Jedro

Sodišče prve stopnje ne more oškodovanke napotiti na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom, če v sodbi ugotovi znesek premoženjske koristi katero naj bi si v njeno škodo pridobila obdolženka.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbe obd. V.K. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v .... je s citirano sodbo spoznalo obd. V. K. za krivo zaradi kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/I KZ in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo štirih let ter odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 70.000,00 SIT, oškodovanko P.Ž. pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Z isto sodbo je zavrnilo obtožbo zoper M.K. zaradi kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ, ker je okrožni državni tožilec umaknil obtožbo.

Zoper obsodilni del sodbe je vložila pritožbo obd. V.K.iz pritožbenih razlogov 1., 2., in 3. točke 370. čl. ZKP in predlagala svojo oprostitev, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma omilitev izrečene kazenske sankcije.

Višji državni tožilec NN je na seji senata predlagal ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb 11. točke I. odst. 371. čl. ZKP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o zatrjevani premoženjski koristi, dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, izrek o napotitvi oškodovanke na pravdo pa tudi nasprotuje v izreku izpodbijane sodbe navedeni premoženjski koristi.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da si je obdolženka pridobila za najmanj 614.014,20 SIT premoženjske koristi, tega svojega zaključka pa ni obrazložilo. Iz razlogov je sicer razvidno, da naj bi ta znesek predstavljal protivrednost 192.363 ATS, vendar pa v spisu ni podatkov o takratni vrednosti ATS, zato te navedbe ni mogoče preizkusiti. Iz podatkov v spisu je tudi razvidno, da naj bi obdolženka za popravilo avtomobila uveljavljala znesek 341.538,00 SIT, kar je navedla tudi priča M.C. v informativni izjavi, ki jo je dala v predkazenskem postopku in katerega je podjetje M. dne 31.12.1994 tudi priznalo (list. št. 23), priča je v citirani izjavi tudi zatrjevala, da naj bi dolg obdolženke dne 29.12.1994 znašal le 261.321,00 SIT, kar je razvidno tudi iz listinske dokumentacije (list. št. 19). Sodišče prve stopnje vsega tega na glavni obravnavi sploh ni ugotavljalo, niti ni v razlogih izpodbijane sodbe o tem zavzelo stališče, oškodovanko pa je napotilo s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo, čeprav je v izreku izpodbijane sodbe ugotovilo znesek premoženjske koristi, ki naj bi si jo v njeno škodo pridobila obdolženka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno izvesti vse dokaze po potrebi tudi druge in razčistiti, kolikšni znesek premoženjske koristi naj bi si pridobila obdolženka, svoje zaključke pa bo moralo tudi prepričljivo obrazložiti. Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da bo moralo ponovno skrbno oceniti, ali je bil pri obdolženki podan goljufiv namen, ko je prepričala oškodovanko, da je podpisala obe pogodbi, pri tem pa bo moralo skrbno oceniti podpis oškodovanke na pogodbi o najemnem nakupu, ki je v celoti na enem listu, kot pravilno zatrjuje pritožnica (B13), zavzeti stališče do dejstva, da je morala oškodovanka ob podpisu pogodbe v C. predložiti podatke o svoji zaposlitvi in osebnem dohodku, ugotoviti, kolikšno vrednost je predstavljalo plačilo obdolženke do celotne vrednosti avtomobila, natančno ugotoviti, kaj je bilo, oz. ni bilo obdolženki upoštevano v ugotovljenem dolgu, s tem pa tudi natančen znesek morebitne premoženjske koristi in ali bi ga bila obdolženka sploh sposobna plačati, oz. kaj je predstavljal v primerjavi z njenim ostalim premoženjem. Več pozornosti bo moralo nameniti tudi premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanke, ob tem pa pritožbeno sodišče samo še pripominja, da ni mogoče oškodovanko v celoti napotiti na pravdo, če se ugotovi znesek, s katerim naj bi obdolženka povzročila škodo, pri tem pa bo seveda potrebno upoštevati tudi denar, ki ga je oškodovanka prejela za prodani avtomobil. Šele po tako izvedenem postopku bo sodišče prve stopnje lahko ponovno odločalo o zadevi in obdolženko spoznalo za krivo, če bo z gotovostjo, ki se zahteva za obsodilno sodbo, lahko zaključilo, da je bil pri njej podan goljufiv namen že ob sklepanju posla.