Jedro

Za presojo odškodninske odgovornosti ni bistveno, ali je bila toženka kot tožnikov formalni delodajalec v pogodbenem odnosu z zatrjevanim "dejanskim" delodajalcem, temveč je odločilno, kdo je bil nosilec dejavnosti na gradbišču, saj je s tem tudi prevzel obveznost iz naslova varstva pri delu.

Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost toženke, je najmanj preuranjen. Sodišče prve stopnje ga je med drugim oprlo na ugotovitev, da je imela toženka vsaj delni nadzor nad potekom dejavnosti, torej na dejstvo, glede katerega je pritožbeno sodišče dalo prvostopenjskemu sodišču napotek, da ga je treba natančneje raziskati že v okviru ugotavljanja, ali je bila toženka res tožnikov dejanski delodajalec.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 162.160,00 EUR z obrestmi, ki tečejo od 127.240,00 EUR od 21. 12. 2017 do plačila, od 32.440,00 EUR od 11. 3. 2019 do plačila in od 2.480,00 EUR od 3. 2. 2021 do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 53.540,00 EUR z obrestmi od 23. 12. 2016 dalje do plačila ter obresti v presežku nad prisojenimi. Toženki je naložilo, da za tožnika povrne 5.279,50 EUR stroškov postopka na račun sodišča, tožnik pa jih je njej dolžan povrniti v znesku 912,98 EUR.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Njegovega soprispevka k škodi ni, saj toženka ni izvedla ukrepov za varno delo. V skladu s 5. členom ZVZD-1 je bila dolžna izvajati ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri delu in mu zagotoviti osebno varovalno opremo, skupaj z varnostnim pasom. Tega mu ni zagotovila in ni poskrbela za ustrezen nadzor nad delom. Ni upoštevala ukrepov, odrejenih s strani koordinatorja za varnost in zdravje pri delu. Za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti bi mu sodišče moralo prisoditi celotni vtoževani znesek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Očita, da sodišče v izvedenih dokazih, predvsem v izpovedi A. A., ni imelo podlage za zaključek, da je mesto okrog nosilnega betonskega stebra, kjer je tožnik padel, predstavljalo t. i. črno točko. Posledično je neutemeljeno štelo, da je bilo na tem mestu potrebno varovanje z varnostno ograjo ali varnostnim pasom. O tem obstaja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zaslišanja A. A. ter med prepisom zaslišanja (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nasprotuje dokazni oceni, da A. A. ni naknadno, po tožnikovi delovni nesreči, v Knjigo ukrepov vnašal teksta o odrejenem ukrepu varovanja z varnostnim pasom. Toženka s tako odrejenim ukrepom ni bila seznanjena in v Knjigo ukrepov ni bila dolžna vpogledovati, zato ne more biti odgovorna za opustitev izvedbe vanjo vpisanega ukrepa. Glede možnosti vpenjanja varnostnega pasu v armaturo betonskega stebra je sodišče neustrezno dokazno ocenilo izpovedi A. A. in B. B. Na mestu padca se namreč ni bilo mogoče privezati z varnostnim pasom na betonski steber, ker slednjega tožnik ne bi dosegel, privezovanje na kak drug betonski steber (daleč stran od trenutnega mesta polaganja plošč) pa je bilo z vidika varnosti delavca neprimerno. Toženki se tako očita neizvedba ukrepa, za katerega ni jasno, kako bi se v praksi sploh lahko izvedel (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker so na skupnih deloviščih vloge izvajalcev v razmerju do delavcev prepletene, je treba pri presoji odškodninskih zahtevkov najprej ugotoviti, kdo je bil delavčev delodajalec v smislu določb ZVZD-1, česar sodišče ni storilo. Delavci toženke so bili posojeni družbi C. d. o. o. Na gradbišču so delali po navodilih in pod nadzorom te družbe. Tožnikov delovodja je bil predstavnik družbe C. d. o. o. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da bi morala toženka zatrjevati, da je sklenila posebno pogodbo z družbo C. d. o. o., s katero je nanjo prenesla obveznost nadzora nad delavci toženke. Relevantno je le, da je tožnik delal po navodilih in pod nadzorom C. d. o. o. in da mu je bila ta družba dolžna zagotavljati varno delo skladno z ZVZD-1. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da toženka ni pristopila k Sporazumu o skupnih varnostnih ukrepih na skupnem delovišču. Pritožba nasprotuje zaključku o obstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Toženka ni krivdno odgovorna, saj varnostni pas v predpisih ni bil določen kot obvezen ukrep, ni bil odrejen s strani koordinatorja za varstvo pri delu, v praksi se, kot že navedeno, tudi sicer ne bi mogel izvesti, od toženke pa je tudi nepravilno pričakovati, da ves čas nadzoruje vsakega posameznega delavca. Polaganje opažnih plošč ni niti delo na višini, pri katerem bi prišla v poštev objektivna odgovornost, pa tudi sicer je bila toženka v celoti razbremenjena zaradi ravnanja tožnika, ki je bilo izključen vzrok za nesrečo. Nepravilna je odločitev sodišča o zgolj 20 % soprispevku tožnika. Odločitev o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ni skladna s sodno prakso, previsoko pa je odmerjena tudi za premoženjsko škodo. Ker je tožnik pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložil tožbo zoper več toženih strank, zoper katere uveljavlja solidarno odškodninsko odgovornost, bi moralo biti v izreku izpodbijane sodbe navedeno, ali je obveznost toženke solidarna. V tem delu sodba tudi nima razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke prerekata njene navedbe in predlagata, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglašata stroške odgovorov.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženki. Dne 10. 4. 2016 je utrpel nesrečo pri delu na gradbišču podjetja E. d. d. Na nosilnem odru prvega nadstropja je polagal opažne plošče za izdelavo betonske plošče. Ob nosilnem betonskem stebru ni bilo nameščenih sekundarnih horizontalnih nosilcev oziroma so bili prekratki. Ko je položil opažno ploščo na postavljene sekundarne nosilce, opažna plošča ni bila v celoti podprta. Ko se je po 15 minutah vrnil na isto mesto z manjšo opažno ploščo, da bi pokril luknjo med zadnjo opažno desko in betonskim stebrom, je stopil na nepodprti del opažne deske in padel v globino približno 3,9 metra. Uveljavlja krivdno in objektivno odškodninsko odgovornost toženke za utrpelo škodo.

8. Po delovnopravnih predpisih je v razmerju do delavca delodajalec res tisti, ki je z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi, vendar pa je sodna praksa pojem „delodajalca“ - tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev v smislu določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011) - prav glede zagotavljanja varstva in zdravja pri delu razširila na naročnike del, ki organizirajo delovni proces na skupnem delovišču in odgovarjajo za nadzor glede varnosti pri delu. To pomeni, da se obveznosti, ki jih zakon v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu nalaga „delodajalcu“, ne nanašajo le na delodajalca v delovnopravnem smislu, pač pa na „delodajalca“ v širšem smislu ZVZD-1.1

9. Iz toženkinih trditev izhaja, da je njenim delavcem na gradbišču odrejal delo glavni izvajalec F. d. d. oziroma njegov podizvajalec C. d. o. o. Za izvajanje ukrepov varovanja na gradbišču je bil odgovoren F. d. d., ki je o ukrepih obvestil C. d. o. o. Toženkinim delavcem je delo odrejal, ga vodil in organiziral G. G., ki je bil zaposlen kot delovodja v C. d. o. o. To sta v svoji izpovedi potrdila tožnik in direktor toženke H. H., ki je izpovedal, da sta delavce toženke pri delu nadzirala tako delovodja F. d. d. kot tudi delovodja C. d. o. o., ter da so bili delavci toženke in C. d. o. o. na gradbišču pomešani. Toženka je sicer še navedla, da je bil v odsotnosti njenega direktorja vodja del za toženko I. I., glede vloge slednjega pa je direktor toženke izpovedal, da je razporejal delavce toženke. Na drugi strani je tudi tožnik že v tožbenih trditvah družbo C. d. o. o. opredelil kot „neformalnega“ delodajalca (na tej podlagi zoper njega uveljavlja odškodninski tožbeni zahtevek pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, opr. št. III P 2777/2017). Tožnik je še trdil, da je delo na dan nezgode na gradbišču organiziral in vodil G. G., tožnik pa je bil dolžan delati po navodilih C. d. o. o. Glede na navedeno trditveno podlago strank in izpovedi pritožba toženke utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo v okviru presoje utemeljenosti odškodninskega zahtevka najprej razčistiti vsa dejstva o tem, kdo je bil tožnikov „delodajalec“ v smislu določb ZVZD-1 in o tem sprejeti dokazni zaključek. Le-tega ni storilo, ker je kot bistveno štelo, da toženka ni zatrjevala, da je odgovornost nadzora nad njenimi delavci in delom opažanja s posebno pogodbo prenesla na C. d. o. o. kot njenega naročnika del, niti ni takšne pogodbe predložila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeno sklepanje materialnopravno zmotno, saj sklenitev takšne pogodbe za gradbišče, kjer delo opravljajo delavci različnih delodajalcev, ni pogoj za priznanje statusa delavčevega „delodajalca“ v smislu določil ZVZD-1. Za presojo odškodninske odgovornosti tako ni bistveno, ali je bila toženka kot tožnikov formalni delodajalec v pogodbenem odnosu z zatrjevanim „dejanskim“ delodajalcem, temveč je odločilno, kdo je bil nosilec dejavnosti na gradbišču, saj je s tem tudi prevzel obveznost iz naslova varstva pri delu.2

10. Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno sprejelo zaključek o krivdni odškodninski odgovornosti toženke, saj zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja o tem, ali je bila tožnikov „dejanski“ delodajalec oziroma v tem okviru ni natančno razčistilo, kakšne zadolžitve z organizacijo dela na gradbišču, varstvom pri delu in nadzorom nad delom delavcev toženke so imeli F. d. d., C. d. o. o. (zlasti tudi G. G. kot delovodja) in toženka (zlasti direktor in I. I.). V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da je o tem, kakšen je bil režim dela na gradbišču in kakšni varnostni ukrepi so se izvajali, toženka sicer predlagala tudi zaslišanje delovodje F. d. d. J. J., a ga sodišče ni zaslišalo, ker je štelo, da izvedba tega dokaza ni nujna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Šele ugotovitev, kako je potekalo delo na gradbišču, kdo ga je vodil, organiziral, nadziral ter bil zadolžen za izvajanje varstva pri delu in posledično zaključek o tem, kdo je bil dejanski delodajalec tožnika na skupnem gradbišču v smislu ZVZD-1, lahko predstavlja podlago za ugotavljanje odškodninske odgovornosti. Odločitev o tem, ali so podane predpostavke civilnega delikta po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), vključno s pravnorelevantno vzročno zvezo, ki jo toženka izpodbija v pritožbi, je torej najprej odvisna od vprašanja, ali je bila toženka sploh dejanski delodajalec tožnika na gradbišču. 11. Tožnik uveljavlja tudi objektivno odškodninsko odgovornost toženke (drugi odstavek 131. člena OZ). Ni utemeljena njena pritožbena navedba, da delo, ki ga je opravljal, ne pomeni nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je potekalo na gradbišču na višini 3,9 metra in da je pri polaganju opažnih plošč dimenzij 250 cm x 50 cm na nosilno konstrukcijo, sestavljeno le iz vertikalnih in horizontalnih nosilcev, ves čas obstajala možnost oziroma nevarnost padca v globino. Pravilno je zaključilo, da to ustreza pojmu dela, iz katerega izhaja povečana nevarnost za nastanek poškodbe. Pritožbeno izpostavljanje, da je tožnik padel z odra na mestu, kjer se je prevagala opažna deska in ne npr. prek nezavarovanega previsnega roba, ne vpliva na drugačen zaključek o nevarni dejavnosti. Glede na zaključek, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti, pa je v okviru presoje objektivne odškodninske odgovornosti treba najprej ugotoviti, kdo se je v obravnavani zadevi sploh štel za obratovalca nevarne dejavnosti. Po stališčih sodne prakse je obratovalec tisti, ki organizira delovni proces, usmerja posamezne aktivnosti, ima vpliv na način dela in tveganja, povezana z deli in ima koristi od opravljenega dela,3 oziroma dejansko (fizično) sodeluje pri tej dejavnosti in ima (vsaj delen) nadzor na konkretnim potekom dejavnosti.4 Tudi teorija kot obratovalca opredeljuje tistega, v čigar interesu se določena dejavnost opravlja,5 oziroma nosilca podjema, ki z organiziranjem in koordinacijo poslov (delovanja), ki jih vključuje podjem, vpliva na način opravljanja tega podjema in tveganja, povezana s podjemom.6 Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost toženke, je najmanj preuranjen. Sodišče prve stopnje ga je med drugim oprlo na ugotovitev, da je imela toženka vsaj delni nadzor nad potekom dejavnosti, torej na dejstvo, glede katerega je pritožbeno sodišče dalo prvostopenjskemu sodišču napotek, da ga je treba natančneje raziskati že v okviru ugotavljanja, ali je bila toženka res tožnikov dejanski delodajalec.

12. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje o tem, ali se toženka šteje za dejanskega delodajalca in obratovalca nevarne dejavnosti, kar sta ključni dejstvi za presojo obstoja temelja njene odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke in posledično tudi pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

13. Za primer, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila toženka dejanski delodajalec oziroma obratovalec nevarne dejavnosti, se pritožbeno sodišče z namenom sprejema pravilne odločitve v ponovljenem sojenju opredeljuje do naslednjih bistvenih pritožbenih navedb strank.

14. Neutemeljeno je toženkino sklicevanje na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče ukrep privezovanja z varnostnim pasom samovoljno razlagalo širše, kot je bil dejansko odrejen glede na izpoved A. A., koordinatorja za varstvo in zdravje pri delu na gradbišču. Sodišče je pravilno povzelo njegovo izpoved, da po Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uredba; Ur. l. RS, št. 83/2005 in nadaljnji) pri opaževanju do višine 5 metrov ni obvezno privezovanje oziroma uporaba varnostnega pasu, da pa je zaradi skrbnosti sam kot koordinator nadgradil varnost na gradbišču tako, da je ta ukrep odredil na mestih, kjer so t. i. črne točke (to so bile odprtine na sredini temeljne plošče, kjer so velike odprtine zaradi stopnišča, in pa robovi, če ni postavljen lovilni oder). Sodišče je sicer res uporabilo izraz črna točka tudi za mesto, kjer je prišlo do padca tožnika, torej na območju okrog nosilnega betonskega stebra, ki ga A. A. ni štel za črno točko in tam ni odredil ukrepa privezovanja, vendar pa je sodišče to mesto štelo za črno točko zaradi ugotovljene možnosti padca zaradi tam nahajajoče se odprtine, in ne zato, ker bi A. A. tam odredil varovanje. Presojo, da je bilo tudi na tem mestu potrebno varovanje s privezovanjem z varnostnim pasom, je sodišče utemeljilo z mnenjem sodnega izvedenca za varstvo pri delu K. K. Ker je izvedenec ugotovil, da je obstajala dolžnost tožniku zagotavljati in nadzorovati uporabo varnostnega pasu ali drugih oblik varovanja - npr. lovilne mreže, se toženka tudi ne more ekskulpirati odgovornosti s sklicevanjem na to, da Uredba ni predpisovala obveznega privezovanja do 5 metrov višine.

15. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o obveznosti vpogledovanja v Knjigo ukrepov (točka 1.5., oddelek C Priloge IV Uredbe). Toženka v pritožbi tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno o tem, da A. A. ni šele naknadno, po tožnikovi nesreči, v Knjigo ukrepov vnesel teksta o odrejenem ukrepu varovanja. Pritožba ne navaja nobenih okoliščin, ki bi lahko omajale pravilnost te dokazne ocene, razen da ponavlja svoje prvostopenjske navedbe, do katerih se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo.

16. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi vodja del v primeru, če bi vršil nadzor nad delavci in delom opažanja, ugotovil oziroma moral ugotoviti, da ob nosilnem betonskem stebru ni bila ustrezno izvedena nosilna konstrukcija, ter bi odredil strokovno izvedbo nosilcev ali pa ustrezno zavarovanje dela, kjer ustrezni nosilci še niso bili postavljeni, in sicer s postavitvijo varovalne ograje ali vsaj opozorilnimi trakovi, ali pa bi delavce opozoril na uporabo varnostnega pasu, vendar pa nič od tega ni bilo izvedeno. Ker že Uredba predvideva nadzor pri delu opaževanja, pritožba toženke neutemeljeno izpostavlja, da je nepravilno pričakovati, da je treba spremljati vsakega posameznega delavca in ves čas vršiti nadzor nad njim. Ne gre za to, da je treba stalno spremljati vsakega delavca na gradbišču, kot to neutemeljeno potencira pritožba. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno sledilo mnenju sodnega izvedenca za varstvo pri delu, da bi v primeru nadzora nad opaževanjem vodja del zaznal nevarno situacijo ob betonskem stebru, kjer nosilna konstrukcija ni bila v celoti izvedena in bi ustrezno ukrepal. Izvedenec je poudaril, da je bil nadzor (po vodji posameznih del) nad opažanjem zlasti potreben in nujen pri opažanju okoli betonskih stebrov, kjer je potrebno podpiranje (namestitev vertikalnih in horizontalnih nosilcev) in prirejanje oblike opažnih plošč betonskemu stebru ter je bila zato potencialna nevarnost zelo velika.

17. Pritožba toženke pa utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kje bi se tožnik sploh lahko pripel z varnostnim pasom. V zvezi s tem sicer neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj meni, da je neutemeljena navedba toženke, da pri delih, kot je polaganje opažnih plošč na višini, privezovanje s varnostnim pasom niti ni možno, ker delavec nad sabo oziroma ob sebi nima trdnega konstrukcijskega elementa (sidrišča), na katerega bi lahko vpel sistem varovanja in se nanj varno privezal. Oprlo se je na izpovedi A. A. in B. B., da se je pri opažanju na konkretnem gradbišču bilo mogoče privezati z varnostnim pasom, in sicer za armaturo betonskega stebra. Vendar pa ni razčistilo, kje se je tak steber nahajal. Po pritožbenih navedbah se namreč okoli stebra, kjer se je zgodila nesreča, tožnik ni mogel privezati, saj je šele postavljal oder, ki bi mu omogočil varen dostop do stebra. V tem delu je torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa preuranjen zaključek o možnosti privezovanja na mestu, kjer je prišlo do padca tožnika.

18. E. d. d. in F. d. d. sta sklenila Sporazum o skupnih varnostnih ukrepih na skupnem delovišču, po katerem k njem pristopijo tudi vsi ostali izvajalci del na gradbišču. Pritožbena navedba toženke, da je pristopila k sporazumu, še ne dokazuje, da je do tega res prišlo, saj je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da toženka dokazila o tem ni predložila v spis. V prvostopenjskih trditvah (niti v pritožbi) tudi ni konkretizirala, kdaj in kako naj bi k sporazumu sploh pristopila.

19. Iz doslej izvedenih dokazov ne izhaja, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika v smislu drugega odstavka 153. člena OZ, zato je nasprotno zavzemanje toženkine pritožbe neutemeljeno. Že samo dejstvo, da je delo potekalo tako, da je moral na višini 3,9 metra polagati opažne plošče dimenzij 250 cm x 50 cm na nosilno konstrukcijo, sestavljeno le iz vertikalnih in horizontalnih nosilcev, predpostavlja možnost padca skozi odprtino. Tožnik bi sicer moral plošče polagati tako, da bi jih z žeblji pritrdil na horizontalne nosilce, pa tega ni storil niti na mestih, kjer je postavljena konstrukcija zagotavljala stabilnost plošč. Izvedenec za varstvo pri delu je na to opozoril, saj je ob gledanju posnetka padca ugotovil, da pri polaganju vseh opažnih plošč pred dogodkom niti ena ni bila pritrjena, ko je bila položena, in da je tožnik ravnal v skladu s prakso, ki ni bila dobra. Sodna praksa nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu, t.j. merilu skrajne skrbnosti. V sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih obratovalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil,7 torej prav to, na kar je opozoril sodni izvedenec, in sicer da praksa polaganja plošč ni bila pravilna, pa tudi, da ni bil zagotovljen nadzor nad delom tožnika, ki bi lahko preprečil takšno prakso.

20. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik delavec z dolgoletnimi izkušnjami v gradbeništvu in da je navsezadnje sam predhodno opozarjal sodelavce na nevarno mesto, kjer se je potem dejansko ponesrečil. Upoštevajoč te okoliščine ni podlage za stališče, ki ga zagovarja pritožba tožnika, in sicer, da sploh ni podan njegov soprispevek, temveč nasprotno. Sodišče prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi ugotovilo le 20 % soprispevek, bo moralo v primeru zaključka, da je toženec odškodninsko odgovoren, kritično ovrednotiti tožnikov soprispevek k nastali škodi (tretji odstavek 153. člena OZ oziroma prvi odstavek 171. člena OZ).

21. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 124 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS v času odločanja sodišča in se pri tem oprlo na odločitve v podobnih primerih (VIII Ips 315/2015, II Ips 659/2007, II Ips 339/2004, VIII Ips 135/2010). Pritožbi neutemeljeno izpodbijata višino dosojene odškodnine. Tožnik se pri zavzemanju za priznanje višje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah sklicuje na judikat VIII Ips 315/2015, ki pa ga je sodišče prve stopnje že pravilno upoštevalo. Glede odškodnine v zvezi s skaženostjo niti ne navaja sodne prakse, ki bi utemeljevala priznanje višjega zneska. Toženka se s sklicevanjem na judikat II Ips 926/2006 neutemeljeno zavzema za nižjo odškodnino. Spregleda, da je v navedeni zadevi revizijo, ki je bila zavrnjena, vložila toženka in ne oškodovanka, zato ta judikat ne predstavlja zanesljive orientacije za prisojo odškodnine v tem sporu. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke o previsoki premoženjski odškodnini, ker naj bi tožnikova žena temu nudila določena opravila (npr. pripravo hrane) tudi ne glede na njegovo poškodbo. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč žena tožniku pomagala tudi pri drugih opravilih (osebna higiena, oblačenje, prestavljanje v voziček …), ki jih zaradi poškodbe ni mogel opraviti sam.

22. Ni utemeljen pritožbeni očitek toženke, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti glede solidarne odgovornosti toženke, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka ni trdila, da bi bila v sporu opr. št. III P 2777/2017, v katerem tožnik uveljavlja identične tožbene zahtevke zoper F. d. d., C. d. o. o., Zavarovalnico L. in A. A. s. p., izdana pravnomočna ugodilna sodna odločba. Glede na to ni imelo podlage, da bi v izreku odločilo o solidarni odgovornosti toženke in se do tega tudi ni bilo dolžno opredeliti v razlogih sodbe.8

23. Zaradi razveljavitve odločitve glede glavnice je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je zmotno tožnikovo pritožbeno nasprotovanje izračunu stroškov na način, da je sodišče prve stopnje ločeno ugotovilo višino stroškov za čas, ko tožniku še ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč, in za čas po tem. Stroškov, ki tožniku pripadajo po BPP, namreč ni dopustno pobotati s stroški, ki jih je dolžan plačati toženki.9

24. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti izpodbijane sodbe ne more samo odpraviti, saj je sodišče prve stopnje dolžno v ponovljenem sojenju dopolniti ugotovljena dejstva v pomembnem, širšem sklopu, predvsem glede vprašanja dejanskega delodajalca in obratovalca nevarne dejavnosti, kot je podrobneje obrazloženo v 8. do 11. točki obrazložitve tega sklepa, v zvezi s presojo odškodninske odgovornosti pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi glede okoliščine iz 17. točke sklepa. Sodišče prve stopnje je dolžno v nakazani smeri dopolniti dokazni postopek (v okviru predlaganih dokazov strank) in na novo oblikovati dokazno oceno. Namen instančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Prim. VIII Ips 12/2019, VIII Ips 49/2020 idr. 2 Prim. II Ips 207/2014. 3 Prim. II Ips 659/2007, II Ips 210/2010, II Ips 207/2014 idr. 4 Prim. II Ips 206/2005. 5 Tako Dunja Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik (OZ): (splošni del): s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 857 in 858. 6 Tako dr. Nina Plavšak v: Obligacije, splošni del: komentar splošnega dela Obligacijskega zakonika: Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2020, str. 640 in 641. 7 Prim. II Ips 33/2021. 8 Prim. II Ips 531/1999, II Cp 90/2019. 9 Prim. VSL I Cp 2045/2019.