne ustreza količini navedeni na dovoljenju ali potrdilu, vnos na dovoljenju ali potrdilu popravi na količino, ki se dejansko uvaža v mejah količine, za katero je bilo dovoljenje ali potrdilo izdano. Z vložitvijo v tej zadevi obravnavane carinske deklaracije je tožnik zahteval, da se v prost promet sprosti neto 22.800 kg sladkorja in z vpisom šifre ugodnosti 300 zahteval uporabo preferencialne carinske stopnje na podlagi Stabilizacijsko-predložitvenega sporazuma med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Hrvaško na drugi strani (Sklep Sveta in Komisije z dne 13. 12. 2004, št. C 2005/40 ES, Euratom, Uradni list L 26 z dne 28. 1. 2005). Ker je za uvoz sladkorja iz Hrvaške tarifne oznake 1701 določena tarifna kvota, je tožnik k deklaraciji priložil in v polje 44 vpisal uvozni dovoljenji AGRIM, v katerih je, vezano na drugi pododstavek odstavka 1. člena 50. Uredbe Komisije (ES) s št. 1291/2000 v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 1464/954 z dne 27. 6. 1995 o posebnih podrobnih pravilih za uporabo sistema uvoznih in izvoznih dovoljenje v sektorju sladkorja (Uradni list L 144 z dne 28. 6. 1995 s spremembami) v polju 20 naveden „Sklep Sveta in Komisije 2005/40/ES Eurotam“. Iz navedenega vpisa izhaja, da je glede preferencialne obravnave hrvaškega sladkorja iz navedene tarife 1701 potrebno pri koriščenju odobrene količine po uvoznem dovoljenju AGRIM upoštevati določbe navedenega sporazuma. Carinski organ je po tožniku vloženi carinski deklaraciji za sprostitev tega blaga v prost promet, v skladu s 3. odstavkom 24. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1291/2000 odpisal deklarirano neto količino sladkorja na hrbtni strani predloženega dovoljenja in le tega po vnosu zaznamka o koriščenju vsakič vrnil tožniku. Ravnal res ni v skladu z določbo 4. odstavka tega člena, ko je ob prvi predložitvi spornega uvoznega dovoljenja AGRIM št. … na njegovi hrbtni strani v polji 29 in 30 vpisal kot razpoložljivo kvoto 173.250 kg, to je odobreno količino iz polja 17 oz. 18 (165.000 kg) povečano za dopustno 5 % toleranco (8.250 kg) iz polja 19, ki je dana za primer če uvožena količina ne bi ustrezala količini, navedeni na dovoljenju, vendar pa glede na določbe 50. člena iste uredbe, ki je znana tudi tožniku, s takim ravnanjem zgolj povečal dopustno količino dovoljenega uvoza, ne pa tudi količine za katere je bilo tožniku dovoljeno uveljavljati preferencialno obravnavo po Sklepu Sveta in Komisije št. 2005/40/ES Eurotam. Iz podatkov na hrbtni strani uvoznega dovoljenja izhaja, da je imel tožnik skupaj z dovoljeno toleranco 8.250 kg še razpoložljivo količino za uvoz sladkorja 22.620 kg, od tega za to dovoljeno kvoto za preferencialni uvoz 14.370 kg. Posledično navedenemu tožnik na podlagi predloženega in v polje 44 EUL vpisanega uvoznega dovoljenja AGRIM št. … ni razpolagal s kvoto za preferencialni uvoz za odpisanih 8.250 kg, čeprav je z vpisom šifer (L001) in (Y100) zahteval, da se po tem dovoljenju odpiše dovoljenje in kvota in je bil s sprejemom carinske deklaracije takšen zahtevek odobren. Izvod spornega dovoljenja je bil tožniku v skladu s citirano uredbo vsakič po vnosu carinskega zaznamka odpisov količine vrnjen, zato tožnik po mnenju pritožbenega organa ne more uspeti z zatrjevanjem, da gre napake carinskega organa, ki je v predmetni zadevi odobril zahtevani preferencialni uvoz za sporno količino sladkorja 8.250 kg, ki je tožnik ni mogel ugotoviti in da je ravnal v dobri veri. Obračun uvoznih dajatev v polju 47 EUL je opravil tožnik sam in carinski organ ob sprejemu deklaracije vanj ni posegal s svojim aktivnim ravnanjem, da bi se mu taka napaka očitala, zato po mnenju pritožbenega organa niso izpolnjeni pogoji iz pododstavka b) 2. odstavka 220. člena CZS, po katerem se naknadna vknjižba ne opravi. Tožnik pa se tudi ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da naj bi bil s sprejemom carinske deklaracije in sprostitvijo blaga v prost promet dokončno odobrena pravica do preferencialnega uvoza za sporno količino 8.250 kg. Pri tem se pritožbeni organ sklicuje na pooblastilo, ki jih imajo carinski organi po 78. členu CZS, zato je carinski organ za ureditev položaja sporne količine sladkorja pravilno uporabil ukrep vknjižbe zneska premalo obračunanih dajatev v skladu s 1. odstavkom 220. člena CZS. Na odločitev o odmeri dajatev zatrjevani previsok odpis bruto količine po carinski deklaraciji … z dne 5. 9. 2005 ne vpliva, saj je bil za navedeno carinsko deklaracijo odpis opravljen po dovoljenjih AGRIM št. … in ... in ne po št. ..., ki je predmet tega spora. Pritožbeni organ zavrača tudi očitke tožnika, ki naj bi zaradi zastopanja interesa uvoznika, zahtevo carinskega organa za carinjenje blaga brez priznane preferencialne stopnje smel izpolniti le s privoljenjem uvoznika. Po 18. točki 4. člena CZS pomeni „deklarant“ osebo, ki izdela carinsko deklaracijo v svojem imenu ali osebo, v imenu katere je izdelana carinska deklaracija. Iz vpisa podatkov v polje 14 EUL izhaja, da je tožnik vložili deklaracijo v svojem imenu, zato njegovo pogodbeno razmerje s pooblastiteljem na odločitev v tem postopku nima vpliva, ker se tudi ne odloča o morebitnih odškodninskih zahtevkih v zvezi z očitanim napačnim odpisovanjem uvoznih dovoljenj AGRIM. Tožnik je sam predložil uvozno dovoljenje AGRIM SI št. ..., čeprav je vedel, da bo z odpisom razpoložljivih 22.620 kg sladkorja v celoti izkoristil tudi dovoljeno toleranco 8.250 kg.

Tožnik je vložil tožbo iz razloga nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sporno deklaracijo je izpolnil tako, da je bila izkazana zahteva za oprostitev uvoznih dajatev v skladu s preferencialno carinsko stopnjo, kar je pristojni carinski organ potrdil ter dovolil sprostitev blaga v prost promet. Kot dokaz za uporabo preferencialne carinske stopnje je predložil uvozni dovoljenji AGRIM št. … in ... in EUR.1. Tožnik je z zahtevo za preferencialno obravnavo zahteval, da se ne uporabi dovoljena toleranca. Navaja 1. odstavek 50. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1291/2000. Carinski delavci so kljub jasno izraženi volji tožnika količino na AGRIMU povečali za celotno dovoljeno toleranco AGRIMA. CU D. je odpise količin tudi dejansko izvedel v skladu s svojimi navedbami o količini blaga, to je z dodano količino v okviru 5 % tolerance. Tožeča stranka ni imela pravnega sredstva, da bi lahko preprečila tako ravnanje. Tožnik odpisa na uvoznem dovoljenju AGRIM ni predlagal, temveč so jo samovoljno vpisali carinski delavci na podlagi Navodila o ravnanju z uvoznimi dovoljenji za kmetijske proizvode in s tem ravnali v nasprotju z jasno izraženo voljo tožnika, za pravilnost in strokovnost ravnanja pa v celoti odgovarja njihov delodajalec. Prvostopni organ je tako že ob prvem uvozu količine na vsakem uvoznem dovoljenju AGRIM v celoti takoj povečal za dovoljeno toleranco, kljub dejstvu, da je tožnik jasno nedvomno zahteval uporabo preferencialne obravnave za celotno količino uvoženega blaga. Če carinski organi ne bi samovoljno spreminjali volje tožeče stranke, bi celotna količina uvoženega blaga zapadla pod preferencialno obravnavo, saj bi bila celotna količina dejansko uvoženega blaga v okviru kvote oz. količine, za katero je bila uvozniku odobrena preferencialna obravnava. Mandant tožnika, družba B. d.o.o., ki je bila uvoznik, je zaradi takšnega ravnanja utrpela še dodatno škodo, saj je zaradi neizkoriščenih uvoznih dovoljenj, ki so ostala odprta zaradi prevelikih ter samovoljno s strani carinskih organov določenih odpisov na predhodnih uvoznih dovoljenjih, Agencija za kmetijske trge zadržala varščino, ki jo mora uvoznik plačati za pridobitev uvoznih dovoljenj, kar še dodatno izkazuje neutemeljenost izpodbijane odločbe. Uvozniku so namreč v okviru kvote za preferencialno obravnavo ostale neizrabljene količine uvoznih dovoljenj za blago. Na podlagi deklaracij, ki so bile potrjene s strani CU D. pa se od tožnika zahteva plačilo dodatnih carinskih dajatev, kljub temu da je uvoznik imel na razpolago še dovolj uvoznih dovoljenj, saj bi bilo nelogično, da bi tožnik zahteval odpisovanje količin v okviru tolerance, ko pa uvozna dovoljenja za preferencialno obravnavo niso bila v celoti izkoriščena. Neupravičeno so v plačilo naložene tudi zamudne obresti. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev škode z zamudnimi obrestmi oz. podrejeno odpravo in vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku pa povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe. Glede očitka, da se ne more na stranko prevaliti breme nepravilnega ravnanja carinskega organa, pa še dodaja, da je imel tožnik ob sestavi in vložitvi EUL možnost, ki pa je z vpisom obeh dovoljenj v polje 44 prve postavke EUL ni izkoristil, da bi celotno količino razdelil v dve postavki, tako da bi z vpisom spornega dovoljenja AGRIM št. … v polje 44 prve postavke sprostil v prost promet 14.370 kg sladkorja, z vpisom dovoljenja AGRIM št. … v polje 44 druge postavke pa preostalo količino (od skupaj sproščenih 22.800 kg) 8430 kg. Ne more pa tožnik to zahtevati v postopku naknadnega preverjanja pravilnosti obračunanih dajatev in se pri tem sklicuje na definicijo carinske deklaracije po 17. točki 4. člena ter 62. člen CZS. V obravnavanem primeru je tožnik vložil zadevno deklaracijo ter v polje 44 prve postavke s šiframi (L001) in (Y100) vpisal obe navedeni dovoljenji AGRIM, ki ju je priložil. Carinski organi po določbi 63. člena CZS nemudoma sprejmejo deklaracije, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 62, če je sicer blago, na katero se nanašajo, predloženo carini. Da bi se bremenitev spornega uvoznega dovoljenja AGRIM št. … zmanjšala za 8.250 kg, bi bilo po potrebno spremeniti podatke v polju 44 carinske deklaracije, kar je mogoče le na način in pod pogoji, ki jih določa 65. člen CZS in je časovno omejen (točka c) 2. odstavka 65. člena člena CZS ), po kateri se ne sme več dovoliti noben popravek navedbe v deklaraciji, če se to zahteva po tem, ko so carinski organi blago prepustili, zato bremenitev dovoljenja AGRIM št. … za dodatnih 8.250 kg, ni več mogoče po postopku naknadnega preverjanja. Tožnik je bil z vročitvijo ugotovitvenega zapisnika natančno seznanjen z višino premalo obračunanih uvoznih dajatev.

V pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2009 tožnik nasprotuje navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo. Ponovno navaja, da je zahteval preferencialno obravnavo za celotno količino blaga, kar pomeni, da carinski organ ne bi smel samovoljno količine navedene na AGRIMU povečevati za dovoljeno toleranco, ter da je nepravilnost ravnanja carinskega organa nesporna, saj drugostopenjski organ celo sam izrecno navaja in s tem potrjuje (navedbe na strani 5 pritožbene odločbe) in da so navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo zavajajoče. Tožena stranka v odgovoru na drugopis pripravljalne vloge dne 22. 4. 2009 odgovarja, da se njene navedbe (na strani 5) nanašajo na ravnanje v nasprotju s 4. odstavkom 24. člena Uredbe komisije (ES) št. 1291/2000, s katerim je carinskim organom dano pooblastilo, da lahko v primeru, če uvoženo količina ne ustreza količini, navedeni na dovoljenju ali potrdilu, vnos na dovoljenju ali potrdilu popravijo na količino, ki se dejansko uvaža v mejah količine, za katero je bilo dovoljenje ali potrdilo izdano. Tožeči stranki je znano, da gre zgolj za popravek količine uvoza blaga v okviru dovoljene 5 % tolerance, ne pa tudi za povečanje kvote, ki je merodajnega pomena za obračun višine carinskega dolga, zato očitano nepravilno ravnanje carinskega organa ne pomeni napake v smislu točke b) 2. odstavka 220. člena CZS, saj carinski organ s popravkom dovoljene količine uvoza ni aktivno posegal v obračunano višino carinskega dolga, ki jo je v carinski deklaraciji opravila sama tožeča stranka in tudi ni izpolnjen pogoj, da tožeča stranka ni mogla ugotoviti, da je bil priznan preferencialni uvoz tudi za količino blaga, ki je prekoračila odobreno kvoto po uvoznem dovoljenju AGRIM. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1).

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje ali blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po v tej zadevi obravnavani carinski deklaraciji, izpolnjuje pogoje za preferencialno obravnavo, ki jo je tožnik zahteval. V zadevi ni sporno, da gre v obravnavanem primeru za blago, za katerega je potrebno uvozno dovoljenje (AGRIM). V zadevi tudi ni sporna količina blaga, ki je bila po v tej zadevi obravnavani EUL, sproščena v prost promet. Sporno pa je ali je bila sproščena v prost promet tudi količina, ki presega kvote na spornem uvoznem dovoljenju oz. natančneje ali gre za količine, ki so bile odpisane v okviru dovoljene tolerance, saj je od tega odvisno ali je tožniku utemeljeno naloženo naknadno (do) plačilo uvoznih dajatev po 220. členu CZS (naknadna vknjižba).

Podrobna pravila za uporabo sistema uvoznih dovoljenj so določena z Uredbo Komisije (ES) št. 1291/2000. Uredba določa skupna podrobna pravila za uporabo sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj in potrdil o vnaprejšnji določitvi za kmetijske proizvode, ki upoštevajoč mednarodno trgovinsko prakso za obravnavane proizvode ali blago, določa, da je treba dovoliti določeno toleranco za količino uvoženih ali izvoženih proizvodov, glede na količino navedeno v dovoljenju ali potrdilu (točka 6). Po navedeni uredbi daje uvozno oz. izvozno dovoljenje pravico do uvoza ali izvoza in ga je potrebno predložiti ob sprejemu uvozne ali izvozne deklaracije (tč. 15 navedene uredbe). Če se uvozno dovoljenje, ki zajema določen kmetijski proizvod, uporablja tudi za določanje tarifne kvote, za katero veljajo preferencialni režimi, se takšni preferencialni režimi za uvoznike uporabljajo na podlagi dovoljenja ali potrdila, ki ga mora v nekaterih primerih spremljati dokumenti iz tretje države. Da bi preprečili prekoračitev kvote, se preferencialni režimi uporabljajo do količine, za katero je bilo izdano dovoljenje ali potrdilo. Da pa bi olajšali uvoz, se dovoli toleranca določena v členu 8(4) navedene uredbe, če je hkrati določeno, da se količina, ki presega tisto, ki je navedena na dovoljenju ali na potrdilu, vendar je v mejah tolerance, ne uvršča v preferencialne režime in se zanjo ob uvozu plačajo polne dajatve (točka 32. navedene uredbe). Po členu 8(4) navedene uredbe, če uvožena ali izvožena količina za največ 5 % presega količino, navedeno v dovoljenju ali potrdilu, se šteje, da je bil uvoz ali izvoz opravljen na podlagi takšnega dovoljenja ali potrdila.

Glede postopka uporabe uvoznih dovoljenj je pomembna določba 24. člena navedene uredbe, po katerem se izvod št. 1 dovoljenja predloži carinskemu organu, ki je sprejel deklaracijo o sprostiti v prost promet ob sprejetju deklaracije; ko urad vnese dodeljene količine in zaznamek na izvod št. 1 dovoljenja, se dokument vrne. Po 4. odstavku 24. člena navedene uredbe, če uvožena ali izvožena količina ne ustreza količini, navedeni na dovoljenju ali potrdilu, se vnos na dovoljenju ali potrdilu popravi na količino, ki se dejansko uvaža ali izvaža, v mejah količine, za katero je bilo dovoljenje ali potrdilo dano. Tako glede pooblastil carinskega organa oz. ustreznosti vpisane količine v smislu 24. člena navedene uredbe izhaja, da vnose dodeljenih količin in zaznamke na izvodu št. 1 uvoznega dovoljenja v obravnavanem primeru opravi carinski urad, čeprav države članice lahko zahtevajo ali dovolijo, da zadevna oseba zapiše vnose na dovoljenju ali potrdilu in v teh primerih vnos pregleda in zaznamuje pristojni urad, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru.

Po členu 50. navedene uredbe izhaja, da v primeru, ko je treba pokazati uvozno dovoljenje in če to dovoljenje služi tudi za določanje upravičenosti za preferencialne režime, količine uvožene v okviru tolerance, ki presegajo količino, navedeno na uvoznem dovoljenju, ne izpolnjujejo pogojev za preferencialne režime. Na navedeni pravni pravni podlagi imata prvostopni organ in tožena stranka prav, ko zatrjujeta, da tožnik za količine, ki so uvožene v okviru dovoljene tolerance, ne izpolnjujejo pogojev za preferencialne režime. Zato je relevantna okoliščina, ki vpliva na naknadno vknjižbo carinskega dolga po 220. členu CZS, da gre v obravnavanem primeru uvoznega dovoljenja za preseganje količin, ki so navedene na uvoznem dovoljenju v okviru 5 % dovoljene tolerance, navedeno blago pa glede na 50. člen Uredbe Komisije (ES) št. 1291/2000 ne more biti predmet preferencialne obravnave. Iz ugotovitev prvostopnega organa pa izhaja, da je tožnik zahteval preferencialano obravnavo tudi za blago, za katerega je ugotovljeno, da presega količino, ki je navedena na v tej zadevi obravnavanem uvoznem dovoljenju AGRIM št. …, ki je bilo predloženo v tej zadevi obravnavanem EUL oz. za količino, ki se nanaša na 5 % toleranco. V zadevi ni sporno, da je v obravnavanem uvoznem dovoljenju, ki ima v polju 17 navedeno količino 165.000 kg in v polju 19 vpisano 5 % toleranco (ki znese 8250 kg), carinski organ na hrbtni strani v drugem delu polja 29 odpisal količino 22.620 kg, ter da ni razpoložljive količine (prvi del stolpca 29). Iz vpisov v polje 29 na hrbtni strani spornega uvoznega dovoljenja AGRIM št. ..., ki ga je tožnik priložil, in vpisa v polje 44 v tej zadevi obravnavane EUL, pod oznako L 001 in Y 100, pa izhaja, da je tožnik imel razpoložljivo količino 22.620 kg in odpisano količino 22.620 kg. Ker navedena količina, vpisana na hrbtni strani AGRIMA-a, zajema tudi dovoljeno 5 % toleranco, kar v zadevi ni sporno, tožnik tudi sam navaja, da mu je carinski organ vpisal toleranco v okviru razpoložljive količin, je ugotovitev, da tožnik za odpisanih 8.250 kg, ni razpolagal s kvoto za preferencialni uvoz pravilna oz. drugače, tožnik je razpolagal za preferencialni uvoz po spornem AGRIMU le z razliko (14.370 kg). Za preostali del je imel tožnik možnost postopati v skladu s Pravilnikom o izpolnjevanju EUL in v novi postavki zahtevati preferencialno obravnavo po uvoznem dovoljenju. V zadevi ni sporno, da je glede na vpise na hrbtni strani spornega AGRIM-a bila odpisana navedena količina blaga in da je bila s sprejemom carinske deklaracije sproščena v prost promet vsa v EUL navedena količina blaga (22.800 kg), torej tudi za višino 5% tolerance, za katero pa ni podlage za preferencialno obravnavo po 1. odstavki 50. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1291/2000. Zato tudi tožnikovi očitki, da je zahteval preferencialno obravnavo za celotno uvoženo in sproščeno blago, ki mu je bila s strani carinskega organa odobrena, niso utemeljeni.

Tudi po mnenju sodišča ne gre za napako carinskega organa po b) točki 2. odstavka 220. člena CZS in kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Tožnik je deklarant in kot tak vpisan v EUL, od koder izhaja njegov položaj v tem postopku. Tožnik je sam vpisal podatke, ki so potrebni za uporabo določb o carinskem postopku, za katerega je blago prijavljeno (62. člen CZS). Prvostopni organ in tudi tožena stranka natančno pojasnita vsebino posameznih vpisov v EUL glede na Pravilnik o izpolnjevanju EUL. Zatrjevanje tožnika, da je z zahtevo za preferencialno obravnavo zahteval, da se ne uporabi dovoljena toleranca carinska deklaracija, nima podlage v navedenem Pravilniku in tožena stranka pravilno pojasni, da bi v tem primeru tožnik bil dolžan opraviti vpise v 2 postavki EUL, česar ni storil, zato tudi po mnenju sodišča tega ne more zahtevati po sprostitvi blaga v prost promet. Samega načina izračuna in količine blaga tožnik posebej ne izpodbija, njegovi tožbeni ugovori se nanašajo predvsem na pravno podlago in uporabo materialnega prava, ki pa po povedanem niso utemeljeni. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je materialno pravo pravilno uporabljeno ter je po mnenju sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo .

Sodišče je odločilo na nejavni seji, saj dejansko stanje, ki je relevantno za odločanje v tem upravnem sporu ni sporno, sporno je pravno vprašanje (59. člen ZUS-1) Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.