Jedro

Tožba na motenje posesti pa se lahko uperi ne le proti tistemu, ki je posest odvzel oziroma motil, ampak tudi proti tistemu, v čigar korist je bilo motilno dejanje storjeno in ki ima stvar v posesti namesto deposediranega.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da se ugodi tudi tožbenemu zahtevku zoper drugo toženo stranko v enakem obsegu kot zoper prvo toženo stranko, tako da se spremenjeni sklep glasi: 1. "Ugotovi se, da sta toženca T.H. in A. A. motila tožnika D. H. v zadnji mirni soposesti stanovanja v Ljubljani na naslovu .... in v izključni posesti sobe v izmeri 17,10 m2 v tem stanovanju ter souporabi kuhinje, hodnika in kopalnice s tem, da je prvotoženka dne 3.1.2000 iz notranje strani stanovanja pustila ključ v vhodnih vratih, tako da tožnik ni mogel odkleniti vrat in stopiti v stanovanje. 2. Toženima strankama se nalaga, da omogočita tožniku neovirano vstopanje skozi vhodna vrata v sobo v izmeri 17,10 m2 ter mu omogočita izključno posest na tej sobi, soposest na kuhinji, hodniki in kopalnici ter se jima v bodoče prepoveduje z dejanjem kot je opisano v 1. tč. izreka oziroma podobnim dejanjem posegati v soposest tožnika na stanovanju in izključno posest sobe v izmeri 17,10 m2 v tem stanovanju. Kar je zahtevala tožeča stranka proti toženima strankama drugače ali več se zavrne. Toženca sta dolžna nerazdelno plačati tožniku njegove pravdne stroške v znesku 150.488,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2000 dalje do plačila v 8 dneh, da ne bo izvršbe." II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. III.Toženca sta dolžna nerazdelno plačati tožniku njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 62.130,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2001 dalje do plačila v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je prvostoženka motila tožnika v soposesti stanovanja in v izključni posesti sobe v tem stanovanju ter souporabi kuhinje, hodnika in kopalnice, s tem, da je dne 3.1.2000 iz notranje strani stanovanja pustila ključ v vhodnih vratih tako da jih tožnik ni mogel odkleniti in vstopiti v stanovanje. Hkrati je toženki naložilo, da tožniku omogoči neovirano vstopanje skozi vhodna vrata stanovanja v sobo, da mu omogoči izključno posest na sobi, soposest v kuhinji, hodniku in kopalnici ter da se ji v bodoče prepoveduje s takšnimi ali podobnimi dejanji posegati v soposest tožnika. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek zoper prvotoženko v kolikor je tožnik zahteval ugotovitev, da ga je prvotoženka dne 12.1.2000 motila tako, da je zamenjala ključavnico na vratih omenjenega stanovanja, da je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje z zamenjavo ključavnice in da se ji vnaprej prepove takšno motenje. V celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženca. Sodišče je še zavrnilo predlog tožnika za izrek poostrene denarne kazni zaradi nespoštovanja začasne odredbe ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Zoper tisti del zavrnilnilnega dela sklepa, ki se nanaša na drugotoženca in del, ki vsebuje zavrnitev predloga za izrek poostrene denarne kazni ter zoper stroškovno odločitev je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga spremembo sklepa v izpodbijanem delu z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi zoper drugotoženca in plačilo vseh stroškov tožencema. Navaja, da bi bilo treba iz dejstva, da drugotoženec živi s prvotoženko v stanovanju v katerega ga ne spustita, sklepati, da sta ga oba ovirala v njegovi posesti. Sodišče je v izdani začasni odredbi upoštevalo, da sta tožnika motila oba toženca. Zoper tak sklep pa se drugotoženec sploh ni pritožil. Drugotoženec biva v stanovanju v katerega se tožniku ovira vstop. Naselil se je v njegovo sobo, na kateri je imel izključno posest in glede katere je izjavil, da se iz nje ne namerava izseliti. Tožnik s sklepom ne bo ničesar dosegel, če sodišče ne bo ugodilo tožbenemu zahtevku tudi zoper drugotoženca. Ker toženca nista izvršila začasne odredbe, je tožnik utemeljeno predlagal sodišču izrek poostrene denarne kazni. Ne strinja se s stroškovno odločitvijo oziroma ugotovitvijo, da je uspel le s polovico tožbenega zahtevka. Toženi stranki stroški sploh niso nastali, pa tudi nič večji niso bili kot v primeru, da bi tožil le prvotoženko. Pritožba je delno utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku zoper prvotoženko in zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugotoženca temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - da je bil tožnik v zadnji mirni posesti souporabe obravnavanega stanovanja, - da je do 3.1.2000 vanj neovirano vstopal in imel v izključni uporabi sobo v stanovanju, v kateri je imel vse svoje osebne stvari, - da je prvotoženka priznala, da je dne 3.1.2000 pustila ključ v vratih (na notranji strani), ki vodijo v stanovanje in tako tožniku onemogočila vstop vanj, - da tožnik ni uspel dokazati, da je dne 3.1.2000 pustil ključ v vhodnih vratih obravnavanega stanovanja tudi drugotoženec niti, da je pri tem kakorkoli sodeloval. Glede drugotoženca pa je bilo med strankama tudi nesporno, da živi z prvotoženko in z dvema otrokoma v obravnavanem stanovanju. Pritrditi je treba pritožniku, da je treba iz okoliščine, da drugotoženec živi s prvotoženko v stanovanju, v katerega mu je bil onemogočen vstop, sklepati, da sta ga oba ovirala v njegovi posesti. Drugotoženec ravnanju svoje partnerke ni nasprotoval, kar izkazuje dejstvo, da sta se z otrokoma vselila v tožnikovo sobo, katere potrditvah obeh, ko sta bila zaslišana kot stranki, ne nameravata zapustiti. S tem je drugotoženec jasno izkazal, da ima korist od nezakonito pridobljene posesti oziroma korist od onemogočitve tožnika pri dotedanjem izvrševanju dejanske oblasti nad stvarjo (80. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Tožba na motenje posesti pa se lahko uperi ne le proti tistemu, ki je posest odvzel oziroma motil, ampak tudi proti tistemu, v čigar korist je bilo motilno dejanje storjeno in ki ima stvar v posesti namesto deposediranega. V tem delu je bilo zato treba pritožbi ugoditi in spremeniti izpodbijani sklep z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi zoper drugotoženca v enakem obsegu kot zoper prvotoženko (4. točka 358. člena v zvezi z 3. točko 365. člena ZPP). Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožencema izreči poostreno denarno kazen, ker nista izvršila začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v sklepu o začasni odredbi tožencema izreklo denarno kazen v primeru, da tožniku ne izročita ključa stanovanja in v primeru, da ne opustita dejanj s katerimi bi tožniku preprečevala vstop v stanovanje. Ker je tožnik zaslišan na zadnjem naroku za glavno obravnavo izpovedal, da ima ključ, ki odpira vrata v stanovanje in da mu tudi takrat, ko so vrata zaklenjena in je na notranji strani vrat ključ, vsakič eden od tožencev vrata odpre, je pravilna odločitev, da se zavrne tožnikov predlog, saj sta toženca izpolnila dolžnost ravnanja oziroma opustitve v obsegu določenem v prepovedi. V tem delu je bilo zato treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je odločilo, da naj tožnik in prvotoženka sama krijeta svoje stroške postopka iz razloga , ker je tožnik uspel le z enim tožbenim zahtevkom. Tožnik je zoper prvotoženko uspel praktično v celoti, zato takšna odločitev, ne glede na spremembo odločitve zoper drugotoženca s to odločbo, ne bi bila pravilna. Ne glede na to je že sprememba odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari pogojevala odločanje o stroških vsega postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Tožnik ni uspel v pravdi le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi česar niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da mu morata toženca povrniti vse nastale pravdne stroške (3. odst. 154. čl. ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo, upoštevajoč 155. čl. ZPP in določila Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah na znesek 150.488,00 SIT. Od navedenega zneska pripadajo tožniku tudi zakonske zamudne obresti za čas od izdaje sklepa sodišča prve stopnje dalje (od 21.6.2000). Na istem določilu ZPP pa temelji tudi odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških, saj je s pritožbo praktično v celoti uspel. Tako sta tožencu dolžna plačati tožniku tudi pritožbene stroške, ki jih je sodišče odmerilo v znesku 62.130,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te odločbe dalje.