Jedro

Občina ni pasivno legitimirana v sporu, v katerem se za čas pred uveljavitvijo ZDen zaradi nepravilnosti v postopku denacionalizacije terja plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe odvzete nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora povrniti prvi toženki 503,98 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni od prejema te odločbe, od naslednjega dne z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

V letu 1947 je takratna oblast nasilno izgnala tožnico (in redovnice) iz njenega rimskokatoliškega samostana ... misijonark. Nepremičnino je nacionalizirala šele leta 1960. Ker nacionalizacijska odločba tožnici ni bila vročena, je ta dosegla, da je bila z odločbo z dne 3.1.1991 nacionalizacijska odločba odpravljena, nepremičnina pa je bila tožnici izročena v posest 15.4.1991. V tej pravdi je tožnica zahtevala od prve toženke izstavitev za zemljiškoknjižni vpis njene lastninske pravice sposobne listine, od vseh toženk pa plačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine (porušenje dela stavbe in potrebni stroški za obnovo preostalega dela) in plačilo odškodnine zaradi izgubljene koristi zaradi nemožnosti uporabe stavbe (za čas od odvzema v letu 1947 za 45 let) v znesku 4.617.426 SIT oziroma sedaj 19.268,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1947 dalje. V prvem sojenju je bilo odločeno o zahtevkih za izstavitev zemljiškoknjižne listine in o obstoju podlage za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine. V nadaljnjem sojenju je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo zahtevku proti sedmim toženkam za plačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine, presežni tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo, v celoti in proti vsem toženkam pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za izgubljeno korist zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine. Razlog za zavrnitev tega dela odškodninskega zahtevka je bila presoja prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni navedla pravno relevantnih trditev in predlagala njim ustreznih dokazov.

Sodišče druge stopnje je zaradi poteka pritožbenega roka zavrglo pritožbo druge in osme toženke. Pritožbi prve toženke je delno ugodilo in prisodilni del prvostopenjske sodbe glede odškodnine za zmanjšano vrednost nepremičnine za znesek 7.510.052,60 SIT (31.338,89 EUR) razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi tožnice je le delno ugodilo tako, da je spremenilo odločitev o začetku teka in o višini zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za zmanjšano vrednost nepremičnine, v ostalem pa je njeno pritožbo (tudi proti odločitvi o zavrnitvi odškodnine zaradi izgubljene koristi) in pritožbo prve toženke zavrnilo ter v nespremenjenem in v nerazveljavljenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija odločitev o odškodnini za izgubljeno korist oziroma nemožnost uporabe stavbe v znesku 19.268,18 EUR oziroma prej 4.617.426 SIT, uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V razlogih povzema razloge prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tega odškodninskega zahtevka, pojasnjuje, da se pritožbeno sodišče strinja s stališčem v tožničini pritožbi, da gre za odškodnino za nemožnost uporabe stvari, katere višina se lahko dokazuje tudi z višino najemnine, ne strinja pa se revizija z nadaljnjim razlogom pritožbenega sodišča, da je bila zavrnitev te odškodnine materialnopravno pravilna iz drugega razloga, ker je namreč utemeljen ugovor prve toženke o pomanjkanju njene pasivne legitimacije. Revizija opozarja, da je pritožbeno sodišče spregledalo, da so državnooblastne pristojnosti z občin na državo z Zakonom o upravi prešle šele 1.1.1995, tožba v tej zadevi pa je bila vložena že 17. (prav 18.)1.1994. Sprememba nosilca državnooblastne pristojnosti oziroma dolžnosti povrniti nastalo škodo po prvem odstavku 190. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Ker je pravda ob tej spremembi že tekla, je druga (prav prva) toženka še vedno pasivno legitimirana. Revizija meni, da je pritožbeno sodišče procesno legitimacijo pomešalo z materialnopravno legitimacijo. Zaradi določb o obstoju pravde je treba sodbo izdati proti drugi (prav prvi) toženki, materialnopravni učinek pa bo sodba imela proti Republiki Sloveniji. Če bi Zakon o upravi hkrati z materialnopravno prenesel tudi procesno legitimacijo, bi to moralo upoštevati že sodišče in sodbo izreči proti Republiki Sloveniji, najmanj pa vsaj opozoriti stranke, naj svoje akte uskladijo z zakonom.

Revizija trdi, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da odškodninska odgovornost izvira iz državno oblastne pristojnosti, ki je z občin prešla na državo. Škoda ni nastala zaradi nacionalizacije, saj nacionalizacijska odločba tedanje Občine Ljubljana Vič ni postala pravnomočna. Razlog nastanka škode je v nezakonitem ravnanju delavcev občine, ki so izdali potrdilo o pravnomočnosti in nepravnomočno odločbo izvršili (v zemljiški knjigi). Protizakonito ravnanje pa ni izvršitev niti lokalne občinske niti državno oblastne pristojnosti. Za tako ravnanje odgovarja le občina kot delodajalec, odgovornost za protipravno ravnanje delavcev pa z zakonom ni bila prenešena na državo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vsem toženkam. Prva toženka v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča o pomanjkanju pasivne legitimacije prve toženke. Tožnica je v svojih sicer skopih trditvah podlago odškodnine za nemožnost uporabe nepremičnine že v tožbi utemeljevala z navedbami, da je "leta 1947 tedanja totalitarna oblast redovnice brez kakšne pravne odločbe nasilno izgnala iz tega samostana in hišo samovoljno vzela v svojo posest" ter da je bila "z odločbo Komisije za nacionalizacijo ObLO ..." z dne 23.2.1960 zgradba tudi formalno nacionalizirana, kar je bilo izvedeno v zemljiški knjigi, vendar je bila navedena odločba kasneje z odločbo z dne 3.1.1991 odpravljena, postopek pa ustavljen. Zatrjevala je torej nepravilno ravnanje oblastnih organov tako pri samem odvzemu v letu 1947 kot pri kasnejši izvedbi nacionalizacije. Ker je tožnica po odpravi nacionalizacijske odločbe nepremičnino dobila vrnjeno v posest že 15.4.1991, torej pred sprejemom Zakona o denacionalizaciji (ZDen), se je med postopkom zavzemala, temu pa sta pritrdili tudi obe sodišči, da pravna podlaga njenega zahtevka ni v ZDen, (ki tako ali tako tovrstno odškodnino priznava šele za čas od njegove uveljavitve do izročitve v posest), temveč splošna načela odškodninskega prava.

Po 26. členu Ustave Republike Slovenije (URS) ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Če gre za dejavnost države, je odgovorna Republika Slovenija, za organe lokalne skupnosti je odgovorna organizacija lokalne samouprave, za nosilca javnih pooblastil pa tisti, ki jih izvaja. Nacionalizacija se je opravljala preko državnih organov, pri čemer so bili občinski ljudski odbori državni organi na prvi stopnji, republiški izvršni svet pa državni organ na pritožbeni stopnji. Tak način izvajanja državne oblasti je bil možen zaradi drugačne državnopravne in družbenopravne ureditve, saj so občine poleg klasičnih zadev lokalne samouprave opravljale tudi naloge države in bile temu ustrezno organizirane. Z uveljavitvijo URS se je njihova naloga spremenila. Naloga občine je po 138. členu URS uresničevanje zadev lokalne samouprave, njeno delovno področje pa zadeve, ki so po svoji naravi lokalne, ki so primerne za to, da jih občina samostojno ureja in ki zadevajo samo prebivalce občine. Prenos izvajanja državnih funkcij z dotakratnih občin kot družbenopolitičnih skupnosti na državo je terjal določen čas. Zato je bilo v 5. členu Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (UZIURS) določeno, da dokler država ne prevzame državnih funkcij, ki jih je do takrat opravljala občina, opravljajo te funkcije organi občine. Občine so po uveljavitvi URS v prehodnem obdobju opravljale dve vrsti nalog: tiste iz lastne pristojnosti po 140. členu URS in tiste, ki so izvorno funkcije države in so jih takratne občine izvajale kot podaljšana roka države. Do prenosa državnih funkcij od občin na državo je prišlo z Zakonom o upravi oziroma Zakonom o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin (UL RS, št. 29/95).

Povedano je že bilo, da je tožnica podlago svoje odškodninske terjatve utemeljevala z "ravnanjem totalitarne oblasti" oziroma nepravilnim ravnanjem občinskega ljudskega odbora ob izdaji nacionalizacijske odločbe, torej z ravnanjem državne oblasti. Tožbo je vložila 18.1.1994 proti takratni Občini L. V.-R. ter proti Mestu Ljubljana. Že od sprejema URS in UZIURS je bilo jasno, da sta vloga in pristojnost občin spremenjena. Najpozneje v letu 1995 z uveljavitvijo prej navedenih zakonov in z ustanovitvijo ter organizacijo novih občin (Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih okrajev, Zakona o lokalni samoupravi) pa bi tožnica lahko in morala nasloviti svojo zahtevo proti državi. Zakaj takrat ne bi niti trčila v vprašanje obstoja pravde, bo pojasnjeno v nadaljevanju. Tega tožnica ni storila, čeprav je svoj zahtevek utemeljevala z nepravilnim oblastvenim ravnanjem. Revizijsko stališče, da bi moralo sodišče samo tožbo izdati proti državi, je v nasprotju z enim od temeljnih načel pravdnega postopka, da lahko sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. Očitek o izostanku pouka je neutemeljen zato, ker je sodišče dolžno opozoriti le tisto stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic. Tožnica ima pooblaščenca, pa tudi vprašanje pravilne pasivne legitimacije ne sodi med procesne pravice v smislu 12. člena ZPP.

Prej prikazana vloga občin kot družbenopolitičnih skupnosti in občinskih ljudskih odborov kot državnih organov ter sprememba vloge in pristojnosti občine po uveljavitvi URS so bili razlog za zavrnitev revizije tudi v podobni zadevi II Ips 88/2005. V njej je revizijsko sodišče presodilo, da občina ni pasivno legitimirana v sporu, v katerem se za čas pred uveljavitvijo ZDen zaradi nepravilnosti v postopku nacionalizacije terja plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe odvzete nepremičnine.

Izvajanje nacionalizacije je bilo po presoji revizijskega sodišča izvajanje državne oblasti, pa čeprav na prvi stopnji le na občinski ravni. Ta okoliščina že po 26. členu URS napotuje na drugo odgovorno osebo. Zato je treba tudi v tej zadevi pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da prva toženka ni pasivno legitimirana.

Zmotna so revizijska izvajanja, da škoda ni nastala zaradi nacionalizacije, temveč zaradi nezakonitega ravnanja delavcev (takratne) občine. Potrditev pravnomočnosti nepravnomočne nacionalizacijske odločbe je bila izvedena zato, da se je ta odločba izvedla še v zemljiški knjigi. Sicer pa se je po takratni ureditvi štelo, da je do prehoda iz zasebne v družbeno lastnino prišlo že na podlagi samega zakona, kar vsaj posredno izhaja tudi iz tožbenih trditev, da je odvzeta nepremičnina postala družbena lastnina z dnem 26.12.1958 ter iz tožbi priložene nacionalizacijske odločbe. Prav tako po samih tožbenih trditvah je bilo ravnanje oblasti v letu 1947 pokrito s formalno nacionalizacijsko odločbo.

V reviziji nakazana procesna ali materialnopravna kršitev prvega odstavka 190. člena ZPP je neutemeljena. Ne glede na vprašanje, ali je spremenjeno vlogo občin in kasnejšo vrnitev državnih nalog državi sploh mogoče opredeliti za odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, je za uporabo navedene zakonske določbe eden od pogojev tudi, da pravda že teče. Po prvem odstavku 189. člena ZPP začne pravda teči z vročitvijo tožbe tožencu. Enako besedilo sta vsebovali tudi določbi prvega odstavka 194. člena in prvega odstavka 195. člena v času vložitve tožbe veljavnega ZPP/77. Tožnica je tožbo vložila s priporočeno oddajo na pošto 18.1.1994, in sicer proti takratni Občini ... in Mestu ... Vročitev tožbe navedenima pravnima subjektoma ni bila niti odrejena niti izvedena. Po prejemu izjav tožnice z dne 11.10.1995 in 25.3.1997 o pravnih naslednikih v tožbi označenih tožencev so bile vročitve tožbe na novo označenim toženkam izvedene v mesecih april in maj 1997. Tožba je bila torej vročena samo njim in s temi vročitvami je šele začela teči pravda. Uporaba prvega odstavka 190. člena ZPP oziroma takrat prvega odstavka 195. člena ZPP/77 zato ni prišla v poštev.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. Odločitev o stroških revizijskega odgovora temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, njihovo višino pa je revizijsko sodišče odmerilo na podlagi določb odvetniške tarife ter pri tem upoštevalo vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe in ne vrednosti celotnega tožbenega zahtevka.