Jedro

Toženec je z odhodom s kraja nesreče kršil pogodbeno določeno obveznost o posredovanju osebnih podatkov in podatkov o zavarovanju vozila. Zato je izgubil svoje zavarovalne pravice. Škoda na parkirni uri je pravno priznana škoda ne glede na vprašanje, ali je lastnik imel vsa potrebna uporabna dovoljenja za postavitev parkirne ure.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti 1.400.000 SIT (sedaj 5.842,09 EUR) s pripadki, ki jih je na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju plačala podjetju O. za poškodovano parkirno uro. Vanjo je v prometni nesreči 18.3.1997 trčil toženec, ki pa je nato kršil 4. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95, saj je kraj nesreče zapustil, ne da bi posredoval svoje podatke in/ali podatke o zavarovanju vozila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne. Revizija povzema dva materialnopravna ugovora iz odgovora na tožbo in zatrjuje, da bi moralo pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava preveriti pravilnost odgovora prvostopenjskega sodišča, da je bila odškodnina pravilno izplačana. Po trditvah revizije to ni bila, ker je bila parkirna ura zgrajena brez zakonsko predpisanega gradbenega dovoljenja, saj je bilo izdano le lokacijsko dovoljenje, pa še to po obravnavanem škodnem dogodku. Zato je šlo za črno gradnjo. Tožnica je izplačala odškodnino za škodo, ki ni pravno priznana. V primeru zgraditve objekta v nasprotju z okoljevarstvenimi predpisi ali s predpisi o cestah in o varnosti prometa je treba na strani črnograditelja domnevati, da je v škodo privolil. Izplačila odškodnine zato tožnica ne more regresirati od toženca. Obe sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, splošna načela ZOR in Splošne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95, saj toženec po prometni nesreči glede na dejstvo, da je bila ura zgrajena brez kakršnegakoli dovoljenja, ni imel komu posredovati svojih podatkov in torej ne gre za kršitev citiranega splošnega pogoja.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Toženec je sklenil pogodbo o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji AO-95. V njih so določeni primeri, ko zavarovanec zaradi hujše kršitve pogodbeno sprejetih obveznosti izgubi zavarovalne pravice. Toženec je odšel s kraja nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila, kar je v 4. točki drugega odstavka 3. člena splošnih pogojev določeno kot eden od primerov izgube zavarovalnih pravic. Revizijska trditev, da naj toženec ne bi imel komu posredovati teh podatkov, je neutemeljena, saj je očitno, da bi jih lahko sporočil policiji.

Toženec se je v prvostopenjskem postopku upiral plačilu z dvema materialnopravnima ugovoroma: da je navedena določba splošnih pogojev po 918. členu ZOR nična in da je parkirna ura črna gradnja ter zato pravno nepriznana škoda. Sodišče prve stopnje je oba ugovora zavrnilo z materialnopravnimi razlogi, ki jih toženec v pritožbi ni izpodbijal, ker je uveljavljal (pritožbeno nedovoljeno) novo trditev, da je avto vozila njegova žena. Ker toženec v pritožbi ni vztrajal pri obeh ugovorih iz prvostopenjskega postopka, se pritožbenemu sodišču, ki se je strinjalo s pravilno uporabo materialnega prava, o teh razlogih ni bilo treba še posebej opredeljevati.

Toženec v reviziji neutemeljeno vztraja pri obeh ugovorih iz prvostopenjskega postopka. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da in zakaj obravnavana določba splošnih pogojev ni nična, pa tudi z razlogi, da in zakaj je bila tožnica dolžna oškodovanemu podjetju plačati odškodnino za parkirno uro (prvi odstavek 941. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR). Škoda je lastniku nastala ne glede na to, ali je imel potrebna dovoljenja za postavitev parkirne ure. Povzročitelj je zato dolžan škodo povrniti, vprašanje zakonitosti gradnje (postavitve ure) pa je lahko samo stvar morebitnega upravnega postopka. Nasprotno revizijsko stališče je očitno napačno in bi v nadaljnji izpeljavi pripeljalo do zaključka, da na primer povzročitelj požara ni dolžan povrniti škode na hiši, ki ji manjka eno od zahtevanih upravnih dovoljenj, ker naj škoda na taki hiši ne bi bila pravno priznana škoda.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.