Jedro

Ugotovitev organa, da je tožnik prostovoljno nadaljeval zdravljenje po 12. 11. 2010, sama po sebi ne zadošča za sklep o očitni neutemeljenosti tožnikovih pričakovanj glede odškodninskega zahtevka za zatrjevano protipravno pridržanje pred tem datumom. Zgolj dejstvo, da je bilo v enem tožnikovem primeru ugotovljeno, da nima verjetnih izgledov za uspeh z odškodninskim zahtevkom zaradi pridržanja na zdravljenju brez njegove privolitve, pa še ne pomeni, da so njegova pričakovanja očitno neutemeljena tudi v obravnavanem primeru. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe v obravnavanem primeru namreč ni razvidno, da bi tudi o pridržanju tožnika dne 8. 11. 2010, za katerega tožnik trdi, da je bilo protipravno in zato želi uveljavljati odškodninski zahtevek, odločalo sodišče, tako kot v prej omenjeni zadevi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 973/2011 z dne 26. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine zaradi protipravnega odvzema prostosti in pridržanja v psihiatrični bolnišnici.

Organ v obrazložitvi kot razlog za zavrnitev navaja neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), in sicer da prosilec v zadevi nima verjetnih možnosti za uspeh. Na podlagi listin, ki jih je vpogledal, ugotavlja, da je policija ravnala v skladu s 57. členom Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) in da so bili pri tožniku podani razlogi iz 53. člena istega zakona. Tožnik naj bi bil na zdravljenje v oddelek s posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana dne 8. 11. 2010 prepeljan, ker so bili izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr, policisti in medicinsko osebje pa naj bi po mnenju organa ravnali skladno z določbami ZDZdr. Na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Pr 9/2011 z dne 28. 1. 2011 organ ugotavlja tudi, da je bil tožnik na oddelku pod posebnim nadzorom le do 12. 11. 2010, ko je bil premeščen na odprti oddelek, zaradi česar bi lahko z zdravljenjem kadarkoli prenehal, a je prostovoljno nadaljeval hospitalno zdravljenje do 20. 1. 2011. Glede na tako dejansko stanje in glede na mnenje odvetnice A.A., ki ga je dala v okviru prvega pravnega nasveta v postopku dodelitve BPP v drugi tožnikovi zadevi št. 2094/2010, in ki naj bi se nanašalo na podobno dejansko stanje, je organ ugotovil, da tožnik v postopku zaradi plačila odškodnine zaradi protipravnega odvzema prostosti in pridržanja v psihiatrični bolnišnici, nima verjetnih izgledov za uspeh in je zato dodelitev BPP v tej zadevi nesmiselna.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi ter v vlogi z dne 2. 12. 2011 navaja, da so mu policisti 8. 11. 2010 protipravno odvzeli prostost ter da je bil protipravno, brez odločitve sodišča tudi pridržan v psihiatrični bolnišnici.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, na katerih temelji izpodbijana odločitev in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP je treba pri presoji o upravičenosti prošnje za dodelitev BPP upoštevati, ali zadeva ni očitno nerazumna oz. ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati (prva alineja) in ali je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). Zakon šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi v primeru, če je pričakovanje prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in če je očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (tretji odstavek istega člena). Ta določba torej od organa ne zahteva presoje, ki je pridržana sodišču v postopku s pravnimi sredstvi, torej presoje na način, kot da bi sam odločal v zadevi, ampak presojo, ali v zadevi obstoji očiten (na prvi pogled viden) razlog, zaradi katerega prosilec ne more pričakovati, da bo s svojim zahtevkom, kot je to v obravnavanem primeru, uspešen. Taka ugotovitev pa lahko temelji le na primerjavi s podobnimi zadevami (njihovim izidom), pri čemer mora biti pričakovanje tožnika v očitnem nasprotju z izidom v tovrstnih zadevah.

Organ je svoje stališče, da v obravnavni zadevi ni izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP, utemeljil z ugotavljanjem zakonitosti pridržanja, z ugotovitvijo, da je bil tožnik od 12. 11. 2010 do 20. 1. 2011 na zdravljenju prostovoljno in s sklicevanjem na prvi pravni nasvet, ki ga je odvetnica tožniku dala v zadevi št. Bpp 2094/2010. Ugotovitev organa, da je tožnik prostovoljno nadaljeval zdravljenje po 12. 11. 2010, sama po sebi ne zadošča za sklep o očitni neutemeljenosti tožnikovih pričakovanj glede odškodninskega zahtevka za zatrjevano protipravno pridržanje pred tem datumom. Zgolj dejstvo, da je bilo v enem tožnikovem primeru ugotovljeno, da nima verjetnih izgledov za uspeh z odškodninskim zahtevkom zaradi pridržanja na zdravljenju brez njegove privolitve, pa še ne pomeni, da so njegova pričakovanja očitno neutemeljena tudi v obravnavanem primeru.

Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da iz odločbe št. Bpp 2094/2010 z dne 14. 9. 2010 (ki se nahaja v upravnem spisu) izhaja, da je bila tožniku dodeljena BPP v obliki prvega pravnega nasveta v zvezi z možnostjo vložitve odškodninske tožbe zaradi protipravnega odvzema prostosti in pridržanja v psihiatrični bolnišnici. Iz obrazložitve odločbe Bpp 2646/2010 z dne 23. 2. 2011 (ki se prav tako nahaja v spisu) pa je razvidno, da se je odvetničino mnenje (ki ga je dala kot prvi pravni nasvet), da ni šlo za protipraven odvzem prostosti in pridržanja v psihiatrični bolnišnici, nanašalo na tožnikovo pridržanje leta 2008, o katerem je odločalo Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom št. Pr 710/2008 z dne 10. 11. 2008, ki mu je pritrdilo tudi Višje sodišče (sklep št. I Cp 4539/2008).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe v obravnavanem primeru ni razvidno, da bi tudi o pridržanju tožnika dne 8. 11. 2010, za katerega tožnik trdi, da je bilo protipravno in zato želi uveljavljati odškodninski zahtevek, odločalo sodišče, tako kot v prej omenjeni zadevi. Organ povzema le ugotovitve o ravnanju policije po 57. členu ZDZdr in zdravnikovo oceno, da so izpolnjeni pogoji iz 53. člena istega zakona, zaradi česar naj bi bili izpolnjeni pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča. Da bi sodišče odločalo o tožnikovem pridržanju tudi v tem primeru, organ ne navaja. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 1. 2011, na katerega se sklicuje, ko ugotavlja, da je bil tožnik na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice le do 12. 11. 2010, pa je bil izdan na tožnikov predlog za odpust. Po presoji sodišča je organ s tem, ko je stališče o neizpolnjevanju obravnavanega pogoja za dodelitev BPP oprl na takšno oceno pravilnosti in zakonitosti sprejema na zdravljenje brez privolitve, nepravilno uporabil določbo tretjega odstavka 24. člena ZBPP, zaradi česar je ostalo neugotovljeno tudi dejansko stanje.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Tožnik je v zadevi predlagal, naj ga sodišče oprosti plačila stroškov tega postopka. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da se v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, torej tudi v upravnem sporu zoper odločbo o BPP, na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) taksa ne plačuje. Ker v postopku niso nastali drugi stroški, ki bi jih bil tožnik dolžan plačati, ni podlage za odločanje o njegovem predlogu.