Jedro

Dokazovanje višine uporabnine je tožnikovo dokazno breme.

Višina uporabnine se lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi in ne le z izvedencem.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (v II. točki izreka) tako spremeni, da se znesek pravdnih stroškov zniža za 739,12 EUR (in sedaj znaša 1.363,56 EUR).

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Toženci krijejo sami strošek za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta druga toženka in tretji toženec dolžna tožnici nerazdelno plačati znesek 19.995,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencem pravdne stroške v znesku 2.102,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencem pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov. Sodišču prve stopnje očita pristransko sojenje in neupoštevanje napotkov iz sklepa pritožbenega sodišča, s katerim je slednje razveljavilo v tej zadevi že izdano sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju napačno razlagalo sporazum, sklenjen med prvo toženko in F. H.. Pojasnjuje, da s tem sporazumom nima nič in da je ta v ničemer ne obvezuje. Njen solastniški delež na spornem stanovanju je namreč v razmerju do tožencev tuja lastnina, zato ji morajo ti za uporabo plačati ustrezno odmeno. Bremen in dolžnosti staršev (prve toženke in F. H.) do otrok (druge toženke in tretjega toženca, ki sta tudi sicer že odrasla) pa ni mogoče prenašati na tožnico. Od trenutka, ko je zahtevala plačilo za uporabo stanovanja, ni mogoče šteti, da je privolila v prikrajšanje, zato od tega trenutka dalje ni podan pravni temelj za brezplačno uporabo stanovanja s strani tožencev. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da predstavlja omenjeni sporazum dogovor o brezplačni uporabi stanovanja za drugo toženko in tretjega toženca. Brezplačna uporaba stanovanja iz sporazuma ne izhaja, zato ta tudi ni mogla biti časovno neomejena. Zaključuje, da nihče od tožencev nima pravne podlage za brezplačno bivanje v njeni polovici stanovanja. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, kdaj je seznanila drugo toženko in tretjega toženca s svojim zahtevkom. Napačen je zaključek, da dopisi, ki jih je naslovila na prvo toženko, nimajo učinka zoper preostala toženca. Meni, da so bili vsi toženci seznanjeni z njenimi zahtevki takrat, ko je prvo toženko pisno obvestila o lastništvu. Iz dopisov, ki se nahajajo v spisu, izhaja, da je vseskozi nasprotovala temu, da toženci brezplačno uporabljajo celotno stanovanje. Dejstvo, kje se v sporni stavbi ustavi dvigalo, se ji ne zdi pomembno, prav gotovo pa na podlagi tega ni mogoče zaključiti, da v mesecu decembru 2006 ni bila pri tožencih v spornem stanovanju. Ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni z ničemer ovrglo srečanja pravdnih strank nekaj dni po 13. 12. 2006. Nevzdržna se ji zdi tudi ocena sodišča o neverodostojnosti izpovedbe priče F. H., kot tudi zaključek, da je bil tretji toženec decembra 2006 na Švedskem. S predložitvijo računov, ki naj bi to dokazovali, pa je bila tožena stranka tudi sicer prekludirana. Pojasnjuje, da so bili v mesecu decembru 2006 vsi toženci na vratih spornega stanovanja, da so bili seznanjeni s prenosom lastništva, z zahtevo po sklenitvi najemne pogodbe in prošnjo po ogledu stanovanja. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo z njene strani predlaganega dokaza z zaslišanjem sodne cenilke gradbene stroke glede vrednosti spornega stanovanja, saj je ta v neposredni povezavi z višino najemnine. V zvezi z višino uporabnine pa je predložila tudi lastno cenitev M. S.. Sodišče prve stopnje je dokaz pod prilogo A11 zavrnilo, ker se naj ta ne bi nanašal na vtoževano obdobje, pri tem pa je spregledalo, da je zahtevala uporabnino za obdobje od januarja 2007 do septembra 2010. Dokazi, ki jih je glede višine uporabnine predložila sodišču in ki so objavljeni na internetu, ki bi ga lahko uporabilo tudi sodišče, se torej nanašajo na vtoževano obdobje. Tudi sicer meni, da je višina najemnine za istovrstna stanovanja večini ljudi gotovo znana. Če pa je sodišče prve stopnje menilo, da je potrebno glede višine uporabnine izvesti dokaz z izvedencem, pa bi lahko zaslišalo predlagano izvedenko ali pa ugodilo predlogu tožencev, ki so prav tako predlagali izvedbo dokaza z izvedencem. Na koncu se pritožuje še zoper odločitev o pravdnih stroških. Meni, da ni dolžna plačati stroška kilometrine za odvetnika tožencev, ki ni iz Ljubljane. Materialni stroški v višini 20 EUR niso izkazani. Nasprotuje pa tudi plačilu obračunanega količnika 0,9 za zastopanje treh strank, saj je zahtevala od tožencev nerazdelno plačilo uporabnine.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili. Menijo, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlagajo njeno zavrnitev. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tej pravdni zadevi o tožbenem zahtevku za plačilo uporabnine zoper prvo toženko že pravnomočno razsojeno (sodba sodišča prve stopnje P 592/2009-I v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča I Cp 4863/2010), zato ta ni predmet izpodbijane sodbe in tega pritožbenega postopka. Pravnomočna odločitev o tožbenem zahtevku zoper prvo toženko pa sicer v ničemer ne vpliva na položaj druge toženke in tretjega toženca.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju (zopet) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zoper drugo toženko in tretjega toženca. Obrazložilo je, da obstoji podlaga za njuno brezplačno bivanje v (celotnem) spornem stanovanju in da tožnica tudi sicer ni izkazala višine zahtevane uporabnine.

7. Pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da obstoji podlaga za brezplačno, časovno neomejeno bivanje druge toženke in tretjega toženca v tožnici solastni 1/2 spornega stanovanja. To iz sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in dogovora o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok (druge toženke in tretjega toženca) z dne 16. 12. 1988, sklenjenega med prvo toženko in njenim bivšim možem F. H. (priloga B2), na katerega se v zvezi s tem zaključkom sklicuje sodišče prve stopnje, nikakor ne izhaja. Poleg tega pa navedeni sporazum v ničemer ne zavezuje tožnice, ki ni pogodbena stranka tega sporazuma in zato iz tega sporazuma nima nobenih obveznosti do druge toženke in tretjega toženca, do katerih pa glede na njuno starost (32 in 28 let) preživninska obveznost tudi sicer ne obstoji več. Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek, kljub neobstoju podlage za bivanje druge toženke in tretjega toženca v tožnici solastni ½ spornega stanovanja, pravilno zavrnilo, saj, kot že omenjeno, tožnica ni izkazala višine zahtevane uporabnine, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz sodbe in sklepa I Cp 4863/2010, s katerim je pritožbeno sodišče delno razveljavilo (glede druge toženke in tretjega toženca) v tej zadevi že izdano sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč v skladu z napotki pritožbenega sodišča ugotovilo, kdaj je tožnica seznanila drugo toženko in tretjega toženca z zahtevo za plačilo uporabnine, zavzelo pa je tudi stališče do višine vtoževane uporabnine.

9. Ne glede na to, da dejstvo, kdaj je tožnica seznanila drugo toženko in tretjega toženca z zahtevo za plačilo uporabnine, zaradi neizkazanosti višine zahtevane uporabnine ni (več) relevantno, pritožbeno sodišče glede na obširne pritožbene navedbe pojasnjuje, da v celoti sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi drugo toženko in tretjega toženca z zahtevo za plačilo uporabnine seznanila že pred vložitvijo tožbe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem je skrbna in prepričljiva (8. člen ZPP), zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo sklicuje. Iz obvestil, ki jih je tožnica naslovila na prvo toženko (prilogi A2 in A3), na katera se sklicuje pritožba, ne izhaja, da bi tožnica zahtevala plačilo uporabnine tudi od druge toženke in tretjega toženca. Tudi dejstvo, da sta bila druga toženka in tretji toženec seznanjena s spremembo (so)lastništva na spornem stanovanju, še ne pomeni, da sta bila seznanjena s tožničino zahtevo za plačilo uporabnine. Tožnica torej ni dokazala, da bi pred vložitvijo tožbe zahtevala plačilo uporabnine tudi od druge toženke in tretjega toženca, in sicer niti pisno niti ustno ob zatrjevanem obisku tožencev nekaj dni po sklenitvi darilne pogodbe z dne 13. 12. 2006, na podlagi katere je postala solastnica spornega stanovanja. Tožnici tega obiska ni uspelo dokazati. Ni res, kar trdi pritožba, da se je sodišče prve stopnje glede zatrjevanega tožničinega obiska pri tožencih osredotočilo le na datum 13. 12. 2006, ko obiska nesporno ni bilo. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je tožnica tožence obiskala nekaj dni zatem (kar je jasno navedeno v izpodbijani sodbi na 11. strani obrazložitve), in zaključilo, da tožnica obiska ni dokazala in da je bila v spornem stanovanju le ob kasnejših ogledih izvedenke v nepravdnem postopku.

10. Listinski dokazi, ki potrjujejo, da se je tretji toženec decembra 2006 nahajal na Švedskem, na katere se je glede dokazanosti omenjenega obiska tožnice pri tožencih (med drugim) oprlo sodišče prve stopnje, so bili sicer res predloženi že po prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno (286. člen ZPP), kot to pravilno opozarja pritožba. Vendar pa ta kršitev v ničemer ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (glej prvi odstavek 339. člena ZPP), saj že ocena izpovedb pravdnih strank, upoštevaje neverodostojnost priče F. H., nudi podlago za zaključek, da tožnica tega obiska ni dokazala. Poleg tega pa dejstvo, kdaj je tožnica seznanila drugo toženko in tretjega toženca z zahtevo za plačilo uporabnine, kot že rečeno, zaradi neizkazanosti višine zahtevane uporabnine ni (več) odločilno.

11. Dokazovanje višine uporabnine je tožničino dokazno breme (212. člen ZPP). Pritožbeno sklicevanje na dokazni predlog tožencev, ki so v zvezi z višino uporabnine predlagali postavitev izvedenca, je neutemeljeno. Tožnica za dokazovanje vtoževane višine uporabnine, ki je po sodni praksi enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar, izvedenca ni predlagala, pač pa ga je predlagala glede vrednosti spornega stanovanja in nastale škode, kar pa, kot rečeno, za ugotovitev višine uporabnine ni relevantno. S strani tožnice predloženo izvedensko mnenje oziroma ocena tržne najemnine za sporno stanovanje sodne cenilke M. S., ki je bilo izdelano po naročilu tožnice, torej izven te pravde, pa (prav zato) predstavlja (zgolj) del tožničine trditvene podlage.

12. Višina uporabnine se seveda lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi in ne le z izvedencem, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tožnica je višino uporabnine dokazovala s članki in oglasi iz interneta (priloge A11 – A13). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da takšni članki in oglasi lahko dokazujejo višino uporabnine,vendar le, če se nanašajo na vtoževano obdobje, istovrstno stanovanje (podobno velikost , starost,...) in istovrstno lokacijo stanovanja. Tožničini članki in oglasi pa teh kriterijev ne izpolnjujejo. Pritožba posebej izpostavlja dokaz pod prilogo A11, v katerem pa so navedene zgolj povprečne oglaševane najemnine stanovanj v Ljubljani, in še to le za meseca december 2007 in december 2008. Torej tudi, če bi tožnica dokazala, da bi drugo toženko in tretjega toženca seznanila z zahtevo za plačilo uporabnine že pred vložitvijo tožbe (20. 11. 2009), ta članek, glede na navedene kriterije, ne bi dokazoval zahtevane najemnine za sporno stanovanje. V njem so navedene le povprečne najemnine in še to le za dva meseca. Najemnine pa se seveda razlikujejo glede na velikost, starost in opremljenost stanovanj ter glede na njihovo lokacijo.

13. Glede dejstev in dokazov v ZPP velja razpravno načelo (7. člen ZPP). Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage. Zato je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi lahko sodišče na internetu kar samo vpogledalo v ustrezne oglase. Iskanje za dokazovanje vtoževane višine uporabnine primernih oglasov in člankov po internetu ni naloga sodišča. 14. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da višina najemnine za sporno stanovanje ni splošno znano dejstvo, ki ga v skladu s petim odstavkom 214. člena ZPP ne bi bilo potrebno dokazovati. Splošno znana so tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Višina najemnine za stanovanje določene velikosti, starosti in opremljenosti, ki se nahaja na določeni lokaciji, pa ne more biti znana pretežni večini ljudi.

15. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Meni, da ni dolžna plačati kilometrine v skupni višini 59,20 EUR za pooblaščence tožene stranke, ki imajo sedež v Grosupljem, saj je v Ljubljani neomejeno število odvetnikov. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja. Odnos stranke in njenega pooblaščenca je zaupne narave. Če si stranka svojega pooblaščenca izbere, je prav, da jo ta pooblaščenec tudi zastopa. Od stranke ni mogoče zahtevati, da si vzame pooblaščenca iz kraja sodišča. Tudi sicer pa gre v konkretni zadevi za relativno nizke stroške kilometrine, saj tožena stranka ni izbrala pooblaščenca, katerega sedež pisarne bi bil nerazumno oddaljen od kraja sodišča. 16. Pritožba nadalje zmotno meni, da bi morali biti materialni stroški v višini 20,00 EUR specificirani in izkazani. Navedeni denarni znesek namreč predstavlja pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), zato ni treba, da je specificiran in izkazan (kot bi to moral biti v primeru zahtevanega povračila dejanskih izdatkov po tar. št. 6001 ZOdvtT).

17. Napačno pa je tudi pritožbeno stališče, da pooblaščenci tožene stranke niso upravičeni do povračila višje nagrade zaradi zastopanja več oseb, ker je bilo s tožbo od tožencev zahtevano nerazdelno plačilo uporabnine. Tar. št. 1200 ZOdvT jasno določa, da se nagrada za postopek ali nagrada za posel za vsako dodatno odvetnikovo stranko v isti zadevi poviša za količnik 0,3. Ker so v predmetni zadevi na strani tožene stranke tri osebe, torej so imeli pooblaščenci na strani tožene stranke še dve dodatni stranki, se v tej zadevi nagrada za postopek (ne pa tudi za narok) poviša za količnik 0,6 (in ne za količnik 0,9, kot je to zahtevala tožena stranka in čemur je sodišče prve stopnje zmotno sledilo). Ker je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa stroškovnega dela izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri izračunu pravdnih stroškov kot nagrado za zastopanje več oseb zmotno upoštevalo količnik 0,9 (namesto količnik 0,6), ki ga je zmotno upoštevalo tudi pri izračunu nagrade za narok (in ne le pri izračunu nagrade za postopek), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in spremenilo odločitev o pravdnih stroških tako, da je (le) pri izračunu nagrade za postopek upoštevalo količnik 0,6 za zastopanje dveh dodatnih strank na strani tožene stranke.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (v II. točki izreka) spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov znižalo za 739,12 EUR, tako da ta sedaj znaša 1.363,56 EUR (5. alinea 358. člena ZPP).

19. Sicer pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila. Stroški tožencev za odgovor na pritožbo glede na njegovo vsebino niso potreben strošek in ga krijejo toženci sami (prvi odstavek 155. člena ZPP).