Jedro

Odmera odškodnine poteka tako na konkretni kot abstraktni ravni, upoštevati je treba individualne lastnosti in doživljanje oškodovanca, pa tudi objektivno pogojenost odškodnine glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje predmetni pravdni postopek ustavilo za dne 4. 10. 2010 plačanih 7.000,00 EUR (I. točka izreka), toženi stranki naložilo v plačilo znesek 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 7.000,00 EUR od 31. 7. 2010 do 4. 10. 2010, od zneska 600,00 EUR od 31. 7. 2010 do plačila, od zneska 105,82 EUR od 19. 5. 2010 do vključno 4. 10. 2010, od zneska 50,00 EUR od 10. 6. 2010 do vključno 4. 10. 2010 in ji naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov 43,66 EUR, ter povrnitev pravdnih stroškov v višini 29,46 EUR na račun sodišča (II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati 17,65 EUR sodne takse za postopek na prvi stopnji na račun sodišča (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožeča stranka in navedla, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka in ne ustreza standardu pravične in primerne denarne odškodnine za utrpele telesne poškodbe. Celotni vtoževani znesek utemeljuje že narava samih poškodb, saj iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve izhaja, da je tožeča stranka v obravnavanem škodnem dogodku dne 5. 1. 2010 utrpela zlom 7. do 10. rebra levo in zdrs v predelu stika med rebri in prsnico (stik 3. in 4. rebra s prsnico). Trajanje telesnih bolečin in številne neugodnosti, o katerih je izpovedovala tudi sama tožeča stranka, opravičujejo prisoditev celotne zahtevane odškodnine v višini 9.000,00 EUR in ne le 3.500,00 EUR. Pregled sodne prakse pokaže, da se razpon odškodnin za telesne bolečine in nevšečnosti in neugodnosti med zdravljenjem za primerljive primere giba med 7 in 10 neto povprečnih plač. Pri tem tožeča stranka navaja odločbe z evidenčnimi številkami VS 001199, VS 000964, VS 001262 in VS 001811, kjer je sodišče za manjši obseg zdravljenja in podoben obseg bolečin oškodovancu za telesne bolečine prisodilo cca 7 povprečnih neto plač. Tudi iz naslova strahu je dosojena odškodnina v znesku 600,00 EUR prenizka, pri tem se tožeča stranka sklicuje na zadevo VS 002118, kjer je sodišče za podoben obseg strahu oškodovancu prisodilo odškodnino v višino cca dveh povprečnih mesečnih plač. Sodišče je tudi prenizko odmerilo odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ni upoštevalo, da tožečo stranko še danes posledice poškodbe močno ovirajo pri vseh njenih aktivnostih. Sodišče prve stopnje je tudi napačno izračunalo uspeh tožeče stranke v tej pravdi in ga opredelilo kot 3,40 %, ob tem pa ni upoštevalo, da je tožeča stranka delno umaknila svoj zahtevek in je sodišče v tem delu postopek ustavilo, zato bi moralo sodišče upoštevati uspeh v primerjavi z vtoževanimi 10.500,00 EUR in ne s prvotno vtoževanimi 17.655,82 EUR, torej je uspela s 5,7 %. Sodišče prav tako ni upoštevalo, da je bil tožeči stranki v celoti priznan temelj.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kot so stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje pa tudi pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine tako na konkretni kot abstraktni ravni, upoštevati je treba individualne lastnosti in doživljanje oškodovanca, pa tudi objektivno pogojenost odškodnine glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na dejanske ugotovitve o obsegu tožnikove škode prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 3.500,00 EUR primerna. Tožnik je v prometni nesreči dne 5. 1. 2010 kot sopotnik v osebnem avtomobilu utrpel zlom 7. do 10. rebra levo ter udarec in stisnino prednje strani prsnega koša desno. Zdrs v predelu sternokostalne stike 3. in 4. rebra na desni strani po mnenju izvedenca objektivno ni dokazan, izvedenec se bolj nagiba k periostalni reakciji, to je draženju pokostnice in krvavitvi pod pokostnico. Po mnenju izvedenca je zategovanje diagonalnega kraka pasu ob nesreči dne 5. 1. 2010, povzročilo ponovno poškodbo na predhodno udarjenem predelu prednje stene prsnega koša (1), bodisi delni zdrs stika dveh reber s prsnico bodisi ponovno krvavitev v predelu periosta s fibrozno reakcijo. Med zdravljenjem je tožnik trpel več nevšečnosti in sicer je bil štiri dni hospitaliziran v bolnišnici in ta čas pretežno odvisen od pomoči negovalnega osebja, nato je bil še v domači negi 10 dni potreben tuje pomoči, trikrat je bil zbadan z injekcijskimi iglami ob jemanju vzorca krvi za laboratorijske preiskave, sedemkrat je bil izpostavljen nizkim dozam ionizirajočega sevanja, šestkrat pregledan pri specialistu in štirinajstkrat pri svojem osebnem zdravniku. Štiri dni je imel hude telesne bolečine (ki jih je bilo treba blažiti s stalnim jemanjem zdravil proti bolečinam), nato tri tedne srednje hude telesne bolečine (ki jih je bilo treba pogosto blažiti z zdravili), nato so bile še dva tedna blage in stalne telesne bolečine, občasne blage telesne bolečine pa je imel tožnik še šest tednov. Zdravljenje je bilo končano 9. 4. 2010 in je skupaj trajalo tri mesece in štiri dni. Glede na opisane nevšečnosti pri zdravljenju in trajanje telesnih bolečin je višje sodišče prepričano, da je odškodnina v znesku 3.500,00 EUR odmerjena ustrezno glede na podobne primere, zahtevana odškodnina iz tega naslova 9.000,00 EUR pa je pretirana in bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odmerjene odškodnine za telesne bolečine ni mogoče le matematično primerjati z odškodninami, ki so bile prisojene v judikatih, na katere se sklicuje pritožba, saj ne obravnavajo povsem primerljivega dejanskega stanja (2), poleg tega pa dejstvo, da je šlo v teh primerih (le) za ambulantno zdravljenje, tožnik pa je bil 4 dni hospitaliziran, samo po sebi ne upravičuje višje odškodnine. Dosegljivi so tudi novejši judikati, ki potrjujejo ustreznost odmerjene odškodnine za telesen bolečine kot npr. II Ips 840/2009, kjer je bil za telesne bolečine prisojen enak znesek (3) kot v konkretni zadevi, poškodovanec pa je poleg zloma dveh reber utrpel tudi zlom baze prstančeve dlančnice in zlom trapezaste kosti levo ter druge manjše poškodbe, ob primerljivem trajanju telesnih bolečin pa je bil tudi 6 dni hospitaliziran in operiran v lokalni anesteziji.

7. Glede na izvedensko mnenje, po katerem je tožnik trpel primarni strah dokler ni prišel iz avtomobila, nato pa hudega primarnega strahu ni trpel in da se je utemeljeno ustrašil ob postavitvi diagnoze zlom reber (srednje hud sekundarni strah), za izid zdravljenja pa je bil utemeljeno v skrbeh (le) štiri dni, je prisojena odškodnina v znesku 600,00 EUR primerna.

8. Tudi ugotovljene trajne posledice prometne nesreče ne upravičujejo višjega zneska, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje (3.500,00 EUR in ne zahtevanih 6.500,00 EUR). Izvedenec je v mnenju navedel, da ima tožnik trajne posledice, ki se kažejo v tem, da je v srednji meri zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo ponavljajoče se raztezanje prsnega koša v smislu sunkovitih premikov ramen nazaj, zmanjšano je sposoben za dvigovanje bremen, težjih do 30 kg obojeročno ter zmanjšano sposoben za težka fizična dela, ki so povezana z dvigovanjem takih bremen ter za dela, ki zahtevajo pritisk s prsnim košem na trdo podlago in je zaradi tega tudi zmanjšano sposoben za igranje harmonike. Zlomi reber so se zarasli brez dislokacij in funkcijskih motenj pri dihanju in niso zapustili trajnih posledic, trajne posledice izvirajo iz ponovljene predhodne poškodbe stika reber s prsnico. Izvedenec je še ugotovil, da tožnikov strah pred poškodbo prsnega koša ob rekreativnem potapljanju zaradi povečanega pritiska pod vodo ni utemeljen. Zmanjšanje splošnih sposobnosti se torej nanaša le na določene aktivnosti in na velike obremenitve, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnika še danes posledice poškodbe močno ovirajo pri vseh njegovih aktivnostih, zaključek sodišča o primernosti odškodnine v znesku 3.500,00 EUR pa povsem pravilen.

9. Nadalje je neutemeljena tudi pritožba glede stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo uspeh tožene stranke in izhajalo iz vtoževanega zneska 17.655,82 EUR, saj je v konkretnem primeru sodišče ugotovilo (te dejanske ugotovitve pa niso izpodbijane), da je bil nesporni del odškodnine plačan pred vložitvijo tožbe. Znesek 7.000,00 EUR, za katerega je bil kasneje tožba umaknjena, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot neuspeh tožeče stranke oziroma uspeh tožene stranke. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo upoštevati, da je bil tožeči stranki v celoti priznan temelj. Temelj namreč v tej zadevi ni bil sporen, zato na uspeh strank ne more vplivati.

10. Glede na navedeno in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Tožnik je v juliju 2009 utrpel udarnino prsnega koša, ko ga je v sprednji del prsnega koša udaril čoln.

(2) Razen v enem primeru gre za druge vrste poškodb, le delno primerljivo je obdobje trajanja telesnih bolečin, ki bodo v dveh primerih trajale tudi v bodoče. (3) Ob 15% soodgovornosti oškodovanca.