Jedro

Razbrati je, da ima obdolženčevega zagovornica v mislih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar s pritožbo ni mogoče soglašati. Navedene kršitve so namreč podane, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej o tistih dejstvih, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora sodišče navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, pri čemer se v izrečeno zaporno kazen všteje čas, ki ga je obdolženec prestal v priporu, in sicer od 21. 2. 2022 od 14.27 ure dalje. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji pritožila obdolženčeva zagovornica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Zagovornica je v pritožbi prosila tudi, da se obdolženec oprosti plačila sodne takse.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Zmotno uporabo materialnega prava, očitno torej kršitev kazenskega zakona, uveljavlja obdolženčeva zagovornica kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker pa je kazenski zakon lahko kršen le ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, torej uveljavljana kršitev ni podana. Na kak način bi naj prvostopno sodišče zagrešilo v uvodu pritožbe očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz pritožbe ni razvidno, saj ni navedeno niti, za katero konkretno kršitev (po kateri točki in odstavku) iz 371. člena ZKP bi naj pri tem šlo. Iz vsebine pritožbenih navedb, ko pritožba izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do obdolženčevih navedb glede nezakonitega odvzema vozniškega dovoljenja v postopku o prekršku, da se tudi sicer sodišče „glede določenih, pravno relevantnih listinskih dokazov, čeprav se je z njimi seznanilo, v nobenem delu sodbe ni opredelilo. Tako se ni opredelilo glede navedb o nepravilnostih pri odvzemu vozniškega dovoljenja kot tudi glede nepravilnostih pri pridržanju...“ pa je razbrati, da ima obdolženčevega zagovornica v mislih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar s pritožbo ni mogoče soglašati. Navedene kršitve so namreč podane, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej o tistih dejstvih, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora sodišče navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Nezadovoljstvo obrambe s potekom postopkov o prekrških pred Okrajnim sodiščem v D. in obdolžencu v teh postopkih izrečeni ukrepi prepovedi vožnje in odvzem vozniškega dovoljenja ter obdolženčevo pridržanje, pa za obravnavano zadevo niso odločilna dejstva, ob tem pa je izpostaviti tudi, da graja dela sodišča v drugih, konkretno prekrškovnih postopkih, tudi sicer ne more biti predmet tega pritožbenega postopka in bo pritožbene trditve, ki se nanašajo na te postopke, moral pritožnik uveljavljati v postopkih pred pristojnimi sodišči. Prvostopno sodišče zato v tej smeri ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih določb ZKP.

5. Ravnanje oškodovanca B. B. in postopek, ki ga je le-ta opravil z obdolžencem, pa je prvostopno sodišče z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, obširno ocenilo na straneh 9 do 11 izpodbijane sodbe. Zato so tudi pritožbene trditve o bistvenih kršitvah ZKP v tej smeri brez podlage.

6. Pritožbeno sodišče pa tudi nima nobenih pomislekov glede pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Za svojo odločitev je sodišče navedlo tehtne in prepričljive razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

7. Da je obdolženec izrekel grožnje zoper policista B. in njegovo družino (in kar je tudi sicer predmet obravnave predmetnega kazenskega postopka), kot je to podrobno opisano v izreku izpodbijane sodbe, so potrdile v postopku zaslišane priče, navedeno je razvidno iz izpisa iz facebooka, ki se nahaja v spisu, iz vsebine telefonskih klicev obdolženca na OKC E., pa tudi iz posnetka postopka vročitve vabila obdolžencu, sicer pa je, kot je to na strani 8 izpodbijane sodbe zaključilo tudi prvostopno sodišče, obdolženec tudi sam priznal, da je grožnje dejansko izrekel. Glede na navedeno, in ko je obdolženec naslov policista B. skušal ugotoviti, kot je to sicer že izpostavljeno, tudi preko facebooka, vsebinsko enake grožnje oziroma poizvedbe o prebivališču oškodovanca in obljubljanje nagrade za želene podatke o B., pa je obdolženec ponavljal tudi v lokalu X., kar je povedala tudi priča C. C., ter glede na že izpostavljeno obdolženčevo priznanje groženj in okoliščine, da je dejansko ponujal nagrado za pridobitev podatkov o prebivališču oškodovanca, pa je prvostopno sodišče tudi utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za še dodatne poizvedbe in zaslišanja prič iz že navedenega lokala. Zaslišanje navedenih prič namreč ne bi v ničemer vplivalo na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Dejstvo je, da je obdolženec izvršil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje in da je le-to storil iz maščevanja zaradi dejanj, ki jih je policist opravil v okviru svojih pravic, s čemer je storil očitano kaznivo dejanje. Ravnanja oškodovanca pa tudi sicer niso bila nezakonita, kot skuša o tem prepričati obramba. Obdolženec je bil namreč ustavljen, ker je vozil avto v času ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja. Poleg tega je tedaj obdolženec tudi korektno sodeloval in med samim postopkom tudi ni izrekel nobenih groženj zoper policista in tudi ni vložil nobene pritožbe. Z grožnjami je pričel šele po že končanih postopkih, zato obdolženčevo ravnanje, kot je to pravilno zaključilo tudi prvostopno sodišče, ni mogoče opredeliti v smislu petega odstavka 299. člena KZ-1, ko bi naj bil obdolženec izzvan z nezakonitim ravnanjem policista, kot to trdi pritožba. Okoliščine, kdaj so ostali policisti prišli na kraj ustavitve obdolženca, kje so se neposredno pred tem nahajali, pa za obravnavano zadevo tudi niso odločilnega pomena in tudi ne okoliščina, ali jih je na kraj zaustavitve B. poklical ali so tja prišli naključno oziroma zato, ker so za obdolženčevo zaustavitev izvedeli po radiu in ostala nebistvena razhajanja v njihovih izpovedbah, kar v pritožbi izpostavlja obdolženčeva zagovornica. Vse navedene okoliščine ob razlogih, navedenih v izpodbijani sodbi, ne morejo v ničemer vplivati na pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča. Nenazadnje tega, na podlagi česa pritožnik zaključuje, da zaustavitev obdolženca kritičnega dne ni bila naključna, pritožba ne obrazloži in tudi ne pojasni, kako bi naj policisti sploh vedeli, da se bo obdolženec, kljub temu da mu je bilo odvzeto vozniško dovoljenje oziroma ob ukrepu prepovedi vožnje, usedel za volan in tudi ne, od kod bi policisti vedeli, kje konkretno se bo obdolženec vozil. 8. Glede na vse navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

9. Odločbo o kazenski sankciji pritožba napada zgolj s posplošenimi navedbami, da se obdolženec pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, pri čemer pritožba v teh smeri ni podrobneje obrazložena.

10. Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče pa je pokazal, da ni razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje je namreč na straneh 15 in 16 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, na tej podlagi pa je obdolžencu tudi utemeljeno izreklo zaporno kazen. Pravilno je ocenilo pomembnost oteževalnih okoliščin, zlasti dejstvo, da je obdolženec že predkaznovan za istovrstna kazniva dejanja, obravnavano kaznivo dejanje pa je storil v času preizkusne dobe po sodbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti v kazenski zadevi III K 17124/2022 in je več kot očitno, da ga do sedaj izrečene kazenske sankcije niso odvrnile od ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj. Ob navedenem in dejstvu, da je obdolženec grozil in izrekal žaljivke tudi sodišču ob razglasitvi sodbe na prvi stopnji, ko obdolženec tudi sicer, kot je to obrazloženo na strani 15 izpodbijane sodbe, zlorablja alkohol in nevarne substance, in to kljub temu, da je že v letu 2004 opravil program odvisnosti od alkohola in je tudi seznanjen s posledicami, ki jih povzroča omamljenost na njegova ravnanja, upoštevaje težo obravnavanega kaznivega dejanja in ostale razloge, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, je sodišče obdolžencu, tudi z obilnim upoštevanjem olajševalnih okoliščin, navedenih v izpodbijani sodbi, izreklo povsem primerno zaporno kazen, ki bo tudi po oceni pritožbenega sodišča dosegla namen kaznovanja in bo obdolženca odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).