Jedro

Izvajanje zapornih kazni, četudi gre praviloma za sobivanje z ostalimi zaporniki v istem prostoru, brez dvoma ne predstavlja nevarne dejavnosti. Za škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi fizičnega napada sojetnika, tožena stranka zato ni odgovorna po pravilih o objektivni odgovornosti.

Delavci zavarovanca tožene stranke (pazniki v zaporu) so pred obravnavanim dogodkom glede zagotavljanja varnosti ter reda in discipline pri zapornikih ravnali skladno z določili Pravilnika o izvrševanju nalog paznikov. Tudi drugačna organizacija oziroma večje število paznikov ne bi moglo preprečiti nenadnega in nerazložljivega napada sozapornika na tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.8.2008 dalje ter mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 25,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sklepa o stroških dalje do plačila.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge, opredeljene v 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku-ZPP ter predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje. Navaja, da je bilo prestajanje kazni zapora v zavodu organizirano nepravilno, saj je bil tožnik prisiljen biti v istem prostoru z ostalimi osmimi sojetniki, ki so bili obsojeni za bistveno hujša kazniva dejanja. Gre za objektivno odgovornost tožene stranke. Zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za red in disciplino v zavodu zaradi napačne organizacije in pomanjkljivih kadrov, tako da je zagotovo podana odgovornost zavarovanca tožene stranke tudi po načelih krivdne odškodninske odgovornosti. Zavod tožniku ni zagotovil varnosti in ustreznega varovanja. Obsojeni K. je bil zagotovo takšna oseba, ki ga delavci zavoda ne bi smeli namestiti zraven tožnika, saj je bilo ugotovljeno, da je bil ta jetnik posebej konflikten. Sodišče ni izvajalo določenih predlaganih dokazov, ni angažiralo sodnega izvedenca penologa in izvedenca za uporabo prisilnih sredstev, ravno tako ne izvedenca s področja varstva pri delu, čeprav je tožnik te dokazne predloge podal pravočasno in jih tudi substanciral. Tožnik zahteva odškodnino tudi glede na 83. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Ko je oseba proti svoji volji zaprta v prostoru z nevarnimi ljudmi in jo eden od teh poškoduje, država oziroma zavod, v katerem je ta poškodovanec brez svoje volje, pa mu ne jamči varnosti, je seveda potrebno pojem nečloveškega ravnanja presojati z drugačnega vidika, kot če gre za nek konflikt npr. v gostilni. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze s strani tožeče stranke, bi bilo dejansko stanje zagotovo drugače ugotovljeno. Glede krivdne odgovornosti je sicer sodišče izvajalo določene dokaze in zaslišalo paznike, vendar je sprejelo napačen zaključek, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati kršitev. Takšen dogodek bi se lahko preprečil, če bi imeli ustrezno razporeditev sojetnikov glede na dejanja, za katera so bili obsojeni, ne pa, da je moral biti tožnik zaprt z izredno hudimi obsojenci. Na vprašanje, ali so bili prostori ustrezni in ali je bila organizacija pri zavarovancu tožene stranke pravilna, niti tožnik in tudi ne sodišče ne moreta podajati končnega odgovora. Za to obstajajo strokovnjaki, če bi sodišče angažiralo predlagane izvedence, bi bilo dejansko stanje ugotovljeno drugače, kot je sedaj.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik očita sodbi zmotno odločitev, ki nima osnove v ugotovljenih dejstvih, površno in nepopolno ugotovitev dejstev in s tem kršitev določb ZPP ter na podlagi tako nepopolno izvedenega postopka napačno uporabo materialnega prava. Vse navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo tožnika in predlagane priče ter vpogledalo listine, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno obrazložilo zavrnitev ostalih predlaganih dokazov s postavitvijo izvedencev za uporabo prisilnih sredstev oziroma s področja varstva pri delu, za katere je utemeljeno ocenilo, da niso pomembni za odločitev. Pri tem pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo v sodbi tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst., 350. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na sledeče dejanske ugotovitve: tožnik je bil poškodovan dne 2.11.2005, ko je prestajal zaporno kazen v Zavodu za prestajanje zaporne kazni Dob pri Mirni; tega dne ga je soobsojenec v sobi zavoda nenadoma in brez razloga udaril s pestjo v lice; v času dogodka je bilo število navzočih paznikov na oddelku v skladu s predpisi; tožnik pred tem dogodkom ni imel niti fizičnega niti verbalnega konflikta s soobsojencem M.K., niti ni svojega strahu zaradi sobivanja z M.K. zaupal paznikom. Zgoraj navedene dejanske ugotovitve omogočajo le takšen materialnopravni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč utemeljeval in zatrjeval odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni tako z njegovo objektivno kot tudi krivdno odgovornostjo. V pritožbi ponovno izpostavlja, da je bil tožnik prisiljen prestajati kazen zapora v istem prostoru z ostalimi osmimi sojetniki, ki so bili obsojeni za bistveno hujša kazniva dejanja, zaradi česar naj bi bilo v takšnih pogojih izvrševanje zaporne kazni nevarna dejavnost, hkrati pa očita zavarovancu tožene stranke, da ni poskrbel za red in disciplino v zavodu zaradi napačne organizacije in pomanjkanje kadrov. O tem, da tožena stranka za škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi fizičnega napada sojetnika, ni odgovorna po pravilih o objektivni odgovornosti (2. odstavek 131. čl. Obligacijskega zakonika – OZ), vsebuje sodba izčrpne in prepričljive razloge, ki jim ni kaj dodati. Izvajanje zapornih kazni, četudi gre praviloma za sobivanje z ostalimi zaporniki v istem prostoru, brez dvoma ne predstavlja nevarne dejavnosti. Tudi pritožbeni očitki o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke zaradi njenega malomarnega oziroma premalo skrbnega ravnanja (135. čl. OZ) je povsem brez podlage. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da so delavci zavarovanca tožene stranke (pazniki v zaporu) pred obravnavanim dogodkom glede zagotavljanja varnosti ter reda in discipline pri zapornikih ravnali skladno z določili Pravilnika o izvrševanju nalog paznikov (1. odst. 147. čl. OZ). Glede na očitke o pomanjkanju kadrov in napačni organizaciji v zaporih je v obrazložitvi sodbe pravilno izpostavljeno, da tudi drugačna organizacija oziroma večje število paznikov ne bi moglo preprečiti takšnega nenadnega in nerazložljivega napada sozapornika na tožnika. To pomeni, da tudi ni vzročne zveze med morebitnim nedopustnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke (ki sicer ni ugotovljeno) in nastalo škodo. Tudi zato je pravilno obrazložena odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznih predlog z angažiranjem sodnih izvedencev za uporabo prisilnih sredstev oziroma za področje varstva pri delu. Končno se pritožnik neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 83. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1 kot pravno podlago za prisojo odškodnine. Po tej določbi obsojenec, ki meni, da je bil podvržen mučenju ali drugim krutim oblikam nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, lahko s predlogom zahteva sodno varstvo. Za takšno obliko sodnega varstva v obravnavani odškodninski zadevi niso izpolnjene zakonske predpostavke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.