Jedro

Tožeča stranka bi po objavi sodbe C-173/06, objavljene dne 22. 12. 2007, kot izkušen gospodarstvenik morala podvomiti v upravičenost kompenzacijskega uvoza brez plačila dajatev v skladu s členom 216 CZS. Sodišče se zato strinja s stališčem tožene stranke, da napaka carinskega urada, zaradi katere dajatve iz naslova upravičenosti izdaje potrdil o poreklu niso bile vknjižene, ni taka, da je tožeča stranka, če bi ravnala v dobri veri, ne bi mogla pravočasno odkriti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Nova Gorica, (dalje carinski urad), v 1., 2. in 3. točki izreka družbi A. d.d. (v nadaljevanju tožeča stranka), kot deklarantu in prejemniku blaga, za del blaga z opisom „kristalno beli sladkor iz sladkornega trsa“, v količini 20.082,44 kg in vrednosti 7.196,14 eurov, deklariranega v postavki 1) carinske deklaracije, številka 3629 z dne 3. 6. 2008 Izpostave Vrtojba, zaradi neupoštevanja enega od pogojev za potrditev potrdil o preferencialnem poreklu blaga – izjav pooblaščenega izvoznika, določil carino, dodatno dajatev in obračunal obresti v skupnem znesku 10.451,83 eurov, katerega je potrebno plačati v roku 10 dni od vročitve te odločbe, sicer bo izterjan prisilno v skladu s pravili Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in spremembe; dalje ZDavP-2) in se bodo obračunale zakonite zamudne obresti; v 4. in 5. točki izreka pa navedel, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je carinski urad na podlagi prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 21.c člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 in spremembe; dalje ZCS), ter člena 78 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L, št. 302 z dne 19. 10. 1992 in spremembe; dalje CZS) opravil inšpekcijski nadzor nad izvajanjem in spoštovanjem carinskih, trošarinskih in drugih predpisov, v obdobju od 1. 1. 2008 do 30. 9. 2009. Iz njene obrazložitve izhaja, da je bil o ugotovitvah v inšpekcijskem nadzoru sestavljen, v skladu z določbami 140. člena ZDavP-2 zapisnik, številka DT 0610-22/2009-22 z dne 21. 10. 2010. V njem carinski urad v točki 1.6 navaja ugotovitve o izvajanju dovoljenja za poenostavljen postopek potrjevanja porekla blaga – status pooblaščenega izvoznika. Tako carinski urad navaja, da je Generalni carinski urad (dalje GCU) tožeči stranki izdal dovoljenje za poenostavljen postopek potrjevanja porekla blaga evidentiranega pod evidenčno številko SI00001005PIZ20896 z dne 6. 4. 2005. S tem dovoljenjem je tožeča stranka pridobila status pooblaščenega izvoznika, za katerega ji je bila dodeljena številka carinskega pooblastila, ki je sestavni del izjave pooblaščenega izvoznika na računu ali drugem trgovinskem dokumentu. V inšpekcijskem nadzoru je carinski urad preverjal spoštovanje določil dovoljenja za poenostavljen postopek potrjevanja porekla blaga in upravičenost izdaje dokazil o poreklu v obliki izjave pooblaščenega izvoznika na računu v smislu različnih protokolov in ostale carinske zakonodaje, ki ureja področje porekla blaga. Pravila, ki se uporabljajo za dokazovanje preferencialnega statusa Skupnosti za izvožene izdelke, so urejena v CZS, Uredbi Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 (UL L 253, str. 1) in spremembe (dalje Izvedbena uredba), ter v posameznih sporazumih o prosti trgovini, ki jih je Skupnost sklenila s tretjimi državami, in v sklopu kontrole je bilo opravljeno preverjanje ali je tožeča stranka pri izdajanju dokazil o poreklu za svoje izdelke upoštevala določila sporazumov med Skupnostjo in tretjimi državami, ki predvidevajo preferencialno tarifno obravnavo za uvoz blaga po poreklu iz Skupnosti v te tretje države v smislu teh sporazumov.

V obdobju od 1. 1. 2008 do 30. 9. 2009 je carinski urad pri pregledu carinskih evidenc in knjigovodstvenih evidenc tožeče stranke ugotovil, da je le-ta po postopku aktivnega oplemenitenja in v skladu s členom 115(1)(b) CZS po t.i. sistemu predhodnega izvoza ali EX-IM izvozila blago po 809 izvoznih carinskih deklaracijah, pri katerih je izdala dokazila za pridobitev preferencialne obravnave in sicer izjavo pooblaščenega izvoznika na računu za izvoz proizvodov v tretje države, s katerimi ima Skupnost podpisan sporazum, in to Albanijo, Bosno in Hercegovino, Švico, Hrvaško, Črno Goro, Makedonijo in Norveško, za katere je v členu 15 ustreznega Protokola glede na posamezni sporazum določba z naslovom „Prepoved povračila carine ali izvzetja od carin“. Nadalje je carinski urad ugotovil, da je tožeča stranka v inšpeciranem obdobju po postopku EX-IM brez plačila carinskih dajatev uvozila enakovredno nadomestno blago po 96 carinskih deklaracijah, pri čemer pa je po navedenih deklaracijah upoštevala tudi količine blaga v pridobljenih proizvodih, po katerih je na računu navedla izjavo pooblaščenega izvoznika. Navedeno pa pomeni, da je tožeča stranka s tem, ko je uvozila kompenzacijsko blago po postopku EX-IM brez plačila carinskih dajatev tudi za količine blaga vgrajene v proizvode, za katere je pri postopku predhodnega izvoza izdala dokazilo za pridobitev preferencialne obravnave (izjavo pooblaščenega izvoznika na računu), kršila določbe 15. člena posameznih sporazumov, ki določa prepoved kakršnegakoli povračila, odpustitev ali neplačilo, delno ali v celoti, carin ali dajatev z enakim učinkom. Za navedeno predhodno izvoženo blago, za katerega je zahtevala pridobitev preferencialne obravnave v tretji državi, bi tožeča stranka morala plačati carinske dajatve v skladu s členom 216 CZS, če bi ga želela kompenzirati z uvozom po postopku EX-IM. Cilj člena 216 CZS je zagotoviti spoštovanje mednarodnih obveznosti Skupnosti, ki izhajajo iz nekaterih preferencialnih sporazumov. Na podlagi klavzul o nevračilu carin je lahko po teh sporazumih, glede proizvodov, pridobljenih v Skupnosti s postopkom aktivnega oplemenitenja, uporaba preferencialne tarifne obravnave, ki jo vzpostavljajo, odvisna od plačila uvozne dajatve za blago iz tretjih držav, ki ga vsebujejo oziroma je uporabljeno v navedenih proizvodih. Nedvomno je tudi, da člen 216 CZS izrecno določa, da je treba carinske dajatve plačati le za blago iz tretjih držav, ki je bilo „vključeno“ v pridobljene proizvode s poreklom. Vendar je treba ob upoštevanju cilja in splošne sistematike te določbe ugotoviti, da je njen namen tudi, da se uporabi v primeru predhodnega izvoza pridobljenih proizvodov, kar je tudi odločilo v izreku sodbe Evropsko sodišče v zadevi C-173/06 v postopku Agrover Srl proti Agenzia Dogane Cicoscrizione Doganale di Genova (dalje sodba C-173/06), objavljene v UL C 315 z dne 22. 12. 2007. V zapisniku so v tabeli navedene carinske deklaracije, po katerih je bil opravljen kompenzacijski uvoz blaga brez plačila carine po postopku EX-IM, med katerimi je tudi v tem postopku sporna carinska deklaracija, Izpostave Vrtojba, podatki o opravljenih predhodnih izvozih, pri katerih je bila dana izjava pooblaščenega izvoznika na računu za namembno državo, s katero je Skupnost podpisala sporazum s klavzulo „nevračila carin“, ter količine blaga, za katere je potrebno obračunati carino. V nadaljevanju zapisnika je povzeta vsebina 15. člena o prepovedi povračila ali opustitev plačila carinskih dajatev, kot je urejena v Protokolu iz posameznih sporazumov, ki jih je Evropska Skupnost sklenila s tretjimi državami. V zapisniku pa se je izrekel tudi glede izjav predstavnikov tožeče stranke, danih v času opravljenega sklepnega pogovora, in se pri tem skliceval tudi na sodbo C-173/06, s katero je bilo odločeno, da se člen 216 CZS uporablja tudi pri postopku EX-IM. Pred izdajo zapisnika je bil namreč s tožečo stranko v skladu z določbami 2. točke tretjega odstavka 139. člena ZDavP-2, dne 4. 10. 2010 opravljen sklepni pogovor.

Zapisnik je bil tožeči stranki vročen dne 22. 10. 2010, ki je na ugotovitve dala pripombe, v katerih izrecno izpostavlja, da bi moral carinski urad pri inšpiciranju na področju dovoljenj z ekonomskim učinkom predhodnega izvoza in nepravilnosti glede izdajanja potrdil o poreklu blaga uporabiti člen 220(2)(b) CZS in ji zneska dolgovanih dajatev iz tega naslova ne bi smel vknjižiti. Navaja, da je ravnala v celoti po navodilih in v dogovoru s carinskim organom, ki ji je svetoval, da naj zaprosi za ustrezna dovoljenja. Ravnala je torej po napačnih navodilih carinskega organa v prepričanju in dobri veri, da dela zakonito in da je celoten postopek tudi carinski organ sproti spremljal in potrjeval kot pravilen in zakonit (sklicuje na sodbi Upravnega sodišča RS I U 82/2009 z dne 27. 10. 2009 in I U 77/2009 z dne 23. 9. 2009 in predlaga zaslišanje različnih oseb). Glede ugotovitev povezanih z upravičenostjo izdaje dokazil o poreklu blaga pa je navedla, da je pravilno in zakonito na vseh spornih računih izdala izjavo o poreklu blaga, saj so bili vsi proizvodi v celoti izdelani iz surovin evropskega porekla ter kot primer dostavila sledljivosti za ... 200 ml iz januarja 2009. Nadalje je navedla, da so se takšni podatki dostavljali mesečno carinskemu organu za 5 do 7 artiklov ter da je v vse izvožene izdelke, po postopku 31XX vgrajen sladkor in druge surovine s plačanimi dajatvami oziroma s poreklom EU, zato vse izjave o poreklu blaga na izvoznih računih pravilne.

Na podlagi prejetih pripomb in predloženih dokumentov je carinski urad sestavil dne 2. 2. 2011 dodatni zapisnik o opravljenem inšpekcijskem pregledu, številka DT 061-22/2009-29, in ga dne 17. 2.2011 vročil pooblaščencu tožeče stranke. V zaključku dodatnega zapisnika je carinski urad navedel, da je pri ponovnem pregledu ugotovitev navedenih v zapisniku z dne 21. 10. 2010 glede na pripombe zavezanca ugotovil, da je carinski organ storil očitano napako v smislu člena 220(2)(b) CZS, zaradi katere dajatve, ugotovljene v točki 1.5 iz naslova izvajanja dovoljenj z ekonomskim učinkom aktivnega oplemenitenja in dajatve ugotovljene v točki 1.6.3 iz naslova upravičenosti izdaje dokazil o poreklu navedenega zapisnika, niso bile vključene. Vendar, kot je v ugotovitvah naknadne kontrole v dodatnem zapisniku navedeno, ugotovljena napaka carinskega organa ni taka, da je tožeča stranka kot izkušeni gospodarski subjekt, če bi ravnala v dobri veri, ne bi mogla pravočasno odkriti in zato tudi ni izpolnjen eden od pogojev za opustitev naknadne vknjižbe dolgovanih dajatev v skladu s členom 220(2)(b) CZS. Tožeča stranka je na dodatni zapisnik podala pripombe, kjer vztraja pri izkazani dobri veri.

Glede na ugotovitev, da je tožeča stranka po postopku aktivnega oplemenitenja predhodnega izvoza EX-IM (po postavki 1) carinske deklaracije, številka 3629 z dne 3. 6. 2008 Izpostave Vrtojba, uvozila neskupnostno enakovredno blago (kristalno beli sladkor iz sladkornega trsa) po poreklu iz Brazilije tudi v količini 20.082,44 kg in v vrednosti 7.196,14 eurov predhodno vgrajenega enakovrednega blaga – sladkorja, vgrajenega v izvozne proizvode, za katere je na izvoznih računih dala „izjavo pooblaščenega izvoznika na računu“ kot dokazilo o poreklu blaga iz Skupnosti, je v skladu z določili člena 216 CZS in v povezavi z določbami 15. člena Protokola 4 sporazuma s Hrvaško ugotovljen carinski dolg, ki je nastal na dan sprejema sporne carinske deklaracije dne 3. 6. 2008. Skladno z določbo člena 216(4) CZ se znesek uvoznih dajatev določi na osnovi podlag za izračun dajatev, ki veljajo za to blago v trenutku nastanka carinskega dolga.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je carinski urad izdal v tem postopku izpodbijano odločbo, v obrazložitvi katere je povzel ugotovitve iz zapisnika in dodatnega zapisnika, pripombe tožeče stranke na zapisnik, dodatni zapisnik in pripombe na dodatni zapisnik in se izrekel tudi glede pripomb tožeče stranke na dodatni zapisnik. Ugotavlja, da tožeča stranka ni podala nobenih novih dejstev in dokazil, ki bi nakazovale, da kot izkušeni gospodarski subjekt napake carinskega organa ni mogla odkriti in da je delovala v dobri veri. Carinski urad tožeči stranki ni nikoli izdal pisnih navodil oziroma drugih strokovnih mnenj glede določila člena 216 CZS glede izvajanja postopka EX-IM. Od tožeče stranke, ki so ji bila izdana dovoljenja s strani carinskega organa tako za izvajanje poenostavljenih carinskih postopkov izvoza, uvoza, kot tudi dovoljenje za izdajanje potrdil o preferencialnem poreklu blaga (izjav pooblaščenega izvoznika na računu), se upravičeno pričakuje, da deluje z veliko skrbnostjo, posebno pa še skrbno spremlja vse predpise s področja izvajanja poenostavljenih carinskih postopkov, posebno tistih, ki so objavljeni v Uradnem listu Evropske Skupnosti. Carinski organ pa ima tudi zakonsko podlago za naknadno preverjanje deklaracij v določbah člena 78 CZS. Carinski urad zato zaključuje, da tožeča stranka ni navedla nobenih novih dejstev in predložila novih dokazov, na podlagi katerih bi lahko ugotovil, da je pri deklariranju blaga po postopku EX-IM ravnala v dobri veri in da so tako izpolnjeni vsi pogoji iz člena 220(2)(b) CZS, da se ugotovljene uvozne dajatve v skladu s členom 216 CZS ne vknjižijo.

Ministrstvo za finance je z odločbo navedeno v uvodu te sodbe zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka, ki se v tožbi sklicuje na navedbe podane v pritožbi zoper odločbo carinskega urada in vztraja pri navedbah in dokaznih predlogih podanih v upravnem postopku na prvi stopnji, navaja, da se z odločitvijo v izpodbijani odločbi v zvezi z odločbo pritožbenega organa, ne strinja. Meni, da so podani vsi tožbeni razlogi in da je odločba tožene stranke nezakonita.

Po mnenju tožeče stranke, so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi trije pogoji, ki so za opustitev naknadne vknjižbe dolgovanih dajatev določeni v členu 220(2)(b) Carinskega zakonika. Ne strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da sama ni ravnala v dobri veri. Zatrjuje, da je le zaradi aktivne vloge carinskega organa, ki je bila ugotovljena šele v postopku (priznanje v dodatnem zapisniku), lahko utemeljeno sklepala, da so navodila carinskega organa pravilna. Ker je bilo mnenje carinskega organa za tožečo stranko odločilno, zanjo ni sprejemljiva razlaga v odločbi organa druge stopnje, da v obdobju po objavi sodbe C-173/06, tožeča stranka kot izkušen gospodarski subjekt ni ravnala v dobri veri in z zadostno skrbnostjo. Dobrovernost tožeče stranke je razvidna tudi iz izpodbijane odločbe, v kateri je ugotovljeno, da je bil inšpekcijski nadzor izveden s pregledom carinskih deklaracij in dokumentov iz arhiva carinskega organa in da je tožeča stranka ravnala po navodilih carinskega organa. V samem inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno tudi, da je carinski organ s svojim aktivnim delovanjem povzročil očitno napako v smislu člena 220(2)(b) carinskega zakonika. Ker se je na navodila carinskega organa zanesla, je podana njena dobra vera.

Prav dejstvo, da je v zvezi s carinsko deklaracijo upoštevala določbe veljavnega prava in da so primeri kot je obravnavani precej zapleteni tudi stališče carinskega urada (glede uporabe člena 216 Carinskega zakonika je prav zaradi različnih razlag prišlo do izdaje sodbe C-173/06), kaže na to, da se je upravičeno zanesla na tolmačenje in navodila carinskega organa, ki je za to področje najbolj strokovno usposobljen. Zato vztraja pri trditvi, da je do, v zapisniku ugotovljenih napak prišlo zaradi nejasnosti določil, aktivne vloge in napake carinskega organa ter njene dobre vere v strokovnost in profesionalnost tožene stranke. V nadaljevanju toženi stranki očita, da je zato, ker zadev, za katere je v inšpekcijskem nadzoru sestavila en zapisnik in dodatni zapisnik, ni združila, ravnala v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Sodišču je tudi predlagala naj zadevo združi v skupno obravnavanje s tožbami, ki so že vložene zoper odločbo istega carinskega urada.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvah obeh odločb. S sklicevanjem na pooblastila carinskega organa iz člena 78 CZS in z razlago izraza „netočni ali nepopolni podatki“ povzeto v obrazložitvah sodb C-430/08 in C-431/08, zavrača tožbeni očitek, da carinski organ ni ugotovil nobenih nepravilnosti, čeprav je imel vso izvozno in uvozno dokumentacijo na razpolago in jo je sproti pregledoval. S tem v zvezi navaja, da je v obravnavani zadevi bil zaradi ureditve položaja sporne količine sladkorja, uporabljen ukrep iz člena 220(1) CZS in da je Sodišče Evropske skupnosti (SES) že sprejelo stališče, da dolžnik ne more opreti legitimnega pričakovanja na dejstvo, da so deklaracijo s prilogami prvotno carinski organi sprejeli, ker vloga le-teh pri prvem sprejetju deklaracij nikakor ni ovira za opravljanje kasnejših preverjanj (sodba C-293/04 z dne 9. 3. 2006 in v njej navedene sodbe C-153/94 in C-204/94). V nadaljevanju navaja, da tudi iz tožbenih navedb jasno izhaja, da bi tožeča stranka lahko takoj po objavi sodbe C-173/06 dne 22. 12. 2007, če bi delovala kot izkušen gospodarski subjekt, ugotovila pravilno uporabo člena 216 CZS. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na zavrnitev predlagane združitve zadev in na zavrnitev dokaznih predlogov, tožena stranka vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče ugotavlja, da temelji izpodbijana odločitev na dejstvih razvidnih iz podatkov v upravnih spisih, na podlagi katerih je bila s pravilno uporabo predpisov odločitev sprejeta. V obrazložitvah obeh odločb pa je tožena stranka za svojo odločitev navedla razloge, s katerimi se sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja ( drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

V obravnavani zadevi je sporno predvsem vprašanje ali je tožeča stranka pri deklariranju blaga z opisom "kristalno beli sladkor iz sladkornega trsa", deklariranega po postopku EX-IM v carinski deklaraciji št. 3629 z dne 3. 6. 2008, ravnala v dobri veri.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka na podlagi dovoljenja za poenostavljeni postopek potrjevanja porekla blaga z dne 6. 4. 2005, na računih za odobritev preferencirane tarifne obravnave v Republiki Hrvaški, s katero je Skupnost sklenila Stabilizacijsko - pridružitveni sporazum med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami (UL L št. 243 z dne 19. septembra 2005), podala izjavo pooblaščenega izvoznika. Med pogoji določenimi v navedenem sporazumu, je predvidena preferencialna tarifa pod pogojem, da se v primeru, da je bilo blago pridobljeno v postopku aktivnega oplemenitenja, za neskupnostno blago, ki je bilo vključeno v to blago s poreklom, plačajo uvozne dajatve v skladu s členom 216. CZS. Po členu 216 CZS, v povezavi z določbami člena 15 Protokola 4 sporazuma s Hrvaško, namreč v takem primeru nastane carinski dolg.

Carinske dajatve obračunane v izpodbijani odločbi se nanašajo na blago po carinski deklaraciji z dne 3. 6. 2008, sprejeti po objavi sodbe Sodišča z dne 18. oktobra 2007 v zadevi C-173/06 objavljeni v UL C 315 z dne 22. 12. 2007 v kateri je bila sprejeta razlaga členov 216 in 220 CZS. Po točki 1) izreka navedene sodbe se člen 216 CZS uporabi v postopkih aktivnega oplemenitenja iz člena 115(1) CZS, v katerih so bili pridobljeni proizvodi izvoženi iz Evropske skupnosti pred uvozom uvoznega blaga. V točki 2) izreka pa je sodišče navedlo tri pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da se pristojni organ, v primeru če pri pregledu postopkov aktivnega oplemenitenja (sistem odloga) z enakovrednim nadomestnim blagom in predhodnim izvozom na podlagi člena 216 CZS, niso nasprotovali oprostitvi plačila uvoznih dajatev, za blago iz tretjih držav, na podlagi člena 220 (2) (b) morajo odreči naknadnemu zaračunavanju navedenih uvoznih dajatev. Pogoji navedeni v izreku sodbe so: 1. nujno je, da te dajatve niso bile zaračunane zaradi napake carinskih organov; 2. da je napaka taka, da je zavezanec v dobri veri ne more odkriti; in 3. da je zavezanec v zvezi s carinsko deklaracijo upošteval vse določbe veljavnega prava.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe organa II. stopnje izhaja, da je carinski urad v postopku njene izdaje na podlagi podatkov v spisih, tudi ob upoštevanju pripomb tožeče stranke ugotovil, da pri predhodnem izvozu blaga po postopku EX-IM pri sprejemu izvoznih deklaracij, kot pri sprejemu mesečnih obračunov tožeče stranke in nato pri sprejemu uvoznih deklaracij, carinski urad zaradi svoje pasivnosti, napake ni pravočasno ugotovil. V navedenem obdobju pri sprejemu uvoznih deklaracij po postopku EX-IM od tožeče stranke tudi ni nikoli zahteval dodatnih dokumentov zaradi preverjanja ali so izpolnjeni vsi pogoji za oprostitev dajatev pri ponovnem uvozu. Ugotovil je, da je takšna pasivnost carinskega urada pri tožeči stranki lahko zbudila legitimna pričakovanja, da navedene postopke izvaja v skladu z zakonodajo. Ker je carinski urad sam ugotovil, da je storil očitno napako v smislu člena 220 (2)(b) CZS, tudi po presoji sodišča izvajanje dokazov, ki jih predlaga tožeča stranka v zvezi z ugotovitvijo napake carinskega urada v smislu navedenega določila, v upravnem postopku in niti v tem upravnem sporu ni potrebno. Tožena stranka je namreč prvega od treh pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni po členu 220(2)(b) CZS že sama ugotovila. Zato so tožbeni očitki, ki se nanašajo na kršitve pravil upravnega postopka in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v tem delu neutemeljeni.

Brez podlage v upravnih spisih je tudi tožbena trditev, da je bila napaka taka, da jo tožeča stranka v inšpeciranem obdobju ni mogla odkriti. Iz podatkov v spisih, na katere se sklicuje tudi tožena stranka namreč izhaja, da so bila tožeči stranki na njeno zahtevo izdana različna dovoljenja (za izvajanje poenostavljenih postopkov; za izvajanje poenostavljnega postopka potrjevanja porekla s številko carinskega pooblastila; za prijavljanje na podlagi hišnega carinjena pri izvozu; za carinske postopke z ekonomskim učinkom aktivnega oplemenitenja s predhodnim izvozom). Vseh teh dovoljenj pa carinski organi tudi po presoji sodišča tožeči stranki ne bi izdali, če ne bi izpolnjevala zahtevanih pogojev glede poznavanja carinske zakonodaje in njene zaveze, da bo tekoče spremljala vse predpise Skupnosti. Sodišče se zato strinja z dokazno oceno, na kateri temelji ugotovitev, da je tožeča stranka izkušen gospodarski subjekt in da se zato od nje pričakuje, da spremlja objave tako carinskih predpisov s področja izvajanja poenostavljenih carinskih postopkov kot tudi sodb evropskega sodišča, torej tudi sodbe C-173/06, ki je bila objavljena v uradnem listu dne 22. 12. 2007. Zato bi po objavi le te tožeča stranka kot izkušen gospodarstvenik morala zanjo vedeti in podvomiti v upravičenost kompenzacijskega uvoza brez plačila dajatev v skladu s členom 216 CZS, za predhodno izvoženo blago vgrajeno v proizvode, za katere je izdala izjavo pooblaščenega izvoznika na računu za Hrvaško, s katero je Skupnost podpisala sporazum s klavzulo o prepovedi povračila oz. oprostitve plačila carine, glede na to, da je bilo uvoženo blago po obravnavani carinski deklaraciji po poreklu iz Brazilije. Zato se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da ugotovljena napaka carinskega urada zaradi katere dajatve iz naslova upravičenosti izdaje potrdil o poreklu niso bile vknjižene, ni taka, da je tožeča stranka kot izkušen gospodarski subjekt, če bi ravnala v dobri veri ne bi mogla pravočasno odkriti. To pa pomeni, da tudi eden izmed treh kumulativnih pogojev zahtevanih za opustitev naknadne vknjižbe dolgovanih dajatev v skladu s členom 220(2)(b) CZS, ni izpolnjen. Ker morajo biti vsi trije pogoji določeni v členu 220 CZS izpolnjeni kumulativno, ugotavljanje tretjega pogoja v opisanem primeru ni bilo potrebno.

Tožbene trditve v zvezi z zastaranjem pravice do vodenja postopka v zadevi izpodbijane odločbe je brez podlage v podatkih upravnih spisov, na podlagi katerih je carinski urad ugotovil, da je carinski dolg nastal z dnem sprejetja obravnavane carinske deklaracije to je dne 3. 6. 2008 in da je bila tožeči stranki izpodbijana odločba vročena 26. 4. 2011. Nastanek carinskega dolga je v izpodbijani odločbi utemeljen na členu 216 CZS, zastaralni rok 3 let pa na členu 221(3) CZS. S stališčem, ki ga je tožena stranka obširno obrazložila v drugostopni odločbi z razlago člena 115 CZS in s sklicevanjem na utemeljitev podano v točkah 24 in 25 obrazložitve sodbe C-173/06 so bile tožbene trditve v tem delu tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrnjene.

Brez podlage v upravnih spisih je tožbeni ugovor, da je bilo v zadevi, ki je predmet izpodbijane odločbe že pravnomočno odločeno z odločbo carinskega urada številka DT 0611-6/2011-1 z dne 18. 3. 2011. V odločbi z dne 18. 3. 2011 je bilo namreč obravnavano blago deklarirano po carinski deklaraciji 1871 z dne 19. 3. 2008 in ne po carinski deklaraciji navedeni v izpodbijani odločbi.

Tožeča stranka na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati niti s sklicevanjem na sodbi Upravnega sodišča RS I U 82/2009 z dne 27. 10. 2009 in I U 77/2009 z dne 23.9. 2009. Navedeni sodbi se namreč nanašata na drugačno dejansko in pravno podlago (uvoz sladkorja v količinah, ki niso bile v skladu z uvoznimi dovoljenji AGRIM) je pa v njih sodišče zavzelo enako stališče, glede napake carinskega delavca in dobrovernosti dolžnika v smislu člena 220(2) CZS.

Po presoji sodišča so neutemeljeni tudi tožbeni očitki, o tem, da carinski urad, ki je imel vso izvozno in uvozno dokumentacijo ves čas na razpolago in jo sproti pregledoval, ni ugotovil nobene nepravilnosti, kar naj bi pomenilo, da je bila odločba po skrajšanem postopku izdana že v predhodnih carinskih pregledih. Po določbah člena 78 CZS ima carinski organ pooblastilo, da lahko po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta po odobritvi prepustitve blaga, deklaracijo ponovno pregleda. V odstavku 3 navedenega člena je namreč določeno, da če se pri ponovnem pregledu ali naknadnih preverjanih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov sprejemajo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo. Carinski urad pa je v obravnavani zadevi za ureditev položaja sporne količine sladkorja uporabil ukrep vknjižbe zneska premalo obračunanih dajatev v skladu s členom 220(1) CZS. Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožeče stranke, da je prvotno sprejetje deklaracije, ovira za opravljanje kasnejših preverjanj. Sodišče zato tudi glede teh očitkov sprejema utemeljitev podano v odločbi pritožbenega organa.

Glede preostalih tožbenih ugovorov, ki so enaki ugovorom navedenih v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, sodišče ugotavlja, da je nanje odgovorila in jih z utemeljenimi razlogi zavrnila že tožena stranka.

Predlog tožeče stranke o združitvi vseh carinskih zadev za katere je bil sestavljen skupen zapisnik v en postopek je utemeljeno zavrnjen in ustrezno obrazložen v odločbi organa druge stopnje. Predlogu za združitev zadeve obravnavne v tem pravnem sporu z zadevami, ki se vodijo pod III U 82/2012 in z drugimi v predlogu navedenimi zadevami sodišče ni sledilo. Po določbi 42. člena ZUS-1 lahko sodišče več odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje. Ker v obravnavanem upravnem sporu in v primerih, ki jih našteva tožeča stranka ne gre za isti predmet postopka, sodišče v določbah 35. in 42. člena ni imelo podlage za družitev zadev.

Na podlagi navedenega je po presoji sodišča izpodbijana odločba, ki temelji na dejanskem stanju ugotovljenem v postopku njene izdaje, pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.