Jedro

Zakonca, ki uveljavljata odoškodnino za škodo, povzročneo na njunem skupnem prmeoženju, nista nujna sospornika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku plača skupno 53.700,00 SIT kot odškodnino za dva jagenjčka, ki ju je toženčev pes raztrgal 1.5.1995 ter starejšo brejo ovco, ki jo je pokončal 22.5 ali 23.5.1995. Toženec mora tožniku povrniti tudi 115.450,00 SIT pravdnih stroškov. Toženec se proti taki odločitvi pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oz. da se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Meni, da bi moralo sodišče zahtevek zavrniti že zato, ker tožnik sam ni aktivno legitimiran v tej pravdi, saj gre za ovce, ki so skupna lastnina tožnika in njegove žene in bi zato kot nujna sospornika tožbo lahko vložila le skupaj, še zlasti, ker deleži na tem premoženju niso določeni. Očitnost sporazuma o ločenem nastopanju na sodišču, ki ga izpodbijana sodba omenja, iz izvedenih dokazov ne izhaja. Sicer pa tožnikovih jagenjčkov in ovce ni poškodoval toženčev pes. Nasprotna odločitev je oprta na bistveno neskladne izpovedbe tožnika in njegove žene, zlasti glede prisotnosti tujih psov v zvezi z njunima napadalnima psicama, ki ju je tožnik dejansko dal ubiti šele na dan, ko je že prišlo do obravnavanega prvega dogodka. O napadalnosti toženčevega psa bi mnenje lahko podal le izvedenec kinološke stroke. O drugem dogodku toženec ničesar ne ve in tudi ni nobenega dokaza, da bi do njega sploh prišlo. Prejel tudi ni odškodninskega zahtevka z dne 8.1.1996. Sodišče se sploh ni izjasnilo o tožnikovi sokrivdi za nastanek škode, ki je v tem, da pašnik, kjer so se njegove ovce pasle, praktično ni bil ograjen. Pritožba ni utemeljena. Zaključki, ki jih je prvo sodišče napravilo na podlagi analize skrbno in obširno izvedenih dokazov, so po presoji pritožbenega sodišča pravilni, pa tudi dovolj tehtno in logično ter prepričljivo obrazloženi. Vse to velja tako glede aktivne legitimacije tožnika, kot glede same dokazanosti obeh obravnavanih dogodkov ter zatrjevane tožnikove sokrivde za nastanek škode. Očitnost soglasja oz. dogovora tožnika in njegovea žene kot skupnih lastnikov obravnavanega premoženja, da kot tožnik v tej pravdi nastopa le eden, nedvomno izhaja prav iz njunega ravnanja, saj je tožnikova žena v tem postopku aktivno sodelovala in s tem jasno izrazila svoje soglasje k tožbi. Ker skupnost premoženja, katerega dogovorno upravljanje po le enem od zakoncev dopušča določilo 2. odst. 52. člena ZZZDR, pomeni ravno to, da deleži na premoženju niso določeni, je torej zmotno pritožbeno stališče o nujnosti skupnega nastopanja zakoncev zaradi nedoločenosti deležev. Slediti tudi ni mogoče pritožbenim opozorilom in trditvam o neskladjih v izpovedbah tožnika in njegove žene ter na njih temelječi odločitvi o obstoju obeh škodnih dogodkov. Nasprotno, kot je že uvodoma povedano, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ocena in sklepanje prvega sodišča tudi v tej smeri logična in prepričljiva. Prvostopenjske razloge torej v celoti sprejema, da jih ne bi ponavljalo. Da je tako v prvem kot v drugem dogodku škodo povzročil prav toženčev pes, je torej v zadostni meri dokazano, zato je v pritožbi omenjeno dodatno dokazovanje z izvedencem kinološke stroke nepotrebno. Škodo, povzročeno po živali pa je treba še obravnavati po pravnem pravilu paragrafa 1320 ODZ, po katerem zanjo odgovarja lastnik oz. "kdor žival redi",če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Ni torej odločilno, ali je tožnik pašnik za ovce (ustrezno) ogradil ali ne, saj ni bil dolžan zaščititi svojih ovac pred toženčevim psom, pač pa je toženec kot lastnik psa tega dolžan varovati tako, da onemogoči njegovo škodljivo delovanje. Ker toženec ni dokazal, da je svojega psa v tem smislu imel pod nadzorom, v celoti odgovarja za nastalo škodo, ki jo je pes pozvročil. Tako naziranje pa smiselno izhaja tudi iz prvostopenjskega razlogovanja v zvezi z zatrjevano deljeno odgovornostjo, da je namreč toženec v obeh primerih zaradi malomarnosti pustil psa odvezanega, kar je imelo za posledico povzročitev škode. Pritožbeni očitek, da se prvo sodišče o tožnikovi sokrivdi ni opredelilo, tako ni utemeljen. Prvo sodišče je torej na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo nobene procesne kršitve, na katero je treba paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 368. ZPP/77).