Jedro

Napotitev na pravdo pritožnice za 2.500 EUR, kolikor meni, da je zapustnikovega iz naslova skupnega premoženja, gre pa za sredstva, ki jih je imela na svojem računu vdova v trenutku zapustnikove smrti, je pravilna. Res je, da je premoženje, ki ga zakonca ustvarita z delom tekom zakonske zveze, njuno skupno premoženje in se domneva, da sta deleža na tem premoženju enaka. Vendar je pritožnica tista, ki mora šele dokazati, kar do sedaj ni niti zatrjevala, da namreč gre ravno za taka sredstva, torej pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze. To se ne domneva kar samo po sebi, saj ima vsak zakonec lahko tudi svoje posebno premoženje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka glede zneska 10.000 EUR, ki ga je B. Z. izročila H. Z., spremeni tako, da se vdovo B. O. napoti na pravdo zoper sodediča, da spada 5.000 EUR od tega denarja v zapuščino.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem delu II. točke potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Dedinji naj sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek po pokojnem A. O. in oporočno dedinjo zapustnikovo hči B. Z. napotilo na pravdo, da zoper zapustnikovo vdovo B. O. in zapustnikovega sina C. O. vloži tožbo za ugotovitev, da je 10.000 EUR, ki ji ga je izročila H. Z., zapustnikovo darilo njej, ter da v zapuščino sodi tudi 2.500 EUR denarnih sredstev na računu vdove, ki jih je imela ta pri Banki X na dan zapustnikove smrti.

2. Zoper sklep se pritožuje oporočna dedinja, predlaga njegovo spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Sklicuje se na določbo 59. čl. ZZZDR, po kateri se šteje, da so deleži na skupnem premoženju, pridobljenem v času trajanja zakonske zveze, enaki, torej polovični. Glede izročenih 10.000 EUR od H. Z. pa je bila samo spoštovana volja zapustnika, ki jo je treba razumeti tudi v povezavi z oporoko in zato sama nima nobenega interesa vlagati tožbe, da je bilo to darilo njej, kvečjemu naj morebitne ugovore uveljavlja vdova, to je, da je del njeno premoženje iz naslova skupnega premoženja in da del spada v zapuščino.

3. Na pritožbo je odgovorila zapustnikova vdova, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa ter zahteva povrnitev svojih pritožbenih stroškov, ki jih tudi opredeljuje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo pravilno, ko je postopek prekinilo, ker je med dediči prišlo do spora o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (1. tč. 212. čl. Zakona o dedovanju; ZD). Vendar ni v celoti pravilno uporabilo 213. čl. ZD, ki določa, da napoti sodišče na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odst. 213. čl. ZD).

6. Konkretnih meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, 1. odst. 213. čl. ZD ne navaja. Odločitev v teh primerih je odvisna od konkretnih okoliščin. Načeloma sicer drži, da je na pravdo treba napotiti dediča, ki zatrjuje obstoj darila. Vendar pa je stališče sodne prakse in teorije tudi drugačno, in sicer takšno, da pri pravicah, ki se medsebojno izključujejo, zapuščinsko sodišče na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, oceni, pravica katerega dediča se zdi manj verjetna. Pri tem ne more mimo tega, da ocenjuje prepričljivost dokazov, na katere stranka opira svoja stališča.1 V tem primeru je nesporno, da je H. Z. pritožnici izročila zapustnikovih 10.000 EUR, ker je bila taka želja zapustnika, kar izhaja iz potrdila o izročitvi tega denarja. Iz tega potrdila sicer nadalje izhaja, da naj bi se ta denar porabil za pogrebne stroške, ostalo pa naj bi si razdelili vdova in pritožnica. Gre torej za denar, s katerim je zapustnik razpolagal v času življenja, le izročitev je pridržal za trenutek po svoji smrti. Če vdova meni, da je del tega denarja njenega (5.000 EUR), kot je to navedla na zadnjem naroku zapuščinske obravnave 11. 1. 2017, to ni stvar zapuščine, pač pa razmerja med njo in pritožnico, ki ta denar ima. Za del, za katerega pa vdova meni, da kljub tem dejstvom, ki so nesporna, spada v zapuščino, in sicer 5.000 EUR, pa je ona tista, ki mora to dokazati, zato je na pravdo treba napotiti njo.

7. Napotitev na pravdo pritožnice za 2.500 EUR, kolikor meni, da je zapustnikovega iz naslova skupnega premoženja, gre pa za sredstva, ki jih je imela na svojem računu vdova v trenutku zapustnikove smrti, je pravilna. Res je, da je premoženje, ki ga zakonca ustvarita z delom tekom zakonske zveze, njuno skupno premoženje in se domneva, da sta deleža zakoncev na tem premoženju enaka (2. odst. 51. čl. in 1. odst. 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Vendar je pritožnica tista, ki mora šele dokazati, kar do sedaj ni niti zatrjevala, da namreč gre ravno za taka sredstva, torej pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze. To se ne domneva kar samo po sebi, saj ima vsak zakonec lahko tudi svoje posebno premoženje.

8. Na podlagi pojasnjenega je pritožbeno sodišče pritožbi dedinje delno ugodilo in izpodbijani sklep v delu glede 10.000 EUR, prejetih od H. Z., spremenilo, sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

9. V zapuščinskem postopku praviloma vsaka stranka trpi svoje stroške, zato naj tudi stroške pritožbenega postopka nosita dedinji vsaka svoje (1. odst. 174. čl. ZD v zvezi s 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP).

1 Prim. npr. odločitve pritožbenih sodišč VSK Cp 260/99, VSC Cp 875/2005, VSL Sklep I Cp 2095/2011 in druge.