Jedro

Delo gozdnega sekača, ki ga je tožnik opravljal na dan nezgode, je brez dvoma rizično in nevarno delo, zaradi česar sta sodišči druge in prve stopnje ob izhodiščni pravni oceni, da tožena stranka za škodo odgovarja objektivno, tožnikov morebitni soprispevek k nastanku škode ocenjevali tudi ob upoštevanju posebnih okoliščin, ki so bile podane ob delu: deblo bukve, ki je bilo ukrivljeno, je padlo na zasnežen in zelo strm teren, uklestilo pa se je v stari macesnov štor. Podane so bile torej nekatere okoliščine, ki so oteževale oceno delovanja sil v deblu med razrezovanjem na hlode. Zato res ni mogoče tožniku pri ocenjevanju delovanja sil med razrezom debla pripisovati večjega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in škode, kot ga je v višini 20% določilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2,520.000 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zvišanjem deleža prispevka tožnika k nastanku škode in znižanjem dosojene odškodnine, sicer pa predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Res je sicer, da je do škodnega dogodka prišlo v zvezi z nevarno dejavnostjo, vendar pa to ni bil poglavitni vzrok nastale škode. Za njen nastanek je pretežno odgovoren tožnik, ki je svoje delo opravljal "hudo malomarno". Zanemarjal je osnovno pravilo, ki ga je potrebno pri sečnji in razrezu podrtih dreves upoštevati. Opustil je natančen in celovit pregled terena in podrtega debla. Če bi ravnal s potrebno skrbnostjo, bi kot strokovnjak opazil vpetost drevesa med ovire na terenu. Zato je njegov prispevek k nastali škodi v višni 20% bistveno prenizek. Za ugotovitev višjega deleža bi bilo potrebno dejansko stanje raziskati tudi s pomočjo izvedenca gozdarske stroke. Ker to ni bilo storjeno, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka: izpodbijana sodba namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih. Znesek, ki je prisojen iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni sorazmeren odškodninam, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih. Nesorazmerno visoko je prisojena tudi odškodnina zaradi pretrpljenih telesnih bolečin. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je prisojena neupravičeno. Tožnik nikoli ni izpričal, da trpi tovrstne bolečine.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Delo gozdnega sekača, ki ga je tožnik opravljal na dan nezgode, je brez dvoma rizično in nevarno delo, zaradi česar sta sodišči druge in prve stopnje ob izhodiščni pravni oceni, da tožena stranka za škodo odgovarja objektivno, tožnikov morebitni soprispevek k nastanku škode ocenjevali tudi ob upoštevanju posebnih okoliščin, ki so bile podane ob delu: deblo bukve, ki je bilo ukrivljeno, je padlo na zasnežen in zelo strm teren, uklestilo pa se je v stari macesnov štor. Podane so bile torej nekatere okoliščine, ki so oteževale oceno delovanja sil v deblu med razrezovanjem na hlode. Zato res ni mogoče tožniku pri ocenjevanju delovanja sil med razrezom debla pripisovati večjega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in škode, kot ga je v višini 20% določilo že sodišče prve stopnje. Taka pravna ocena temelji na obširnih in natančnih dejanskih ugotovitvah in je - v nasprotju z revizijskimi trditvami - obrazložena dovolj jasno in natančno, da jo je mogoče preizkusiti. V tem obsegu revizijski predlog na dodatno zaslišanje izvedenca gozdarske stroke pomeni le nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, kar na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijski predlog, po katerem bi bilo treba tožnikov soprispevek k nastali škodi zaradi opustitve dolžnega pregleda terena zvišati, ne upošteva osnovnega izhodišča, ki sledi iz razlogov sodb nižjih sodišč, da je - kot je že povedano - zaradi strmine in prekritosti terena s snegom bilo zelo težko določiti, na katerem mestu in na kakšen način bi bil razrez podrtega debla bolj varen. Tako prispevka tožnika k nastanku škode ni mogoče dodatno zviševati.

Sicer pa je izpodbijana sodba tudi pravilno uporabila materialno pravo (določbe 200. in 203. člena ZOR) o obsegu nastale škode in o odškodnini zanjo. Tožnik je bil na zdravljenju zaradi zloma leve golenice v predelu levega kolenskega sklepa 14 mesecev in je prestajal dolgotrajne hude in nato lažje telesne bolečine. Odškodnina iz tega naslova v znesku 1,200.000 SIT je zato primerna tudi ob upoštevanju podobnih primerov škod in odškodnin zanje. Pri tem je bilo upoštevano izvedensko mnenje o kronološkem poteku zdravljenja, o razgibavanjih in fizioterapiji. Šele v septembru 1993 je tožnik lahko začel hoditi brez bergel. Revizijski očitek, da je odškodnina previsoka, je tudi sicer posplošen, kar enako velja za odškodnino zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti.

Večkosovni zlom glave desne golenice se je sicer zarastel, vendar pa manjši lateralni nagib povzroča tožniku otekanje sklepa pri težjem delu. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnik gozdni delavec in da se giblje v glavnem po neravnem terenu. Odškodninsko zadoščenje z zneskom 1,500.000 SIT je torej primerno, razen tega pa v skladu s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje. V predelu levega kolenskega sklepa ima tožnik dobro vidne in izrazite brazgotine, zaradi česar je utemeljeno mogoče govoriti o skaženosti kolena in o duševnih bolečinah, ki jih tožnik zato prestaja. Odškodnina v znesku 250.000 SIT je iz tega naslova povsem primerna.

Neutemljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.