Jedro

Zavezanec za plačilo sodnih taks v postopku za dovolitev sodnega depozita kot predlagalnem postopku je nedvomno predlagatelj, ki je predlagal uvedbo postopka. Navedeno pomeni, da nasprotni udeleženec ni taksni zavezanec za plačilo takse za depozit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog nasprotnega udeleženca z dne 21.12.2010 za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper sklep se je nasprotni udeleženec pritožil. Kot je mogoče razbrati iz laične pritožbe, se s sklepom o zavrženju predloga za taksno oprostitev ne strinja, ker meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da je bil depozit položen leta 2009 in bi takso moral vplačati v naprej predlagatelj in bi sklep o plačilu sodne takse s strani nasprotnega udeleženca bil le za leto 2010. Pri tem se sklicuje na zdaj veljavni Zakon o sodnih taksah – ZST-1 in sicer opombo št. 10.3, priloge in 17. člen, ki govori, da se taksa plača za prvo leto naprej, za preostala leta pa takrat, ko se polog dvigne, da se začeto leto šteje za celo leto in da taksna obveznost nastane z izdajo sklepa, s katerim sodišče ugodi predlogu za sodni polog. Nato v zvezi s takso še navaja, da prilaga fotokopijo plačilnega naloga o vplačani sodni taksi za dve leti po 410 EUR ali skupaj 820 EUR, za kar smatra, da ni dolžan plačati, ker je to obveza predlagatelja. V preostalem delu pritožnik nerazumljivo navaja, da se sodišče ne bi smelo spustiti v obravnavanje predloga s strani nasprotnega udeleženca pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah - ZGD, očita zmotno določanje pravnomočnosti zadeve, ker se ne prizna, da je predlog za obnovo postopka kot izredno pravno sredstvo na razpolago za izpodbijanje sklepa sodišča brez omejitve, da ga zadrži, ko se vloži izpodbijanje sklepa iz tega razloga itd. Sklicuje se še na to, da predlagatelj po ZGD poravna vse stroške v zvezi z odpravnino in so glede postopka odpravnine nasploh proste pravne poti in v ZGD niso omejene, da se jih ne bi smelo koristiti. Pritožbo končuje s predlogom, da se mu vplačana odpravnina 820 EUR vrne na njegov transakcijski račun. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je v tej zadevi pristojno okrajno sodišče s sklepom z dne 14.11.2008 dovolilo položiti sodni depozit v korist nasprotnega udeleženca v znesku 16.640,76 EUR (denarna odpravnina) in pritožba nasprotnega udeleženca zoper ta sklep je bila s sklepom Višjega sodišča v Kopru Cp 310/2009 z dne 1.4.2009 zavrnjena, torej je sklep o dovolitvi depozita postal pravnomočen. Nasprotni udeleženec je tak izid po podatkih spisa neuspešno izpodbijal tudi z izrednimi pravnimi sredstvi, zatem pa v 22.12.2010 vloženi vlogi predlagal, da se mu sodni depozit nakaže, hkrati pa, da ga sodišče oprosti plačila „sodne takse za zahtevek za določitev in nakazilo odpravnine, s tem povezanih obresti in dodatne odškodnine..“. Sodišče prve stopnje je depozit nasprotnemu udeležencu nakazalo na njegov račun (listovna št. 91-92 spisa), predlog za oprostitev plačila sodnih taks pa zavrglo kot prepozno vložen. V obrazložitev je navedlo, da je taksna obveznost nasprotnega udeleženca za sodni depozit za leto 2009 in leto 2010 v znesku 821,00 EUR po tar. št. 33 ZST (ki se v tem postopku uporablja na podlagi 39. člena ZST-1) nastala z izdajo sklepa o dovolitvi depozita z dne 14.11.2008, medtem ko je bil predlog za oprostitev vložen več kot dve leti kasneje.

S temi razlogi se pritožbeno sodišče ne strinja, vendar je končna odločitev kljub temu pravilna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravne določbe predpisov o sodnih taksah. Drži, da je glede na datum začetka tega sodnega postopka potrebno uporabiti določbe prej veljavnega Zakona o sodnih taksah – ZST (a tudi ureditev novega ZST-1 glede depozita je v bistvenem enaka). ZST ima posebne določbe o taksi za sodni depozit (polog) v tar. št. 33, kjer predvideva, da se za polog plača taksa letno, s tem, da se taksa plača za prvo leto naprej, za preostala leta pa takrat, ko se polog dvigne, da se začeto leto šteje za celo leto in tudi, da taksna obveznost nastane z izdajo sklepa, s katerim sodišče ugodi predlogu za sodni polog. Ta določba tarifnega dela ZST pa ne določa, kdo je zavezanec za plačilo sodne takse. Odgovor na to vprašanje daje 3. člen ZST in sicer njegov prvi odstavek - zavezanec za plačilo sodnih taks v postopku za dovolitev sodnega depozita kot predlagalnem postopku (tretji odstavek 168. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP) je nedvomno predlagatelj, ki je predlagal uvedbo postopka. Za drugačno stališče v taksnem zakonu, ki ureja to področje, ni podlage. Razmišljanje o kakšni obveznosti nasprotnega udeleženca je že načeloma toliko bolj nelogično zato, ker je ob dovolitvi depozita itak negotovo, če bo nasprotni udeleženec kot upravičenec depozit v predpisanem petletnem obdobju sploh zahteval in lahko se zgodi, da zaradi njegove pasivnosti depozita sploh ne prevzame in ta pripade državi (kot določa 177. člen ZNP). Vprašanja, kdo je zavezanec za plačilo sodnih taks seveda ne gre mešati z vprašanjem končnega bremena oz. porazdelitve stroškov tega nepravdnega postopka. Sodne takse so namreč del predlagateljevih stroškov, katerih povrnitev lahko skladno z določbo 307. člena Obligacijskega zakonika – OZ zahteva od nasprotnega udeleženca (primerjaj z odločbo VSL II Cp 4961/2005).

Navedeno pomeni, da nasprotni udeleženec ni taksni zavezanec za plačilo takse po tar. št. 33 ZST in je drugačno stališče sodišča prve stopnje napačno. Ker ne obstoji njegova taksna obveznost, nasprotni udeleženec tudi nima interesa zahtevati oprostitve plačila sodne takse za depozit in iz tega razloga je bil njegov predlog, v kolikor je meril na to takso, nedopusten. Da bi zahteval oprostitev v zvezi s kako drugo taksno obveznostjo, sicer ne trdi. Ob takih okoliščinah pa se je odločitev o zavrženju predloga za oprostitev izkazala za pravilno, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

Iz spisovnih podatkov še izhaja, da je sodišče prve stopnje od nasprotnega udeleženca sporno takso za depozit v znesku 820 EUR terjalo in da jo je ta plačal (listovna št. 96 in 100 spisa). Ker ob prej navedenem za to ni bilo podlage, bo moralo sodišče prve stopnje ob uporabi ustreznih določb ZST odločiti še o zahtevi nasprotnega udeleženca za vrnitev plačanih 820 EUR, ki jo je podal v pritožbi (čeprav v laični pritožbi govori o odpravnini, je glede na siceršnje navedbe jasno, da misli na sporno takso).

Čeprav ob zgornjih razlogih ni bistveno, pa pritožbeno sodišče izraža pomisleke tudi k mnenju sodišča prve stopnje, da glede na četrti odstavek tar. št. 33 ZST vsa taksa za depozit - ne le za prvo leto, temveč tudi za naslednja - zapade ob izdaji sklepa, s katerim je sodišče ugodilo predlogu za sodni polog. Določba je res zapisana tako, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, vendar jo je po oceni pritožbenega sodišča potrebno razlagati upoštevaje kontekst celotne določbe tar. št. 33, sicer pripelje do nelogičnih oz. nerazumnih zaključkov. Če se namreč (po prvem letu) za vsa naslednja leta taksa za depozit plača šele ob dvigu in je nedvomno negotovo, kdaj bo do tega prišlo in kakšna bo njena končna višina, se po logiki stvari zapadlost iz četrtega odstavka lahko nanaša le na znesek ob omenjenem sklepu že nastale in zneskovno opredeljene takse – takse za prvo leto depozita.

Ostale pritožbene navedbe, iz katerih ni mogoče razbrati, ali in kakšno zvezo naj bi imele s sporno odločitvijo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ne terjajo vsebinskega odgovora. Zaradi vsega navedenega in ker ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).