Jedro

Tožena stranka je tožnikov predlog za vpis v imenik odvetniških kandidatov zavrnila z utemeljitvijo, da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, vendar teh zaključkov ni pojasnila tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka je namreč zgolj utemeljila tiste razloge, ki kažejo, da tožnik ni zaupanja vreden za opravljanje odvetniškega poklica, ni pa se opredelila do tistih, ki izkazujejo nasprotno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Odvetniške zbornice Slovenije, št. 616/2019 z dne 12. 5. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožnika za vpis v imetnik odvetniških kandidatov Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju OZS). V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je tožnik v svoji vlogi navedel, da bo odvetniško kandidaturo opravljal v odvetniški pisarni A. A., odvetnika v Ljubljani, priložil pa ji je izpisek iz matičnega registra o rojstvu, življenjepis, potrdilo o diplomiranju, potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu, izjavo odvetnika A. A. o zaposlitvi tožnika v njegovi odvetniški pisarni po odobritvi odvetniške kandidature, potrdilo Ministrstva za pravosodje, št. 71010-63210/2019-2 z dne 15. 3. 2019, da tožniku ni bila izrečena kazenska sankcija, potrdilo Okrajnega sodišča v Sežani, št. IV Kr 14072/2019-1 z dne 18. 3. 2019, da tožnik ni v kazenskem postopku in izpolnjeno izjavo (formular OZS) z dne 18. 3. 2019 (v nadaljevanju Izjava).

2. Tožena stranka pojasnjuje, da o vpisu v imenik odvetniških kandidatov odloča upravni odbor OZS v upravnem postopku, mnenje o tem, ali je predlagatelj vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, pa poda območni zbor odvetnikov, kjer predlagatelj živi in dela. Izvršilni odbor Območnega zbora odvetnikov Ljubljana (v nadaljevanju OZO Ljubljana), na območju katerega namerava tožnik opravljati odvetniški poklic, je dne 5. 6. 2019 sprejel mnenje, da je tožnik vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, medtem ko je Izvršilni odbor Območnega zbora odvetnikov Koper (v nadaljevanju OZO Koper), na območju katerega tožnik živi, dne 12. 3. 2020 sprejel mnenje, da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Upravni odbor OZS je na seji dne 10. 3. 2020 za vodenje postopka do izdaje odločbe o predlogu tožnika za vpis v imenik odvetniških kandidatov s sklepom imenoval odvetnico B. B., ki je tožnika vabila na ustno obravnavo. Po opravljeni obravnavi je Upravni odbor OZS s potrebno večino glasov sklenil, da se tožnikov predlog za vpis v imenik odvetniških kandidatov zavrne, saj meni, da ne izpolnjuje pogoja po 7. točki 1. odst. 25. člena v povezavi s 27. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ker ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. V 27. členu ZOdv je določeno, da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica, ali kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. Tudi za vpis v imenik odvetniških kandidatov zakon zahteva, da gre za osebo, ki je vredna zaupanja opravljanja odvetniškega poklica.

3. Tožnik je predložil potrdilo Ministrstva za pravosodje o tem, da mu ni bila izrečena kazenska sankcija. Upravni odbor OZS je zato v postopku vpisa presojal in ugotavljal drug vrednostni kriterij iz 27. člena ZOdv, in sicer obstoj dejstev, iz katerih bi se dalo utemeljeno sklepati, da tožnik ne bo vestno in pošteno opravljal odvetniškega poklica. Tožnik je v predloženi Izjavi obkrožil trditev "2.a) do sedaj nisem bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje" in trditev "7.b) da sem bil kot dolžnik ali sem kot dolžnik v insolvenčnem postopku" ter navedel opravilno številko zadeve Okrožnega sodišča v Kopru št. St ... V pisnem odgovoru na mnenje OZO Koper je tožnik zapisal, da je bil v letu 2000 obsojen na 23 mesecev zaporne kazni za kaznivo dejanje tihotapstva, zaradi njega pa je Republika Slovenija utrpela škodo v višini 135.000,00 EUR, ki ji ni bila nikoli povrnjena, ker je razglasil osebni bankrot. Nadalje je zapisal, da je zaporno kazen prestajal v letih 2000-2001 ter da mu je bila kazenska sankcija izbrisana iz evidence v letu 2014. Od izbrisa sankcije velja za neobsojenega in se tako tudi predstavlja v vseh upravno - sodnih postopkih. Ob zaslišanju je pojasnil, da je to razlog, zaradi katerega je v Izjavi označil, da "do sedaj nisem bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje", vprašanje pa ni formulirano tako, da bi se nanašalo na kadarkoli v njegovi preteklosti. Glede dolga je pojasnil, da je zaradi osebne nezmožnosti plačevanja dolga ter velikodušne stečajne zakonodaje sprožil postopek osebnega stečaja, ki se je končal leta 2016 z odpustom dolga. Če ne bi razglasil osebnega stečaja, bi ta dolg, to je dolg iz naslova škode, ki jo je povzročil Republiki Sloveniji, ostal izvršljiv in bi ga bremenil do konca življenja, zaradi česar ne bi mogel postati odvetniški kandidat. Do leta 2004 je imel odprto podjetje v tujini, kasneje je opravil pravno fakulteto in delal kot volonter pri raznih podjetjih, tako da je izpolnil pogoje za pristop k pravosodnemu izpitu. Občasno je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, saj v okolju, iz katerega prihaja, ni mogel dobiti zaposlitve. Zaposlitev je neuspešno iskal tudi v pravosodju. Kratek čas je bil zaposlen kot pravnik pri odvetniku v Sežani. Zaradi svoje preteklosti se je socialno distanciral. 4. Tožena stranka pojasnjuje, da je pri presojanju okoliščin, ali je nekdo vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, treba gledati celotno osebnost, kot to izhaja iz 27. člena ZOdv. Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv, torej pri presoji pravnega standarda "vrednosti zaupanja", ne gre zgolj za presojo strokovnosti dosedanjega poklicnega dela tožnika, ki želi opravljati odvetniški poklic, temveč zlasti za presojo njegovega dosedanjega obnašanja v smislu njegovega etičnega ravnanja v družbi, odnosa do odvetništva in pravosodja, katerega del je odvetništvo, ter spoštovanja pravnega reda Republike Slovenije. Razlog za zavrnitev tožnikovega predloga za vpis v imenik odvetniških kandidatov ni v tem, ker je bil pravnomočno kazensko obsojen, saj je kazenska obsodba iz evidence že izbrisana. Ni pa mogoče zaobiti naravo njegovih dejanj, ki so vodila do kazenske obsodbe, kasneje pa tudi do dolgov in postopka osebnega stečaja. Kazenska obsodba je časovno odmaknjena že dve desetletji, vendar tožnikova nadaljnja življenjska in poslovna pot ne kaže na spremembo njegovega odnosa do teh dejanj.

5. Odvetniški poklic ima svoje zahteve in pomen, ki izhaja iz njegove vloge, ki je poudarjena v okviru izvrševanja sodne oblasti. ZOdv v 2. členu določa, kaj odvetnik opravlja v okviru odvetniškega poklica. Gre za vrsto dela, kjer je zaupanje najpomembnejša vrednota in temelj odvetniškega poklica, odvetnik pa mora pri opravljanju svojega dela ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Zakon torej za opravljanje odvetniškega poklica ne zahteva le ustrezno strokovno usposobljenost, pač pa od odvetnika zahteva višji standard obnašanja od povprečja. Enako to velja za odvetniškega kandidata. ZOdv zato tudi uvaja standard "vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica".

6. Tožnikova pretekla dejanja, čeprav časovno odmaknjena, kažejo na nespoštovanje pravnega reda RS. Kaznivo dejanje tihotapstva, za katerega je tožnik v svojem dopisu zapisal, da je bil obsojen, je naklepno kaznivo dejanje, zaradi njegovih dejanj pa je Republika Slovenija morala oškodovancem povrniti škodo, ki je po navedbah tožnika znašala 135.000,00 EUR. Ker je tožnik, kot navaja, izkoristil možnost "velikodušne stečajne zakonodaje", ta dolg ne bo nikoli poplačan. Tožnik je torej ravnal tako, da je državi, katere pravni red naj bi spoštoval kot odvetniški kandidat, povzročil znatno premoženjsko škodo. Iz njegovega dopisa je mogoče razbrati, da tega ne obžaluje. Imel je možnost, da bi povzročeno škodo poravnal, vendar pa tega ni storil. Tudi njegova prošnja, da bi kot odvetniški kandidat lahko državi dolg povrnil z delom v javno korist, ne prepriča v zadostni meri, saj je to možnost imel vse od obstoja dolga.

7. Čeprav je bilo strojeno kaznivo dejanje v kazenskopravnem smislu izbrisano iz tožnikove kazenske evidence in se zato tožnik šteje za neobsojenega, je treba to njegovo ravnanje in njegov odnos do tega ravnanja presojati v smislu etičnih in moralnih standardov v družbi in v odvetništvu. Ne gre za subjektivno vrednotenje, niti za vrednotenje v kazenskem pogledu, temveč za vprašanje pogleda predlagatelja na dogodek, ki ga mora imeti odvetnik, vreden zaupanja. Čeprav se od odvetnika in odvetniškega kandidata pričakujejo višji etični standardi, je tožnik pri izpolnjevanju Izjave pri trditvi "2. a) do sedaj nisem bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje" zavestno zamolčal, da je že bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje in ni obkrožil trditve "2.b do sedaj sem bil pravnomočno obsojen za eno ali več kaznivih dejanj. Navedite pred katerim sodiščem, opravilna št. zadeve, zaradi katerega kaznivega dejanja, izrečena kazenska sankcija, izrečen varnostni ukrep". Takšno njegovo ravnanje ni v duhu standardov, ki se pričakujejo od odvetnika oziroma odvetniškega kandidata. Tožnik je zavestno zamolčal bistvene podatke svoje preteklosti in se odločil, da stanovski organizaciji tega podatka ne bo zaupal, četudi je vprašanje jasno formulirano in se nanaša na "kadarkoli v njegovi/njeni preteklosti". Iz predlagateljevih preteklih dejanj in sedanjega odnosa do preteklih dejanj ni mogoče sklepati, da bo tožnik vestno in pošteno opravljal delo odvetniškega kandidata. S tem je podana nevrednost zaupanja za opravljanje dela kot odvetniškega kandidata iz prvega odstavka 27. člena ZOdv.

8. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo v upravnem sporu in sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se tožnik z dnem 13. 5. 2020 vpiše v imenik odvetniških kandidatov pri OZS, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

9. Tožniku je bil z izpodbijano odločbo že drugič onemogočen vpis med odvetniške kandidate, tudi tokrat iz razloga, da kot morebitni kandidat ni vreden zaupanja za opravljanje poklica. Osnova za zavrnitev tožnika kot odvetniškega kandidata je njegov "greh" iz zdaj že precej oddaljene preteklosti, to je iz leta 2000, ko je bil obsojen za kaznivo dejanje tihotapstva. Drugi poskus tožnika za sprejem v odvetniško kandidaturo je potekal drugače kot prvi. Za zaposlitev na delovnem mestu odvetniškega kandidata se je tožnik predhodno dogovoril z odvetnikom A. A. Ljubljanski OZO je z obema opravil razgovor, nakar je izdal pozitivno mnenje in ga obrazložil. Ker tožnik biva v ..., torej na območju OZO Koper, je moral svoje mnenje o tožnikovi odvetniški kandidaturi izdati še ta OZO. OZO Koper je potreboval skoraj eno leto, da je tožniku izdal negativno mnenje, v katerem je kratko navedeno, da je tožnik v postopku preverjanja OZO zamolčal določene podatke, to je, da je bil v letu 2000 obsojen za kaznivo dejanje, da dolga, ki je bil s tem povezan, Republiki Sloveniji ni povrnil in da dejanja ne obžaluje. Ti argumenti OZO Koper, ki jih je v izpodbijani odločbi povzela tožena stranka, so neresnični oziroma niso utemeljeni. Po prejemu obeh mnenj je upravni odbor tožene stranke dne 12. 5. 2020 izvedel kratko zaslišanje tožnika, nato pa je z večino glasov prisotnih članov zavrnil njegovo odvetniško kandidaturo. Glasovanje je bilo tesno, natančen izid glasovanja pa tožniku ni znan in zato predlaga, da sodišče pridobi zapisnik o glasovanju, da bi se preverila pravilnost in sklepčnost glasovanja.

10. Tožena stranka je kot tožnikovo napako štela njegovo izjavo, da je neobsojen, kar je obkrožil na vprašalniku ter to štela kot poskus prikrivanja podatkov. Očitek je absurden, saj tožena stranka s podatki o tožnikovi obsojenosti razpolaga. Tožnik je namreč v letu 2014 prvič zaprosil za vpis v imenik odvetniških kandidatov, podatek, da je bil obsojen za kaznivo dejanje, pa je bil takrat tudi razlog za zavrnitev njegove kandidature. Tožnik in njegov potencialni principal sta, ko ju je izvršilni odbor OZO Ljubljana povabil na razgovor, govorila tudi o tem dejstvu in o različnih okoliščinah v zvezi s tem podatkom. Tožnik je pri tem izrecno in obrazloženo obžaloval svoje dejanje v preteklosti, kar je zapisano tudi v mnenju OZO Ljubljana. Res pa je, da tožnik svojega dejanja ni obžaloval pred OZO Koper, saj ni bil povabljen na razgovor niti o tem ni bil vprašan. OZO Koper je v svojem mnenju navedel, da naj bi prikrival obsojenost in da dejanja ne obžaluje, kar je nato tožena stranka povzela v izpodbijano odločbo. Tožnik je sporno izjavo, da do sedaj ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, v obrazcu obkrožil zato, ker po zakonu velja za neobsojenega, s tem pa ni ničesar prikrival, saj je podatek o njegovi obsojenosti v letu 2000 toženi stranki dobro poznan. V obrazcu ni navedeno, da gre za podatek kadarkoli v njegovi/njeni preteklosti, kot to navaja tožena stranka. Če bi bilo to eksplicitno navedeno, do težav ne bi prihajalo. Formulacija vprašanja glede obstojenosti je vsebinsko jasna in se nanjo vsakodnevno odgovarja v upravnih in sodnih postopkih. Status nekaznovanosti je urejen v 82. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki določa, da obsojenec po rehabilitaciji velja za neobsojenega. Do tega se je v podobni zadevi, ki se je nanašala na pogoje pri imenovanju notarja, v zadevi I Uv 5/1995 izjasnilo tudi Vrhovno sodišče. Tožnik je večkrat kandidiral na prosta delovna mesta na slovenskih sodiščih in na Državnem odvetništvu, vendar pa vprašanje o izbrisanih kaznih na intervjujih ni bilo nikoli izpostavljeno. Očitek v smeri osebne neprimernosti tožnika tožena stranka nadaljuje z navedbo, da naj bi stanovski organizaciji zavestno prikril dejansko stanje obsojenosti in jo zavedel, da ni bil nikoli obsojen, kar pa ne drži in je tak očitek dokazljivo neresničen, obrazložitev izpodbijane odločbe glede prikrivanja podatkov pa arbitrarna. Nenazadnje je tožnik pred obravnavo dne 12. 5. 2020 v spis vložil svojo izjavo, v kateri se je izjavil tudi glede obsojenosti leta 2000 in o svojem obžalovanju tega dejanja. Člani upravnega odbora tožene stranke so se z izjavo lahko seznanili pred sejo, na kateri so glasovali o tožnikovem predlogu za vpis v imenik odvetniških kandidatov.

11. Tožnik meni, da je dejanski razlog, da ni bil potrjen kot odvetniški kandidat, prav dejstvo, da je bil leta 2000 obsojen za kaznivo dejanje tihotapstva. Ker pa ta argument ni mogel biti uradni razlog za izdajo negativne odločbe, je tožena stranka našla druge razloge za izdajo negativne odločbe, in sicer v tožnikovem življenju in ravnanju v časovnem obdobju po letu 2000, kar pa lahko tožnik zlahka zanika. Vsebinsko o očitkih na račun tožnika v izpodbijani odločbi ni povedano nič. Edini, ki so se ukvarjali z odnosom in življenjem tožnika po prestani kazni so bili člani OZO Ljubljana. Sledili so metodološkim napotilom Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 35/2016, ki je podalo videnje problematike in smernice za ponovno ocenjevanje kandidatove primernosti za odvetniški poklic. Nasprotno pa so člani OZO Koper po dobrem letu od vložitve kandidature sestavili mnenje večinoma kar na podlagi stanja iz leta 2014, ne da bi tožnika sploh srečali ali karkoli povprašali. Upravni odbor tožene stranke je torej odločal na podlagi nasprotujočih si mnenj OZO Ljubljana in OZO Koper, tožnikove izjave z dne 12. 5. 2020 ter odgovorov tožnika na seji. Upravni odbor je odločil v skladu s negativnim mnenjem OZO Koper, ki pa molči o zadnjih šestih letih tožnikovega življenja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ali se je upravni odbor spoloh seznanil z mnenjem OZO Ljubljana in zakaj tega mnenja ni upošteval, oziroma bi ga moral vsaj argumentirano zavrniti.

12. Življenjska pot tožnika je od storitve kaznivega dejanja v letu 1997 kazenskopravno in civilnopravno neomadeževana. Kakšno naj bi bilo sporno ravnanje po začetku osebnega stečaja v letu 2011, iz izpodbijane odločbe ni razvidno. Tožniku je bilo v postopku odpusta dolga odrejeno petletno preizkusno obdobje, najdaljše, kot ga predvideva Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), v vsem tem času pa je bil pod nadzorstvom stečajnega upravitelja, odvetnika C. C. iz Prevalj, ki je odpust dolga podprl. Tožnikovo življenje in ravnanje po obsodbi je bilo torej v skladu s pravnim redom Republike Slovenije in tudi s splošno moralo. Kar se tiče obstoja dolga, je jasno, da povprečna zaposlena oseba take vsote s poštenim delom ne more poplačati. Tožnik pa je bil v obdobju po prestani kazni dolgo časa brezposeln, ker službe morda tudi zaradi prejšnje obsojenosti ni mogel dobiti in se je težko preživljal. V osebnem stečaju je zgolj izkoristil možnosti, ki jih vsakemu prezadolženemu daje zakonodaja Republike Slovenije. Očitek, da svojega dejanja ne obžaluje in da bi dolg lahko poplačal, je brez vpogleda v njegovo življenje in finančno stanje po prestani kazni neresen in pavšalen. Navedba v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožnik dejanja ne obžaluje, je tudi protispisna, saj je tožnikovo obžalovanje dejanja v pisni obliki omenjeno v mnenju OZO Ljubljana in v njegovi pisni izjavi upravnemu odboru z dne 12. 5. 2020. 13. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) se je v odločbah, ki zadevajo sprejem med odvetnike, postavilo na stališče, da je dostop do poklica odvetnika po enkrat ugotovljeni neprimernosti mogoč in da ob pozitivni prognozi obnašanja zavrnitev vpisa lahko pomeni kršitev 8. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Načeloma enako zaščito prosilcu za dostop do vsakega dela nudi 49. člen Ustave RS. V konkretnem konfliktu interesov tožnika in javnosti gre za vprašanje, ali je bilo sporno dejanje tihotapstva, ki je bilo iz kazenske evidence izbrisano že leta 2004 in nato zakonit postopek odpusta dolga začet leta 2011, ter posledično neplačilo dolga, res tako zavržno in družbi nevarno ravnanje, da je prosilec dosmrtno neprimeren za opravljanje poklica odvetnika. Na izvedbeni ravni je dostop do dela iz 49. čl. Ustave RS prepuščen zakonskemu normiranju. ZOdv je glede vprašanja osebne primernosti kandidata za odvetniški status izrazito podnormiran, nedorečen in omogoča različne interpretacije. Poiskati pa je mogoče analogijo med akti, ki urejajo sorodne poklice, na primer Zakon o notariatu (ZN), konkretno v zadnjem odstavku 8. člena, ki govori o (ne)primernosti zaradi predkaznovanosti. O primerljivosti poklicev odvetnika in notarja se je izjasnilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi št. Uv 5/1995 ter pojasnilo, da za vstop med notarje veljajo še strožji pogoji kot za vstop med odvetnike. Primerjava odvetniške in notarske ureditve pogojev za opravljanje enega in drugega poklica je torej na mestu in neposredno uporabna.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Uvodoma pojasnjuje naravo mnenja območnega zbora odvetnikov v postopku odločanja o vpisu predlagatelja v imenik odvetnikov oz. odvetniških kandidatov, citira določbo 57. člena Statuta OZS in poudarja, da mnenje izvršilnega odbora območnega zbora odvetnikov o vrednosti zaupanja predlagatelja za opravljanje odvetniškega poklica nima narave odločbe ter da ga pristojni organ upošteva pri odločanju o predlogu za vpis v imenik odvetnikov, oziroma odvetniških kandidatov, skupaj z vsemi drugimi dejstvi in dokazi v postopku. Pooblastilo Upravnemu odboru OZS, da odloča o predlogu za vpis v imenik odvetnikov oziroma odvetniških kandidatov v upravnem postopku, dajeta tretji odstavek 31. člena ZOdv in 9. točka prvega odstavka 28. člena Statuta OZS. Ta v predmetni zadevi ni povzel mnenja OZO Koper, kot zmotno trdi tožnik, temveč je svojo odločitev glede vrednosti zaupanja tožnika za opravljanje odvetniškega poklica sprejel samostojno in neodvisno, in to tako od tega mnenja kot tudi mnenja OZO Ljubljana, in sicer z glasovanjem na podlagi dejstev in dokazov v spisu.

15. Tožena stranka povzema tožnikovo Izjavo in pojasnjuje, da je tožnik v pisnem odgovoru toženi stranki z dne 12. 5. 2020 zapisal, da je bil v letu 2000 obsojen na 23 mesecev zaporne kazni za kaznivo dejanje tihotapstva in da je zaradi njega Republika Slovenija utrpela škodo v višini 135.000 EUR, ki ji ni bila nikoli povrnjena, ker je razglasil osebni stečaj. Kazen mu je bila iz kazenske evidence izbrisana v letu 2014 in od takrat dalje velja za neobsojenega ter se tako tudi predstavlja v vseh upravno-sodnih postopkih. To je bilo, kot je v svojem odgovoru navedel tožnik, tudi razlog, da je v Izjavi označil, da "do sedaj nisem bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje". Tožniku, ki je enkrat že zaprosil za vpis v imenik odvetniških kandidatov, pa namen izjave ni mogel biti neznan in se je očitno zavestno odločil, da podatka o kaznovanosti ne razkrije. Vprašanje v vprašalniku je postavljeno jasno, besedna zveza "do sedaj" pod točko 2.a kot in točko 2.b. pa jasno nakazuje, da se vprašanje nanaša na celotno preteklost kandidata, kar izhaja tudi iz preostalega besedila zastavljenega vprašanja. Vprašanje pod tč. 2b kandidata napotuje, da v primeru predhodne obsojenosti navede tudi podatke o kazenskem postopku, kar je pomembno za presojo narave njegovega predhodnega ravnanja in tudi za presojo časovnega aspekta dogodkov v njegovem življenju. Nekaznovanost se izkazuje s potrdilom pristojnega državnega organa o nekaznovanosti, z odgovori na vprašanja v Izjavi pa se v postopku pridobijo potrebne informacije glede siceršnjega obnašanja predlagatelja, kar je tudi predmet presoje v smislu izpolnjevanja pogoja vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Presoja izpolnjevanja pogoja vrednosti zaupanja torej ne temelji zgolj na podatkih kazenske evidence. Tudi ko so kazenske sankcije posamezniku po zakonu že izbrisane, mora organ, pristojen za odločanje o predlogu za vpis v imenik odvetnikov oziroma odvetniških kandidatov, presojati obnašanje predlagatelja. Če je mogoče iz obnašanja predlagatelja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica, taki osebi ni mogoče izreči zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Gre za vsestransko presojo predlagateljevega obnašanja, upoštevaje specifiko odvetniškega poklica.

16. Tožena stranka je pri odločanju upoštevala celotno življenjsko pot tožnika, njegovo obnašanje in odnos do preteklih ravnanj in zanika, da je bi razlog za zavrnitev vpisa v imenik odvetniških kandidatov dejstvo, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje. Poudarja, da ostaja tožnikovo obžalovanje preteklih ravnanj zgolj na deklaratorni ravni in ni pa podprto z dejanji, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da storjeno kaznivo dejanje obžaluje. Ni mogoče zaobiti narave tožnikovih dejanj, ki so vodila do kazenske obsodbe, kasneje pa tudi dolgov in postopka osebnega stečaja. Kazenska obsodba je časovno odmaknjena že dve desetletji, vendar tožnik ne izkazuje spremembe odnosa do teh dejanj in tudi ni niti deloma povrnil premoženjske škode, ki je nastala Republiki Sloveniji v višini kar 135.000,00 EUR. Tožnik v tožbi omenja, da povprečna zaposlena oseba vsote, kot jo je dolgoval, s poštenim delom ne more poplačati. Res je, da je stečajni postopek možnost, ki jo daje zakon, prav tako tudi odpust dolgov, vendar pa je mogoče iz tožnikovega dopisa jasno sklepati, da je bil njegov namen izogniti se kakršnemu koli plačilu dolga.

17. Tožnik v tožbi navaja tudi sodno prakso ESČP, in sicer sodbo v zadevi leka vičenle proti Latviji (Pritožba št. 48427/09) in jankauskas proti Latviji (Pritožba št. 50446/09), vendar jo predstavi v napačni luči. Sodišče je v obeh primerih ugotovilo, da zavrnitev vpisa v imenik odvetnikov ni predstavljala kršitve EKČP. Tožena stranka v nadaljevanju povzema ključne poudarke iz obeh sodb. Stališče ESČP je podobno stališču Ustavnega sodišča RS, to je, da narava odvetniškega poklica vključuje številne obveznosti in odgovornosti, ki terjajo od odvetnika višji moralni standard. Vse to je tožena stranka upoštevala pri odločanju in kot razlog za zavrnitev tožnikovega predloga za vpis v seznam odvetniških kandidatov ni navajala njegove pretekle obsojenosti, pač pa je presojala dejanja njegovega življenja iz moralnega vidika.

18. Tožnik se je na odgovor tožene stranke odzval v prvi pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2020 in vztrajal pri tožbi in razlogih zanjo. Očitki tožene stranke, da naj bi zamolčal podatke o svoji obsojenosti, so absurdni, saj so bili ti podatki toženi stranki že od leta 2014, ko je tožnik sprožil svoj prvi postopek za vpis v imenik odvetniških kandidatov, poznani, tožnik pa je se je o tem izjavil tudi v zaslišanju pred OZO Ljubljana, prav tako pa je za to vedel tudi OZO Koper. Tožnik je že v tožbi argumentiral, da je dejanski in edini razlog za zavrnitev njegove vloge za odvetniškega kandidata dejstvo, da je bil leta 2000 obsojen za kaznivo dejanje tihotapstva, pa četudi je tožena stranka v svoje vrste že sprejemala odvetnike, ki so bili tudi obsojeni za premoženjska kazniva dejanja, in to za precej hujša kot je bil obsojen tožnik. Tožena stranka je tako v odvetniške vrste sprejela odvetnika Č. Č., ki je bil leta 1997 obsojen na sedem let zapora zaradi udeležbe v znanem ... ropu leta 1994, ki ga v nadaljevanju opisuje. Kako je potekal postopek za njegov sprejem v odvetništvo, tožniku ni znano, lahko pa kaj več o tem pove tožena stranka, saj je očitno, da so bili pri Č. Č. uporabljeni drugačni kriteriji kot pri tožniku. Obe kaznivi dejanji, tožnikovo in ... rop, sta se zgodili nekaj let narazen, tožnik je bil obstojen na 23 mesecev zapora, Č. Č. na sedem let ali 84 mesecev, obema so tudi izbrisali pravne posledice obsodbe. V času njunih kandidatur so veljala ista pravila, isti predpisi o pogojih za pridobitev statusa odvetnika ali odvetniškega kandidata. Primerjava obeh primerov kaže na trhlost argumentov tožene stranke. Tožena stranka navaja, da naj tožnik ne bi pokazal obžalovanja do svojih dejanj, kar naj bi izkazovala njegova poslovna in življenjska pot. Tožnik pa po prestani kazni ni imel posebne poslovne poti, saj je živel od socialne pomoči ali pa je opravljal slabo plačana dela, redne zaposlitve za pravniško izobrazbo pa ni mogel dobiti. Tožnik ne želi biti v breme družbi in odvisen od njenih socialnih transferjev, ampak hoče živeti od svojega dela. Zaradi opisane življenjske situacije tudi ni mogel povrniti premoženjske koristi v višini 135.000 EUR.

19. Tožnik vztraja, naj se tožena stranka izjasni glede poteka glasovanja o njegovem predlogu in predloži zapisnik o glasovanju, vztraja pa tudi pri svojem sklicevanju na odločitvi ESČP, ki ju je treba brati v celoti in iz katerih izhaja, da je mogoče oceno obnašanja in ravnanja v času med spornim dejanjem in trenutkom ocene primernosti podati le glede na dejanja, ki bi morebiti kazala, da se kandidat v vsem vmesnem času ni spremenil. V tožnikovem primeru je OZO Ljubljana po opravljenem izčrpnem pogovoru in pregledu dokazov ugotovil, da je tožnik primeren za odvetniškega kandidata, Upravni odbor OZS pa je v nasprotju z dokazi in tem mnenjem odločil drugače. 20. Tožena stranka je v vlogi z dne 22. 10. 2020, s katero je odgovorila na prvo pripravljalno vlogo tožnika vztrajala pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, ki jih povzema, zlasti glede razumevanja vprašanja za obrazcu, ki ga mora izpolniti predlagatelj za vpis v imenik odvetniških kandidatov. V zvezi z navedbami tožnika, ki se nanašajo na vpis druge osebe v imenik odvetnikov, tožena stranka pojasnjuje, da to ni predmet tega spora, kakršnokoli izdajanje informacij v zvezi s katerimkoli drugim postopkom vpisa v imenike pri toženi stranki pa bi pomenilo grob poseg v delo tožene stranke, v zaupno razmerje med toženo stranko in njenimi člani, kot tudi v varovanje osebnih podatkov posameznega člana. Poudarja, da pri odločanju vedno presoja, ali kandidat izpolnjuje pogoje za vpis v določen imenik, še posebej skrbno pa presoja pogoj vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. V predmetnem primeru pa se kaže, da tožnik ne spreminja odnosa do preteklih dejanj in opozarja, da si ni niti malo prizadeval, da bi državni povrnil s kaznivim dejanjem povzročeno škodo. Če bi se tožnik v vmesnem času spremenil, bi to pomenilo, da bi se bil v tako dolgem obdobju od storitve kaznivega dejanja in prestane zaporne kazni sposoben redno zaposliti in se tudi ne bi popolnoma izognil obveznosti povrniti škodo.

21. Glede poteka glasovanja tožena stranka navaja, da to določa 13. člen Poslovnika o delu Upravnega odbora Odvetniške zbornice. Člane, ki so glasovali proti ali so se glasovanja vzdržali, se pri glasovanju o posameznem sklepu navede poimensko, kar pomeni, da je to, kdo je oddal pozitiven glas, razvidno iz vpogleda v seznam prisotnih na seji. Glede sodb ESČP, na kateri se sklicuje tožnik, tožena stranka poudarja, da je ESČP sicer ugotovilo kršitev človekovih pravic, vendar je istočasno ugotovilo, da so bile te kršitve storjene z legitimnim in upravičenim interesom.

22. Tožnik je na navedbe tožene stranke odgovoril v drugi pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2020 in glede trditev tožene stranke o tem, da naj bi zamolčal podatek o svoji obsojenosti in o razlagi obrazca, ki ga je izpolnil, vztrajal pri dosedanjih navedbah ter jih ponovil, enako tudi pojasnil, zakaj ni mogel poravnati s kaznivim dejanje povzročene škode. Na primeru Č. Č. je tožnik zgolj prikazal, da ima tožena stranka za različne kandidate različne kriterije pri odločanju o predlogih za vpis v imenike. S sklicevanjem na ta primer tožnik opozarja, da ga je tožena stranka diskriminirala, saj je v dveh zelo podobnih primerih odločala različno. Tožena stranka je navedla, da je Č. Č. vzpostavil kritični odnos do storjenega kaznivega dejanja, ne da bi pojasnila, s čim je to storil. Tožnik sicer nima težav s tem, da je bil Č. Č. sprejet med odvetnike, njegovo sedanje ravnanje pa tudi kaže, da je vreden zaupanja.

23. Glede zapisnika seje Upravnega odbora OZS, na kateri se je odločalo o tožnikovem predlogu za vpis v imenik odvetniških kandidatov, tožena stranka ni pojasnila, kakšen je bil predlog sklepa in kaj pomeni, če je član odbora glasoval "za" ali "proti". Vsekakor ni res, da bi vsi člani glasovali enako. Tožena stranka v svojem zapisniku ni navedla vseh članov upravnega odbora, ki so glasovali o tožniku, predvsem pa je tožniku znano, da ni navedla vsaj enega člana, ki je glasoval za tožnikov vpis v imenik. Tožnik vztraja tudi pri svojih stališčih glede sodb ESČP, na kateri se sklicuje v tožbi. Sodbe ESČP vzpostavljajo standarde za obravnavo bodočih podobnih primerov, ko gre za kolizijo istih človekovih (konvencijskih) pravic. Iz sodb izhaja, da je ponovno vzpostavljeno zaupanje mogoče dokazati le tako, da po kršitvi posameznik živi v skladu z zakonskimi in družbenimi normami, kar pomeni, da mora od časa izvršitve spornih dejanj poteči dovolj časa, posameznik pa dejanj ne ponavlja. Čas, relevanten za ponovno pridobitev zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, je implicitno podan v odvetniški zakonodaji, saj po drugem odstavku 27. člena ZOdv in 84. členu Statuta Odvetniške zbornice pregon disciplinskih kršitev zastara v dveh letih od dneva kršitve; če pa je disciplinska kršitev obenem tudi kaznivo dejanje, zastara pregon v enakem roku, kot ga določa zakon za zastaranje pregona za kaznivo dejanje. S pretekom tega časa je (neprocesiran/neobsojen) odvetnik "čist" in "opran" vsakršne krivde ter mogočih dodatnih očitkov.

24. Tožena stranka tudi v odgovoru na drugo pripravljalno vlogo tožnika z dne 19. 1. 2021 vztraja pri svojih stališčih ter se nanje sklicuje. Zavrača očitke, da je bil tožnik v primerjavi z Č. Č. diskriminiran. Pri presoji vrednosti zaupanja posameznega predlagatelja za opravljanje odvetniškega poklica se namreč ne presoja zgolj predhodna (ne)obsojenost, temveč širše obnašanje predlagatelja, iz katerega je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. Tožnika in Č. Č. ni moč enačiti, zavrnitev tožnikovega vpisa v imenik odvetniških kandidatov pa temelji na njegovem odnosu do preteklih ravnanj in širšega obnašanja v preteklem obdobju. Po prestani kazni za storjeno kaznivo dejanje se tožnik v svoji profesionalni poti in življenju ni rehabilitiral. Da bi bil vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, bi moralo izhajati iz njegovega življenja, to je izhajati, da si je prizadeval delati in v svojem delu napredovati ter da si je prizadeval, da bi državi povrnil vsaj del škode, ki ji jo je povzročil s protipravnimi dejanji. Tožnik, kot univerzitetni diplomirani pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom, lahko nastopa na trgu in opravlja pravne dejavnosti v mnogih drugih poklicih izven odvetništva. Odvetništvo ni prosta gospodarska dejavnost, pač pa je del pravosodja in kot taka zahteva strog preizkus posameznikove osebnostne primernosti za opravljanje odvetniškega poklica. Tožena stranka ob tem vztraja tudi na pojasnilih glede glasovanja o tožnikovem predlogu za vpis v imenik odvetniških kandidatov. Tožnik je imel v postopku pred toženo stranko vsekakor možnost dokazovati izpolnjevanje pogoja vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, vendar pa tega ni dokazal, kar je jasno obrazloženo in tudi utemeljeno v izpodbijani odločbi.

25. V tretji pripravljalni vlogi z dne 19. 5. 2021 je tožnik izpostavil, da tožena stranka v odgovoru na njegovo drugo pripravljalno vlogo ni pojasnila, zakaj naj bi bil Č. Č. ob sprejemu med odvetnike v letu 2009 bolj primeren oziroma zaupanja vreden kandidat od tožnika. Tožnik ne trdi, da Č. Č. ne bi bil primeren za odvetnika, tako kot mu to očita tožena stranka, pač pa toženi stranki očita uporabo različnih kriterijev pri sprejemu različnih oseb med odvetnike. Tožena stranka tožniku tudi očita, da je bil v zadnjih 20-ih letih bolj malo zaposlen, četudi ji je tožnik posredoval natančne podatke, kaj je delal in kje je bil zaposlen v tem času. V času ko ni delal ali študiral, je bil brezposeln in je intenzivno iskal službo, vendar neuspešno, kar dokazuje z manjšim delom vlog za zaposlitev, ki jih je še ohranil. Tožnik nikogar ne krivi za svojo trenutno brezposelnost, vendar pa je nesporno, da mu je ravno tožena stranka doslej že dvakrat preprečila najmanj enoletno redno zaposlitev na delovnem mestu odvetniškega kandidata. Poudarja, da je stališče tožene stranke, da je imel doslej vse možnosti, da dokaže izpolnjevanje pogoja, da je vreden zaupanja, vendar pa da tega dokaznega bremena ni zmogel, v nasprotju s pravilom dokaznega bremena, saj bi morala tožena stranka najprej dokazati, da tožnik ne izpolnjuje zakonsko določenega pogoja, da je "vreden zaupanja". Na drugi strani je iz pozitivnega mnenja OZO Ljubljana jasno razvidno, da tožnik toženi stranki ni ničesar prikrival, še najmanj svoje obsojenosti.

26. Na tretjo pripravljalno vlogo je tožena stranka odgovorila v vlogi z dne 2. 6. 2021, v kateri znova pojasnjuje svoja stališča glede izpolnjevanja pogoja vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, določenega v 7. točki prvega odstavka 25. člena ZOdv. Ta okoliščina je v vsaki konkretni zadevi predmet konkretnega ugotovitvenega postopka in predmet celovite vrednostne presoje osebne primernosti vsakega predlagatelja posebej. Zavrača tožnikovo trditev, da je v njegovi zadevi v primerjavi z zadevo Č. Č. ravnala diskriminatorno, saj ne gre za enake osebne okoliščine. Zavrača tudi njegove očitke, da je prispevala k temu, da je brez zaposlitve. Tožnik napačno razume pravilno dokaznega bremena glede izpolnjevanja pogoja vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Tožena stranka je na podlagi merila iz prvega odstavka 27. člena ZOdv morala dokazati obstoj obnašanja, na podlagi katerega je mogoče utemeljeno sklepati na to, da tožnik ne bo vestno in pošteno opravljal odvetniškega poklica, kar je tudi storila.

27. Svoje navedbe je tožnik ponovil še v četrti pripravljalni vlogi z dne 18. 1. 2022. Navedel je, da so med prvim postopkom, ko je zaprosil za vpis v imenik odvetniških kandidatov, in sedanjim postopkom pomembne vsebinske razlike. Uvodoma povzema vsebino sodbe tukajšnjega sodišča št. III U 360/2014, ki je bila izdana po tožnikovi tožbi, ko je bila prvič zavrnjena njegova zahteva za vpis v imenik in pojasnjuje, kateri podatki v ter sodbi niso bili pravilni.

28. Sodišče je dne 2. 3. 2022 v navzočnosti tožnika, njegovega pooblaščenca ter pooblaščenke tožene stranke opravilo glavno obravnavo. Pooblaščenec tožnika in pooblaščenka tožene stranke sta v uvodnih besedah vztrajala pri svojih stališčih.

29. Pooblaščenec tožnika je še navajal, da meni, da je bilo v postopku veliko nagajanja tožniku, ne ve pa zakaj. Sklepa, da je bilo to posledica lobiranja pred sejo upravnega odbora. Na sejo ni bil vabljen, četudi mu je prejšnji predsednik OZS zatrdil, da bo povabljen kot tožnikov bodoči delodajalec oziroma kot njegov pooblaščenec. Meni, da so po vsej verjetnosti v vse to vpleteni odvetniki, ki so zastopali podjetja v civilnih odškodninskih postopkih proti državi, ki so bili povezani s tožnikovo kazensko zadevo. Ta podjetja so morala plačati dodatne carine, razen enega od podjetij, ki je v postopku proti državi uspelo, nakar je država zoper tožnika uveljavljala regresni zahtevek, ki pa ga ni uspel poravnati. Ta neporavnana obveznost je eden od glavnih razlogov za zavrnitev tožnikove kandidature, saj se mu očita, da dolgovanega zneska ni poravnal in da ga niti ni skušal poravnati. Na primer Č. Č. je v vlogah opozarjal zato, da bi opozoril na neenako obravnavo tožnika, enako kot doslej pa je posebej poudaril, da je po njegovem mnenju odločitev OZS glede Č. Č. pravilna, torej da mu je bila dana nova priložnost in da gre danes za uspešnega in dobrega odvetnika. Po njegovih podatkih Č. Č. ni imel nobenih problemov pri svoji kandidaturi na mesto odvetniškega kandidata oziroma odvetnika, kar ga vodi do sklepa, da gre v tožnikovem primeru za nagajanje določenih odvetnikov OZO Koper.

30. Pooblaščenka tožene stranke je glede na navedbe pooblaščenca tožnika povedala, da se postopek odločanja o vpisu v imenik odvetniških kandidatov ali odvetnikov vodi kot upravni postopek pri upravnem odboru OZS. Ta imenuje pooblaščeno osebo izmed članov odbora, ki vodi postopek, odloča pa upravni odbor, ki ga sestavljajo odvetniki iz vseh delov Slovenije. Odločitve sprejema z glasovanjem, vsak član pa ima po en glas. Meni, da je zato ocena tožnikovega pooblaščenca, da je šlo za nagajanje, subjektivna, saj je nemogoče, da bi se lahko vplivalo na 25 članov upravnega odbora OZS. Glede vabljenja tožnikovega pooblaščenca kot bodočega principala na sejo, je povedala, da odločitev o tem, koga se vabi, sprejme pooblaščena oseba za vodenje postopka, praksa pa je, da se praviloma zasliši predlagatelja in ne principala, kar pomeni, da tožnikov postopek ni bil izjema.

31. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo dokaze z vpogledom v listine upravnega spisa, in sicer: izpodbijano odločbo, mnenje OZO Ljubljana z dne 5. 6. 2019, mnenje OZO Koper z dne 12. 3. 2020, zapisnik o glasovanju Upravnega odbora OZS z dne 12. 5. 2020, izjavo tožnika z dne 12. 5. 2020, izjavo tožnika (obrazec) z dne 18. 3. 2019, zapisnik o zaslišanju tožnika na seji tožene stranke dne 12. 5. 2020; nadalje v vpogledom v prijave tožnika na prosta delovna mesta, z vpogledom v zapisnik seje Upravnega odbora OZS z dne 9. 6. 2020 v delu, ki se nanaša na potrditev zapisnika seje z dne 9. 6. 2020 ter z zaslišanjem tožnika. Dokazna predloga tožnika za izvedbo dokaza z vpogledom v zapisnik seje Upravnega odbora OZS iz leta 2008 o glasovanju glede sprejema Č. Č. med odvetniške kandidate in zapisnik iz leta 2009 o glasovanju o njegovem sprejemu med odvetnike, je sodišče zavrnilo, saj ne gre za dokaza, ki bi se nanašala na sporno zadevo.

32. Tožnik je v svoji izpovedi povedal, da so bila njegova stališča že predstavljena v tožbi in nadaljnjih vlogah. Glede obrazca izjave, ki ga je priložil predlogu za vpis v imenik odvetniških kandidatov in za katerega se mu očita, da je zamolčal podatek o obsojenosti, je pojasnil, da se je izjavil v skladu z določbami KZ-1. Izbrisana obsojenost iz kazenske evidence namreč pomeni, da posameznik od takrat dalje velja za neobsojenega. V razgovoru pri OZO Ljubljana je razjasnil vse okoliščine glede njegove predhodne obsojenosti, medtem ko ga OZO Koper na razgovor ni povabil niti ga ni drugače kontaktiral v zvezi s tem. Kolikor ima v spominu, so člani OZO Ljubljana, ki so bili navzoči ob njegovem zaslišanju, razpolagali s podatkom o njegovi obsojenosti ter sklepa, da so verjetno pregledali spis njegovega prvega predloga za vpis v imenik odvetniških kandidatov. Pričakoval je, da bo na enak način postopek izpeljal tudi OZO Koper, vendar pa temu ni bilo tako. Pred zaslišanjem na seji upravnega odbora OZS je odboru poslal izjavo, v kateri je pojasnil razloge za izpolnitev obrazca in prosil, da se njegovo pojasnilo pošlje vsem članom. Ko je bil na seji zaslišan, mu ni bilo o tem zastavljeno nobeno vprašanje. Glede neporavnanega dolga je pojasnil, da vse do leta 2010 ni bil določen kot dolžnik. Do takrat so namreč potekali civilnopravni spori med državo in špediterji. Šele ko je eno od podjetij v postopku uspelo, je nastal dolg države do tega podjetja, nakar je država zoper njega uveljavljala regresni zahtevek, dolg pa je takoj priznal. Nato je šel v postopek osebnega stečaja, kar je bila tudi njegova zakonska pravica. Neporavnan dolg se mu sedaj očita za čas več kot 20 let, četudi je do dolga prišlo šele na pojasnjeni način. Svojega dolga ni nikoli tajil in tudi ni nikoli trdil, da ga ne bo plačal, ali da je zaradi tega vesel. Če bi vedel za obstoj dolga že v letu 2000, ko je znašal takratnih 5 milijonov tolarjev, preostali znesek do današnje višine pa so zamudne obresti, bi dolg, če bi imel denar, poravnal, tako pa ga zadeva bremeni že več kot 22 let. Razlog, zaradi katerega dolga ni poravnal je v tem, da za to nima sredstev. V zadnjem obdobju po prestani kazni je bilo njegovo glavno opravilo obiskovanje zavoda za zaposlovanje. V tem času je zaključil študij na pravni fakulteti, kot volonter je opravil tudi pravosodni izpit, vendar pa zaposlitve ni uspel najti bodisi zaradi razlogov predkaznovanosti bodisi zato, ker živi na periferiji. To, da naj ne bi iskal zaposlitve, so zgolj insinuacije, saj je oddal preko 150 prošenj za delo. Odvetniški poklic spoštuje in je za njega ustrezno izobražen, vidi pa ga kot edino možnost, da nekaj ustvari, tudi nekaj dobrega za državo in ljudi.

K točki I izreka:

33. Tožba je utemeljena.

34. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi izpostavila, da ima odvetniški poklic svoje zahteve in pomen, ki izhaja iz njegove vloge, ta pa je poudarjena v okviru izvrševanja sodne oblasti. Glede na naravo dela odvetnika, je zaupanje najpomembnejša vrednota in temelj odvetnikovega poklica. To od odvetnika zahteva, da ravna vestno, pošteno, skrbno in po načelih poklicne etike, kar pomeni, da ne zadošča zgolj strokovna usposobljenost za delo, pač pa je zahtevan tudi višji standard obnašanja od povprečja. Enake zahteve veljajo za odvetniške kandidate, saj se tudi od njih pričakuje, da bodo spoštovali pravni red Republike Slovenije ter svoj poklic opravljali vestno, pošteno in dostojanstveno. Vse to zahteva, da lahko odvetniški poklic opravljajo le osebe z visoko moralno integriteto. Osebe, ki takih zahtev ne izpolnjujejo, ne morejo opravljati odvetniškega poklica, na toženi stranki, ki odloča o vpisu kandidata v imenik odvetnikov ali odvetniških kandidatov, pa je, da se opredeli do vseh okoliščin glede izpolnjevanja formalnih pogojev in glede osebnosti predlagatelja vpisa, in to tako tistih, ki so mu v prid, kot tudi tistih, ki mu niso, ter da nato na podlagi ocene vseh zbranih dejstev pojasni svojo odločitev.

35. Odvetniški kandidat je lahko, kdor izpolnjuje pogoje iz 1. do 4. ter 6. in 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv1 in ima pristanek odvetnika oziroma odvetniške družbe, pri kateri bo zaposlen (50. člen ZOdv). Odvetniški kandidat lahko začne opravljati delo v odvetniški pisarni, ko je vpisan v imenik odvetniških kandidatov, ki ga vodi zbornica (51. člen ZOdv), o vpisu pa odloča organ, določen s statutom OZS, v upravnem postopku (prvi odstavek 52. člena v zvezi z drugim odstavkom 31. člena ZOdv). Po določbi 9. točke 28. člena Statusa OZS odloča o vpisu v imenik odvetniških kandidatov upravni odbor OZS. Postopek se prične s predlogom za vpis v imenik odvetniških kandidatov, ki ga vloži kandidat, skupaj z zahtevanimi dokazili (56. člen Statuta). Upravni odbor pred odločitvijo o predlogu zahteva od izvršilnega odbora območnega zbora odvetnikov, na katerega območju predlagatelj živi in dela, mnenje o tem, ali je predlagatelj vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica (57. člen Statuta). Odločitev o vpisu v imenik odvetniških kandidatov sprejme upravni odbor z večino glasov navzočih članov (tretji odstavek 29. člena Statuta).

36. Tožena stranka, ki je postopek odločanja o tožnikovem predlogu za vpis v imenik odvetniških kandidatov izpeljala na opisani način, je njegov predlog zavrnila z utemeljitvijo, da ne izpolnjuje pogoja iz 7. točke 25. člena ZOdv, torej da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Po določbi prvega odstavka 27. člena ZOdv ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica, ali kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. Tožena stranka, ki tožniku očita slednje, torej, da se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica, pojasnjuje, da je pri oceni izpolnjevanja tega kriterija treba presojati celotno osebnost kandidata v smislu njegovega etičnega ravnanja v družbi, odnosa do odvetništva in pravosodja ter spoštovanja pravnega reda Republike Slovenije. Zato je, kot navaja, pretehtala tožnikovo dosedanjo zasebno in poslovno pot ter njegov odnos do njegovih preteklih ravnanj.

37. Tožena stranka navaja, da tožniku ne očita, da bi bil razlog, da ni vreden zaupanja, njegova obsojenost za kaznivo dejanje, saj je bila ta že izbrisana iz kazenske evidence, pač pa da njegova dejanja kažejo na nespoštovanje pravnega reda Republike Slovenije, da je kaznivo dejanje tihotapstva, za katero je bil v preteklosti obsojen, naklepno kaznivo dejanje ter da je morala Republika Slovenije oškodovancem poravnati škodo, ki ni zanemarljiva, tožnik pa da je izkoristil možnost stečajne zakonodaje in zato država ni bila nikoli poplačana niti se tožnik ni trudil, da bi to storil. Svojo odločitev zaključuje z utemeljitvijo, da tožnik svojih preteklih dejanj ne presoja samokritično, pač pa da je ta dejanja zamolčal in to s tem, ko na Izjavi ni označil, da je že bil obsojen za kaznivo dejanje.

38. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka opisanih zaključkov ni pojasnila tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, oziroma povedano drugače, da je zgolj utemeljila tiste razloge, ki kažejo, da tožnik ni zaupanja vreden za opravljanje odvetniškega poklica, ni pa se opredelila do tistih, ki izkazujejo nasprotno. Četudi tožena stranka tega v izpodbijani odločbi izrecno ne navaja, je vendarle mogoče ugotoviti, da ključni poudarki iz izpodbijane odločbe temeljijo na mnenju OZO Koper. Po določbah ZOdv je mnenje OZO, ali je predlagatelj vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, le eden od dokazov, ki so predloženi upravnemu odboru ob odločanju o vpisu v imenik odvetnikov ali odvetniških kandidatov. To pomeni, da upravni odbor na taka mnenja ni vezan, pač pa so le ena od podlag za sprejem odločitve. V konkretnem primeru pa ne gre prezreti, da sta bili upravnemu odboru predloženi dve diametralno različni mnenju OZO, in sicer mnenje OZO Koper, ki je tožnika opredelil kot nevrednega zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica in mnenje OZO Ljubljana, ki ga je ocenil kot vrednega zaupanja. Tudi način sprejemanja teh dveh mnenj je bil različen - OZO Ljubljana ga je sprejel po razgovoru s tožnikom in njegovim potencialnim principalom, medtem ko OZO Koper takega razgovora ni opravil niti od tožnika ni zahteval morebitnih dodatnih pojasnil. Kot je že bilo pojasnjeno, upravni odbor sicer ni vezan na mnenje OZO, vendar pa bi morala tožena stranka v konkretnem primeru pojasniti svoje zaključke glede dveh nasprotujočih si stališč OZO in utemeljiti, zakaj po vsebini sledi mnenju OZO Koper in zakaj zaključki, ki jih je sprejel OZO Ljubljana, niso utemeljeni. Do tega pa se tožena stranka ni opredelila in je zato obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu nepopolna ter je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

39. Tožena stranka svojo argumentacijo, da tožnik ni vreden zaupanja, da bo odvetniški poklic opravljal vestno in pošteno, gradi na dveh točkah: da tožnik v Izjavi ni označil, da je že bil obsojen za kaznivo dejanje, s čimer je ta podatek skušal prikriti, kar naj bi kazalo, da nima kritičnega odnosa do storjenega dejanja in do spoštovanja pravnega reda Republike Slovenije; ter da škode, ki jo je zaradi storjenega kaznivega dejanja utrpela Republika Slovenija, ni povrnil in niti ni poskušal povrniti, tudi zaradi postopka osebnega stečaja.

40. V zadevi ni sporno, da je bil tožnik v preteklosti obsojen za kaznivo dejanje tihotapstva in tudi ni sporno, da je ta obsodba izbrisana iz njegove kazenske evidence. Izbris obsodbe iz kazenske evidence je zakonska rehabilitacija. Z izbrisom obsodbe prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega (prvi odstavek 82. člena KZ-1). Tožnik torej pravilno ugotavlja, da se od trenutka, ko je bila njegova obsodba izbrisana iz kazenske evidence, šteje za neobsojenega, da se zato lahko upravičeno izreka za neobsojenega tako v sodnih kot tudi v upravnih postopkih in da je imel tak status tudi ob vložitvi predloga za vpis v imenik odvetniških kandidatov.

41. Tožena stranka trdi, da je tožnik podatek o njegovi obsojenosti prikril, saj da je v Izjavi označil, da ni bil obsojen za kaznivo dejanje, četudi je bil od njega zahtevan ta podatek tudi za že izbrisane obsodbe. Sodišče meni, da je mogoče obrazec izjave v tem delu razumeti na dva različna načina. Točka 2. daje kandidatu na izbiro dva možna odgovora, in sicer pod točko 2.a: "do sedaj nisem bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje"; in pod točko 2.b: "do sedaj sem bil pravnomočno obsojen za eno ali več kaznivih dejanj. Navedite pred katerim sodiščem, opravilna št. zadeve, zaradi katerega kaznivega dejanja, izrečena kazenska sankcija, izrečen varnostni ukrep". Tak obrazec je mogoče razumeti tako, kot ga razume tožnik, torej, da velja za neobsojenega in je zato tudi izbral točko 2.a v obrazcu, ali pa tako, kot ga razume tožena stranka, torej da je zahtevan podatek o vseh obsodbah, tudi izbrisanih. Po presoji sodišča je obrazec izjave zato dvoumen in dopušča več interpretacij. Če je cilj tožene stranke, da preveri, ali so bili kandidati za odvetniške kandidate ali odvetnike kadarkoli v svojem življenju obsojeni za kazniva dejanja, bi moral biti obrazec formuliran na tak način, vendar pa ob tem sodišče dodaja, da bi morala v takem primeru tožena stranka pojasniti na kakšni pravni podlagi lahko od kandidatov zahteva podatek o izbrisanih obsodbah, če oseba, ki ji je obsodba izbrisana, po določbah KZ-1 velja za neobsojeno. Glede na navedeno, po presoji sodišča tožena stranka tožniku ne more očitati, da je zavestno prikrival podatke o svoji obsojenosti, saj velja za neobsojenega in se je tako v obrazcu tudi opredelil. Nenazadnje pa je tožena stranka s podatkom o tem, da je bil tožnik v preteklosti obsojen za kaznivo dejanje, tudi sicer razpolagala, saj se je s tem seznanila v postopku, ko je tožnik prvič zaprosil za vpis v imenik odvetniških kandidatov, očitno pa sta s tem podatkom razpolagala tudi OZO Koper in OZO Ljubljana, kar izhaja iz njunih mnenj.

42. Tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer načeloma poudarja, da tožnika ne šteje za obsojeno osebo, v obrazložitvi pa vendarle zavzema stališče tudi do kaznivega dejanja, za katerega je bil tožnik obsojen, ko pravi, da je šlo za izrazito nespoštovanje pravnega reda Republike Slovenije in da je tihotapstvo naklepno kaznivo dejanje, storjeno z namenom škodovanja Republiki Sloveniji. To sodišču kaže, da je tožena stranka pri odločanju upoštevala tudi naravo kaznivega dejanja, ki ga je storil tožnik in to štela kot enega od elementov, ki da kaže, da tožnik ni vreden zaupanja, vendar pa bi po presoji sodišča morala obenem tudi pojasniti, zakaj v primeru odločanja ni upoštevala določb o rehabilitaciji obsojenih za kazniva dejanja in na kakšni podlagi. V tem delu ostaja njena odločitev brez razlogov in pravilnosti takega načina odločanja ni mogoče preizkusiti.

43. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka tudi ni v celoti pojasnila svojega stališča, da tožnikovo ravnanje kaže, da ni imel nikoli namena poravnati dolga do Republike Slovenije. Opredeliti bi se namreč morala do tožnikovega zatrjevanja, da je ves čas po prestani kazni iskal zaposlitev, da je bil pri tem neuspešen in prijavljen pri zavodu za zaposlovanje. Brez dvoma je, da oseba, ki nima dohodkov, ne more poravnati obveznosti, se pa zastavlja vprašanje, ali je tožnik v resnici storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi pridobil dohodke in dolg vsaj delno poravnal. Tožena stranka, ki se je postavila na tako stališče, tega ni utemeljila in ga zato ni moč preizkusiti, saj je le navedla, da je imel tožnik vse možnosti za poravnavo škode, ni pa navedla na kakšen način in iz kakšnih sredstev. Zgolj navedba, da tožnik ni storil ničesar v smeri poravnave dolga, ne da bi se ob tem opredelila do njegovega zatrjevanja, da mu zaposlitve kljub naporom ni uspelo najti, kar izkazuje tudi z vlogami prijav na različna delovna mesta, za presojo takega stališča ne zadošča. Tožena stranka tudi navaja, da je tožnik, namesto, da bi se potrudil za poravnavo dolga, v vlogi z dne 12. 5. 2020 celo zapisal, da je izkoristil "možnost velikodušne stečajne zakonodaje" in predlagal uvedbo stečajnega postopka. Tak zapis sicer postavlja vprašanje, ali so bile tožnikove besede, da bi želel dolg poravnati, tudi resnične, vendar pa je kljub temu treba ugotoviti, da je postopek osebnega stečaja postopek, ki je predviden z zakonom. O tem, ali je tožnik za postopek osebnega stečaja izpolnjeval pogoje, je odločilo za to pristojno sodišče, prav tako je sodišče odločilo o odpustu obveznosti, v upravnem spisu pa ni nobenega podatka, ki bi kazal, da tožnik v tem postopku ne bi sodeloval ali da bi se kako drugače izmikal obveznostim. Zgolj dejstvo, da je tožnik sprožil in nato sodeloval v postopku osebnega stečaja, ki je potekal po določbah zakona in kot sodni postopek, torej po presoji sodišča ne more pomeniti, da je tožnik zavestno ravnal proti pravnemu redu Republike Slovenije, prav tako tudi ne, da do svojih dejanj ni samokritičen.

44. Sodišče še enkrat poudarja, da se strinja s toženo stranko, da se od odvetnika oziroma odvetniškega kandidata zahtevajo višji etični standardi in da zgolj izpolnjevanje formalnih pogojev še ne pomeni, da je kandidat tudi primeren za opravljanje takega poklica. Strinja se tudi, da odvetništvo ni prosta gospodarska dejavnost in da zato kandidatura na mesto odvetnika ali odvetniškega kandidata zahteva strog preizkus njegove osebnostne primernosti za opravljanje odvetniškega poklica. Naloga tožene stranke pa je, da preuči in oceni vse tisto, kar govori kandidatu v prid, kot tudi tisto, kar mu je v škodo, vsekakor pa mora odločitev, ki jo sprejme upravni odbor OZS z večino glasov navzočih članov, utemelji na način, da jo je mogoče preizkusiti2. Sodišče je po izvedeni glavni obravnavi v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovilo pomanjkljivosti, ki so pojasnjene v predhodnih točkah, zaradi katerih ne more preveriti, ali je bila sprejeta odločitev zakonita, kar je bistvena kršitev odločb upravnega postopka (7. točka tretjega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)) in razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

K točki II izreka:

45. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je zastopal odvetnik.

1 Ti pogoji po 25. členu ZOdv so: da je državljan Republike Slovenije, druge države članice Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije (1. točka); da je poslovno sposoben (2. točka); da ima v Republiki Sloveniji pridobljen naslednji strokovni naslov ali je končal enakovredno izobraževanje v tujini, priznano v skladu z zakonom, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja: strokovni naslov univerzitetni diplomirani pravnik / strokovna naslova diplomirani pravnik (UN) in magister prava / strokovni naslov magister prava na podlagi enovitega magistrskega študijskega programa (3. točka); da je opravil pravniški državni izpit (4. točka); da aktivno obvlada slovenski jezik (6. točka); in da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica (7. točka). 2 Prvi odstavek 214. člena ZUP določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, in sicer: 1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.