Jedro

Tožniku je bila priznana državna štipendija za izobraževanje na izobraževalnem zavodu do zaključka izobraževalnega programa. Tožnik je spremenil izobraževalni program brez soglasja štipenditorja, poleg tega po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja tudi ni predložil ustreznih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da izpolnjuje pogoje za nadaljnje prejemanje štipendije. Zato je tožena stranka pravilno odločila, da tožniku preneha pravica do državne štipendije in je tožnik dolžan v skladu s 50. členom ZŠtip štipendijo vrniti. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2015 v zvezi z odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 5. 5. 2014. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da bi morala odločba CSD A. št. ... s katero mu je bila dodeljena štipendija, vsebovati vse bistvene določbe glede prejemanja štipendije. Tako tudi zapis, v katerih primerih je potrebno vrniti štipendijo. Ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da so vsi potrebni podatki objavljeni v Uradnem listu RS. Če bi bilo temu res tako, potem dejansko kandidatom za prejemanje državne štipendije niti ne bi bilo potrebno zaprositi za štipendijo, ampak bi se sredstva lahko, glede na upravičenost kandidata, samo nakazala na račun upravičenca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 5. 2014. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da tožniku preneha pravica do državne štipendije, ki mu je bila priznana z odločbo št. ... z dne 5. 10. 2011. Tožniku je bilo naloženo, da je dolžan vrniti znesek 1.910,16 EUR v roku 30 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do poplačila dolga.

6. V zadevi je sporno, ali je tožnik dolžan toženi stranki vrniti prejete zneske državne štipendije.

7. Tožniku je bila državna štipendija priznana za izobraževanje na izobraževalnem zavodu: Fakulteta B. C., program 2. stopnja mag., ... in sicer od 1. 10. 2011 do zaključka izobraževalnega programa. Z odločbo št. ... z dne 25. 7. 2013 je bilo odločeno, da tožniku državna štipendija v šolskem oziroma študijskem letu 2012/2013 miruje in se ne izplačuje. Iz dejstev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da tožnik ni uspešno zaključil letnika oziroma ni predložil potrdila o vpisu v višji letnik programa Fakultete B. v C., za katerega mu je bila dodeljena štipendija, temveč se je v študijskem letu 2012/2013 vpisal na Višjo strokovno šolo za D. E., pri čemer soglasja štipenditorja, k spremembi izobraževalnega programa ni imel. 8. V takem primeru pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča v Zakonu o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/07 s spremembami) v zvezi s tretjim odstavkom 118. člena ZŠtip-1 (Ur. l. RS, št. 56/2013) podana pravna podlaga za odločitev, da tožniku preneha pravica do državne štipendije in da je znesek 1.910,16 EUR dolžan vrniti toženi stranki. Skladno z 49. členom ZŠtip štipendijsko razmerje pri državni štipendiji ali Zoisovi štipendiji preneha, če štipendist spremeni izobraževalni program brez soglasja štipenditorja in tudi v primeru, če po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja ne predloži ustreznih dokazil oziroma na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije.

9. Tožnik je namreč spremenil izobraževalni program brez soglasja štipenditorja, razen tega po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja tudi ni predložil ustreznih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da izpolnjuje pogoje za nadaljnje prejemanje štipendije. Ker so bili izpolnjeni pogoji, določeni v 49. členu ZŠtip je tožena stranka pravilno odločila, da tožniku preneha pravica do državne štipendije. V takem primeru pa je potrebno skladno z določbo 50. člena ZŠtip štipendijo vrniti, kot je to pravilno odločila tožena stranka.

10. Tožnik v pritožbi dejstev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje niti ne prereka. Navaja le, da bi moralo biti že v odločbi zapisano, v katerih primerih je potrebno štipendijo vrniti. V zvezi s tem že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da je bila odločba izdana na podlagi določb ZŠtip. V navedenem zakonu so določeni razlogi, kdaj pride do prenehanja štipendijskega razmerja, določena pa je tudi obveznost vračila štipendije. V tem primeru ni potrebno, da bi odločba povzemala besedilo zakona in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Štipendist, ki mu je bila priznana pravica do državne štipendije, nima le pravic, temveč tudi dolžnosti. Osnovna dolžnost je, da dokonča študij, za katerega je prejemal štipendijo, razen če so za nedokončanje študija obstajali upravičeni razlogi. Štipendist je dolžan štipenditorju tudi predložiti vso potrebno dokumentacijo, iz katere izhaja, da obstajajo razlogi za nadaljnje prejemanje štipendije. Za spremembo študijskega programa pa mora predhodno pridobiti soglasje štipenditorja. Če štipendist krši z zakonom določene obveznosti, izgubi pravico do štipendije, že prejeto štipendijo pa je dolžan vrniti štipenditorju.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.