Jedro

Prvostopni organ mora pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu (1. odstavek 36.h člena ZDR) ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev po uvedenem postopku razreševanja presežkov delavcev. V tem postopku (izvedenem skladno določbi 103. člena ZDR) je potrebno uresničiti vsaj dvoje temeljnih načel: načelo materialne resnice (7. člen ZPP/77) in načelo obojestranskega zaslišanja (5. člen), s katerim je zagotovljena ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije). Načelo materialne resnice zahteva, da se pred izdajo odločbe ugotovi resnično stanje stvari, to je ugotovitev vseh tistih dejstev in okoliščin, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo v konkretnem primeru.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da tožniku, ki ga je tožena stranka uvrstila med trajno presežne delavce, delovno razmerje pri njej ni prenehalo dne 19.6.1996, ampak še traja.

Ugotovilo je, da je bil tožniku pred uvedbo postopka prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov pri toženi stranki priznan status vojaškega vojnega invalida IX. skupine. Ker to dejstvo pomeni po določbi 1. odstavka 36. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) zakoniti razlog za ohranitev zaposlitve, je razveljavilo odločitev pristojnih organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ugodilo pa je tudi njegovemu reparacijskemu in odškodninskemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje v 4. odstavku izreka razveljavilo in tožbo na plačilo odškodnine po določbi 44. člena KPČEM s sklepom zavrglo. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in s svojo sodbo potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj je v celoti sprejelo kot pravilne njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77). V obrazložitvi revizije poudarja, da bi morala tožeča stranka skladno določilu 103. člena ZDR v ugovornem postopku navajati vsa dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev. Ker je tožnik o svojem statusu vojaškega vojnega invalida vedel že pred uvedbo postopka razreševanja presežnih delavcev, bi moral to dejstvo, odločilno za kontinuiteto delovnega razmerja, uveljavljati v zahtevi za varstvo pravic. Če tega ni storil, ga zadenejo pravne posledice opustitve, saj navajanje novot v pritožbenem postopku ni zgolj pravica, temveč tudi dolžnost stranke. Zato predlaga razveljavitev obeh sodb v njunem ugoditvenem delu.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrecno uveljavljene. Tožena stranka revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP/77 ni uveljavljala.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 385. člena). Na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na drugi stopnji, ki je skladno dejanskemu stanju ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Ker sta sodišči druge in prve stopnje pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora.

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je bil tožnik z odločbo z dne 8.6.1992 spoznan za vojaškega vojnega invalida IX.

skupine od 1.7.1991 dalje, torej pred izdajo sklepa tožene stranke o ugotovljenem trajnem presežku z dne 20.10.1995, ki je postal dokončen na podlagi sklepa komisije za varstvo pravic z dne 7.12.1995, je pravilna njuna presoja, da sporna odločitev o prenehanju delovnega razmerja nasprotuje določilu 1. odstavka 36.d člena ZDR. Po tej določbi delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino in mu ni zagotovljeno delovno razmerje za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu ali v drugi organizaciji oziroma delodajalcu, ne sme prenehati delovno razmerje brez njegovega pisnega soglasja. Dejstvo, oziroma okoliščino, ki pomeni zakoniti razlog za varovanje zaposlitve, je mogoče pravno upoštevati le tedaj, če je že nastala do dokončnosti odločitve, s katero je delavec spoznan za trajni presežek. Tudi novo dejstvo, ki bi moglo samo zase ali v zvezi z že ugotovljenimi dejstvi pripeljati do drugačne odločitve, je torej moralo obstajati že v času pred izdajo dokončne odločbe.

V obravnavanem primeru, ko je bil tožnik spoznan za vojaškega vojnega invalida pred izdajo dokončnega sklepa, s katerim je bil uvrščen med trajno presežne delavce, mu delovno razmerje pri toženi stranki, tudi po presoji revizijskega sodišča ne bi smelo prenehati (1. odstavek 36.d člena ZDR). Tožena stranka z revizijskimi trditvami, da ji status tožnika v teku ugovornega postopka ni bil znan, in ga zato pri svoji odločitvi o prenehanju delovnega razmerja ni bila dolžna pravno upoštevati, ne more uspeti. Predvsem je poudariti, da mora prvostopni organ pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu (1. odstavek 36.h člena ZDR) ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev po uvedenem postopku razreševanja presežkov delavcev. V tem postopku (izvedenem skladno določbi 103. člena ZDR) je potrebno uresničiti vsaj dvoje temeljnih načel: načelo materialne resnice (7. člen ZPP/77) in načelo obojestranskega zaslišanja (5. člen), s katerim je zagotovljena ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije). Načelo materialne resnice zahteva, da se pred izdajo odločbe ugotovi resnično stanje stvari, to je ugotovitev vseh tistih dejstev in okoliščin, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo v konkretnem primeru.

Ker je bilo v obravnavani zadevi pravno pomembno vprašanje, ali lahko tožniku, kateremu ni bilo mogoče trajno zagotoviti dela pri toženi stranki, preneha delovno razmerje po 36.e členu odvisno od odgovora o eventuelnem obstoju zakonitega razloga iz 36.d člena ZDR za ohranitev delovnega razmerja, bi morala tožena stranka to pravno odločilno okoliščino sama ugotoviti, čeprav se tožeča stranka nanjo ni sklicevala. Ker tega ni storila, jo zadenejo posledice iz 2. odstavka 36.h člena ZDR, po katerem je v postopku varstva pravic v organizaciji oziroma pri delodajalcu in v postopku sodnega varstva dokazno breme na njej. To pomeni, da bi tožena stranka morala v sodnem postopku dokazati, da zakoniti razlog za ohranitev zaposlitve tožniku po 1. odstavku 36.d člena ZDR ne obstoji ali (iz utemeljenih razlogov) ne more biti pravno upošteven. S sklicevanjem na okoliščino, da zanj ni vedela, pa se glede na povedano, posledic za nezakonitosti izpodbijanih sklepov ne more otresti.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).