Jedro

Po pogodbi o zaposlitvi je bila plača tožnika kot delavca s posebnimi pooblastili vezana na plačo direktorja, zato tožnik ne more zahtevati zvišanja plače ob upoštevanju odstotka zvišanja plač ostalim delavcem, ki so imeli plače po kolektivni pogodbi dejavnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku skupno 217.061,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, kot so razvidni iz izreka, do plačila vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Sodbo je utemeljilo s tem, da tožena stranka tožniku ni izplačevala plač v višini določeni s pogodbo o zaposlitvi ter mu je za to izdala listine za neizplačani del plač. Plače delavcem ni izplačevala v skladu s Kolektivno pogodbo za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 12/91 - v nadaljevanju kolektivna pogodba dejavnosti) in ker so bile plače vodilnih delavcev vezane na povprečne delavske plače, je tožnik kot vodilni delavec prejemal nižjo plačo v letih 1991 in 1992, zato mu je prisodilo navedeni znesek.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno, da jo spremeni in tožnikov zahtevek zavrne. Pritožbo utemeljuje s tem, da je imel tožnik določeno plačo v višini 73 % direktorjeve plače in ta ni vezana na povprečno plačo v podjetju, temveč na direktorjevo, kar je razvidno iz VI. točke individualne pogodbe tožnika. Po določbi 4. odstavka 2. člena panožne kolektivne pogodbe pa za poslovodne delavce in tiste s posebnimi pooblastili ne veljajo določila III. poglavja te pogodbe (o plačah in drugih prejemkih).

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi pomankljivo ugotovilo dejansko stanje in je zaradi tega zmotno uporabilo materialno pravo.

Zaključek sodišča, da je bila plača tožnika v spornem obdobju 1991 - 1992 vezana na povprečno plačo delavcev v podjetju in ker so jo ti prejemali nižjo, kot pa je bila določena s kolektivno pogodbo dejavnosti, je tožnik upravičen do izplačila razlike plač kot ostali delavci, je zmoten in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik je kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi dne 3.9.1991 sklenil pogodbo o zaposlitvi, ki se je pričela uporabljati od 1.5.1991 dalje.

Po določbi VI. točke te pogodbe znaša plača tožnika 73 odstotkov direktorjeve plače in se korigira sorazmerno s plačami delavcev podjetja. Po določilu 4. odstavka 2. člena navedene kolektivne pogodbe dejavnosti (in tudi ustreznih določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo iz l. 1990 - Ur. l. RS, št. 31/90) za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili ne veljajo določbe o plačah in drugih prejemkih iz te kolektivne pogodbe. To pomeni, da je višina plače tožnika bila odvisna od višine direktorjeve plače in ne od višine povprečnih plač ostalih delavcev, za katere se ta določa po kolektivni pogodbi dejavnosti. Izračun razlike plače za tožnika za leto 1991 in 1992 izdelan na podlagi 62. člena kolektivne pogodbe dejavnosti ni pravi temelj za tožnikov zahtevek, temveč je to plača direktorja. Zaradi tega bi bil zahtevek tožnika utemeljen le, če bi bila tožnikova plača v spornem obdobju nižja kot 73 odstotkov direktorjeve plače. Sodišče prve stopnje pa ni izvedlo nobenega dokaza o gibanju direktorjeve plače v spornem obdobju in sicer o priznani kot tudi o dejansko izplačani plači, da bi na podlagi tega lahko ugotovilo, ali je tožnikova plača znašala v pogodbi določenih 73 odstotkov direktorjeve plače. Sodišče je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo in je tožniku nepravilno prisodilo, na podlagi 62. člena kolektivne pogodbe dejavnosti izračunane razlike plač. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pribaviti nove dokaze glede že omenjenih plač direktorja v letih 1991 in 1992 in ob primerjavi s tožnikovimi ugotoviti, ali so tožnikove znašale 73 odstotkov direktorjevih plač ter na to odločiti o tožbenem zahtevku.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.