Jedro

Utemeljitev neogibnosti pripora vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Kpr 8781/2011 z dne 23. 2. 2011 zoper obdolženega N. K. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor, ki zoper obdolženca teče od 23. 2. 2011 od 7.30 ure dalje. Zunajobravnavni senat je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom I Ks 8781/2011 z dne 25. 2. 2011 zavrnil. 2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 9. 3. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki drugega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor zoper obdolženega odpravi oziroma izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da zahteva ne uveljavlja zakonitega razloga, bodisi materialno ali procesno kršitev, zato jo je treba zavrniti.

4. Obdolženčev zagovornik je dne 23. 3. 2011 podal odgovor na mnenje vrhovnega državnega tožilca, kjer izraža nestrinjanje z njim, v preostalem pa ponavlja navedbe zahteve.

B.

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da je bil obdolžencu pripor odrejen v nasprotju z 20. členom Ustave, saj odreditev pripora ni bila nujno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi in premoženja. Kljub temu, da so organi pregona že dne 3. 2. 2011 vedeli za okoliščine, da naj bi obdolženec storil očitana dejanja, tožilstvo do 23. 2. 2011 preiskovalnemu sodniku ni predlagalo izdaje sklepa o odreditvi pripora. Preiskovalni sodnik je šele dne 16. 2. 2011 izdal odredbo za hišno preiskavo, ki je bila izvedena 23. 2. 2011, to je na dan odreditve pripora zoper obdolženca. Glede na navedeno je v izpodbijanem sklepu zatrjevana nujnost odreditve pripora v nasprotju s podatki spisa. S tem je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Enake očitke je zavrnil že zunajobravnavni senat, saj je glede na objektivne in subjektivne okoliščine, navedene v sklepu o odreditvi pripora, ugotovil, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan. Na vztrajno in odločno stopnjevanje kriminalne dejavnosti obdolženca kaže dejstvo, da je bil predvsem za premoženjska kazniva dejanja v obdobju od aprila 2003 do februarja 2009 že štirikrat pravnomočno kaznovan, predmetno kaznivo dejanje je storil v preizkusni dobi. Drugi odprti kazenski postopki zoper obdolženca pa se upoštevajo v okviru presoje osebnih lastnosti obdolženca, ki je brez redne zaposlitve, premoženja in dohodkov (razen stanovanjske hiše in socialne pomoči). Vrhovno sodišče glede na predkaznovanost, druge odprte postopke zoper obdolženca, težo in način storitve kaznivega dejanja (vlomna tatvina v stanovanjsko hišo), povzročeno škodo najmanj 1.500,00 eurov in zagroženo sankcijo z zaporom do pet let zapora ter osebne lastnosti obdolženca ocenjuje, da je preiskovalni sodnik utemeljeno zaključil, da se s premoženjskimi delikti obdolženec preživlja in da bo tovrstna kazniva dejanja zopet ponovil. Navedenega zaključka dejstvo, da je bil pripor odrejen 23. 2. 2011, čeprav so organi pregona že dne 3. 2. 2011 vedeli za okoliščine, da naj bi obdolženec storil očitano kazniva dejanja, ne more omajati, saj ne gre za odločilno dejstvo za presojo ponovitvene nevarnosti. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Neutemeljena je trditev zahteve, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do možnosti uporabe milejšega ukrepa in s tem kršilo obdolženčevo pravico do pritožbe po 25. členu Ustave. Enak pritožbeni očitek je presojal že zunajobravnavni senat in ga utemeljeno zavrnil, saj je v sklepu o odreditvi pripora izrecno navedeno, da nemotenega poteka kazenskega postopka in zagotovitve ustavnih človekovih pravic in svoboščin ljudi z milejšim ukrepom ni moč zagotoviti. Sicer pa utemeljitev neogibnosti pripora že sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep (hišni pripor po 199. a členu ZKP) ne pride v poštev (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča z dne 18.2.1999, I Ips 41/1999).

8. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolženega N. K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).