Jedro

Sklep o zavarovanju, s katerim je predlogu za zavarovanje ugodeno, lahko dolžnik izpodbija samo z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških. Glede na to, da je dolžnik izpodbijal tudi sklep o zavarovanju, ne more vložiti pritožbe glede stroškov zavarovanja, niti podrejeno.

Čeprav se dolžnik zavezuje plačati, ko bo tudi sam prejel plačilo, ob neizpodbijanih zaključkih sodišča prve stopnje ne more omajati objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Upnik glede na obrazloženost (tudi v spis predloženega obračuna) ni imel nobenega razloga, da bi račun izvršitelja zavrnil, dolžnik pa je imel možnost, da račun pregleda in tudi substancirano ugovarja posameznim postavkam.

Izrek

I. Pritožba dolžnika zoper 8. točko sklepa sodišča prve stopnje z dne 16.10.2012 se zavrže. II. Pritožba dolžnika zoper 3. in 4. točko izreka sklepa z dne 19.11.2012 se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

III. Pritožba upnika zoper 1. in 2. točko izreka sklepa z dne 19.11.2012 se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi, upnik pa sam nosi svoje stroške v zvezi s to pritožbo.

IV. Pritožba dolžnika zoper 3. točko sklepa z dne 17.1.2013 se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

V. Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 18.2.2013 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sklep z dne 16.10.2012

1. Sodišče prve stopnje je v korist upnika izdalo ta sklep o zavarovanju s predhodno odredbo za zavarovanje upnikove denarne terjatve v znesku 52.777,14 EUR z zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 21.930,33 EUR od 20.4.2012 do plačila, od zneska 6.527,98 EUR od 29.2.2012 do plačila, od zneska 15.319,83 EUR od 11.3.2012 do plačila in od zneska 8.999,00 EUR od 19.3.2012 do plačila ter izvršilnih stroškov v znesku 86,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 31.5.2012 do plačila (prvi odstavek izreka). Odredilo je prepoved bankam N. d.d., S. d.d. in B. d.d., da ne smejo dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo (1. točka izreka), odredilo je predznambo zastavne pravice na solastniškem deležu dolžnika do 653/10000 na nepremičnini ID znak 000 (2. točka izreka), odredilo še rubež denarne terjatve do dolžnikovega dolžnika O., vendar največ do višine zavarovane terjatve, ki obstaja na podlagi dolžnikove terjatve iz naslova pogodbe (izdani računi) ter dolžnikovemu dolžniku prepovedalo poravnati navedeno terjatev dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu, dolžniku pa je prepovedalo navedeno terjatev izterjati ali kako drugače z njo razpolagati (3. točka izreka), nadalje rubež denarne terjatve do dolžnikovega dolžnika S. d.d., vendar največ do višine zavarovane terjatve, ki obstaja na podlagi dolžnikove terjatve iz naslova pogodbe (izdani računi) ter dolžnikovemu dolžniku prepovedalo poravnati navedeno terjatev dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu, dolžniku pa je prepovedalo navedeno terjatev izterjati ali kako drugače z njo razpolagati (4. točka izreka), odredilo je tudi rubež premičnin in vpis rubeža v register iz 3. odstavka 81. člena ZIZ, če se ta vodi (5. točka izreka), za izvršitelja je določilo M. (6. točka izreka). Nadalje je odločilo, da ta predhodna odredba velja še osem dni po nastopu pogojev za izvršbo (7. točka izreka), dolžniku pa je naložilo povrnitev upnikovih stroškov v višini 304,96 EUR z zamudnimi obrestmi (8. točka izreka).

2. Zoper ta sklep je dolžnik vložil ugovor in pritožbo, v tej vlogi pa je na koncu navedel, da pritožbo vlaga zoper sklep o stroških, če sodišče ne bi ugodilo ugovoru. Pritožbenih stroškov ni priglasil. 3. Upnik na to pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni dovoljena.

5. V skladu z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) se določbe tega zakona o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v delu zakona, ki ureja zavarovanje, drugače določeno. Ob smiselni uporabi 1. odstavka 53. člena ZIZ tako velja, da lahko sklep o zavarovanju, s katerim je predlogu za zavarovanje ugodeno, dolžnik izpodbija samo z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških. Glede na to, da je dolžnik izpodbijal tudi sklep o zavarovanju, ne more vložiti pritožbe glede stroškov zavarovanja, niti podrejeno. Ker taka pritožba ni dovoljena (4. odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pri čemer se določbe ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 15. člena ZIZ), jo je višje sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

Sklep z dne 19.11.2012

6. S tem sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru dolžnika zoper sklep z dne 16.10.2012. Ugovoru je delno ugodilo za že plačanih 24.858,46 EUR (1. točka izreka), sklep z dne 16.10.2012 je delno razveljavilo, in sicer glede terjatve v višini 24.858,46 EUR, in predlog za izdajo predhodne odredbe v tem delu zavrnilo (2. točka izreka), v preostalem delu pa je ugovor zavrnilo (3. točka izreka). Dolžniku je tudi naložilo upniku povrniti stroške v višini 151,76 EUR z zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

7. Zoper ta sklep sta se pravočasno pritožili obe stranki.

8. Dolžnik je vložil ugovor po izteku roka, ki naj ga sodišče, če bo ugovor zavrnilo, upošteva kot pritožbo zoper sklep z dne 19.11.2012. Tudi ta pritožba je bila predložena višjemu sodišču v obravnavanje. Dolžnik v pritožbi ni navedel, zoper kateri del sklepa se pritožuje, zato je višje sodišče izpodbijani sklep preizkusilo le v delu, v katerem dolžnik z ugovorom ni uspel (1. odstavek 350 člena ZPP), torej le glede 3. in 4. točke izreka tega sklepa. Pritožbenih stroškov ni priglasil. 9. Upnik pa se je pritožil zoper 1. in 2. točko izreka tega sklepa, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP) in predlagal, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tudi v tem delu zavrne ugovor, podrejeno pa naj sklep v tem delu razveljavi. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

10. Upnik je na dolžnikovo vlogo odgovoril in zahteval povrnitev stroškov te vloge. O stroških te vloge kot ugovora na ugovor je sodišče prve stopnje že odločilo v sklepu z dne 17.1.2013. 11. Pritožbi nista utemeljeni.

O dolžnikovi pritožbi

12. Dolžnik je v tej vlogi vložil tako ugovor po poteku roka (tega je sodišče prve stopnje zavrglo s sklepom z dne 17.1.2013, to vlogo pa je obravnavalo tudi kot predlog za ustavitev postopka zavarovanja, ki jo je z istim sklepom zavrnilo) kot tudi pritožbo za primer, da sodišče prve stopnje ugovoru ne bi ugodilo. V pretežni meri je tako sodišče prve stopnje o tej vlogi že odločilo in odgovorilo na navedbe, pri čemer je tudi pravilno upoštevalo dolžnikove navedbe kot predlog za ustavitev postopka zavarovanja.

13. Navedb o zavarovanju terjatve s strani C. višje sodišče ne sme upoštevati. Res je v zvezi z njimi dolžnik navedel, da je šele sedaj pridobil pogodbo o odkupu terjatev, iz katere izhaja to zavarovanje. Vendar pa z navedbo, da je dolžnik šele sedaj pridobil pogodbo o odkupu terjatev, dolžnik še ni izkazal, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel podati že v ugovoru, kot bi to moral v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP. Česa takega („brez svoje krivde“) niti ne trdi, zato gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče ni upoštevalo. Kljub temu pa višje sodišče dolžniku še pojasnjuje, da tudi s temi navedbami ne bi uspel izpodbiti sklepa z dne 19.11.2012, in to iz razlogov, kot jih je pojasnilo že sodišče prve stopnje v sklepu z dne 17.1.2013. 14. Kot pritožbene navedbe v zvezi z izpodbijanim sklepom pa je tako višje sodišče upoštevalo le navedbe: da ne obstaja nevarnost, da bo upniku uveljavitev terjatve onemogočena, saj bo prejel plačilo terjatve, ko bo dolžnik prejel plačilo iz posla od svojega dolžnika, in da vsako poslovno razmerje prinaša določen poslovni riziko, ki se mu ne da v celoti izogniti, saj ni popolnega zavarovanja.

15. Glede na to, da terjatev (vsaj ne v celoti, kot to že v ugovoru priznava tudi dolžnik) že približno eno leto ni plačana, je izjava, da bo upnik poplačan, ko ga bo poplačal investitor, slabo zagotovilo za uveljavitev terjatve. O navedbah glede ekonomskega stanja dolžnika, iz katerih izhaja objektivna nevarnost, da bo upniku uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, se je sodišče prve stopnje izjasnilo v sklepu o ugovoru, ki se navezuje tudi na sklep o zavarovanju, teh ugotovitev pa dolžnik s pritožbo sploh ne izpodbija. Za to je sicer lahko razlog tudi kopičenje pravnih sredstev v eni vlogi in skupna obrazložitev za vsa pravna sredstva, kar pa na odločitev višjega sodišča ne more vplivati. Ob neprerekanih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje je mogoče zaključiti le, da z zagotavljanjem, da bo upnik poplačan, ko bo s strani investitorja poplačan dolžnik, teh zaključkov sodišča prve stopnje pač ni mogoče omajati. To je sicer lepo in prav, da se dolžnik zavezuje plačati, ko bo tudi sam prejel plačilo, vendar pa ob neizpodbijanih zaključkih sodišča prve stopnje ne more omajati objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena v smislu 1. odstavka 257. člena ZIZ. Prav tako je tudi res, da v vsakem poslu obstoji riziko, da upnik ne bo poplačan in da res ni popolnega zavarovanja, vendar pa ima upnik v skladu z ZIZ pravico ta riziko zmanjšati z ukrepi zavarovanja, tudi z zavarovanjem s predhodno odredbo, kar je storil v tem postopku. S tem je vsaj zmanjšal nevarnost, da sploh ne bo poplačan, zato tudi s temi navedbami (da ni popolnega zavarovanja in o poslovnih rizikih) dolžnik objektivne nevarnosti ne more izpodbijati.

16. Dolžnikova pritožba zoper ta sklep glede izrecno uveljavljenih kršitev ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350 člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

O upnikovi pritožbi

17. Res je upnik v odgovoru na ugovor jasno navedel, da dolžnik terjatev očitno priznava. Vendar ta njegova izjava še ne pomeni, da je temu tudi res tako. Dolžnik je v ugovoru navedel, da ne zanika, da je upnikova terjatev v pretežnem delu utemeljena, vendar je delno že poravnana, in sicer je dolžnik 20.4.2012 poravnal znesek 3.500,00 EUR, 4.7.2012 znesek 1.500,00 EUR, s pogodbo o odkupu terjatev pa je poravnal še 21.356,96 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da upnik teh ugovornih navedb ni prerekal. V skladu s 57. in 58. členom ZIZ mora upnik na ugovor odgovoriti, sicer se dolžnikove navedbe štejejo za resnične. Pri tem mora v skladu s 3. odstavkom 58. člena ZIZ navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Na ugovor glede višine terjatve, ki jo je potrebno zavarovati, upnik ni opredeljeno odgovoril in ni navedel niti tega, da dejstva o delni poravnavi dolga niso resnična. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je te ugovorne navedbe upoštevalo, ne da bi v zvezi z njimi izvajalo dokazni postopek. Glede pritožbenih navedb, da bi sodišče prve stopnje smelo tako ravnati šele, če bi izvedlo dokaze, tudi z zaslišanjem strank, pa višje sodišče odgovarja, da sodišče izvaja dokaze le, če je to potrebno zaradi tega, ker katera od strank določenim navedbam nasprotuje. Upnik pa tem navedbam sploh ni nasprotoval, zato jih je bilo treba upoštevati kor resnične, in to brez izvajanja dokazov, torej tudi brez vpogleda v listine, kaj šele z zaslišanjem strank. To nenazadnje izhaja tudi iz 2. odstavka 214. člena ZPP. Sodišče prve stopnje s temi zaključki tudi ni prejudiciralo končne odločitve. Kakšne navedbe so (ali pa morda še bodo) pravočasno podane v gospodarskem sporu, ki teče zaradi ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v tej zadevi ni pomembno. Gre za poseben postopek, v katerem je dolžnik trdil, da je terjatev delno že poravnal, navedel je, v kateri višini jo je poravnal, upnik pa teh trditev ni izpodbijal, zaradi česar jih je sodišče prve stopnje v tem postopku moralo upoštevati. V gospodarskem sporu pa bo v zvezi s takimi trditvami, če so ali pa bodo postavljene, in jih bo upnik kot tožeča stranka v gospodarskem sporu pravočasno in substancirano prerekal, sodišče prve stopnje nato izvajalo dokaze in o zahtevku odločilo glede na uspeh dokazovanja (8. člen ZPP). Pri tem ne bodo pomembne odločitve v zvezi s postopkom zavarovanja, v katerem zadostuje že izkaz verjetnosti, medtem ko je za izdajo sodbe potrebno prepričanje sodišča. 18. Glede upnikove navedbe, da ni jasno, od kod sodišču prve stopnje znesek 24.858,46 EUR, višje sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru ni trdil, da je poravnal le ta znesek, temveč ta znesek predstavlja le vsoto zneska 3.500,00 EUR, za katerega trdi, da ga je poravnal 20.4.2012, in zneska 21.356,96 EUR, za katerega trdi, da ga je poplačal z odstopom terjatve. Trditve dolžnika o poplačilu so še višje, saj trdi tudi, da je poravnal še znesek 1.500,00 EUR dne 4.7.2012, ki pa ga sodišče prve stopnje v poplačanem znesku očitno niti ni upoštevalo. Pri tem je treba še pojasniti, da višje sodišče, čeprav je opazilo, da sodišče prve stopnje zneska 1.500,00 EUR ni upoštevalo, tega ni smelo upoštevalo v okviru dolžnikove pritožbe, saj tu ne gre za kršitev, na katero bi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazilo po uradni dolžnosti, temveč to stori le na izrecno pritožbo, ki pa je glede tega ni bilo. Izpodbijani sklep se torej v tem delu da preizkusiti, zato ni podana uveljavljena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP.

19. Upnikova pritožba torej ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Zato je upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. in 2. točko izreka tega sklepa.

20. Ker upnik s pritožbo ni uspel, bo moral na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sam nositi stroške v zvezi s to pritožbo. Pri tem višje sodišče še pripominja, da mu je sodišče prve stopnje stroške odgovora na ugovor, ki je bil hkrati tudi odgovor na pritožbo, že priznalo v sklepu z dne 17.1.2013, zato ni podlage, da bi mu jih priznalo še enkrat in o njih še enkrat odločalo.

Sklep z dne 17.1.2013

21. S tem sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor z dne 16.10.2012 zavrže (1. točka izreka), da se predlog dolžnika za ustavitev postopka zavarovanja zavrne (2. točka izreka), dolžniku pa je naložilo tudi plačilo upnikovih stroškov v višini 553,92 EUR z zamudnimi obrestmi.

22. Zoper 3. točko tega sklepa se je pravočasno pritožil dolžnik in navedel, da bi sodišče prve stopnje lahko ugovor zavrglo tudi brez izjave upnika, zato odgovor na ugovor ni bil potreben.

23. Pritožba ni utemeljena.

24. Sodišče prve stopnje je ugovor po izteku roka vročilo upniku in ga pozvalo na odgovor, opozorilo pa ga je tudi, da bo v nasprotnem primeru ugovorne navedbe štelo za resnične (57. in 58. člen ZIZ). Pri tem je ta predlog (pravilno) upoštevalo tudi kot predlog za ustavitev postopka zavarovanja in tudi o tem se je imel upnik pravico (in tudi dolžnost) izjaviti. Ti stroški so bili zato potrebni v smislu 155. člena ZPP, zato jih je sodišče prve stopnje upravičeno priznalo.

25. Pritožba zoper ta sklep o stroških je zato neutemeljena, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 3. točko sklepa sodišča prve stopnje z dne 17.1.2013 (2. točka 365. člena ZPP).

Sklep z dne 18.2.2013

26. S tem sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo v plačilo upnikove stroške v višini 717,11 EUR. Gre za stroške izvršitelja M..

27. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil dolžnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP) in predlagal, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

28. Dolžnik nima prav, ko trdi, da izvršiteljev račun ni specificiran. Izvršitelj je namreč v spis v skladu s 1. odstavkom 38.c člena ZIZ predložil specificiran račun (l. št. 70 spisa), v katerem je za vsako postavko točno navedeno, kakšen je strošek posameznih opravljenih dejanj; navedel je tudi ustrezne tarifne številke posameznih dejanj po Pravilniku o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Uradni list RS št. 18/2003). Tako je imel dolžnik vso možnost, da se seznani s posameznimi postavkami računa. Pritožba pa je zgolj pavšalna, saj ne navaja, katera postavka v računu izvršitelja naj bi bila napačna in zakaj. Dolžnik je namreč v pritožbi navedel le to, da bi moral upnik, ker račun ni specificiran, tega zavrniti in zahtevati odločitev sodišča o višini stroškov. Ta navedba torej ni utemeljena, obračun je specificiran. Čeprav torej upnik skupaj s predlogom za priznanje stroškov ni predložil tega obračuna, pa višje sodišče ocenjuje, da to glede na zgoraj navedeno določilo 1. odstavka 38.c člena ZIZ niti ni potrebno, saj je ta obračun že tako ali tako v spisu in imajo stranke tako možnost vpogleda v obračun, ki je del sodnega spisa in s tem tudi na razpolago strankam; dolžnik pa ob tem, da ga zastopa pravni strokovnjak, ve tudi za to zakonsko določilo in lahko obračun pregleda. Upnik tako glede na obrazloženost (tudi v spis predloženega obračuna) tudi ni imel nobenega razloga, da bi račun izvršitelja zavrnil, dolžnik pa je imel možnost, da račun pregleda in tudi substancirano ugovarja posameznim postavkam, pa tega ni storil, temveč je vložil zgolj pavšalno pritožbo. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, zato pritožba ni utemeljena. Višje sodišče jo je ob tem, ko je ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).