Jedro

Sodni rok je mogoče podaljšati le iz opravičenih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog tožene stranke za podaljšanje roka za izjasnitev o dopolnilnem izvedenskem mnenju, določenega v sklepu z dne 5. 5. 2014, zavrne. Sodišče prve stopnje je s tem sklepom odločilo o predlogu tožene stranke z dne 23. 5. 2014, v katerem je prosila za 7-dnevno podaljšanje roka za izjavo, o dopolnilnem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke. Sodišče je sicer ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZPP, ker je podaljšanje roka predlagala, še preden je rok iztekel, vendar pa po prepričanju sodišča, ni zadostila določilu drugega odstavka 110. člena ZPP, ker za predlagano podaljšanje ni navedla in izkazala opravičenega razloga. Sam predlog za podaljšanje ni dovolj, potrebno je izkazati tudi okoliščine, ki ga opravičujejo. Tožena stranka svojega predloga ni ustrezno konkretizirala, da bi ga sodišče obravnavalo, prav tako ni ponudila nobenih dokazov. Za odločanje o predlogu ne zadostuje le strankina trditev, ki je ni mogoče preizkusiti. Prav tako tožena stranka ni navedla, kaj šele izkazala, zakaj odgovor od zavarovanca oziroma njegovih predstavnikov ni uspela pridobiti v postavljenem roku, npr. zaradi njihove odsotnosti ali bolezni. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo tudi dejstvo, da v postopku na strani tožene stranke sodeluje tudi stranski intervenient, to je zavarovanec tožene stranke, ki je prav tako isti dan prejel isto dopolnilno izvedensko mnenje in isti sklep in poziv z dne 5. 5. 2014, na izjasnitev o izvedenskem mnenju. Zato je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo kot neutemeljen.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe razlogi, katere je tožena stranka navedla v svoji vlogi za podaljšanje 15-dnevnega roka nedvomno predstavljajo okoliščino, ki bi jo sodišče moralo sprejeti kot upoštevno, utemeljeno oziroma kot takšno, da bi prošnji za podaljšanje roka moralo ugoditi. Tožena stranka je v vlogi pojasnila, da gre za specifično zadevo, v zvezi s katero ji do takrat še ni uspelo pridobiti mnenja oziroma odgovorov s strani njenega zavarovanca. Res je sicer, da okoliščin specifičnosti zadeve dodatno ni obrazlagala, je pa bila prepričana in še vedno je, da je bila vsakršna dodatna razlaga pravzaprav odveč. Ne zgodi se namreč prav pogosto, da želi izvedenec razčistiti dodatne okoliščine in kot rečeno je s tem v zvezi jasno izpostavil, da je za rešitev zadeve, omenjene okoliščine potrebno ugotoviti. Tožena stranka je do zadnjega dneva izteka roka upala, da bo s strani zavarovanca uspela pridobiti odgovore, ki bi bili nenazadnje v pomoč izvedencu samemu oziroma pri odgovorih na vprašanja, ki jih je ta v mnenju zastavil. Po mnenju pritožbe ravnanje sodišča, ko je štelo njene navedbe za nekonkretizirane pomeni, da sodišče ni ravnalo pravilno, ker sam ZPP o tem, kakšna naj bi bila ta prošnja oziroma kakšni naj bi bili dokazi v zvezi s tem, ne določa. Res je, da tožena stranka k prošnji ni prilagala dokazov s katerim bi dokazovala, zakaj ji odgovorov zavarovanca ni uspelo pridobiti, a je bila prepričana, da ji bo sodišče glede na to, da je bila sama priča podobnim zadevam, kjer je sama ravnala povsem enako, pa je sodišče njeni prošnji ugodilo in s tem rok podaljšalo, da bo tako tudi v tem primeru. V podanem primeru je šlo za primer, kjer je morala tožena stranka mnenje pridobiti od svojega zdravnika cenzorja, takšno odločitev sodišča je pričakovala tudi sedaj. Tožena stranka zato izpostavlja vprašanje enotne sodne prakse. Tožene stranke ne prepriča niti obrazložitev sodišča, kjer je v izpodbijanem sklepu navedlo, da na strani tožene stranke sodeluje tudi stranski intervenient, sicer kot zavarovanec tožene stranke. V prvi vrsti je seveda tožena stranka tista, ki ščiti svoje pravice in ona je tista, ki prvenstveno podaja navedbe in predlaga dokaze. V konkretnem primeru se tožena stranka sklicuje na to, da od zavarovanca ni prejela odgovora, pri čemer pa je v tej zvezi povsem brezpredmetno ali zavarovanec v postopku sodeluje ali ne. Kar je po mnenju tožene stranke bistveno, je to, ali bi sodišče moralo slediti predlogu oziroma prošnji tožene stranke ali ne in ne to, kdaj je stranski intervenient sprejel omenjeno vlogo. Ne gre torej za vprašanje, kdaj je dopolnilno izvedensko mnenje prejel stranki intervenient in da bi ta sicer imel pravico nanj odgovoriti, ampak v prvi vrsti gre zato, ali je tožena stranka z nekoliko zapoznelo vlogo povzročila zavlačevanje spora. Tožena stranka je odgovore na vprašanja, ki so se zastavila izvedencu pričakovala od stranskega intervenienta, ki sicer predstavlja veliko zdravstveno institucijo in je pravzaprav razumljivo, da je za to, da pristojno osebje intervenira in poda odgovor nedvomno potreben, včasih pač nekoliko daljši čas. Po mnenju tožene stranke se s takšno vlogo tožene stranke, predmetni spor ne bi prav v ničemer zavlekel. Tožena stranka je prosila sodišče zgolj za en teden dni za podaljšanje roka. Tožena stranka se je v vlogi z dne 30. 5. 2014 opredelila do dopolnitve izvedenskega mnenja. Konkretne okoliščine pa kažejo tudi na to, da v kolikor bi sodišče prve stopnje njenemu predlogu ugodilo ter ji podaljšalo rok, bi seveda predmetna pritožba tožene stranke bila povsem odveč in brezpredmetna, postopek pa bi brez vsakršnih ovir tekel dalje. Tako pa se bo ravno zaradi pritožbe, postopek zavlekel. Tožena stranka je seveda iz razloga varstva procesnih pravic, predmetno pritožbo dolžna vložiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in ta primer vrne sodišču prve stopnje v nadaljnjo presojo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravilne so sicer navedbe tožene stranke, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka s predlogom za podaljšanje roka zavlačevala s postopkom, vendar lahko sodišče po določbi drugega odstavka 110. člena ZPP sodni rok podaljša le iz opravičenih razlogov, trditveno breme, da gre za opravičene razloge, pa je na stranki, ki prosi za podaljšanje roka. Po mnenju sodišča druge stopnje, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo vsebino vloge tožene stranke z dne 23. 5. 2014, v kateri je navedla le-to, da gre za specifično zadevo in je zato želela tožena stranka v zvezi s podano dopolnitvijo mnenja, pridobiti še dodatno mnenje oziroma odgovore od zavarovanca. Nato je navedla, da ji tega ni uspelo pridobiti v okviru postavljenega 15-dnevnega roka, zato naproša za podaljšanje omenjenega roka za 7 dni. Sodišče prve stopnje je pravilno vsebino te vloge označilo kot takšno, da v njej tožena stranka ni navedla in izkazala opravičenega razloga in s tem ni zadostila določilom drugega odstavka 110. člena ZPP. Tožena stranka predloga ni ustrezno konkretizirala, sicer bi morala navesti najprej zakaj mora pridobiti še dodatno mnenje oziroma odgovore zavarovanca, in prav tako ni niti navedla, kaj šele dokazala, zakaj odgovorov zavarovanca oziroma njegovih predstavnikov ni uspela pridobiti v postavljenem roku. To vlogo je podala tožena stranka, pri tem pa ni navedla zakaj njen stranski intervenient ne bo zmogel podati odgovora na mnenje, v roku, kateri je podeljen tudi toženi stranki kot rok, v katerem se mora izjaviti o izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke, kar vse je opredeljeno v sklepu z dne 26. novembra 2013. Sodišče prve stopnje je to pravilno obrazložilo v točki 7 obrazložitve, ko je navedlo, da tožena stranka ni navedla, kaj šele izkazala, zakaj odgovorov od zavarovanca oziroma njegovih predstavnikov ni uspela pridobiti v postavljenem roku (npr. zaradi njihove odsotnosti ali bolezni). Tudi sam stranski intervenient je bil z istim pozivom obveščen, da naj se izjavi o predmetnem izvedenskem mnenju in nanj poda morebitne pripombe oziroma dodatne dokazne predloge v zvezi z izvedbo tega dokaza.

5. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče dodaja, da poleg vsega opisanega v sklepu sodišča prve stopnje toženka v pritožbi, niti v prošnji za podaljšanje roka ni prav z ničemer izkazala tega, kar trdi, torej, da njen zavarovanec ni mogel odgovoriti na njen poziv, da se izjasni o dopolnilnem izvedenskem mnenju, zato pritožbene navedbe tožene stranke o specifičnosti zadeve ostanejo pritožbeno nedokazane. Ker tožena stranka tudi v predlogu za podaljšanje roka, ni izpostavila dejstev v zvezi s specifičnostjo primera in kako bi to naj vplivalo na utemeljenost njenega predloga za podaljšanje sodnega roka, je pritožba neutemeljena. Prav tako, zgolj pričakovanje tožene stranke, da bo njen stranski intervenient v sodelovanju z njo podal izjavo o izvedenskem mnenju, ne predstavlja opravičenega razloga, da bi sodišče rok, katerega je določilo, lahko podaljšalo.

6. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je obrazloženo v točki 7 obrazložitve sklepa je tako pravilna in je sodišče pravilno zavzelo stališče, da specifičnost zadeve, sama po sebi, še ne opravičuje podaljšanje roka, in da tožena stranka ni z ničemer izkazala, da je dejansko pozvala svojega zavarovanca k dodatnim odgovorom na dopolnilno izvedensko mnenje in za to trditev tudi ni predložila dokaza. Prav tako pa niti ni navedla, kaj šele izkazala, zakaj odgovora zavarovanca, oziroma njegovih predstavnikov ni uspela pridobiti v postavljenem roku. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke 365. člena ZPP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

7. Sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje, tudi pravilno uporabilo določbo 110. člena ZPP.

8. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.