Jedro

Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je pri tožnici nova škoda le tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom 3. 7. 1987 in ki ob sklenitvi izvensodne poravnave leta 1988 in izdaji sodbe leta 2001 ni obstajala, niti po normalnem teku stvari ni bila predvidljiva oziroma je predstavljala tako poslabšanje zdravstvenega stanja, do kakršnega ob normalnem teku stvari ne bi smelo priti.

Vrednotenje uspeha ločeno po „temelju“ in „višini“ v odškodninskih pravdah ni pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa. V določenih primerih je takšna metoda razumna, a obravnavani primer ni tak.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se prisojena odškodnina zniža za 4.630,00 EUR (na 32.370,00 EUR), - v III. točki izreka pa tako, da je tožnica dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe plačati toženki 976,80 EUR stroškov pravdnega postopka, toženka pa je dolžna pravdne stroške tožnice v znesku 1.679,70 EUR povrniti v korist proračuna Republike Slovenije in ga nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani v roku petnajst dni od vročitve te sodbe, obe stranki pa v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnica mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženki povrniti 192,78 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 37.000,00 EUR odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 27. 3. 2017 dalje (I. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 2.839,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija odločitev v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga razveljavitev sodbe. Toženka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga znižanje odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 12.000,00 EUR. Obe pravdni stranki izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče ni postavilo izvedenca medicine dela ter ni vpogledalo v njen zdravstveni karton pri osebnem zdravniku, s tem je nezakonito zavrnilo izvedbo njenih predlaganih dokazov. Če bi izvedlo predlagane dokaze, bi se prepričalo, da je invalidska upokojitev posledica prometne nesreče in da je bila tožnica pred prometno nesrečo povsem zdrava. Pri opredelitvi nove škode bi moralo upoštevati, da tožnica trpi tudi zaradi glavobolov, bolečin v vratu in ramenih, levem komolcu in trebuhu ter ima motnje odvajanja blata in urina, spolnih funkcij in motnje sluha. Res je tožnica po izdelavi izvedenskega mnenja dr. A. A. opravila operativni poseg v Bolnišnici, vendar so bile dejanske nevšečnosti in zapleti pri zdravljenju hujši, kot je to napovedal izvedenec. Sodišče je zato višino odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, nevšečnosti pri zdravljenju ter bodoče bolečine odmerilo občutno prenizko. Ker tožnica trpi dolgotrajen, zelo hud strah glede svojega nadaljnjega zdravljenja, je občutno prenizka tudi odškodnina za strah. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti sodišče ni upoštevalo, da tožnica zaradi glavobolov ne more gledati televizije in brati, da ima težave z zbranostjo, motita jo hrup in svetloba, zaradi bolečin v predelu kolkov, nog in v hrbtenici se ne more sklanjati in nositi težjih bremen, kolesariti, hoditi v hribe ali na daljše sprehode, na splošno opravljati gospodinjskih opravil. Izpostavljati se ne sme soncu, saj ima v tem primeru hude glavobole in vrtoglavice, njeno počutje se močno poslabša. Nevšečnosti tožnice so tako hude, da skoraj ničesar več ne more opraviti sama, pri vsakodnevnih opravilih ji morajo pomagati drugi. Meni, da je zaradi vseh težav, ki jim je podvržena, odškodnina za to obliko škode občutno prenizka in v neskladju s sodno prakso. Glede premoženjske škode meni, da je zahtevo za povračilo potnih stroškov dovolj argumentirala. Da je zaradi obiskovanja zdravnikov od doma do zdravstvenih institucij prevozila najmanj 1.000 km, dokazujejo in potrjujejo predloženi zdravstveni izvidi. Ne drži, da je zahtevek za povrnitev škode iz naslova tuje nege in pomoči zastaral. Tožnica je bila invalidsko upokojena izključno zaradi zdravstvenih težav, ki so v vzročni zvezi z obravnavano prometno nesrečo, zato je upravičena do izgube dohodkov. Sodišče bi o tem moralo izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca medicine dela. Napačna je tudi odločitev glede stroškov postopka. Gre za odškodninsko pravdo s spornima temeljem in višino, sodišče je izvajalo precej obsežen dokazni postopek glede obeh, zato je uspeh tožnice v postopku precej višji.

4. Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče tožnici previsoko odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je bila že pred poslabšanjem zdravstvenega stanja, ki se je pričelo manifestirati po letu 2010 in je predmet te pravde, omejeno sposobna za delo zaradi bolezni ter omejeno sposobna za opravljanje svojih splošnih življenjskih aktivnosti zaradi obravnavane prometne nesreče. Tožnica je za te svoje popoškodbene omejitve oziroma za pretrpljene in bodoče duševne bolečine v zvezi s temi omejitvami že dobila izplačano odškodnino na podlagi izvensodne poravnave v februarju 1988 in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 85/99. Iz dokumentacije je razvidno, da je tožnica že pred letom 2010 trpela bolečine, prav tako je potrebovala pomoč pri domačih delih, s težavo je vstala in hodila. Za to stanje je tožnica že prejela odškodnino. Njeno zdravstveno stanje se je postopno poslabševalo v obdobju od leta 2010 naprej do opravljene operacije konec leta 2019. Glede na prognozo izvedenca se bo tožnica po končani rehabilitaciji po operaciji pretežno vrnila v stanje, kot je bilo prisotno pred sedanjimi težavami. Toženka zato meni, da je prisojena odškodnina za to obliko škode previsoka in predlaga zavrnitev še za znesek 12.000,00 EUR. Pritožbo vlaga tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Tožnici je bila odobrena brezplačna pravna pomoč za to pravdo, zato je odvetnik upravičen do plačila polovice stroškov, ki bi mu šli po Odvetniški tarifi.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev toženkine pritožbe. Poudarja, da je utrpela obsežno novo škodo, da so se v zadnjem obdobju pojavile in močno stopnjevale tudi druge težave ter da so bile težave po operaciji hujše, kot jih je predvidel izvedenec.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnica je bila huje poškodovana v prometni nezgodi 3. 7. 1987, ki jo je povzročila zavarovanka tožene zavarovalnice. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je s toženko 4. 1. 1988 sklenila izvensodno poravnavo in prejela odškodnino za takrat znano škodo. Upoštevana je bila vsa škoda za sledeče poškodbe: trajna izguba vranice, sindrom po pretresu možganov, brazgotine na levem komolcu in levi nadlahti, okvara ledveno križničnega pleteža, raztrganina levega jajčnika, travmatsko pogojena naglušnost lažje stopnje, zlom križnice in zlom obeh sramnih kosti. Tožnica je nato 29. 7. 1991 vložila tožbo za novo nastalo nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala po sklenitvi poravnave v letu 1988. Na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 85/99 z dne 2. 10. 2001 je tožnica prejela odškodnino za takrat ugotovljeno novo škodo in sicer za poslabšanje sluha ter bolečine v križu kot posledico nestabilnega zloma medenice. V obravnavani zadevi je bila predmet obravnave prav tako nova škoda, ki potrditvah tožnice ni bila zajeta in tudi ne predvidljiva s poravnavo v letu 1988 in sodbo v letu 2001. V pritožbenem postopku ni več sporno, da je tožnici nova škoda nastala v obsegu, kot ga je ugotovil izvedenec medicinske stroke dr. A. A. V izvedenskem mnenju je ugotovil, da so se pri tožnici pojavile nove zdravstvene težave in sicer izrazitejše bolečine v levem kolku in levem kolenu kot posledica nastanka artroze levega kolka in levega kolena ter večje bolečine v ledveni hrbtenici, kar vse je verjetna posledica prometne nezgode iz leta 1987 ter da ni šlo za pričakovano škodo ob sklenitvi poravnave v letu 1988, niti ob izdaji sodbe v letu 2001. Ostale težave in bolečine, ki jih zatrjuje tožnica (glavoboli, bolečine v vratu, ramenih, levem komolcu in trebuhu ter motnje odvajanja blata in urina, spolnih funkcij, sluha), po ugotovitvah izvedenca ne predstavljajo nove škode.

8. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi tožnice očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno je zavrnilo predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca za področje medicine dela. Ta dokaz je pravočasno (286. člen ZPP) v prvi pripravljalni vlogi predlagala toženka (in ne tožnica) v zvezi z ugotavljanjem vzrokov za invalidsko upokojitev tožnice v letu 1998. Glede na kasneje predloženo pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 21/94, v kateri je odločeno o tožničini invalidski upokojitvi in razlogih zanjo, se je izvedba dokaza z izvedencem specialistom medicine dela pokazala kot nepotrebna. Sicer pa se je o tem v celoti in strokovno opredelil tudi v tem postopku postavljeni izvedenec travmatolog. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo tudi zavrnitev dokaznega predloga z vpogledom v zdravstveni karton tožnice pri njenem osebnem zdravniku. Kopije zdravstvenega kartona se že nahajajo v spisu, ne glede na to pa je odločilno, da je zdravstveni karton pregledal izvedenec pred podajo izvedenskega mnenja, kar pomeni, da ugotovitve v njem niso bile prezrte.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati večji obseg nove škode zaradi glavobolov in bolečin v vratu, ramenih, levem komolcu, trebuhu ter motenj odvajanj blata in urina, spolnih funkcij in sluha. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je pri tožnici nova škoda le tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom 3. 7. 1987 in ki ob sklenitvi izvensodne poravnave leta 1988 in izdaji sodbe leta 2001 ni obstajala, niti po normalnem teku stvari ni bila predvidljiva oziroma je predstavljala tako poslabšanje zdravstvenega stanja, do kakršnega ob normalnem teku stvari ne bi smelo priti. Glede na ugovor zastaranja se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z vprašanjem, kdaj je bila nova škoda znana oziroma določljiva (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Na tej podlagi je sodišče ob pomoči izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da so pri tožnici nove zdravstvene težave artroza levega kolčnega in kolenskega sklepa ter večje bolečine v ledveni hrbtenici in da so zgolj te posledica prometne nezgode iz leta 1987, ki niso bile prisotne niti pričakovane ob sklenitvi sodne poravnave in izdaji sodbe v letu 2001. Glede ostalih zdravstvenih težav, ki jih zatrjuje tožnica kot hudo poslabšanje zdravstvenega stanja po letu 2010, pa je sodišče prve stopnje v točkah 26 do 31 obrazložitve natančno pojasnilo, zakaj tožnica glede teh ni dokazala vzročne zveze s posledicami poškodb v letu 1987. Odločitev o tem je oprlo na mnenje izvedenca, ki se je opredelil med ostalim tudi do vpliva kasnejših poškodb tožnice, ki jih je utrpela v prometni nezgodi leta 2012 (ta ni povzročila občutnega poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice v povezavi s poškodbo iz leta 1987) ter v dogodkih leta 2013 (poškodba desnega ramena) in 2016 (udarci v hrbet, glavo in desno stegno), ki prav tako niso povezani s poškodbo leta 1987. Sodišče je sledilo tudi pojasnilu izvedenca, da so bile bolečine pri odvajanju ovrednotene v poškodbi sakralnega pleteža in ne predstavljajo nove škode, prav tako ne poslabšanje sluha, saj je ta okvara najverjetneje posledica staranja in naravnega poteka bolezni, ne pa poškodbe. Izvedenec je končno tudi pojasnil, da tožnici ni nastala nova škoda zaradi poslabšanja pri kognitivnih funkcijah, koncentraciji in glavobolih, vse navedeno pa je bilo po njegovih ugotovitvah že upoštevano v predhodnih izvedeniških mnenjih. Pritožba tožnice neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da naj bi v celoti in nekritično sledilo mnenju izvedenca, zanemarilo pa subjektivno mnenje tožnice, kaj zanjo predstavlja novo škodo. Kot sodišče pravilno pojasnjuje, nima strokovnega znanja medicinske stroke, zato je lahko izvedensko mnenje presojalo zgolj z vidika njegove popolnosti, logičnosti in prepričljivosti. Izvedenec dr. A. A. je po ugotovitvi sodišča izvedensko mnenje podal prepričljivo, poglobljeno, razumljivo in jasno ter je odgovoril na vsa postavljena vprašanja in pripombe pravdnih strank. Zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

10. Tožnica s pritožbo neutemeljeno graja odločitev o višini odškodnine za novo nepremoženjsko škodo, ker meni, da je v vseh postavkah občutno prenizka. OZ določa kriterije za odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v 179. in 182. členu. Sodišče mora pri odločanju o višini odškodnine upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in prisojenih odškodnin zanje, primerljivih z obsegom obravnavane škode).

11. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče tožnici odmerilo 15.000,00 EUR. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve, ki so zajete v 38. do 45. točki obrazložitve, odmerjena odškodnina za to obliko škode ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Upoštevano je tudi dejstvo, da je tožnica tik pred zaključkom zadeve opravila operativni poseg (endoprotezo levega kolka) ter na podlagi zdravniške dokumentacije ustrezno ovrednotilo telesne bolečine in nevšečnosti, povezane s tem posegom in zdravljenjem, vse pa ob upoštevanju mnenja izvedenca o predvidenih bolečinah in nevšečnostih. Da bi bile dejanske nevšečnosti in zapleti pri zdravljenju hujši, kot jih je napovedal izvedenec, pa po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča iz zdravniške dokumentacije ne izhaja.

12. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o prisojeni odškodnini za strah kot prenizki. Pri tem pa prezre, da je odškodnina za to obliko nepremoženjske škode prisojena v znesku 2.000,00 EUR, to je toliko, kot je sama zahtevala.

13. Glede višine prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se pritožujeta obe pravdni stranki, delno pa je utemeljena le toženkina pritožba. Tožnica se pri naštevanju težav pretežno sklicuje na tiste, ki naj bi izvirale iz glavobolov, motenj spomina in koncentracije, motenj pri odvajanju, kar vse ne predstavlja nove škode. Pravilno pa toženka opozarja, da je bila tožnica že pred poslabšanjem zdravstvenega stanja, ki se je pričelo po njenih trditvah kazati po letu 2010 in je posledica v tej pravdni zadevi ugotovljenih novih zdravstvenih težav, omejeno sposobna za opravljanje svojih splošnih življenjskih aktivnosti zaradi posledic obravnavane prometne nesreče. Za te omejitve je že prejela odškodnino po sodni poravnavi in sodbi. Premalo je upoštevano tudi dejstvo, da se bodo po mnenju izvedenca po operaciji in rehabilitaciji težave bistveno zmanjšale, pri čemer se pričakuje, da se bo tožnica vrnila v stanje pred sedanjim, kot je bilo v večjem delu opredeljeno v predhodni pravdi zaradi nove škode. To pomeni, da je prisojena odškodnina previsoka, zato jo je potrebno po oceni pritožbenega sodišča znižati za 5.000,00 EUR (na 15.000,00 EUR), da bo ustrezala pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz prej citiranih zakonskih določb OZ.

14. Pritožba tožnice pa je utemeljena v delu, v katerem se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo, ki se nanaša na povrnitev stroškov prevoza do zdravstvenih institucij. Tožnica zahteva iz tega naslova 370,00 EUR (za prevoženih 1.000 km po 0,37 EUR) ter se sklicuje na obsežno zdravstveno dokumentacijo, iz katere izhaja, da so prevozni stroški tožnici zagotovo nastali tudi zaradi zdravljenja težav, ki so povezane z v tem postopku ugotovljeno novo škodo. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so tožnici nastali stroški za prevoze z osebnim vozilom (za gorivo, obrabo vozila, cestnino in drugo). Četudi višine teh stroškov ni natančno specificirala, je ta po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezna ob uporabi prostega preudarka in ob upoštevanju v sodni praksi dopuščene višine kilometrine (0,37 EUR/km).

15. Neutemeljena pa je pritožba tožnice glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ostalo zahtevano premoženjsko škodo. Tožnica je zahtevala odškodnino za tujo pomoč in nego za tri leta pred vložitvijo tožbe ter od vložitve dalje v obliki mesečne rente. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi ugovora zastaranja zahtevek zavrnilo zaradi poteka triletnega subjektivnega zastaralnega roka (352. člen OZ). Po trditvah tožnice vse od leta 2010 trpi zaradi novih zdravstvenih težav, ki so posledica prometne nezgode iz leta 1987 in od takrat potrebuje pomoč svojcev za posamezna opravila. Navedeno je potrdil tudi izvedenec. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, gre za sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo. Pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode je pogoj za uveljavljanje naslednjih škod, saj pretrga zastaranje. Zato je tožba, vložena 27. 3. 2017, ob ugotovitvi sodišča, da je bila bodoča premoženjska škoda tožnice predvidljiva in pričakovana že pred letom 2014, vložena po poteku zastaralnega roka. Tudi rentni zahtevek za plačilo razlike v izgubi dohodka zaradi invalidske upokojitve je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj je na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča z dne 19. 3. 1998 ugotovilo, da se je tožnica invalidsko upokojila zaradi bolezni in ne zaradi posledic poškodb v prometni nezgodi v letu 1987. Tudi po mnenju izvedenca je invalidnost opredeljena kot posledica bolezni tožnice, in sicer psihičnih težav, pri čemer se je na podlagi dostopne zdravniške dokumentacije o tem opredelil tudi glede nekoliko nejasne razmejitve psihičnih težav in povezave le-teh s prometno nezgodo. Na pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v zvezi s tem izvesti dokaz z izvedencem medicine dela in vpogledati v zdravstveni karton tožnice, pa je pritožbeno sodišče že zgoraj odgovorilo.

16. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in odločitev o višini prisojene odškodnine spremenilo tako, da se prisojena odškodnina zniža za 4.630,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Obe pravdni stranki izpodbijata pravilnost odločitve o stroških postopka. Tožnica meni, da bi moralo sodišče njen uspeh v postopku ovrednotiti višje, ob upoštevanju, da je v celoti uspela po temelju in delno po višini. Odločitev o tem je pravilna in zakonita, temelji na delnem uspehu v pravdi, kar je skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Okoliščine primera so merilo, ki določa način vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi. Vrednotenje uspeha ločeno po „temelju“ in „višini“ v odškodninskih pravdah ni pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa. V določenih primerih je takšna metoda razumna, a obravnavani primer ni tak. Zaradi ugotavljanja obstoja in obsega nove škode je sodišče izvedlo v bistvenem iste dokaze, kot za ugotavljanje višine odškodnine. Tudi sicer je bila tožnici v tej pravdi odobrena brezplačna pravna pomoč, tako v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi in drugi stopnji, kot tudi v obliki oprostitve plačila stroškov za izvedenca medicinske stroke. Okoliščine konkretne zadeve torej ne narekujejo drugačnega načina ugotavljanja uspeha, kot ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče. Zato se pritožba tožnice zoper odločitev o stroških postopka zavrne. Pač pa toženka pravilno opozarja na uporabo določbe petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu, po kateri je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Po podatkih spisa je bila tožnici odobrena pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji z odločbo Bpp 919/2016 z dne 18. 1. 2017. Ker pravdni stranki nista izpodbijali v prvostopenjski sodbi opravljene odmere pravdnih stroškov, je pritožbeno sodišče to upoštevalo in tožnici odmerilo polovico priznanega zneska za odvetniško zastopanje, kar je 6.381,00 EUR, v celoti pa priznalo materialne stroške, kilometrino in parkirnino, kar znese skupaj 6.556,11 EUR, z DDV pa 7.998,45 EUR. Glede na uspeh tožnice v pravdi (21 %) mora zanjo toženka plačati oziroma povrniti v korist proračuna Republike Slovenije 1.679,70 EUR (določba tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči). Stroški tožene stranke so odmerjeni v znesku 1.236,50 EUR, glede na njen uspeh v pravdi (79 %), pa ji je tožnica dolžna povrniti 976,80 EUR. Pritožbeno sodišče je zato odločitev o stroških postopka spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

18. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Pritožbeni uspeh tožnice je minimalen, zato sama krije svoje stroške pritožbe, saj je tudi odgovor na pritožbo glede na vsebino nepotreben strošek postopka. Toženka je delno uspela s pritožbo (42 %), zato ji mora tožnica povrniti 192,78 EUR stroškov za sodno takso za pritožbo.