Jedro

V konkretnem primeru ni sporno, da je tožnik zgradil nadstrešek ob meji (bazen na oddaljenosti 1 m od meje), da za tako gradnjo (ok. leta 1997) ni pridobil odločbe o priglasitvi del, s katero bi si zavaroval svoj pravni položaj pred kasnejšimi spremembami predpisov (tudi glede odmikov). Pri tem je treba upoštevati, da je t.i. legalizacija nelegalnih objektov dopustna le na podlagi v času odločanja veljavnih predpisov, ki določajo pogoje za gradnjo, zato investitor nelegalnega objekta ne more zahtevati uporabe predpisov iz časa gradnje, če so ti prenehali veljati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje nadstreška, zgrajenega na severnem delu zemljišča parc. št. 1036/2 k.o. ..., in bazena z masažnim bazenom, zgrajenega na zemljišču parc. št. 1036/5 k.o. … Naložila mu je, da takoj po vročiti odločbe ustavi njuno gradnjo (1. točka izreka) in ju v roku 60 dni odstrani ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), v nasprotnem primeru pa se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo z denarno kaznijo (3. točka). Na podlagi 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) so bile za objekta izrečene prepovedi (4. točka). Odločeno je bilo še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) in da ni stroškov postopka (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnik za gradnjo omenjenih objektov ni pridobil nobenega upravnega dovoljenja, čeprav je taka obveznost obstajala tako v času gradnje po določbah ZGO/84 kot v času inšpekcijskega pregleda po določbah ZGO-1. Omenjena objekta ne izpolnjujeta niti pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja v smislu 26. člena Pravilnika o vrstah zahtevanih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na določbo Odloka o pomožnih objektih, ki ga je izdala Občina Piran, obravnavani bazen s prostornino okoli 40 m3 ni uvrščen med pomožne objekte, oba objekta pa nista izpolnjevala niti pogojev glede odmika od meje s sosednjimi zemljišči, ki jih je določal Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območja planskih celot Strunjan (1), Fiesa-Pacug (2), Piran (3), Razgled- Moštra-Piranska vrata (4), Portorož (5), Lucija (7), Seča (8), Sečoveljske soline (10), Dragonja (12), M ST/1 in M SE/2 (v nadaljevanju PUP). Ta je manjši od 3 m, za kar pa bi si moral po prvem odstavku 17. člena PUP tožnik pridobiti soglasje lastnika sosednjega zemljišča. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v času sprejema ZGO-1 ni gradil, česar pa v odločbah obeh stopenj sploh ni ugotovljeno. Gradnja namreč datira v obdobje pred letom 1997. Ker v času gradnje takih ukrepov ni bilo, ni podlage za ustavitev gradnje, zaradi česar nima podlage niti ukrep odstranitve objekta.

Ne strinja se s stališčem o zahtevanem parcelnem odmiku, saj se ta lahko nanaša le na stavbe, pri čemer se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1990/2011. Na to bi moral upravni organ paziti po uradni dolžnosti. Nepravilna je površina bazena, saj vanjo ne spada površina strojnice, ki jo je treba šteti za lopo v smislu 5. člena Pravilnika. Izpodbijana odločba je pomanjkljiva glede presoje, ali ni obravnavana gradnja v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki je že veljala v času izdaje izpodbijane odločbe. Odločba nima razlogov o zaključkih, ki se nanašajo na 26. člen Pravilnika. Ker izpodbijana odločba na dolgo razlaga vse, razen tistega, kar je tožniku v korist, predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana prvostopenjska odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo I U 1652/2012 z dne 7. 2. 2013 delno ugodilo tožnikovi tožbi in prejšnjo inšpekcijsko odločbo z dne 13. 4. 2012 odpravilo glede nelegalne gradnje nadstreška in bazena z masažnim bazenom ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek, v preostalem delu (glede prizidka s stopniščem in balkonom ter glede strojnice, prizidane k bazenu) pa je tožbo zavrnilo.

V skladu s stališči omenjene sodbe je moral upravni organ v ponovljenem postopku opraviti še preizkus glede dopustnosti gradnje nadstreška in bazena z masažnim bazenom z vidika 26. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov ob pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 130/04, v nadaljevanju spremembe Pravilnika). V zadevi namreč ni bilo sporno, kar ostaja nespremenjeno tudi v tem upravnem sporu, da tožnik za gradnjo nadstreška in bazena z masažnim bazenom ni pridobil nobenega upravnega dovoljenja, to je gradbenega dovoljenja po določbah ZGO/84 niti odločbe o priglasitvi del iz 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) ali pa gradbenega dovoljenja po sedaj veljavnem ZGO-1. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje v ponovljenem postopku ravnal v skladu z omenjeno sodbo in odpravil ugotovljeno pomanjkljivost. Pri tem je ugotovil, da omenjena objekta niti po omenjeni prehodni določbi sprememb Pravilnika ne izpolnjujeta pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. S tem v zvezi je pravilno tudi stališče, da je bilo treba ob uporabi te podzakonske določbe presoditi, ali je bila gradnja spornih objektov v času izvedbe v skladu s tedaj veljavnim prostorskim aktom. Sodišče se zato strinja z razlogi izpodbijane odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je utemeljeno, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Spremembe Pravilnika so v 26. členu določile, da se šteje, da enostavni objekti, določeni s tem pravilnikom, ki so bili zgrajeni pred 1. 1. 2003 brez odločbe o dovolitvi priglašenih del oziroma so bili zgrajeni pred 14. 7. 1990 in začetek njihove gradnje ni bil priglašen, izpolnjujejo pogoje glede največje velikosti, načina gradnje in rabe ter pogoje glede njihovega odmika od sosednjih zemljišč po določbah tega pravilnika, če so v skladu z osnovno namensko rabo, kot jo določa ta pravilnik, vendar samo, če imajo enake ali manjše dimenzije, kot jih določa ta pravilnik in če ima njihov lastnik na zemljišču, na katerem stojijo takšni objekti, lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo na takšnem zemljišču. ZUN je v 51. členu določal, da so se z odločbo o dovolitvi priglašenih lahko gradili pomožni objekti, če je tako predpisala občinska skupščina. V takem primeru je moral investitor na podlagi četrtega odstavka omenjenega člena priglasiti dela pristojnemu občinskemu upravnemu organu, o čemer je ta v skladu z 62. členom ZUN izdal odločbo.

Navedeno pomeni, da se omenjeni 26. člen sprememb Pravilnika nanaša le na gradnjo objektov, ki jih je kot pomožne opredelil občinski predpis, in le za take objekte se lahko šteje, da izpolnjujejo naštete pogoje po Pravilniku.

Tožnikov bazen z masažnim bazenom ima po odločbi tloris 8,4 m x 4,3 m, kar presega tlorisno površino do 30 m2 iz 1. točke 5. člena Pravilnika. S tem v zvezi je treba zavrniti tožnikov ugovor o nepravilno ugotovljeni površini, saj izhaja iz predpostavke, da je vanjo všteta tudi površina strojnice. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe na 3. strani, kjer je povzet dosedanji potek inšpekcijskega postopka, je namreč razvidno, da strojnica v ponovljenem postopku ni bila več upoštevana – v nasprotnem primeru bi dimenzije znašale 8,4 m x 5,8 m. Poleg tega je bilo ugotovljeno (4. stran obrazložitve), da ima bazen z masažnim bazenom prostornino ok. 40 m3, česar tožnik ne izpodbija. To pa presega prostornino iz 2. člena Odloka o pomožnih objektih (Uradne objave Primorske novice, št. 12/97 in naslednji), ki je pri bazenu kot pomožnem objektu dopuščal prostornino do 30 m3. Tožnikov bazen z masažnim bazenom torej niti po določbah omenjenega odloka ni bil pomožni objekt in ga ne bi bilo mogoče graditi le z odločbo o priglasitvi del. Iz tega razloga se 26. člen sprememb Pravilnika nanj sploh ne more nanašati. Da bi šlo v obravnavanem primeru za bazen in masažni bazen kot samostojna, med seboj ločena objekta, pa tožnik ne zatrjuje, prav tako tudi ne navaja njunih drugih lastnosti, ki bi bile relevantne za presojo dopustnosti gradnje brez gradbenega dovoljenja.

Pogojev iz 26. člena sprememb Pravilnika ne izpolnjuje niti nadstrešek, saj nima zadostnega odmika od sosednjega zemljišča. Besedne zveze iz obravnavanega 26. člena, da objekti izpolnjujejo „pogoje glede njihovega odmika od sosednjih zemljišč po določbah tega pravilnika“, namreč ni mogoče razlagati na način, ki bi obšel ustrezne določbe veljavnega prostorskega akta, ki je določal odmike objektov od parcelnih meja (s tem tudi pogoje za gradnjo) in ki ga je sprejela občina kot nosilka urejanja prostora na svojem območju. Taka razlaga bi pomenila celo izjemo od lastne določbe Pravilnika v 1. točki 20. člena, ki je pri objektih za lastne potrebe (mednje sta bila v 5. členu uvrščena tudi bazen in nadstrešek) določala, da mora biti odmik takšen, kot je predpisano z izvedbenim prostorskim aktom, če ni predpisan, najmanj 1,5 m, za manjši odmik pa je potrebno soglasje lastnika sosednjega zemljišča. Za obravnavani primer relevantni PUP (Uradne objave, št. 25/93 in naslednji) je v 18. členu določal, da je gradnja pomožnih objektov med drugim možna v skladu z veljavnim občinskim odlokom o pomožnih objektih. Ta je v 6. členu (spremembe odloka, Uradne objave Primorske novice, št. 7/02) predpisoval, da mora investitor za objekte iz 2. člena (torej tudi za nadstrešek in bazen), ki so oddaljeni od parcelne meje manj kot 3 m, pridobiti soglasje lastnika sosednje parcele. V konkretnem primeru ni sporno, da je tožnik zgradil nadstrešek ob meji (bazen na oddaljenosti 1 m od meje), da za tako gradnjo (ok. leta 1997) ni pridobil odločbe o priglasitvi del, s katero bi si zavaroval svoj pravni položaj pred kasnejšimi spremembami predpisov (tudi glede odmikov), in da je v času sprejetja 26. člena sprememb Pravilnika veljavni Odlok o pomožnih objektih za pomožni objekt (torej tudi za obravnavana, katerih gradnja ni bila „zavarovana“ z ustrezno upravno odločbo) zahteval soglasje sosedov za manjši odmik, ki pa ga tožnik ni predložil. Pri tem je treba upoštevati, da je t.i. legalizacija nelegalnih objektov dopustna le na podlagi v času odločanja veljavnih predpisov, ki določajo pogoje za gradnjo, zato investitor nelegalnega objekta ne more zahtevati uporabe predpisov iz časa gradnje, če so ti prenehali veljati.

Drugačna razlaga od navedene pa bi tudi pomenila, da je Pravilnik s svojimi spremembami brez podlage v tedaj veljavnem 3. in 8. členu ZGO-1 določil, da se smejo brez gradbenega dovoljenja graditi tudi objekti, ki ne izpolnjujejo pogojev za gradnjo enostavnih objektov, ki jih je Pravilnik opredelil v 19. in naslednjih členih. Podzakonski predpis namreč v nobenem primeru ne more spreminjati oz. posegati v obveznost investitorjev, določeno v zakonu, da morajo za gradnjo pridobiti gradbeno ali kako drugače poimenovano dovoljenje, če pa gre za gradnjo enostavnih objektov, da mora biti ta v skladu s prostorskim aktom. Povedano drugače: ZGO-1 ni določil „legalizacije“ tistih pomožnih objektov, za katere investitor sicer ni pridobil odločbe o priglasitvi del, bi pa jo, če bi zanjo zaprosil, ker so objekti v času gradnje izpolnjevali zahteve predpisov za gradnjo pomožnih objektov. Zato so se nelegalno zgrajeni pomožni objekti po sprejemu Pravilnika lahko šteli za legalne le, če so izpolnjevali pogoje, ki jih je Pravilnik določil za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja.

Neutemeljeno je stališče, da gradbeni inšpektor ne bi smel izreči ukrepe po določbah ZGO-1, ker da je bil ta sprejet šele po končani gradnji. Kot je bilo tožniku pojasnjeno že v prejšnji sodbi, je gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 dolžan ukrepati vselej, ko ugotovi, da investitor gradi ali je že zgradil objekt, ne da bi si za njegovo gradnjo pridobil predpisano gradbeno dovoljenje. Omenjeno velja tudi za objekte, ki so bili zgrajeni v času pred ZGO-1, pod pogojem, da bi tudi po tedanjih predpisih moral zanje pridobiti upravno dovoljenje. Navedeno pomeni, da je gradbeni inšpektor v primeru ugotovljenih nepravilnosti dolžan izreči ukrepe v skladu z veljavnim zakonom, v konkretnem primeru na podlagi omenjenega 152. člena ZGO-1, po katerem odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Zato sodišče le dodaja, da je tudi ZGO/84 v 91. členu določal, da inšpektor za graditev z odločbo odredi, da se ustavi nadaljnja gradnja, če investitor nima gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Tožbeno stališče, da v tistem času takega ukrepa ni bilo, je zato neutemeljeno.

Upravni organ se je na 6. strani izpodbijane odločbe opredelil do možnosti gradnje brez gradbenega dovoljenja z vidika novo sprejete Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13 in naslednji). Tožbeno stališče, da taka presoja ni bila opravljena, je zato neutemeljeno.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).