Jedro

Stališče izpodbijane sodbe, po katerem ob dejstvu, da tožnica ni dokazala, koliko časa je poteklo od pravnomočne razveze zakonske zveze do partnerjeve smrti, najdaljše sploh možno obdobje pa je štiri mesece, ne gre za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost, ki bi bila podlaga za nastanek dedne pravice, je pravilno.

Izrek

Revizija se zavrne Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti 316,99 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica kot izvenzakonska partnerka pokojnega M. S., umrlega 29. 10. 2002, dedič prvega dednega reda. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženkama povrniti njune stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženkama povrniti njune stroške pritožbenega postopka. Zavzelo je stališče, da je za presojo, ali je med tožnico in pokojnim obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost, odločilen trenutek razveze zakonske zveze in ne trenutek razpada življenjske skupnosti med tožnico in sedaj razvezanim možem, da glede na to, da tožnica ni predložila potrdila o pravnomočnosti sodbe o razvezi zakonske zveze, ni dokazala niti štirimesečnega trajanja skupnosti, in da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna tudi ob upoštevanju dejstva, da sta tožnica in pokojni načrtovala poroko in da sta dalj časa živela skupaj.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba ne upošteva, (1) da sta tožnica in pokojni S. od začetka leta 1997 živela v taki življenjski skupnosti, ki ima vse atribute zakonske zveze, kar je potrdilo 14 prič, (2) da iz predložene javne listine izhaja, da je tožnica samskega stanu in da je imela namen skleniti zakonsko zvezo, (3) da ta uradna listina potrjuje, da je tožnica več mesecev pred pokojnikovo nenadno smrtjo živela s pokojnikom v zunajzakonski skupnosti in ni bila poročena z drugo osebo, (4) da sta imela namen skleniti zakonsko zvezo, (5) da je bila tožničina zakonska zveza razvezana na podlagi 2. točke prvega odstavka 43. člena hrvaškega Družinskega zakonika in da je dejansko razveza nastopila že v letu 1996, (6) da je arbitraren in materialnopravno zgrešen zaključek, da bi morala dalj časa trajajoča skupnost trajati leto ali več. Ker izpodbijana sodba ne upošteva intenzivnosti življenjske skupnosti in njenega trajanja ter da je ta intenzivnost vodila tožnico in pokojnega k odločitvi, da se formalno poročita, in da do tega ni prišlo zaradi nenadne smrti tožničinega partnerja, je tudi petmesečno obdobje od tožničine formalne razveze dovolj dolgo obdobje, da se njuna skupnost izenači z zakonsko zvezo, ki daje tožnici status dediča prvega dednega reda.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama. Prvotoženka je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Z izjemo pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka morajo biti zato opredeljene tako natančno, da je mogoče enopomensko ugotoviti, v čem revident vidi kršitev. Iz revizije, v kateri je že revidentka navedla, da se uveljavljana revizijska razloga medsebojno prepletata in da jih bo zato obrazložila skupaj, je mogoče izluščiti le, da se izpodbijana sodba ni opredelila do okoliščine, da sta tožnica in pokojni že dalj časa pred razvezo zakonske zveze tožnice z njenim sedaj razvezanim možem živela skupaj in da sta imela namen skleniti zakonsko zvezo. Glede na to, da sta obe okoliščini izrecno upoštevani v obrazložitvi materialnopravnega stališča izpodbijane sodbe, so te trditve očitno neutemeljene. Druge navedbe je mogoče razumeti edino kot utemeljitev zatrjevanega očitka zmotne uporabe materialnega prava.

7. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da ob dejstvu, da tožnica ni dokazala, koliko časa je poteklo od pravnomočne razveze zakonske zveze do partnerjeve smrti, najdaljše sploh možno obdobje pa je štiri mesece, ne gre za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost, ki bi bila podlaga za nastanek dedne pravice. Navedeno stališče je materialnopravno pravilno.

8. Na podlagi drugega odstavka 10. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Kot zadržek za veljavno sklenitev zakonske zveze je v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) določen obstoj prej sklenjene zakonske zveze (20. člen).

9. Tožnica je zatrjevala, da je s pokojnim M. S., umrlim 29. 10. 2002, več kot šest let in pol živela v zunajzakonski skupnosti, da je bila njuna življenjska skupnost take intenzitete in kvalitete, da je imela vse atribute zakonske zveze, da sta načrtovala poroko in da je v ta namen nekaj dni pred tragično partnerjevo smrtjo dobila potrdilo o samskem stanu. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bila sodba o razvezi zakonske zveze, ki jo je tožnica sklenila v Republiki Hrvaški, izdana 20. 5. 2002, da je bila tožničinemu pooblaščencu vročena 2. 6. 2002 ter da je predložila potrdilo o samskem stanu, izdano 25. 10. 2002, ni pa predložila dokaza o pravnomočnosti razvezne sodbe. Tožnica ni zatrjevala okoliščin, ki bi jo ovirale pri predložitvi takega dokaza, njene trditve, da je bila zakonska zveza na podlagi 2. točke prvega odstavka 43. člena hrvaškega Družinskega zakonika(1) dejansko razvezana že v letu 1996, pa nimajo opore v določbah navedenega predpisa. V 43. členu so navedeni razlogi, iz katerih je mogoče zahtevati razvezo zakonske zveze (in med temi je navedena tudi okoliščina, da je od prenehanja zakonske skupnosti poteklo leto dni), v 35. členu pa je jasno navedeno, da zakonska zveza preneha z razvezo, ko sodba o razvezi postane pravnomočna.

10. Kot izhaja tudi iz izpodbijane sodbe (drugačna revizijska navedba to očitno spregleda), sodna praksa ne zavzema stališča o najkrajšem času, ki mora preteči, da skupnost lahko štejemo za "dalj časa trajajočo" v smislu zakonske določbe, ampak glede na različnost odnosov v skupnostih in njihove intenzivnosti presoja obstoj te predpostavke v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera.(2) Upoštevaje smisel določbe drugega odstavka 10. člena ZD, ki je v izenačitvi pravnega položaja zakoncev in tistih oseb različnega spola, ki sta živeli v skupnosti z enakimi atributi, kot jih ima tipična zakonska zveza z edino izjemo, da razmerje ni bilo formalizirano s sklenitvijo zakonske zveze, pa je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da sta pri tej presoji pravilna zadržan pristop in ozka razlaga instituta.(3)

11. Sporno stališče izpodbijane sodbe navedeno upošteva, pravilno pa kot nepomembno za presojo o obstoju "dalj časa trajajoče" življenjske skupnosti šteje trajanje življenjske skupnosti med tožnico in pokojnim do razveze njene zakonske zveze s tretjim. Prej vzpostavljena ekonomska skupnost in medsebojna čustvena navezanost bi lahko prispevala k odločitvi, da tudi relativno krajše obdobje utemeljuje zaključek o obstoju življenjske skupnosti take kvalitete, ki jo zahteva drugi odstavek 10. člena ZD. Obdobja, v katerem je obstajala ovira za nastanek take skupnosti, ki ima za posledico obstoj dedne pravice, pa ni mogoče upoštevati pri presoji o izpolnjenosti predpostavke "dalj časa trajajoče" skupnosti. Ob drugačnem stališču bi zakonska prepoved iz 20. člena ZZZDR ostala izvotlena. Ker tožnica ni dokazala, koliko časa naj bi sploh poteklo od prenehanja ovire do prenehanja skupnosti, v nobenem primeru pa ta čas ni daljši od štirih mesecev, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da navedena predpostavka za obstoj zunajzakonske skupnosti ni izpolnjena in da je zato zahtevek za ugotovitev tožničine dedne pravice po pokojnem M. S. neutemeljen.

12. Po ugotovitvi, da niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ker tožnica z revizijo ni uspela, je dolžna prvotoženki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški v skupni višini 316,99 EUR predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 20 % davek na dodano vrednost (275,40 EUR), za materialne stroške (4,59 EUR) in za sodno takso za odgovor na revizijo (37 EUR). Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (l. št. 167).

Op. št. (1): Obiteljski zakon, Narodne novine, št. 162/98. Op. št. (2): Tàko stališče je izrecno zavzeto v sodbi II Ips 335/95 z dne 12. 2. 1997, opisana presoja pa je razvidna iz celote odločb Vrhovnega sodišča, v katerih je bil sporen pomen navedenega pravnega standarda.

Op. št. (3): Prim. sodbi II Ips 685/2006 z dne 26. 10. 2006 in II Ips 106/2006 z dne 17. 4. 2008.