Jedro

Izvršljivost kazni (v primeru denarne kazni) nastopi takrat, ko poteče rok za prostovoljno plačilo denarne kazni, kot je bil določen s (pravnomočno) sodbo. Nasprotno pa je kazen (v primeru denarne kazni) mogoče šteti za izvršeno šele tedaj, ko je ta plačana (smiselno enako npr. velja tudi v primeru zaporne kazni - ta se šteje za izvršeno šele tedaj, ko je bila kazen prestana, ne pa, kot zmotno meni tožnik, s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila obsojencu ta izrečena).

Izrek

I.Tožba se v delu, ki se nanaša na izbris sodb Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 19589/2013 ter VII Kp 14800/2015, zavrže.

II.V preostalem se tožba zavrne.

III.Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo vlogo za izbris obsodbe (1. točka izreka) ter ugotovila, da posebni stroški v zvezi s postopkom niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka dne 4. 7. 2022 prejela tožnikovo vlogo, s katero je ta prosil za izbris obsodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu, I K 20853/15 z dne 12. 1. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. VII Kp 20853/15 z dne 9. 6. 2016 (pravn. 12. 7. 2016). Toženka se sklicuje na 82. člen Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 - UPB, 6/16 - popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21 in 186/21; v nadaljevanju KZ-1) in ugotavlja, da je bila tožniku z navedeno sodbo izrečena denarna kazen v višini 2.000,00 EUR, zakonski rok, potreben za izbris denarne kazni, pa je tako tri leta od datuma izvršitve kazni. V obravnavanem primeru denarna kazen še ni bila plačana, tako da še niso izpolnjeni zakonski pogoji za izbris. Ob je toženka dodatno pojasnila, da se kot datum izvršitve kazni šteje datum, ko je kazen v celoti plačana, in ne datum izreka sodbe.

3.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da se morajo v skladu z 82. členom KZ-1 sodbe, kot je konkretna (ki se nanaša na verbalni delikt in minorno kaznivo dejanje) izbrisati po preteku treh let od dneva, od katerega se lahko začne postopek izterjave, ne glede na to, ali je bila denarna kazen na datum izvršljivosti sodbe dejansko plačana ali ne. Če kazen ni plačana, mora država začeti postopek prisilne izvršbe, če ta ni uspešna, pa se lahko za neplačnika odredi zaporno prestajanje kazni. Izpostavlja, da toženka ne loči pojmov izvršljivost, izvršba ali izterjava ter izvršljivost zamenjuje s plačilom kazni. Izvršljivost nastopi, ko obsojenec prejme sodbo višjega sodišča oziroma mu je ta vročena ali poslana v vročitev. Tožnik citira določbe 81., 82. in 83. člena KZ-1 ter meni, da je pojem "izvršena kazen" identičen z datumom izvršljivosti. Nezakonito, protiustavno in evropsko necivilizacijsko bi bilo, če bi se nekomu, ki je bil obsojen na zaporno kazen 5 let zapora, ta sankcija izbrisala šele osem let po tem, ko bi prestal kazen, to je po 13 letih. Enako velja za tožnika, pri katerem bi izbris sodbe po napačni razlagi toženke nastopil šele 11 oziroma 19 let po pravnomočnosti sodbe. Obsodba bi v konkretnem primeru morala biti izbrisana 13. 7. 2019, ne glede na to, ali je bila v vmesnem času (med 12. 7. 2016 in 13. 7. 2019) denarna kazen plačana ali ne. Plačljivost ali neplačljivost denarne kazni ni pogoj za obvezen izbris sodbe, saj se sicer krši ustavno načelo nedolžnosti ter sorazmernosti kaznovanja in njenih posledic oziroma načelo enakosti pred zakonom. Zoper tožnika je bil sprožen izvršilni postopek zaradi neplačila denarne kazni, tožnik je predlagal, da se neplačilo spremeni v družbenkoristno delo, kar pa je bilo zavrnjeno (o eni zadevi pa še ni bilo odločeno). Tožnik ne sme plačati nobene kazni, saj je bil zoper njega uveden stečajni postopek (pod St ...). Tudi sodišča so prijavila svoje terjatve, postopek pa lahko traja 10 let, kar pomeni, da se bo predmetna sodba izvršila šele 2032, šele tri leta po tem pa bi po razumevanju toženke lahko prišlo do izbrisa obsodbe (iz leta 2016). Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 43361/2016 z dne 15. 10. 2020 (točke 45 do 47), in naslovnemu sodišču predlaga, da upošteva stališča iz omenjene sodbe ter ugotovi, da so pogoji za izbris obsodbe izpolnjeni. Uradna oseba toženke ima očitno neke osebne zamere do tožnika, saj slednji misli, da se celo bežno poznata iz nekega hokejskega dogodka iz bližine Italijanskega Bolzana v letu 2017 ali 2018. Nerelevantno je toženkino sklicevanje (v izpodbijani odločbi) na 83. člen KZ-1, saj ta določba velja le za pogojne obsodbe na kazen zapora. Toženka v različnih odločbah različno tolmači iste situacije v enakih primerih, saj je v odločbi v drugi zadevi obrazložila, da bodo sodbe izbrisane v šestih letih po pravnomočnosti (po izreku). Tožnik opozarja še na pravilno razlago določbe 82. člena KZ-1, v delu, ki se nanaša na odpust kazni. Sodišču predlaga, naj sprejme sodbo, s katero toženki naloži, naj iz kazenske evidence za tožnika takoj izbriše pravnomočno sodbo VII Kp 20853/2015 z datumom izbrisa 13. 7. 2019, pravnomočno sodbo VII Kp 19589/2013 z datumom izbrisa 13. 10. 2019 ter pravnomočno sodbo VII Kp 14800/2015 z datumom izbrisa 23. 2. 2020. Podredno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

4.Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na 82. člen KZ-1 ter kot zmotno zavrača stališče tožnika, da bi morala biti sodba izbrisana iz kazenske evidence tri leta po dnevu njene izvršljivosti. Zakonski rok, potreben za izbris denarne kazni, je tri leta od takrat, ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena. Kazen ni bila plačana (izvršena) ali odpuščena, ravno tako pa ni bila zastarana. Zastaranje bi ob rednem teku šestletnega zastaranja izvršitve denarne kazni nastopilo 12. 7. 2022, a zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Glede izvršitve denarne kazni v ta čas spada tudi obdobje osebnega stečaja nad tožnikom, nad katerim je bil dne 28. 2. 2017 začet postopek osebnega stečaja, ki še traja (toženka se s tem v zvezi sklicuje na sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 46699/2016, ter Višjega sodišča v Mariboru, II Kp 26460/2014). Sodba z izrečeno kaznijo je izvršljiva, ko so izpolnjeni pogoji za začetek postopka prisilne izterjave izrečene denarne kazni, če ta v določenem času ni bila plačana. Za datum izvršitve kazni se šteje datum, ko je izrečena kazen v celoti plačana. Sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu, I K 20853/15 z dne 12. 1. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 20853/15 z dne 9. 6. 2016 (pravnomočna 12. 7. 2016), je postala izvršljiva 7. 11. 2016, izvršena pa do dne 11. 7. 2022 ni bila. Toženka izpostavlja še, da je z izpodbijano odločbo odločala zgolj o izbrisu omenjene obsodbe, ne pa tudi drugih dveh obsodb, ki ju tožnik ravno tako navaja v svoji tožbi. Toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

5.Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke. Vztraja, da toženka podaja različna tolmačenja istega vprašanja. Postopek osebnega stečaja ne vpliva na absolutno zastaranje pri izbrisu sodbe iz kazenske evidence. Stečaj je bil sicer predlagan novembra 2016, uveden pa 28. 2. 2017. Sodna praksa, na katero se sklicuje toženka, je nerelevantna, saj je šlo v omenjenih zadevah za popolnoma drugačno pravno situacijo, ki ni primerljiva s predmetno zadevo. Tožnik nasprotuje stroškovnemu zahtevku tožeče stranke, saj za priglasitev stroškov po Odvetniški tarifi toženka nima podlage. Tožnik priglaša dodatne (odvetniške) stroške.

6.Sodišče je v zadevi dne 26. 9. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki se jo je udeležila toženka (po pooblaščencih). Tožnik se glavne obravnave ni udeležil, vabilo je izkazano, svojega izostanka ni opravičil.

7.Toženka je na glavni obravnavi vztrajala pri dosedanjih navedbah.

8.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1 - A15, ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

9.Dokazni predlog tožnika po vpogledu v listino na list. št. A16 (odločba toženke z dne 24. 10. 2022) ter dokazni predlog toženke po vpogledu v odgovor Okrajnega sodišča v Novem mestu, I K 20853/2015 z dne 2. 12. 2022, je sodišče zavrnilo, saj gre za listini, ki v času izdaje izpodbijane odločbe nista obstajali, dokazna predloga po vpogledu v ti listini pa sta v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nedopustna.

10.Dokazni predlog tožnika po zaslišanju priče A. A. (stečajnega upravitelja v postopku tožnikovega osebnega stečaja) je sodišče zavrnilo kot nerelevanten, saj dejstva, ki jih tožnik želi dokazovati z navedenim dokaznim predlogom (uvedba in potek postopka osebnega stečaja tožnika ter tožnikove obveznosti in njegova nezmožnost poplačila denarne kazni) za odločitev v zadevi niso relevantna. Iz enakega razloga je sodišče kot nerelevanten zavrnilo tudi tožnikov dokazni predlog po pribavi in vpogledu v spis tožnikovega osebnega stečaja, ST ..., pri Okrožnem sodišču v Kranju. Prav tako je sodišče kot nerelevanten zavrnilo dokazni predlog tožnika po zaslišanju toženke (uradne osebe B. B.), saj je toženka svoja stališča v zadevi (glede pravnomočnosti, izvršljivosti in izvršitve sodbe, katere izbris zahteva tožnik) že predstavila v izpodbijani odločbi, tožnik pa ni navedel, v dokazovanje katerih drugih dejstev naj bi bilo njeno zaslišanje še relevantno. Kot slednje je sodišče kot nerelevanten zavrnilo tudi dokazni predlog tožnika po njegovem zaslišanju. Relevantno dejansko stanje v zadevi (dejstvo, da je toženka z izpodbijano odločbo odločala zgolj o izbrisu sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu, I K 20853/15 z dne 12. 1. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 20853/15 z dne 9. 6. 2016, pravnomočnost in izvršljivosti te sodbe ter dejstvo, da tožnik denarne kazni po tej sodbi še ni plačal) je nesporno, presoja zakonitosti izpodbijane odločbe (in v tem okviru steka pogojev za izbris navedene obsodbe) ter odločanje o tožnikovem zahtevku za izbris drugih obsodb pa predstavlja izključno odločanje o pravnih vprašanjih. Ostala dejstva, ki jih želi tožnik dokazovati s predlaganimi zaslišanji (svojim ter zaslišanjem prič) ter predlagano pribavo in vpogledom v stečajni spis, za odločitev v zadevi niso relevantna, tako pa niso relevantni niti dokazni predlogi, predlagani v njihovo dokazovanje.

K I. točki izreka:

11.Tožba v delu, ki se naša na tožnikovo zahtevo po izbrisu sodb Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 19589/2013 ter VII Kp 14800/2015, ni dovoljena.

12.Tožnik v tožbi sodišču primarno predlaga izbris sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu, I K 20853/15 z dne 12. 1. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 20853/15 z dne 9. 6. 2016, obenem pa tudi sodb Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 19589/2013 ter VII Kp 14800/2015.

13.Skladno z 2. členom ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Skladno s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

14.Sodišče ugotavlja, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno izključno o tožnikovi zahtevi za izbris sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu, I K 20853/15 z dne 12. 1. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 20853/15 z dne 9. 6. 2016. Predmet tega upravnega spora je tako lahko zgolj odločanje o pravilnosti in zakonitosti odločitve toženke o tem, da se omenjena obsodba ne izbriše, ne pa tudi odločanje o izbrisu ostalih obsodb tožnika (sodb Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 19589/2013 ter VII Kp 14800/2015). V zvezi s temi lahko tožnik (kolikor meni, da bi tudi te morale biti izbrisane) na toženko naslovi ustrezno zahtevo za izbris obsodb (če tega še ni storil), v kolikor se z odločitvami toženke o njegovi zahtevi ne bo strinjal, pa bo imel (tudi) zoper te odločitve (odločbe) možnost sprožiti upravni spor. Tožnikova tožba je, kolikor se nanaša na izbris sodb Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 19589/2013 ter VII Kp 14800/2015, torej vložena prezgodaj. Ker je sodno varstvo v tovrstnih primerih zagotovljeno v obliki tožbe zoper dokončni upravni akt (s katerim toženka odloči o izbrisu obsodbe), niso izpolnjeni pogoji niti za t. im. subsidiarni upravni spor po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

15.Tožnik je k tožbi sicer priložil tudi toženkini odločbi, ki se nanašata na izbris obsodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, II K 19589/13 z dne 17. 9. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 19589/13 z dne 25. 8. 2016 (list. št. A15 ter A16), vendar pa iz tožbe izhaja, da ta ni vložena zoper navedeni odločbi (tožnik ne zahteva odprave teh odločb), pač pa sta ti priloženi zgolj v dokaz zatrjevane neenotne prakse toženke pri odločanju o izbrisu obsodb. Poleg tega je bila toženkina odločba na list. št. A15 izdana dne 4. 10. 2019 in tožniku (sledeč tožnikovi zabeležki datuma na tej odločbi) vročena dne 10. 10. 2019, odločba na list. št. A16 pa je bila izdana dne 24. 10. 2022 in tožniku (sledeč tožnikovi zabeležki datuma na tej odločbi in njegovim navedbam v pripravljalni vlogi) vročena 11. 11. 2022. Tudi kolikor bi bilo treba šteti, da je tožnik tožbo vložil tudi zoper odločbo z dne 4. 10. 2019, je bila ta nedvomno vložena po 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 in je tako prepozna. Odločba z dne 24. 10. 2022 v času vložitve tožbe še ni obstajala, tožnik pa tekom upravnega spora (v okviru naknadno vložene pripravljalne vloge) tožbe tudi ni razširil še na to odločbo.

16.Sodišče pojasnjuje še, da je za odločitev v zadevi nerelevantno tožnikovo sklicevanje, da je obsojenec rehabilitiran v trenutku, ko stečejo pogoji za zakonsko rehabilitacijo in zakonska rehabilitacija nastopi, četudi obsodba (še) ni fizično izbrisana iz evidence. V predmetnem upravnem sporu (glede na predmet upravnega spora, kot ga opredeljuje že citirani 2. člen ZUS-1) naslovno sodišče namreč nima pristojnosti, da bi samo (tj. izven okvirov presoje pravilnosti ali zakonitosti upravnega akta, izdanega v konkretnem upravnem postopku) ugotavljalo stek pogojev za izbris obsodb oziroma (po uradni dolžnosti) odrejalo takšne izbrise.

17.Po povedanem je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na izbris sodb Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 19589/2013 ter VII Kp 14800/2015, na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (ker je bila v tem delu tožba vložena prezgodaj oz. prepozno) zavrglo.

K II. točki izreka:

18.V preostalem delu tožba ni utemeljena.

19.V zadevi je (v preostalem delu) spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo za izbris obsodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu, I K 20853/15 z dne 12. 1. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. VII Kp 20853/15 z dne 9. 6. 2016, iz kazenske evidence.

20.Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženka izpodbijano odločbo izdala na dan 11. 7. 2022, tudi presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe pa je tako treba opraviti glede na dejansko stanje na omenjeni dan. O tožnikovih zahtevkih, naj se izbris izvede na določene dneve v prihodnosti, toženka z izpodbijano odločbo ni odločila, tako pa takšni zahtevki tudi ne morejo biti predmet tega upravnega spora.

21.V zadevi je nesporno, da je bila tožniku s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, I K 20853/15 z dne 12. 1. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. VII Kp 20853/15 z dne 9. 6. 2016, izrečena denarna kazen 2.000 EUR, ki bi jo moral tožnik plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Nesporno je tudi, da je omenjena sodba postala pravnomočna 12. 7. 2016.

22.KZ-1 v tretjem odstavku 82. členu določa, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od takrat ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Skladno s 3. točko četrtega odstavka 82. člena KZ-1 je ta rok v primeru obsodbe na denarno kazen tri leta. Enake zakonske določbe je vseboval tudi kazenski zakonik, ki je bil v veljavi v času tožnikove storitve kaznivega dejanja, na katerega se nanašata omenjeni sodbi, kot tudi vsi kazenski zakoniki v vmesnem času.

23.Sodišče v zvezi z navedenimi zakonskimi določbami pojasnjuje, da je nepravilno razumevanje tožnika, da se besedna zveza "ko je bila kazen izvršena" nanaša na izvršljivost sodbe. Kot pravilno utemeljuje toženka, izvršljivost kazni namreč (v primeru denarne kazni) nastopi takrat, ko poteče rok za prostovoljno plačilo denarne kazni, kot je bil določen s (pravnomočno) sodbo. Nasprotno pa je kazen (v primeru denarne kazni) mogoče šteti za izvršeno šele tedaj, ko je ta plačana (smiselno enako npr. velja tudi v primeru zaporne kazni - ta se šteje za izvršeno šele tedaj, ko je bila kazen prestana, ne pa, kot zmotno meni tožnik, s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila obsojencu ta izrečena).

24.V predmetni zadevi je nesporno (to izrecno navaja tudi tožnik v tožbi), da denarna kazen, ki je bila izrečena tožniku z obravnavano sodbo (katere izbris zahteva), na dan izdaje izpodbijane odločbe še ni bila plačana. To pa pomeni, da na dan izdaje izpodbijane odločbe in na tej podlagi (tj. na podlagi izvršitve kazni) še ni mogel niti pričeti teči triletni rok iz 3. točke četrtega odstavka 82. člena KZ-1, (šele) po izteku katerega bi bil možen izbris obravnavane obsodbe.

25.Izvršitev denarne kazni na dan izdaje izpodbijane odločbe tudi ni bila zastarana. Skladno z 92. členom KZ-1 se izrečena kazen ne sme izvršiti, ko je (v primeru denarne kazni) poteklo šest let od obsodbe. Enako določbo je vseboval tudi kazenski zakonik, ki je bil v veljavi v času tožnikove storitve kaznivega dejanja, na katerega se nanašata omenjeni sodbi, kot tudi vsi kazenski zakoniki v vmesnem času. Skladno s prvim odstavkom 94. člena se zastaranje izvršitve kazni začne tistega dne, ko postane sodba pravnomočna, vendar pa skladno z drugim odstavkom istega člena zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti.

26.V konkretni zadevi je bila tožniku denarna kazen izrečena s sodbo, ki je postala pravnomočna 12. 7. 2016 (kar je treba šteti tudi kot datum obsodbe), s to sodbo pa je bilo tožniku (kot že pojasnjeno) naloženo, da izrečeno denarno kazen plača v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Ker v času, ko bi tožnik obveznost plačila denarne kazni po sodbi lahko prostovoljno izpolnil, te ni bilo mogoče izvršiti, v tem času zastaranje ni teklo (drugi odstavek 94. člena KZ-1). Navedeno posledično pomeni, da bi, ob rednem teku zastaranja (ki bi teklo od poteka roka za prostovoljno plačilo denarne kazni, tj. od 12. 10. 2016 dalje), to nastopilo 12. 10. 2022. To pa pomeni, da na dan izdaje izpodbijane odločbe (11. 7. 2022) in na tej podlagi (tj. na podlagi zastaranja kazni) še ni mogel niti pričeti teči triletni rok iz 3. točke četrtega odstavka 82. člena KZ-1, (šele) po izteku katerega bi bil možen izbris obravnavane obsodbe. Sodišče se ob tem ne opredeljuje do navedb strank o tem, ali je bilo zastaranje izvršitve denarne kazni v konkretnem primeru prekinjeno tudi zaradi tožnikovega osebnega stečaja, saj to za odločitev v zadevi (v kateri, kot že povedano, do zastaranja na dan izdaje izpodbijane odločbe ni prišlo niti po rednem teku tega) ni relevantno. Nerelevantni so posledično (kot pojasnjeno že uvodoma) tudi dokazi, predlagani v dokazovanje dejstev, ki se nanašajo na uvedbo in tek osebnega stečaja tožnika.

27.Kot slednje je treba ugotoviti tudi, da denarna kazen tožniku nesporno tudi ni bila odpuščena, zato se rok, po katerem se v skladu s 3. točko četrtega odstavka 82. člena KZ-1 kazen izbriše, na dan izdaje izpodbijane odločbe ni iztekel niti na navedeni podlagi.

28.Tožnik zatrjuje, da je toženka v drugih postopkih v istovrstnih zadevah odločala drugače. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je predmet sodnega nadzora v predmetni zadevi izpodbijana odločba, odločbe toženke, izdane v drugih (s predmetnim nepovezanih) upravnih postopkih (ki niso bili predmet sodnega nadzora), pa z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe niso relevantne in se sodišče zato do njih ne opredeljuje. Sodišča, ki je v predmetnem upravnem sporu edino pristojno za razlago prava (ki jo je v tej sodbi tudi podalo), pravna naziranja upravnih organov v upravnih postopkih tudi z ničemer ne zavezujejo.

29.Tožnik se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 43361/2016 z dne 15. 10. 2020, v kateri je podano sklicevanje še na druge sodbe. Dejansko stanje v omenjeni zadevi je bistveno drugačno od dejanskega stanja v predmetni zadevi. V omenjenih zadevah je bil predmet obravnave namreč (konkreten) položaj, v katerem je sodišče v kazenskem postopku pri izbiri kazenske sankcije upoštevalo tudi obsodbo na pogojno kazen, ki bi iz kazenske evidence že morala biti izbrisana. V predmetnem postopku pa je predmet presoje toženkina upravna odločba, v kateri je ta ugotovila, da se pogoji za izbris obsodbe, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo denarne kazni, še niso stekli (zaradi česar je njegovo prošnjo za izbris obsodbe zavrnila), kar predstavlja dejansko in pravno povsem različno zadevo. Ne glede na to sodišče sodi, da tožnik tudi sicer ne uspe izkazati, da toženkina stališča, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, kakorkoli nasprotujejo stališčem, zavzetim v omenjeni sodbi.

30.Kolikor tožnik uveljavlja, da je ureditev, po kateri do izbrisa obsodbe pride šele po 11 ali 19 letih od pravnomočnosti sodbe oz. plačila kazni, v neskladju s pravicami, ki jih ima po Ustavi RS, sodišče ugotavlja, da takšen položaj ni predmet obravnave v konkretni zadevi. Z izpodbijano odločbo je bilo namreč odločeno o tožnikovi zahtevi za izbris obsodbe, podani v manj kot šestih letih po njeni pravnomočnosti. Ker so tožnikove navedbe tako povsem hipotetične, se sodišču do njih ni bilo treba konkretizirano opredeljevati. Zgolj v splošnem pa sodišče pojasnjuje, da so za strožje (zaporne) kazni v 92. členu KZ-1 predvideni daljši zastaralni roki kot za denarno kazen (pri najhujših kaznivih dejanjih izvršitev kazni niti ne zastara), tudi v primeru zapornih kazni pa lahko različne ovire (npr. odložitev izvršitve kazni, aktivno izogibanje obsojenca izvršitvi kazni, pobeg s prestajanja kazni) pomenijo pretrganje teka zastaranja. Šestletni zastaralni rok, določen za zastaranje izvršitve denarne kazni, po presoji sodišča tako ni nesorazmeren z ostalimi predpisanimi zastaralnimi roki niti ne predstavlja kršitve ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (oziroma drugih ustavnih načel, na katera se tožnik sicer sklicuje zgolj splošno).

31.Za odločitev v zadevi je nerelevantno tožnikovo sklicevanje na možnost spremembe (zaporne) kazni v družbenokoristno delo, saj odločanje o tem ni bilo predmet izpodbijane odločbe. Toženka z izpodbijano odločbo tudi ni odločala o prošnji tožnika za sodno rehabilitacijo po 83. členu KZ-1, pač pa je v izpodbijani odločbi tožnika zgolj seznanila z možnostjo te. Tudi s tem povezani tožbeni očitki tožnika za odločitev v zadevi posledično niso relevantni.

32.Tožnik v tožbi navaja še, da ima uradna oseba toženke, ki je izdala izpodbijano odločbo, do njega očitno tudi neke osebne zamere, pri čemer omenja bežno poznanstvo z njo. Ker tožnik s tem povezanih navedb z ničemer ne konkretizira (v smeri izkazovanja obstoja konkretnih izločitvenih razlogov na strani uradne osebe), sodišče s tem povezanih očitkov ni moglo preizkusiti. Tožnik sicer tožbi prilaga tudi dopis, naslovljen na ODT Ljubljana (na list. št. A6), ki po vsebini predstavlja dopolnitev ovadbe, ki jo je podal zoper toženkino uradno osebo, vendar pa tudi v tej po presoji sodišča ne navaja konkretnih razlogov, ki bi narekovali izločitev uradne osebe od odločanja v konkretni zadevi (in ki bi jih sodišče moralo preizkusiti), pač pa v bistvenem izraža nestrinjanje z njeno razlago pojmov izvršljivost in pravnomočnost sodbe ter zatrjuje pomanjkljivosti toženkine odločbe z dne 23. 8. 2019 (ki ne predstavlja izpodbijane odločbe v konkretni zadevi).

33.Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo (primarni in podredni tožbeni zahtevek) v delu, v katerem o njej ni bilo odločeno že s 1. točko izreka te sodbe in sklepa, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

34.Tožnik in toženka sta zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora.

35.Odločitev o stroških postopka tožnika in toženke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 82

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.