Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob presoji besedila individualnih pogodb naročnikov ter splošnih pogojev, ki so tvorili sestavni del teh pogodb pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za družbeno pogodbo med krajani (tožniki) in krajevnimi skupnostmi oziroma celo med 5544 krajani, kot to zatrjuje tožeča stranka. V predstavljenih pogodbah namreč ni moč najti bistvenih sestavin družbene pogodbe, saj v njej ni opredeljen skupni namen pogodbenih strank.
1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevki tožečih strank B.K., R.B., J.R. in J.Č. na ugotovitev solastniškega deleža na kabelskem sistemu P., vsakega s solastninskim deležem 0,0162881 % celote, zavrnejo.
2. Pritožbi prvo tožeče ter drugo, tretje, četrto in šesto tožeče stranke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka ter sklep sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka potrdita.
3. Tožeče stranke so solidarno dolžne toženi stranki povrniti stroške postopka v 15-ih dneh, v višini 6.736,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
4. Tožeče stranke same nosijo stroške pritožbenega postopka, dolžne pa so solidarno povrniti stroške pritožbe toženi stranki, v 15-ih dneh, v višini 631,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Sodišče prve stopnje je s sodbo: ugotovilo, da so tožeče stranke B.K., R.B., J.R. in J.Č. solastniki na kabelskem sistemu P., vsak s solastninskim deležem 0,0162881 % celote (1. odstavek izreka sodbe); zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da sta tožeči stranki B.G. in .F.Š. solastnika na kabelskem sistemu P. vsak s solastninskim deležem 0,0162881 % celote. Ugotovi se, da je tožeča stranka I. d.o.o. solastnik na kabelskem sistemu P. s solastninskim deležem 1,944972 % celote. Tožena stranka je dolžna opustiti vsako poseganje v premoženje CATV sistema P.“ (2. odstavek izreka sodbe); odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške (3. odstavek izreka sodbe).
Sodišče prve stopnje je s sklepom: zavrglo tožbo tožeče stranke na ugotovitev, da je tožena stranka solastnik na kabelskem sistemu s solastninskim deležem 0,827114 % celote oz. deležem 5,984603 % celote (1. odstavek izreka sklepa); zaradi umika tožbe tožnikov R.B., M.O. in Š.H., pa je ustavilo postopek v gospodarskem sporu v tem obsegu (2. odstavek izreka sklepa).
Prvo tožeča stranka pravočasno vlaga pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (2. odstavek izreka sodbe) in je bilo razsojeno, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (3. odstavek izreka sodbe) ter v celoti zoper sklep sodišča, s katerim je zavrglo tožbo tožeče stranke (1. odstavek izreka sklepa). Uveljavlja razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določil pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, pri tem pa toženi stranki naloži plačilo vseh nastalih stroškov oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
Drugo, tretje, četrto in šesto tožeča stranka vlagajo pravočasno pritožbo zoper sodbo in sklep v delu, v katerem je bil zavrnjen opustitveni tožbeni zahtevek, zavržena tožba na ugotovitev solastninskega deleža tožene stranke ter odločitev o stroških. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagajo, naj pritožbi ugodi tako, da sodbo ter sklep v izpodbijanem delu razveljavi in ju spremeni, podredno pa sodbo in sklep razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo stroške pritožbe.
Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku (1. odstavek izreka sodbe) in v odločitvi o stroških (3. odstavek izreka sodbe). Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožnikom v plačilo vse pravdne stroške, vključno s stroški pritožbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.
Pritožbe pravdnih strank so bile vročene preostalim strankam, ki pa na pritožbe niso vlagale odgovorov.
Pritožbi tožeče stranke nista utemeljeni, pritožba tožene stranke je utemeljena.
O pritožbi tožene stranke Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da so tožniki B.K., R.B., J.R. ter J.Č. solastniki kabelskega sistema P. (v nadaljevanju CATV) na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: da je CATV bil zgrajen na osnovi Sporazuma o izgradnji in sofinanciranju CATV sistema na območju krajevnih skupnosti z dne 26. 12. 1986, sklenjenega med KS Boris Ziherl, Franc Osojnik, Jože Potrč in Dušan Kveder, SŠC P., Radio Tednik P. in SSS občine P. (v nadaljevanju Sporazum); da so občani sofinancirali njegovo gradnjo, pri čemer je sofinanciranje potekalo preko dveh tipov pogodb, ki so jih občani sklepali s krajevnimi skupnostmi: s pogodbami za prvo fazo so občani sofinancirali izgradnjo CATV z zneski od 140.000,00 din do 240.000,00 din, s pogodbami za drugo fazo pa z zneski od 800 do 850 DEM dinarske protivrednosti; da je gradnja CATV, ki so jo izvajale krajevne skupnosti potekala fazno vse od leta 1987 do leta 1999 ter da je v tem času bilo sklenjenih z občani skupno 5544 pogodb o sofinanciranju.
Sklicevalo se je še na ugotovitev Ustavnega sodišča (opr. št. U-I 175/01), da je vprašanje lastnine odvisno od tega, v kakšni višini je kdo dejansko prispeval sredstva za izgradnjo in vložki KS in SSS v izgradnjo kabelskega sistema Ptuj so bili minimalni.
Sodišče prve stopnje je iz navedenih dejstev zaključilo, da je glede na finančna vlaganja občanov šlo za dogovor o skupni gradnji, ki ga predstavljajo individualno sklenjene pogodbe med tožniki in takratnimi krajevnimi skupnostmi, ki ima naravo družbene pogodbe (paragrafi 1175 – 1216 ODZ). Izgrajen CATV je tako postal premoženje družbe, katerega solastniki so družbeniki (paragraf 1182 ODZ). Tožeče stranke pa so družbeniki, saj so na podlagi pogodb sofinancirali izgradnjo CATV. Glede na njihov vložek pa so solastniki v ugotovljenem obsegu.
Pritožbeno sodišče s predstavljenimi zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša in ocenjuje, da je na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je botroval začetku projekta izgradnje CATV sporazum, ki je bil sklenjen leta 1986, ki so ga sklenile krajevne skupnosti: Boris Ziherl, Franc Osojnik, Jože Potrč in Dušan Kveder, Srednješolski center P., Radio Tednik P. in Samoupravna stanovanjska skupnost občine P. (SSS). V njem so se podpisniki dogovorili, da bodo združili sredstva za izgradnjo CATV, ki bo omogočil dovod televizijskega in radijskega signala do vtičnice sofinancerja (1.točka). V 2. točki so se dogovorili, da bodo štiri podpisane krajevne skupnosti in SSS po enakih deležih sofinancirale izgradnjo CATV sprejemne postaje in primarnega razvoda omrežja ter ojačevalne naprave. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je vsaka od podpisanih krajevnih skupnosti in SSS prispevala po 2.1000.000 SIT (izvedeniško mnenje izvedenca P.Š. z dne 28. 12. 2006). Iz Sporazuma izhaja, da so se krajevne skupnosti za svoje območje zavezale organizirati zbiranje sredstev za izgradnjo CATV, kakor tudi organizirati, voditi in nadzorovati izgradnjo CATV (3. točka Sporazuma). V letu 1988 se je izgradnji CATV pridružila tudi KS Olga Meglič, kar izhaja iz omenjenega izvedeniškega mnenja.
Iz podatkov izvedeniškega mnenja tudi izhaja, da so kot investitorji izgradnje nastopale posamezne krajevne skupnosti. Izvedenec je tako ugotovil, da so štiri krajevne skupnosti iz Sporazuma, kot investitorke sklenile z izvajalcem E. pogodbo o izvedbi CATV na njihovih območjih, KS Olga Meglič pa je kot investitorka za svoje območje sklenila z izvajalcem L. pogodbo za izgradnjo 200 priključkov dne 10. 03. 1988 in z izvajalcem P.I. p.o. pogodbo za izdelavo tehnične dokumentacije z dne 26. 10. 1993. Iz navedenega izhaja, da so imele krajevne skupnosti pri izgradnji CATV vlogo investitork. V svojem imenu in za svoj račun so naročile izgradnjo CATV, zastopane po svojih organih, ki so podpisali navedene investitorske pogodbe. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da so bile takrat krajevne skupnosti pravne osebe in kot take sposobne imeti svoje premoženje. Da so bile krajevne skupnosti samostojne investitorke izgradnje CATV tudi izhaja iz vsebine pogodb o sofinanciranju izgradnje CATV, ki so jih sklenile krajevne skupnosti z občani in splošnih pogojev, ki so bili sestavni del teh Pogodb. V njih so krajevne skupnosti označene kot investitorke CATV, prav tako pa kot nosilke lokacijskih in gradbenih dovoljenj. Zato je logično da je bil prav krajevnim skupnostim kot investitorkam izročen zgrajen CATV. S tem pa je glede na takratne predpise CATV postal družbena lastnina v upravljanju krajevnih skupnosti.
Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so izgradnjo CATV sofinancirali občani na podlagi Pogodb o sofinanciranju izgradnje CATV, ki so jih sklepali s krajevnimi skupnostmi. Vendar pa se pritožbeno sodišče pridružuje stališču tožene stranke, s katerim je nasprotovala tožbenemu zahtevku v postopku na prvi stopnji, da s sofinanciranjem izgradnje CATV občani niso pridobili lastninske pravice na CATV. Drugačno stališče sodišča prve stopnje temelji na materialnopravno nepravilni oceni vsebine teh pogodb.
V spisu se nahajata dva tipa pogodb o sofinanciranju izgradnje CATV, ki so jih sklepali občani s krajevnimi skupnostmi. V obeh pogodbah so kot rečeno krajevne skupnosti označene kot investitorke izgradnje CATV, občani pa kot udeleženci ali pa naročniki. Občani so se s temi pogodbami zavezali vplačati določene zneske krajevnim skupnostim za izgradnjo CATV. Krajevne skupnosti kot investitorke pa so se zavezale občanom vplačnikom zagotoviti kvaliteten sprejem televizijskih in radijskih programov. Iz vsebine teh pogodb izhaja, da sta bili pogodbeni stranki v obligacijskem odnosu, pri katerem so se investitorke zavezale sofinancerjem izvesti dovod TV in UKV signala od glavne postaje do odjemnega mesta v njihovih objektih oziroma stanovanjih. Niso pa se krajevne skupnosti s temi pogodbami zavezale prenesti lastninske pravice CATV na sofinancerje, niti v njih ni bilo podlage za kakšno drugo stvarnopravno upravičenje občanov.
Glede na navedeno zaključek sodišča prve stopnje, da so občani s sklenitvijo pogodb o sofinanciranju izgradnje CATV s krajevnimi skupnostmi ustanovili družbo za skupno pridobivanje v smislu določb 1175 do 1215 paragrafov ODZ, nima podlage v vsebini samih pogodb, na kar pravilno opozarja pritožba.
Individualne pogodbe naročnikov (1993) oziroma udeležencev (1987) (tako tožnike poimenuje samo besedilo individualnih pogodb (A24 in podobno) s krajevnimi skupnostmi (v omenjenih pogodbah označenih kot investitorji) po oceni pritožbenega sodišča, kljub ugotovljenemu udarniškemu delu občanov in obsegu njihovih prispevkov, ni moč opredeliti kot družbene pogodbe ali dogovora o skupni gradnji. Paragraf 1175 ODZ tako določa, da „S pogodbo, s katero privolita dve ali več oseb, da združijo samo svoj trud ali tudi svoje stvari v skupno korist, se ustanovi družba za skupno pridobivanje.“ Besedilo pogodb, kot pravilno opozarja tožena stranka, je treba razlagati najprej v okviru njihovega besedila (1. odstavek 99. člena ZOR), pri čemer sodišče ne upošteva nujno dobesednega pomena zapisanega besedila, temveč se posluži razlagalnih metod, ki pripeljejo do skupnega namena pogodbenih strank (2. odstavek 99. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je ob branju pogodb, ki sta jih pravdni stranki predložili, jasna pogodbena določila interpretiralo na način, ki je preseglo samo besedilo pogodb in namen pogodbenih strank.
Temelj za nastanek družbe je pogodba, katere obličnost sicer ni predpisana, mora pa po eni strani ustrezati splošnim zahtevam za nastanek pogodbe (na primer o svobodni in neobremenjeni volji pogodbenikov), po drugi strani pa mora vsebovati bistvene značilnosti družbene pogodbe (1) (primerjaj paragraf 1175 ODZ oziroma sedaj 990. člen OZ). Družba nastane in obstaja le takrat, če je kakorkoli izražena skupna pogodbena volja vseh pogodbenih strank, da se ustanovi družba za skupno korist, pri čemer je bistven skupen namen in prispevki družbenikov. Če take pogodbene volje ni, družbena pogodba ne nastane. Ob presoji besedila individualnih pogodb naročnikov (A24) ter splošnih pogojev, ki so tvorili sestavni del teh pogodb pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za družbeno pogodbo med krajani (tožniki) in krajevnimi skupnostmi oziroma celo med 5544 krajani, kot to zatrjuje tožeča stranka. V predstavljenih pogodbah namreč ni moč najti bistvenih sestavin družbene pogodbe, saj v njej ni opredeljen skupni namen pogodbenih strank. Iz navedenih pogodb izhaja, da je namen občanov pridobitev TV in UKV signala, namen krajevnih skupnosti pa pridobiti sredstva za izgradnjo CATV, ki bo to omogočila. V danem primeru pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bili občani na podlagi individualnih pogodb sicer udeleženi pri poslu krajevnih skupnosti v zvezi z izgradnjo CATV, vendar pa niso imeli pravice vplivati na sam posel izgradnje, so pa zaradi svojega prispevka bili upravičeni do dela koristi, ki se odraža dovodu TV in radijskega signala do občanov.
Obseg prispevkov občanov na vsebino teh razmerij ne vpliva in je drugačno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno.
Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so vsi občani kot sofinancerji po pogodbah sofinancirali izgradnjo dveh faz izgradnje CATV, pri čemer naj bi šlo v prvi fazi za izgradnjo primarnega sistema in v drugi fazi sklepanja pogodb za naročilo uporabnikov za izgradnjo individualnih priključkov. Tak zaključek sodišča prve stopnje namreč nima podlage v predloženih pogodbah. Tožeča stranka tudi nikoli ni zatrjevala, da je vsak od občanov sklenil po dve pogodbi o sofinanciranju CATV. Dejansko je mogoče ugotoviti, da je šlo v prvi fazi sklepanja individualnih pogodb, kot jo je opredelilo sodišče prve stopnje, za naročnike, ki so k naročanju izgradnje individualnega priključka pristopili že v letu 1987 (kot na primer Š.H. (A24)), za drugo fazo pa le za naročnike, ki so individualni priključek naročili kasneje, na primer v letu 1993 (kot na primer J.R. (A24)).
Pritožbeno sodišče še opozarja, da je v času izgradnje družbeni sistem omogočal sklenitev družbene pogodbe oziroma pogodbo o skupnosti imovine, ki bi jo sklenili občani med seboj kakor tudi občani s krajevnimi skupnostmi. To pomeni, da če bi v danem primeru bila volja občanov in krajevnih skupnosti ustanoviti družbo za izgradnjo CATV oziroma družbo, v katero bi vložili CATV bi bilo to mogoče vendar ob sklenitvi ustrezne pogodbe, iz katere bi izhajala takšna volja vseh udeleženih. Zato je zmotno drugačno stališče tožečih strank, na katero se je oprlo sodišča prve stopnje.
Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da drugi, tretji, četrti in peti tožnik niso pridobili solastninske pravice na CATV na podlagi družbene pogodbe. Ker so navedeni tožniki v postopku na prvi stopnji utemeljevali svoj tožbeni zahtevek na ugotovitvi solastninske pravice na CATV zgolj podlagi individualnih pogodb o sofinanciranju izgradnje CATV, sklenjenih s krajevnimi skupnostmi, glede katerih pa je kot rečeno pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso ustvarile za tožnike s tožbo uveljavljanega upravičenja, tudi preostali temelji glede pridobitve solastninske pravice na CATV ne morejo biti izkazani.
Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava na ugotovljeno dejansko stanje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev solastninskega deleža tožnikov – občanov zavrnilo, saj slednji nimajo stvarnih pravic na CATV (5. odst. 358. člena ZPP).
O pritožbi prvo tožeče stranke proti sodbi glede zavrnitve tožbenega zahtevka na ugotovitev solastninskega deleža na CATV v višini 1,944972 % celote Pritožnik neuspešno graja odločitev sodišča prve stopnje iz razlogov relativnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka, saj ne pojasni, kako naj bi slednje kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje (1. odstavek 339. člena ZPP). Do takih nekonkretiziranih pritožbenih očitkov se tako pritožbeno sodišče ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).
Pritožnik neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaza z vpogledom v spis opr. št. Pg 86/2004 ter s tem spregledalo pomembno pravno opredelitev Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cpg 294/2004-3 z dne 18. 10. 2004. Ne drži pritožbeno stališče, da je bilo v tej zadevi že odločeno, da tožena stranka ustanoviteljskih zahtevkov iz naslova solastniškega deleža na CATV ne more uveljavljati, temveč je Višje sodišče v Mariboru zavzelo stališče, da do rešitve vprašanja solastninskih deležev, tožena stranka ne more prosto razpolagati s stvarjo (kabelskim sistemom P.). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da stališče Višjega sodišča v Mariboru v tej zadevi ni pomembno za odločitev v predmetni zadevi, saj iz njega ni mogoče sklepati na utemeljenost zatrjevanega solastninskega upravičenja na CATV prve tožeče stranke, ki ga v predmetni zadevi uveljavlja.
Prva tožena stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da je kot upravljalka CATV vlagala svoja sredstva v nadgradnjo CATV z internetom. Z vlaganjem svojih sredstev pa naj bi pridobila solastninsko pravico na CATV glede na obseg vloženih sredstev.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek prve tožeče stranke pravilno zavrnilo. Ugotovilo namreč je, da slednja ni uspela dokazati, da je v CATV vlagala lastna sredstva, pri čemer tudi ni uspela dokazati zatrjevano višino vloženih sredstev, saj ni v postopku na prvi stopnji založila potrebnih sredstev za izvedbo z njene strani predlaganega dokaza z izvedencem. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da prva tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, iz katere bi izhajal njen zahtevek na ugotovitev solastnega deleža na CATV. Zgolj morebitna vlaganja v tujo stvar ne zagotavljajo lastninske pravice na njej. Morebitnega pogodbenega razmerja, ki bi predvidel njen solastninski delež na CATV pa prva tožeča stranka tudi niti izkazala.
Glede na dejstvo, da je prva tožeča stranka na naroku dne 16. 09. 2008 sama predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi ugotavljal vrednost njenih vlaganj v CATV je neupoštevena njena pritožbena trditev, da je dokaz z izvedencem predstavljal le nepotrebno povečevanje stroškov ter zavlačevanje postopka.
Samo dejstvo, da sodišče ni zapisalo materialno pravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka prvo tožeče stranke, ne predstavlja očitane absolutne kršitve določil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ali zmotne uporabe materialnega prava, saj kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, da je v CATV vlagal lastna sredstva v taki višini, kot jih je zatrjeval ter da je s tem prišlo do izgradnje nove stvari. Pravila trditvenega in dokaznega bremena so zapisana že v 212. v zvezi s 7. členom ZPP, seveda v povezavi z relevantnim materialnim pravom, v konkretnem primeru določila ZTLR. Tako bi tožnik moral izkazati vlaganja, ki so stvar v njeni substanci spremenila ali pa obsežnejšo vrednost vlaganj, da bi bil njegov vložek lahko stvarno pravne narave. Slednjega pa, kot je bilo obrazloženo, ni uspel dokazati.
Brezpredmetne so pritožbene navedbe o pomanjkanju razlogov obrazložitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na nedovolitev spremembe tožbe, to je na odškodnino prvo tožeče stranke, ki jo je v tej pravdi želela uveljavljati napram toženi stranki. Sodišče prve stopnje je že s sklepom z dne 16. 09. 2005 (list. št. 250) zavrnilo spremembo tožbe na vtoževano odškodnino, zoper sklep pa se prvo tožeča stranka nikoli ni pritožila in je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravnomočna. Zato se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).
Glede pravnega interesa bo stališče sodišča obrazloženo pri pritožbi ostalih pritožnikov. Do ostalih pritožbenih navedb prvo tožeče stranke se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj slednje niso bile odločilnega pomena za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako pa pritožbeno sodišče v tem delu ni našlo bistvenih kršitev določil pravdnega postopka oziroma zmotne uporabe materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) in je zato potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem 2. odstavku izreka (353. člen ZPP).
O pritožbi prvo, drugo, tretje, četrto in šesto tožeče stranke proti sklepu o zavrženju tožbe na ugotovitev solastninskega deleža tožene stranke Glede na odločitev pritožbenega sodišča, ki je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo, se izkaže tudi odločitev o zavrženju tožbe na ugotovitev solastniškega deleža tožene stranke za pravilno, saj tožniki ne izkazujejo pravnega interesa na ugotovitev solastninske pravice tožene stranke na tuji stvari (181. člen ZPP). S tem so se izkazale obširne pritožbene navedbe tožeče stranke o nepravilnosti odločitve o zavrženju tožbe v tem delu za neodločilne in se zato pritožbeno sodišče do teh ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP) ter je potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem 1. odstavku (2. točka 365. člena ZPP).
O pritožbi prve, druge, tretje, četrto in šesto tožeče stranke proti sodbi glede zavrnitve tožbenega zahtevka na opustitev poseganj v CATV Tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev solastninskega deleža na kabelskem sistemu Ptuj je pritožbeno sodišče zavrnilo, s tem pa je obenem zanikana aktivna legitimacija tožeče stranke za vložitev opustitvene tožbe proti toženi stranki. Ob tem pa pritožbeno sodišče tudi poudarja, da soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je postavljeni opustitveni zahtevek nedoločen in nesklepčen. Namreč zahtevek: „Tožena stranka je dolžna opustiti vsako poseganje v premoženje CATV sistema Ptuj“ (list. št. 418) je preširok, neopredeljen (2) in zgolj povzema zakonsko besedilo, da je vsakdo dolžan opustiti poseganje v lastninsko pravico drugega. Kot takšnega pa ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.
Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka (353. člen ZPP).
Stroški pravdnega in pritožbenega postopka V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožena stranka v pravdi zmagala v celoti, ji mora tožeča stranka v celoti povrniti stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Stroške pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tožene stranke (list. št. 469), Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah in Zakona o davku na dodano vrednost. Pritožbeno sodišče je toženi stranki tako priznalo: za leto 2004: za odgovor na predlog 450 odvetniških točk (in ne 900 odvetniških točk, kot priglašeno) v skladu s tar. št. 22, za odgovor na tožbo 900 odvetniških točk, za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe 450 odvetniških točk, za prvo pripravljalno vlogo z dne 18. 06. 2004 900 odvetniških točk, za narok za začasno odredbo dne 22. 06. 2004 450 odvetniških točk ter za nadaljnje pol ure 50 odvetniških točk; za leto 2005 je priznalo v skladu s tar. št. 18 za pripravljalno vlogo z dne 11. 05. 2005 900 odvetniških točk (in ne 1200 odvetniških točk, kot je priglasila tožena stranka), za pripravljalno vlogo z dne 14. 09. 2005 675 odvetniških točk ter za zastopanju na prvem naroku za glavno obravnavo dne 16. 09. 2005 900 odvetniških točk; za leto 2006 je priznalo za pripravljalno vlogo z dne 05. 10. 2006 450 odvetniških točk, za zastopanje na naroku dne 18. 10. 2006 450 odvetniških točk ter za nadaljnje pol ure še 50 odvetniških točk, za pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2006 pa je priznalo 450 odvetniških točk. Za leto 2007 je pritožbeno sodišče priznalo za vlogo z dne 31. 01. 2007 450 odvetniških točk, za zastopanje na naroku z dne 31. 01. 2007 450 odvetniških točk ter za trajanje nadaljnjih 5 ur 500 odvetniških točk, za zastopanje na naroku z dne 11. 04. 2007 450 odvetniških točk ter 150 odvetniških točk za trajanje naroka v dolžini dodatne ure in pol, za pripravljalno vlogo z dne 15. 05. 2007 450 odvetniških točk ter za vlogo z dne 22. 05. 2007 225 odvetniških točk. Za leto 2008 je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo za pripravljalno vlogo z dne 17. 04. 2008 450 odvetniških točk, za zastopanje na naroku dne 06. 05. 2008 450 odvetniških točk ter dne 16. 09. 2008 450 odvetniških točk, povišano za 100 odvetniških točk za dodatno trajanje naroka (2 uri) in za pripravljalno vlogo z dne 14. 10. 2008 450 odvetniških točk. Za leto 2009 je pritožbeno sodišče priznalo 450 odvetniških točk za zastopanje tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 26. 08. 2009. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo 100 odvetniških točk, ki jih je tožena stranka priglasila za pregled spisa z dne 17. 11. 2006 ter 17. 06. 2009, saj je omenjena storitev že zajeta v storitvi pripravljalnih vlog ali zastopanja na naroku za glavno obravnavo. Skupno je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 12100 odvetniških točk, 20 odvetniških točk za materialne stroške ter 1% od presežka nad 1000 odvetniških točk (3. odstavek 13. člena Odvetniške tarife) ter 20% DDV. Pravdni stroški tožene stranke tako znašajo 6.736,84 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna solidarno povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v 15-ih dneh, v znesku 6.736,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 2. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, so ji tožniki dolžna solidarno povrniti njegove pritožbene stroške, 1125 odvetniških točk za pritožbo ter 21 točk za stroške po 3. odstavku 13. člena Odvetniške tarife, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 631,22 EUR. Tožniki, ki s pritožbami niso uspeli morajo sami nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je tako toženi stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 631,22 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).
(1) „Za družbeno pogodbo je bistven dogovor o združitvi dela in/ali sredstev v skupno korist“ Sodba VS RS II Ips 817/94, z dne 15. 06. 1996. (2) VSL sklep I Cp 3679/2008 , z dne 21. 1. 2009.