Jedro

Pri presojanju izpodbijane odločitve sodišče ugotavlja, da so utemeljeni tožnikovi ugovori, da obrazložitev obeh izpodbijanih aktov ne zadosti standardu obrazloženosti, ki ga določa ZUP v 214. členu. Po tej določbi mora obrazložitev odločbe namreč vsebovati (med drugim) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Takih razlogov izpodbijana sklepa ne vsebujeta in ne omogočata preizkusa izpodbijane odločitve (na kar pravilno opozarja tožeča stranka).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odpravita se sklepa A. št. 9/JR-RD 2018 z dne 16. 5. 2018 in št. 9/JR-RD 2018 z dne 5. 6. 2018 ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. A. je v zvezi z javnim razpisom „Sofinanciranje programov in projektov B. v letu 2018 z izpodbijanim sklepom z dne 16. 5. 2018 odločil, da je program tožeče stranke dosegel 50 točk in se sofinancira v višini 500,00 EUR. Iz njegove obrazložitve izhaja, da je strokovna komisija za izvedbo predmetnega razpisa (v nadaljevanju komisija) ugotovila, da je vloga tožeče stranke na omenjeni javni razpis pravočasna ter, da je bila zaradi nepopolnosti ustrezno dopolnjena. Strokovna komisija je na podlagi točkovanja, ciljev in meril razpisne dokumentacije vlogo ustrezno ocenila.

2. Pritožbo tožeče stranke na navedeni sklep je A. zavrnil s sklepom z dne 5. 6. 2018. Iz njegove obrazložitve izhaja, da se tožeča stranka ne strinja s prejetim zneskom sofinanciranja programa v višini 500,00 EUR, ker v sklepu ni razvidna obrazložitev točkovanja vloge. Tožeča stranka je zahtevala tudi javni dostop do projektov, ki so bili sofinancirani. Dne 1. 6. 2018 se je sestala komisija in ponovno pregledala vlogo tožeče stranke, vendar svoje odločitve ni spremenila. Navedeno utemeljuje z dejstvom, da gre za prijavljen program, ki zelo slabo sledi ciljem razpisa, zato je program dosegel 50 točk. Komisija je iz programa razbrala, da se nanaša na ciljno področje diskriminacije in kulture, iz katerega izhaja, da v zadostni meri ne sledi ciljem razpisa. Komisija prav tako ugotavlja, da so določene dejavnosti (npr. priprava življenjepisa, zaposlitveni in karierni načrt, informativna delavnica Aktivne politike zaposlovanja) dejavnosti zavoda RS za zaposlovanje in so uporabnikom nudene brezplačno. Prav tako je v kategoriji „Pričakovani učinki programa/projekta“ zaznati aktivnosti, ki so primernejše za prijavo na razpis Ministrstva za kulturo (priprava in izvedba 6 učnih delavnic o romskem jeziku in kulturi, okrogla miza na temo romskega jezika in kulture). Projekt je podprt samo v delih, ki se nanašajo na naslednje cilje: medgeneracijsko sodelovanje in varstvo okolja, npr. delavnice na področju izobraževanja glede varstva okolja. Program kot celota ni inovativen in ne vključuje novih vsebin in pristopov. Zato komisija svoje odločitve ni spremenila. Pritožbo je obravnaval tudi A. na svoji izredni seji 4. 6. 2018. Komisija je prisotnim članom predstavila in obrazložila potek in obravnavo vloge tožeče stranke ter predstavila ugotovitve in odločitve komisije. V nadaljevanju so člani A. brez prisotnosti članov omenjene komisije obravnavali pritožbo tožeče stranke in pregledali prejeto razpisno dokumentacijo. Ugotovljeno je bilo, da je komisija sledila ciljem razpisa in priporočilom Vladne revizijske službe in Urada za narodnosti RS. A. je na svoji izredni seji sprejel sklep, da soglaša s sklepom komisije v zvezi s predmetnim javnim razpisom, zaradi česar je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnil. 3. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi povzema potek postopka od prijave tožeče stranke na predmetni javni razpis do izdaje sklepa tožene stranke z dne 16. 5. 2018, po katerem je tožeča stranka upravičena do sofinanciranja v višini 500,00 EUR. Tožeča stranka se je zoper navedeni sklep pritožila, hkrati pa tudi večkrat zahtevala vpogled v razpisno dokumentacijo ter ostale vloge, saj iz pavšalne obrazložitve navedenega sklepa ni bilo mogoče razbrati ničesar o vsebinskih in drugih razlogih za navedeno odločitev. Tožnikovo pritožbo je tožena stranka zavrnila, na zahtevke tožeče stranke za vpogled v spis pa se ni odzvala. Tožena stranka še vedno, skoraj dva meseca po izdaji izpodbijanega sklepa, ni omogočila tožeči stranki vpogleda v spis, hkrati pa morebitno dopustitev vpogleda v spis pogojuje z dovolitvijo posameznih B., ki so nastopala kot prosilci na razpisu. Z izpodbijano odločitvijo in nadaljnjim ravnanjem tožene stranke je bilo poseženo v pravice tožeče stranke in njene pravne koristi v zvezi s prijavo na razpis, celo v njene ustavno varovane človekove pravice. Sklicuje se na bistveno kršitev pravil postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter napačno in pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja.

4. Tožeča stranka tudi meni, da je sporna že sama pristojnost tožene stranke za odločanje na predmetnem javnem razpisu. Sklicuje se na Zakon o romski skupnosti (v nadaljevanju ZRomS-1) in Poslovnik A. (v nadaljevanju Poslovnik), iz katerih po mnenju tožeče stranke ne izhaja podlaga za samostojno upravno odločanje tožene stranke o tem, kaj je potrebno na javnih razpisih financirati v javnem interesu. Tožeča stranka izpostavlja tudi konflikt interesov na sistemski ravni, saj člani tožene stranke podeljujejo javna sredstva predvsem in zlasti sami sebi oz. svojim lastnim organizacijam. Tudi v primeru, če tožena stranka navedeno pristojnost ima, tožeča stranka izraža resen dvom, da izpodbijani akt ni sprejemala pooblaščena uradna oseba oz. organ tožene stranke. Na prvi stopnji je odločal kar predsednik tožene stranke. Iz izpodbijanih sklepov ni jasno razvidno, kdo je sploh vodil predmetni postopek in ali ima ta oseba za to potrebno usposobljenost (strokovni izpit iz upravnega postopka). Na izpodbijanem sklepu so poleg predsednika tožene stranke navedeni tudi člani komisije (podpisana je le njena predsednica), ki je sodelovala pri izvedbi razpisa. Taka komisija očitno ni organ tožene stranke, niti ne more prevzeti pooblastil za upravno odločanje v imenu tožene stranke. Tožeča stranka nadalje navaja, da so pri odločanju sodelovale osebe, člani tožene stranke, ki bi se morali zaradi konflikta interesov iz postopanja izločiti (skladno z določili 35. in 36. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), saj v njem hkrati nastopajo kot stranke oz. upravičenci do sredstev iz javnega razpisa in „konkurirajo“ tožeči stranki. To brez dvoma velja za predsednika tožene stranke, C.C., ki je hkrati zakoniti zastopnik D., ki združuje kar 33 B.. Je torej predsednik njihove organizacije, ki ima že po zakonu zagotovljeno 2/3 večino članov tožene stranke. Predsednik tožene stranke je hkrati tudi zakoniti zastopnik društva E., za katerega tožeča stranka prav tako domneva, da je bilo med prosilci. Predsednik tožeče stranke je podpisal tako izpodbijani sklep, kot tudi sklep o odločitvi o pritožbi. Ker tožeča stranka nima vpogleda v sestavo tožene stranke, niti iz izpodbijanih aktov ni razvidno kdo vse je sodeloval pri odločitvah, niti ni dobila možnosti vpogleda v spis, se o tem, kdo vse je nedopustno sodeloval pri odločanju, ne more zanesljivo izreči. Tako navaja imena članov tožene stranke, za katere meni, da so bili verjetno hkrati v vlogi zastopanja prosilcev na razpis.

5. Izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen in ga ni mogoče preizkusiti, niti po poskusu odprave te pomanjkljivosti v pritožbenem postopku. Poleg tega se tožena stranka v pritožbenem postopku sploh ni izrekla o številnih pritožbenih očitkih, kar pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Teža teh kršitev je še posebno huda v kontekstu hkratnega onemogočanja učinkovitih pravnih sredstev zaradi onemogočanja vpogleda v spis in zatemnitve oz. izpada delovanja spletne strani tožene stranke. Izpodbijani sklep ne vsebuje predpisanih sestavin v skladu z 214. členom ZUP. Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja ocena o tem, v kakšni meri tožeča stranka izpolnjuje izbirne kriterije, ki so bili določeni za ocenjevanje vlog. Ti kriteriji, razen inovativnosti, sploh niso niti omenjeni. Obrazložitev bi morala vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki so bile odločilne za sprejeto odločitev v smislu uporabe kriterijev za odločitev o sofinanciranju. Ker izpodbijani sklep nima zadostne obrazložitve, gre za bistveno kršitev pravil postopka. Tudi sklep, s katerim je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena, je še vedno pretežno neobrazložen. Tožena stranka se niti v odločitvi o pritožbi ni izrekla o vseh zahtevkih (dejavnostih) in razlogih za zavrnitev, niti o načinu uporabe meril (v kakšni meri so katera igrala odločilno vlogo).

6. Tožeča stranka očita toženi stranki, da je nepopolno in napačno ugotovila dejansko stanje zadeve. Sklicuje se na to, da naj bi spregledala prijavljene aktivnosti tožeče stranke in da je določene njene aktivnosti napačno ocenila kot nerelevantne. Očitno komisija napačno šteje, da na področjih oz. vsebinah, ki so poudarjene na javnem razpisu, poudarki s prizme človekovih pravic oz. podrobneje diskriminacije romske skupnosti ali potrebi po širjenju zavesti o romski kulturi in jeziku, sploh niso relevantni. Tožeča stranka se nadalje sklicuje na materialnopravne kršitve, saj ni dobila zadostnega pojasnila o bistvenih vsebinskih merilih pri odločanju. Drug očitek toženki pa je očitek o sumu diskriminacije in sicer na podlagi porekla oz. (ne)avtohtonosti. S tem v zvezi se tožeča stranka sklicuje na pravico do enakega obravnavanja in enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) ter pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ki jo posebej varuje tudi Zakon o varstvu pred diskriminacijo ter številni mednarodni pravni akti. Tožeča stranka bi navedene trditve lahko dokazala potem, ko se bo lahko seznanila z razpisno dokumentacijo. Meni, da se je na predmetnem razpisu priviligiralo avtohtone romske skupnosti v primerjavi z neavtohtonimi. Sklepno tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep z dne 16. 5. 2018 v zvezi s sklepom z dne 5. 6. 2018 odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki, ki ji hkrati naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo opisuje potek predmetnega javnega razpisa, na katerega se je prijavila tudi tožeča stranka. Slednja se je na sklep o višini odobrenih sredstev pritožila, o pritožbi pa je odločala tožena stranka na izredni seji 4. 6. 2018. Tožeča stranka je podala še dopolnitev pritožbe, ki pa je bila prejeta potem, ko je bilo že odločeno o pritožbi. Tožena stranka je javni razpis izvedla v skladu s Pogodbo o sofinanciranju delovanja A. za leto 2018, kjer je iz 3. člena, točke c, razvidno, da so sredstva A. dodeljena za pripravo in izvedbo javnega razpisa za B.. Podlaga za izvedbo predmetnega javnega razpisa je tudi dopolnjen Poslovnik A., ki v 10. alineji 10. člena določa, da v primeru zagotovitve namenskih sredstev s strani Republike Slovenije, A. izvaja postopek in dodeljuje sredstva za delovanje oz. projekte B.. Zato zavrača očitke tožeče stranke o svoji nepristojnosti za odločanje. Na podlagi 23. člena omenjenega poslovnika je tožena stranka ustanovila občasno komisijo za izvedbo razpisa, ki je bila sestavljena iz treh neodvisnih članic, ki niso bile v nikakršni povezavi s prijavitelji na predmetnem javnem razpisu. Na podlagi mnenja in predlogov navedene komisije je tožena stranka izdala sklepe upravičencem, med drugim tudi tožeči stranki. Sklepe je kot odgovorna oseba tožene stranke podpisal njen predsednik. O pritožbi tožeče stranke so odločali člani tožene stranke, pri čemer so odločali o pritožbi tretje osebe in ne o lastni pritožbi. Tožena stranka je 1. 6. 2018 s strani tožeče stranke prejela zahtevo za odobritev termina za vpogled in pregled odobrenih programov v okviru predmetnega javnega razpisa. Ker se tožena stranka do tedaj še ni soočila s takšnim primerom in ni vedela, kako pravilno ravnati in zaščititi osebne podatke ostalih prijaviteljev, se je obrnila na informacijskega pooblaščenca. Pridobila pa je tudi informacije pri Skupni notranji revizijski službi Generalnega sekretariata Vlade RS. Na podlagi dobljenih informacij je glede vpogleda v postopek predmetnega javnega razpisa pritegnila tudi vse ostale izbrane prijavitelje in jim omogočila udeležbo v postopku. Tožeča stranka je 22. 8. 2018 opravila vpogled v zahtevano dokumentacijo, ocenjevalne liste ter prijavljene vloge. Tožeča stranka je v zvezi s predmetnim javnim razpisom v letu 2018 podpisala pogodbo s toženo stranko ter posredovala zahtevek za izplačilo sredstev, kar pomeni, da je sredstva iz naslova pogodbe porabila za izvedbo prijavljenega programa oz. projekta.

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost odločitve, sprejete v postopku Javnega razpisa za sofinanciranje programov in projektov B. v letu 2018 (JR-RD 2018). Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da je program/projekt tožeče stranke dosegel (le) 50 točk in se sofinancira (le) v višini 500,00 EUR. Pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep je tožena stranka zavrnila s sklepom z dne 5. 6. 2018. Tožeča stranka se z odločitvijo o sofinanciranju (zgolj) v takšni višini ne strinja in uveljavlja tožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Po presoji sodišča so ugovori tožeče stranke utemeljeni.

10. Glede ugovora tožeče stranke, da je vprašljiva že sama pristojnost tožene stranke za odločanje v postopku predmetnega javnega razpisa, pa po presoji sodišča navedeni tožbeni ugovor ni utemeljen.

11. V upravnih spisih se nahaja Pogodba št. 1540-18-000004 o sofinanciranju delovanja A., ki sta jo v decembru 2017 sklenila Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti kot naročnik in A., kot izvajalec. Iz navedene pogodbe med drugim izhaja, da bo naročnik izvajalcu med drugim zagotovil sredstva, dodeljena prek javnega razpisa, za izvajanje programov in projektov B.. Nadalje izhaja iz navedene pogodbe, da bo izvajalec, torej A., pripravil in izvedel javni razpis za B.. Navedeno pogodbo je po presoji sodišča mogoče razumeti na način, da je z njo Urad Vlade Republike Slovenije pogodbeno prenesel pristojnosti za pripravo in izvedbo javnega razpisa iz Vlade Republike Slovenije na A.. Glede samega postopka odločanja v zvezi s prijavitelji na javnem razpisu pa ZRomS-1 in Pravilnik nimata natančnih določb. Iz 9. člena ZRomS-1 izhaja, da se ustanovi A. ter, da predstavlja interese romske skupnosti v Sloveniji v razmerju do državnih organov. Iz Pravilnika pa izhaja, da A. med drugim v primeru zagotovitve namenskih sredstev s strani Republike Slovenije izvaja postopke in dodeljuje sredstva (10. alineja 10. člena Pravilnika) ter, da ustanovi stalne ali občasne komisije in odbore kot svoja delovna telesa (prvi odstavek 23. člena Pravilnika).

12. Na omenjeni pravni podlagi je torej v obravnavni zadevi odločala tožena stranka. Kako je v konkretni zadevi sam postopek potekel, od imenovanja članov komisije in določitev nalog komisije (kar bi moralo izhajati iz zapisnika oziroma drugih listin) do obravnavanja vloge tožeče stranke (kar bi moralo izhajati iz zapisnika o obravnavi vloge tožeče stranke ter nato iz ocene vloge tožeče stranke po posameznih merilih) do odločanja na A. (zapisnik o seji A.), iz odstopljenih - nepopolnih upravnih spisov ni razvidno. Iz upravnih spisov, ki jih je sodišču poslala tožena stranka, omenjeni potek postopka sploh ni razviden in o tem ni predloženih listin (zapisniki, itd). Zato se sodišče do tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na sam potek postopka ter sestavo omenjene komisije oziroma sestavo A. ni moglo opredeljevati. Ne glede na to, pa je pri presojanju izpodbijanih aktov sodišče ugotovilo, da že iz izpodbijanih aktov izhajajo take pomanjkljivosti, ki so same po sebi razlog za njuno odpravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

13. Glede same narave izpodbijane odločitve (sklepa), torej ali gre za odločitev, ki je sprejeta v enostopenjskem postopku ali v dvostopenjskem postopku, po presoji sodišča, kljub dvema izdanima aktoma, ne more iti za dvostopenjski postopek. Oba izpodbijana akta je namreč izdal isti organ, kar v postopku, kjer je predpisan dvostopenjski postopek (in je torej zoper odločitev organa prve stopnje mogoča pritožba na organ druge stopnje ter je slednji tisti, ki presoja pravilnost odločitve organa prve stopnje), ni mogoče. Ob stališču, da naj bi tožena stranka bila za vodenje navedenega postopka pooblaščena s strani Vlade Republike Slovenije in da naj bi torej vodila postopek v imenu Vlade Republike Slovenije, pa je mogoče šteti, da naj bi šlo za enostopenjski postopek (zoper odločitev Vlade RS namreč ni pritožbe, kar izhaja iz 230. člena ZUP). Čeprav sta bila v tem postopku izdana dva akta, ju je po presoji sodišča mogoče obravnavati kot enotno odločitev, izdano v enostopenjskem postopku, v katerem je bila tožeči stranki dana možnost ugovora in s tem na nek način omogočena kontradiktornost. Zoper tako odločitev (zoper katero ni pritožbe) je mogoč upravni spor. To možnost je tožeča stranka z vložitvijo obravnavane tožbe tudi izkoristila in s tem tudi svojo pravico, da varuje svoje interese.

14. Pri presojanju izpodbijane odločitve pa sodišče ugotavlja, da so utemeljeni tožnikovi ugovori, da obrazložitev obeh izpodbijanih aktov ne zadosti standardu obrazloženosti, ki ga določa ZUP v 214. členu. Po tej določbi mora obrazložitev odločbe namreč vsebovati (med drugim) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Takih razlogov izpodbijana sklepa ne vsebujeta in ne omogočata preizkusa izpodbijane odločitve (na kar pravilno opozarja tožeča stranka). Tako iz navedene odločitve ni razvidno, kako je bil projekt tožeče stranke ocenjen po posameznih merilih in zakaj (utemeljitev razlogov). Tudi iz obrazložitve sklepa, s katerim je bilo odločeno o pritožbi tožeče stranke, navedeno ne izhaja, razlogi, ki pritrjujejo sprejeti odločitvi so splošni in iz njih ni razvidno točkovanje in ocenjevanje projekta tožeče stranke po posameznih merilih. S tem je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

15. Prav tako se tožeča stranka utemeljeno sklicuje, da ji pred izdajo izpodbijanih sklepov ni bil omogočen vpogled v spis, kar je v postopku izrecno uveljavljala in ji s tem ni bila dana možnost, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločitve. S tem so bile prav tako storjene bistvene kršitve pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

16. Do ugovorov tožeče stranke, ki se nanašajo na sestavo komisije in A pri odločanju ter na morebitne izločitvene razloge posameznih članov oziroma predsednika (ob sklicevanju tožeče stranke, da ji ni bil omogočen vpogled v spis) se sodišče, kot že pojasnjeno, ni moglo opredeljevati. Ker je bilo treba izpodbijano odločitev odpraviti iz že predhodno pojasnjenih razlogov, se sodišče do vseh ostalih ugovorov tožeče stranke ni opredeljevalo.

17. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijana akta odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden sta bila ta akta izdana, po četrtem odstavku istega člena pa je organ v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

18. Po presoji sodišča je že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravna akta odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče po prvi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

19. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).