Jedro

Pritožbeno sodišče meni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v kateri se utemeljeno sklicuje na določbe 6. odstavka 25. člena, 202. člena, 1. odstavka 205. člena in 3. odstavka 402. člena ZKP, da lahko izvenrazpravni senat v primeru, če misli, da niso podani priporni razlogi, sklep o priporu spremeni tako, da pripor zoper obdolženega odpravi. Le v takem primeru je tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno obdolženca takoj izpustiti iz pripora. Z razveljavitvijo sklepa o priporu pa za obdolženca in sodišče nastane podoben položaj, kot ga ureja 2. odstavek 20. člena Ustave RS, ki določa, da mora biti ob priporu, najkasneje pa v 24-ih urah po njem obdolžencu vročena pisno obrazložena odločba. V primeru razveljavitve sklepa o priporu, ko je obdolženec že v priporu, mora preiskovalni sodnik, tako kot ob njegovi odreditvi, ob uporabi smiselne razlage 2. odstavka 20. člena Ustave RS, najkasneje v 24-ih urah ponovno odločiti o predlogu državnega tožilca o odreditvi pripora in sklep o tem v okviru 24-urnega roka tudi vročiti obdolžencu, saj je, kljub razveljavitvi prvotnega sklepa o priporu, še vedno podan predlog državnega tožilca za odreditev pripora, o katerem je treba odločiti. Takšna je tudi ustaljena kazensko-sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS, npr.: Ips 128/99 in Ips 220/2001). Zato preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča, ko je v navedenem roku 24 ur izdal in vročil tožniku sklep, s katerim je zoper tožnika ponovno odredil pripor, ki je tekel od 9.9.2003 od 8.55 ure dalje, ravnal v skladu z Ustavo RS in ZKP. Glede na to tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podane v tožbi in sedaj pritožbi zoper izpodbijano sodbo zatrjevane kršitve tožnikovih ustavnih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Tožnik je dne 17.9.2003 pri sodišču prve stopnje vložil tožbo zaradi kršitve ustavne pravice do osebne svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča dne 17.9.2003 v roku 24 ur izdal in vročil tožniku sklep, s katerim je zoper tožnika ponovno odredil pripor, ki je začel teči od 9.9.2003 od 8.55 ure dalje. Zato po presoji sodišča prve stopnje niso podane po tožniku v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom, št. I Up 1120/2003 z dne 29.10.2003, na podlagi določbe 1. odstavka 75. člena ZUS ugodilo tožnikovi pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in zavrglo tožnikovo tožbo, ker jo je vložil pred sodiščem prve stopnje v upravnem sporu, čeprav mu je bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo v kazenskem postopku po določbah Zakona o kazenskem postopku (2. odstavek 157. člena Ustave Republike Slovenije in 3. odstavek 1. člena ZUS). Vrhovno sodišče se ni opredeljevalo do navedb tožnika v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, saj je, po njegovem predlogu, ugodilo njegovi pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in njegovo tožbo zavrglo.

V zvezi s tožnikovo ustavno pritožbo zoper izpodbijani sklep je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo, št. Up-827/03 z dne 12.5.2005 razveljavilo izpodbijani sklep vrhovnega sodišča z dne 29.10.2003 in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja tožbene navedbe in še dodaja, da se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v 202. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni posebnih določb za primer razveljavitve sklepa o priporu. Ne strinja se pa s sklepanjem sodišča prve stopnje, da se lahko ob smiselni razlagi 2. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije v primeru razveljavitve sklepa o priporu priprtega zadrži v priporu še 24 ur. Meni, da pri poseganju v človekove pravice, ne more in ne sme biti nikakršne smiselne razlage "podobnih položajev" in nikakršnega sprevračanja ustavnih določb. Neposredna uporaba 2. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije v izrazito škodo priprtih oseb in pri tem ignoriranje 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije in 2. odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije ter s tem določb ZKP je po njegovem mnenju, kljub že oblikovani sodni praksi, nedopustna. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo glede na namen sodnega varstva po 157. členu Ustave Republike Slovenije ter tožbo zavrže ter se kljub temu opredeli do njegovih navedb v pritožbi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) obravnavalo vloženo tožnikovo pritožbo kot pritožbo po ZUS-1. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijani sodbi so pravilne, saj izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih. Tudi pritožbeno sodišče meni, da v zadevi ni sporno, da je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča s sklepom odredil zoper tožnika pripor, ki je tekel od dne 9.9.2003 od 8.55 ure dalje. Tudi ni sporno, da je izvenrazpravni senat Okrožnega sodišča s svojim sklepom z dne 16.9.2003 v 2. odstavku izreka delno ugodil pritožbi zagovornika osumljenega tožnika in sklep preiskovalnega sodnika z dne 12.9.2003 po uradni dolžnosti razveljavil in zadevo vrnil preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje. Sklep je bil dne 16.9.2003 ob 16.09 uri vročen tožnikovemu zagovorniku, istega dne ob 16.40 uri pa tudi osumljenemu tožniku. Dne 17.9.2003 je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča izdal sklep, s katerim je zoper tožnika ponovno odredil pripor, ki je tekel od dne 9.9.2003 od 8.55 ure dalje. Sklep je bil tožniku vročen dne 17.9.2003 ob 14.10 uri, njegovemu zagovorniku pa ob 13.52 uri. Nesporno je tudi, da je tožnikov zagovornik dne 16.9.2003 ob 17.57 uri obvestil toženo stranko, da je bil s sklepom izvenrazpravnega senata Okrožnega sodišča sklep o priporu z dne 12.9.2003, ki je bil podlaga za priprtje osumljenega tožnika, razveljavljen. Tožena stranka je bila z istim dopisom tudi pozvana, da tožnika izpusti na prostost, saj bo sicer prišlo do kršitve 20. člena Ustave RS.

Pritožbeno sodišče meni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v kateri se utemeljeno sklicuje na določbe 6. odstavka 25. člena, 202. člena, 1. odstavka 205. člena in 3. odstavka 402. člena ZKP, da lahko izvenrazpravni senat v primeru, če misli, da niso podani priporni razlogi, sklep o priporu spremeni tako, da pripor zoper obdolženega odpravi. Le v takem primeru je tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno obdolženca takoj izpustiti iz pripora. Z razveljavitvijo sklepa o priporu pa za obdolženca in sodišče nastane podoben položaj, kot ga ureja 2. odstavek 20. člena Ustave RS, ki določa, da mora biti ob priporu, najkasneje pa v 24-ih urah po njem obdolžencu vročena pisno obrazložena odločba. V primeru razveljavitve sklepa o priporu, ko je obdolženec že v priporu, mora preiskovalni sodnik, tako kot ob njegovi odreditvi, ob uporabi smiselne razlage 2. odstavka 20. člena Ustave RS, najkasneje v 24-ih urah ponovno odločiti o predlogu državnega tožilca o odreditvi pripora in sklep o tem v okviru 24-urnega roka tudi vročiti obdolžencu, saj je, kljub razveljavitvi prvotnega sklepa o priporu, še vedno podan predlog državnega tožilca za odreditev pripora, o katerem je treba odločiti. Takšna je tudi ustaljena kazensko-sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS, npr.: Ips 128/99 in Ips 220/2001). Zato preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča, ko je v navedenem roku 24 ur izdal in vročil tožniku sklep, s katerim je zoper tožnika ponovno odredil pripor, ki je tekel od 9.9.2003 od 8.55 ure dalje, ravnal v skladu z Ustavo RS in ZKP. Glede na to tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podane v tožbi in sedaj pritožbi zoper izpodbijano sodbo zatrjevane kršitve tožnikovih ustavnih pravic.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno uporabilo materialno pravo oziroma navedene določbe ZKP in 2. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije ter utemeljeno sklepalo, da niso podane zatrjevane kršitve tožnikovih ustavnih pravic, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.