Jedro

Pravici, ki jih uveljavi invalid III. kategorije invalidnosti, sta različni, saj v primeru premestitve pridobi pravico do nadomestila za invalidnost, v primeru pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega pa pravico do delne invalidske pokojnine. Navedeno razlikovanje je posebej pomembno pri uveljavljanju pravic brezposelnih zavarovancev, kar je tudi tožničin primer. Ker je upravičena do premestitve, se ji nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi jo prejela ob nastanku invalidnosti. Če pa bi ji bila priznana pravica do dela s polovico polnega delovnega časa na drugem delu, pa bi se ji delna invalidska pokojnina odmeri v višini 50 % invalidske pokojnine, ki bi jo prejela ob nastanku invalidnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi odstavek izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožnica se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji od 25. 5. 2009 dalje prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, ki je enostavno, lahko, nenormirano, brez vsiljenega ritma, izmenoma stoje in fiziološko sede; obremenjenost hrbtenice pri ročnem premeščanju bremen mora biti v okviru mejne vrednosti mišičnega navora obvretenčne muskulature hrbtenice; fleksijski, ekstenzijski in rotacijski gibi hrbtenice morajo biti v okviru optimalnih sklepnih kotov; brez pogoste in/ali dolgotrajne hoje in stoje; brez pogostega in/ali dolgotrajnega poklekanja ali čepenja; brez dela, ki zahteva dobro grobo moč v mišicah rok (desno do 29 kp in levo do 32 kp); brez dela, kjer je večje tveganje poškodb pri delu (delo na višini, ob ognju, strojno delo, itd), brez pogostih in/ali ponavljajočih gibov v ramenih, z uporabo ustreznih očal pri delu, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (tretji odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in v prvem odstavku izreka odpravilo odločbi št. ... z dne 27. 5. 2009 in št. ... z dne 2. 9. 2009, s katerima je tožena stranka dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnico je v drugem odstavku izreka od 26. 5. 2009 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji od navedenega dne priznalo pravico do premestitve na drugo, ustrezno lažje delo, s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno. Od istega dne ji je priznalo pravico do delne invalidske pokojnine ter toženi stranki naložilo, da o odmeri in izplačilu odloči v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (tretji odstavek izreka). Tožnico je obvezalo, da se v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje (četrti odstavek) ter ji v breme tožene stranke priznalo povračilo stroškov postopka v znesku 393,00 EUR (peti odstavek).

Zoper drugi in tretji odstavek izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) pritožila tožena stranka ter predlagala, da jo sodišče druge stopnje v drugem odstavku spremeni tako, da se besedilo „in se ji od 26. 5. 2009 dalje prizna pravica do premestitve na drugo ustrezno delo“ spremeni tako, da navedeni del sodbe glasi: „in se ji od 26. 5. 2009 dalje prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu“, besedna zveza v istem odstavku „s skrajšanim delovnim časom“ pa nadomesti z besedami „s krajšim delovnim časom“. Zahtevala je, da se sodba v tretjem odstavku izreka spremeni tako, da glasi: „O pravici in višini delne invalidske pokojnine bo odločila tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe“. Navaja, da je v primeru, ko se zavarovanki poleg razbremenitev oziroma pravice opravljati drugo lažje delo prizna tudi pravica do dela s krajšim delovnim časom, potrebno upoštevati pravice, kot jih določa 93. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Pravica do premestitve je določena v 91. členu ZPIZ-1 za primere, ko je delovni invalid zmožen za delo s polnim delovnim časom na drugem delu, kar pa ni obravnavani primer. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da se besedilo izreka sodbe popravi tako, da se namesto pravice do premestitve prizna pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom, kot je ta pravica določena v 93. členu ZPIZ-1. Sodišče je v obrazložitvi sodbe pravilno uporabilo izraz pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, kar pomeni, da je pritožba utemeljena že z razlogi sodbe. V tretjem odstavku izreka je nepravilno priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, ne da bi pri tem ugotovilo, ali so izpolnjeni pogoji o prijavi v ustreznem roku iz 97. člena ZPIZ-1. Iz podatkov v upravnem spisu se vidi, da je bila tožnica prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje vsaj do 31. 3. 2009, vendar iz potrdila Zavoda ne izhaja status tožnice v času odločitve sodišča oziroma v času do izteka 30-dnevnega roka iz četrtega odstavka izreka sodbe. Podatka o statusu v tem obdobju sodišče ni ugotovilo ali ugotavljalo, zato je preuranjeno odločilo o pravici do invalidske pokojnine. Pravico bo mogoče priznati šele z dejansko izpolnitvijo pogoja prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje, česar pa sodišče ni ugotavljalo, zato lahko odločitev o pravici in višini kvečjemu prepusti toženi stranki ob upoštevanju 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004).

Pritožba je delno, kar zadeva odločitev v drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe, utemeljena.

Vrhovno sodišče RS je sicer zavzelo stališče, da se določbi 91. in 93. člena ZPIZ-1 med seboj ne izključujeta (na primer sodba opr. št. VIII Ips 515/2008 z dne 9. 11. 2010). Bilo je mnenja, da v 91. členu ZPIZ-1 zagotovljena pravica do premestitve ni natančno definirana niti v navedenem členu niti v ostalih določbah ZPIZ-1. Ob izostanku podrobnejše zakonske ureditve se zato lahko kot premestitev (v smislu zagotovitve dela pod drugačnimi pogoji, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena pred priznanjem pravice iz naslova invalidnosti) šteje vsako priznanje pravic na podlagi druge ali tretje kategorije invalidnosti, ki terja od delodajalca (oziroma v obravnavanem primeru od osebe, ki zaposlitev zagotavlja, to je od Zavoda RS za zaposlovanje) postopanje po 101. členu ZPIZ-1. Vendar je Višje delovno in socialno sodišče že v več zadevah odločilo, pri tem je izhajalo iz določbe 91. člena ZPIZ-1, da invalid III. kategorije invalidnosti po tretji alinei prvega odstavka omenjenega člena pridobi pravico do premestitve, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnem času, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V primeru priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, kot jo določa 93. člen ZPIZ-1, je bistveno, da gre po prvem odstavku za pravico, ki jo pridobi invalid III. kategorije invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne rehabilitacije v vsakem primeru, če še naprej opravlja delo, ki ga je opravljal pred nastankom invalidnosti oziroma, če se ugotovi, da ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen in je zato premeščen na drugo delovno mesto. Zaradi razlikovanja med pravicama, ki jih uveljavi invalid III. kategorije invalidnosti v odvisnosti od razporeditve na drugo delo oziroma skrajšanje delovnega časa, ki sta tudi različni, saj v primeru premestitve pridobi pravico do nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1, v primeru pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega pa pravico do delne invalidske pokojnine, je zato pritožba tožne stranke utemeljena iz vsebinskih in ne le terminoloških razlogov. Navedeno razlikovanje je posebej pomembno pri uveljavljanju pravic brezposelnih zavarovancev. Če upravičenec do nadomestila za invalidnost ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan, kar je tudi tožničin primer, se mu nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti (prva alineja tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1). Če pa je priznana pravica do dela s polovico polnega delovnega časa (kar ni nujno in vedno 4 ure na dan) na drugem delu, se zavarovancu po 1. alineji drugega odstavka 93. člena ZPIZ-1 delna invalidska pokojnina odmeri v višini 50 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Razlikovanje med pravico do premestitve in pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu ima zato posledice v materialnih pravicah delovnih invalidov in je zato pravilno poimenovanje pravice, v skladu z zakonom, pomembno. Takšno stališče je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo že v več sodbah (npr. sodba opr. št. Psp 140/2008 z dne 9. 7. 2008, sodba opr. št. Psp 95/2009 z dne 9. 4. 2009).

Neutemeljeno se tožena stranka pritožuje, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 26. 5. 2009 dalje. S tem v zvezi je Višje delovno in socialno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je pravica do delne invalidske pokojnine ena izmed pravic iz invalidskega zavarovanja, opredeljenih v točki b) prvega odstavka 4. člena ZPIZ-1. Po petem odstavku 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti. Določbe ZPIZ-1 glede pridobitve pravic so delno neusklajene, vendar je potrebno upoštevati, da peti del ZPIZ-1 posebej ureja pridobitev, uživanje in izgubo pravic, 97. člen ZPIZ-1, na katerega se sklicuje v pritožbi tožena stranka, pa po naslovu ureja zaposlovanje brezposelnih delovnih invalidov. Da se pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine in njena odmera ter izplačevanje, za kar morajo biti izpolnjeni tudi ostali zakonski pogoji, ne prekrivata povsem, izhaja iz več določb ZPIZ-1, ki urejajo izplačevanje delne invalidske pokojnine (npr. 158. člen, 159. člen in 160. člen ZPIZ-1). Iz več sodb Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je treba ločiti med pridobitvijo pravice do invalidske pokojnine z nastankom invalidnosti in realizacijo te pravice s prvim naslednjim dnem po prenehanju zavarovanja oziroma z izpolnitvijo ostalih pogojev (npr. sodba opr. št. VIII Ips 515/2008 z dne 9. 11. 2010, sodba opr. št. VIII Ips 135/2009 z dne 7. 3. 2011, sodba opr. št. VIII Ips 67/2009 z dne 9. 11. 2010, sodba opr. št. VIII Ips 438/2009 z dne 9. 5.2011). Ko bo tožena stranka odločila o odmeri in o izplačevanju delne invalidske pokojnine, bo tudi preizkusila ali je izpolnjen pogoj prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje po 97. členu ZPIZ-1 in o dajatvi odločila v časovnem okviru, določenem v 160. členu ZPIZ-1. Glede priznanja pravice do delne invalidske pokojnine je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.