Jedro

Ker neodprava pomanjkljivosti vloge v skladu s pozivom organa že glede ene od zahtev javnega razpisa narekuje zavrženje vloge (drugi odstavek 67. člena ZUP), to pomeni, da ima sodišče že na podlagi te presoje podlago za pritrditev formalni odločitvi prvostopenjskega organa o zavrženju vloge (ob tem ko ugotavlja tudi, da je bil na tako posledico tožnik v pozivu za popravo vloge opozorjen, s čemer je organ zadostil določbam 7. člena ZUP o varstvu pravic strank).

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrgel tožnikovo vlogo na 105. javni razpis za dodelitev štipendije za dodiplomski študij po programu BSc (Hons) Forensic Sciences Degree na University of Abertay Dundee, Dundee, Velika Britanija. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo po pregledu tožnikove vloge, ki jo je ta vložil 19. 4. 2011, ugotovljeno, da je nepopolna. Zato je bil tožniku poslan poziv za dopolnitev vloge, v katerem je bilo navedeno, v čem mora vlogo dopolniti in v kakšnem roku, z opozorilom, da če zahtevana dokazila v navedenem roku ne bodo predložena, da bo vloga zavržena kot nepopolna v skladu z drugim odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik je pravočasno, 28. 6. 2011 svojo vlogo dopolnil. Po pregledu je organ ugotovil, da vloga ni dopolnjena v skladu s pozivom, saj tožnik ni predložil: (-) uradnega potrdila o višini šolnine, ki bi se glasilo na njegovo ime in bi ga izdala izobraževalna ustanova, na kateri se izobražuje, (-) uradnega potrdila izobraževalne ustanove o vpisu, na katerem bi bila navedena tudi datum začetka študija in trajanje študijskega programa ter (-) potrdila izobraževalne ustanove o ocenah dodiplomskega študija, v originalu ali overjenem prepisu. Tožnik tako ni odpravil pomanjkljivosti v vlogi, zato je organ njegovo vlogo v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP zavrgel. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 21. 9. 2011 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa.

Tožnik v tožbi navaja, da je že v pritožbi utemeljil, da je s predloženimi listinami izpolnil vse zahteve razpisa. Predložil je namreč potrdilo SAAS, ki se glasi na njegovo ime in se nanaša na izobraževalno ustanovo, na kateri se izobražuje, za študijsko leto 2011/2012. Prav tako ne drži, da bi bila njegova vloga pomanjkljiva, ker naj ne bi bila razvidna datum začetka študija in trajanje študijskega programa. Tožnik je namreč predložil predmetnik, iz katerega je razviden tako začetek študija kot tudi trajanje študijskega programa. Navedeno bi moral organ upoštevati. Tožnik je priložil tudi potrdilo izobraževalne ustanove o ocenah dodiplomskega študija. Original je digitalen, k vlogi za dodelitev štipendije pa je bilo mogoče predložiti glede ocen dodiplomskega študija le navedeni listinski dokaz. Pisnega potrdila oziroma overjenega prepisa potrdila o ocenah namreč University of Abetay Dundee ne izdaja pred zaključkom študija ter takšnega dokumenta tožnik objektivno ni mogel priložiti k svoji vlogi. Tožnikova pritožba pa je bila zavrnjena kot neutemeljena. Vendar pa se drugostopenjski organ do njegovih navedb v pritožbi ni niti opredelil. Pritožbeni organ pa bi se o njegovih navedbah moral izjasniti in jih vsebinsko obravnavati. Tožnik je namreč tako v dopolnitvi vloge kot v pritožbi navajal, da zahtevanih dodatnih dokazil v obliki, kot jih je prvostopenjski organ zahteval, objektivno ni mogoče predložiti. Tožnik sodišču predlaga, naj se ga v dokazne namene zasliši. Predlaga, naj sodišče odpravi prvostopenjski in drugostopenjski akt ter naj odloči, da je tožnik upravičen do štipendije, katero mu je toženka dolžna odmeriti in izplačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je v odgovoru na tožbo podala ugovor pasivne legitimacije. Posredovala pa je upravne spise v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče kot neutemeljen zavrača ugovor pasivne legitimacije, ki ga je podala toženka. V tožbi je tožnik kot toženca res nepravilno navedel Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije. Ne glede na to pa je sodišče v skladu z zakonom v postopku s tožbo štelo, da je toženka Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter v posebnem dopisu z dne 18. 7. 2012, poslanem na navedeno ministrstvo, tudi navedlo zakonsko podlago za tako svoje postopanje. Navedeno ministrstvo pa je v odgovoru na tožbo nato podalo ugovor pasivne legitimacije, navedlo, da je toženec v tej zadevi lahko le Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije kot prvostopenjski organ, ki je izdal dokončni upravni akt, s katerim je posegel v pravni položaj tožnika, in se pri tem sklicevalo na 2. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče ugovor pasivne legitimacije, kot že navedeno, zavrača kot neutemeljen. Po petem odstavku 17. člena ZUS-1 (in v tem členu ta zakon opredeljuje tožnika in toženca kot stranki postopka) je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan; toženca pa v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Ker postopek odločanja v obravnavani zadevi ni bil končan z izpodbijanim sklepom z dne 14. 7. 2011, ki ga je izdal Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije, ta pravna oseba po citiranih določbah ZUS-1 ni toženec. Po navedenih določbah je tako toženec država, zastopa pa jo organ, ki je izdal upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan; to pa je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki je izdalo odločbo z dne 21. 9. 2011. Za opredeljevanje tožnika in toženca kot strank postopka so po navedenem pravno relevantne določbe 17. člena ZUS-1, in ne tiste določbe tega zakona, ki navajajo upravne oziroma druge posamične akte, ki so lahko predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu (npr. 2. člen).

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ kot nepopolno na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavrgel tožnikovo vlogo na Javni razpis za študij slovenskih državljanov v tujini za leto 2011. Da tožnikova vloga, vložena 19. 4. 2011 in dopolnjena 28. 6. 2011, s prilogami, ni obsegala vseh dokazil o izpolnjevanju pogojev in izbirnih meril povsem v skladu z zahtevami predmetnega javnega razpisa, kot to izhaja iz ugotovitev izpodbijanega sklepa, niti ni sporno. Sporno pa je, ali je tožnik z dokazili, kot jih je priložil vlogi in njeni dopolnitvi, kljub temu zadostil zahtevam javnega razpisa za popolno vlogo za dodelitev štipendije.

Po presoji sodišča ni mogoče kot utemeljenim slediti tožbenim navedbam, da je tožnik s predloženim elektronsko izdanim potrdilom izobraževalne ustanove o ocenah dodiplomskega študija zadostil ustrezni zahtevi javnega razpisa, in sicer ker naj bi drugačnega potrdila University of Abertay Dundee pred zaključkom študija ne izdajala. V točki 4.5. javnega razpisa je med dokumentacijo, ki mora biti priložena vlogi, navedeno uradno potrdilo izobraževalne ustanove o uspehu in sicer o vseh ocenah dodiplomskega študija; v zaključnih določbah točke 4 javnega razpisa pa je določeno, da so vsa dokazila, razen dokazil iz točke 4.5., lahko kopije, in navedeno, da elektronsko izdani dokumenti veljajo kot kopije. Tožnik pa je, kar ni sporno, predložil elektronsko izdan dokument (pridobljen preko spletnega dostopa do študentskega informacijskega sistema izobraževalne ustanove, nepodpisan in neoverjen). Kot tak po citiranih določbah točke 4 predmetnega javnega razpisa šteje za kopijo, po navedenih določbah pa uradno potrdilo o uspehu ne more biti predloženo v kopiji. Navedeno pomeni, da s predložitvijo elektronsko izdanega potrdila o uspehu ni zadoščeno zahtevam javnega razpisa. Presoja o tem, ali je od navedenega stališča treba odstopiti (ker bi bilo v nasprotnem primeru lahko nedopustno poseženo v tožnikove pravice), pa bi bila utemeljena le, če bi tožnik za svoje navedbe o tem, da objektivno ni mogel predložiti drugačnega uradnega potrdila izobraževalne ustanove o uspehu, to je overjene kopije ali originala, predložil kakšne dokaze. Vendar takih dokazov dopolnitvi vloge ni priložil ali se nanje skliceval oziroma jih predlagal, niti ni v dopolnitvi vloge podal navedb o tem, da naj bi zahtevam poziva iz objektivnih razlogov ne mogel slediti, kot protispisno navaja v tožbi (iz spisa tudi ne izhaja, sicer pa tožnik tega niti ne zatrjuje, da bi iskal informacije oziroma pojasnila glede sporne zahteve pri uradni osebi prvostopenjskega organa, kot je bilo v pozivu k dopolnitvi vloge navedeno, da je to možno, in sicer osebno, po telefonu ali po elektronski pošti). Takih dokazov tudi ni predložil ali predlagal v pritožbi, ko bi sicer glede na tretji odstavek 238. člena ZUP že moral opravičiti, zakaj jih ni predložil v prvostopenjskem postopku. Predložil oziroma predlagal pa ni dokazov niti v tožbi, razen kolikor je kot dokaz za vse tožbene navedbe splošno predlagal svoje zaslišanje, tega pa bi ne mogel, ne da bi navedel, zakaj tega dokaza ni uveljavljal že v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Glede na navedeno se sodišče strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da tožnikova vloga na javni razpis za dodelitev štipendije glede zahteve javnega razpisa (točka 4.5.), da je potrebno predložiti uradno potrdilo izobraževalne ustanove o uspehu, in da to dokazilo ne sme biti kopija, tudi po njeni dopolnitvi ni bila popolna, saj dokazilo, kot je bilo v javnem razpisu (in v skladu s tem v pozivu k odpravi pomanjkljivosti vloge) zahtevano, ni bilo predloženo, tožnik pa tudi ni predložil ali predlagal dokazov za svoje navedbe, da potrdila, kot je bilo zahtevano, iz objektivnih razlogov ni mogel predložiti.

Ker neodprava pomanjkljivosti vloge v skladu s pozivom organa že glede ene od zahtev javnega razpisa narekuje zavrženje vloge (drugi odstavek 67. člena ZUP), to pomeni, da ima sodišče, ki se po že navedenem strinja s prvostopenjskim organom, da je tožnikova vloga glede zahteve javnega razpisa, določene v točki 4.5., ostala nepopolna, že na podlagi te presoje podlago za pritrditev formalni odločitvi prvostopenjskega organa o zavrženju tožbe (ob tem ko ugotavlja tudi, da je bil na tako posledico tožnik v pozivu za popravo vloge opozorjen, s čemer je organ zadostil tudi določbam 7. člena ZUP o varstvu pravic strank). Zato se kot nepotrebno, ker na drugačno odločitev sodišča to ne more vplivati, sodišče ne opredeljuje do tožbenih navedb glede zaključka prvostopenjskega organa, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, da tožnik tudi ni zadostil javnemu razpisu (in pozivu k odpravi pomanjkljivosti vloge) glede nadaljnjih dveh zahtev, in sicer po predložitvi dokazil v skladu s točkama 4.1. in 4.3. javnega razpisa.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da se drugostopenjski organ v svoji odločbi ni opredelil do pritožbenih navedb tožnika, v katerih je ta utemeljeval, da je s predloženimi dokazili izpolnil vse zahteve javnega razpisa, pa sodišče dodaja, da je drugostopenjski organ s tem kršil pravila postopka (drugi odstavek 254. člena ZUP), vendar navedena kršitev ne more vplivati na odločitev sodišča. V obravnavanem primeru je s tožbo dopustno izpodbijati sklep prvostopenjskega organa (drugi odstavek 5. člena ZUS-1), ne odločbe organa druge stopnje. Zato bi le v prvostopenjskem postopku ugotovljene kršitve (pravil postopka, materialnega prava oziroma v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja) lahko predstavljale poseg v tožnikov pravni položaj. V drugostopenjskem postopku storjene kršitve pravil postopka pa ne morejo posegati v njegov pravni položaj in na odločitev sodišča v tem upravnem sporu tako ne morejo vplivati.

Ker je bil po povedanem po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.